Bele sledi za letali niso dokaz kemičnega zapraševanja

Uporabnica facebooka je 12. junija objavila fotografiji neba z več vidnimi belimi sledmi, ki ostajajo za letali, in pripisala: »Evo zdajle! Pa naj mi samo še en reče, da je to kondenz od letal! Bi kar iz kože skočila od besa.« Objavo je do zaključka redakcije všečkalo več kot 550 uporabnikov, komentiralo jih jo je dobrih 650, delilo pa 23.

V komentarjih pod objavo se je razvila razprava o tako imenovanem kemičnem zapraševanju oziroma teoriji o »chemtrailih«. Kot je za Razkrinkavanje.si pojasnila Helena Prosen z ljubljanske fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo, naj bi po tej teoriji letala v ozračje namerno izpuščala kemikalije, poleg tistih, ki nastanejo pri zgorevanju goriva, domnevno z namenom nadzora nad vremenskimi pojavi ali neposrednega škodovanja prebivalstvu in naravi.

Urban Žvar Baškovič iz laboratorija za motorje z notranjim zgorevanjem in elektromobilnost na ljubljanski fakulteti za strojništvo je za Razkrinkavanje.si pojasnil, da med delovanjem turbinskih motorjev zgoreva gorivo kerozin. Pri tem nastajajo produkti popolnega zgorevanja, med katerimi sta ogljikov dioksid in vodna para, ter produkti nepopolnega zgorevanja, kot so dušikovi oksidi, ogljikovodiki, ogljikov monoksid in trdni delci.

Kot razlaga Baškovič, trdni delci v izpušnih plinih letala delujejo kot kondenzacijska jedra, na katerih se nabira vodna para iz motorja. Ker mrzel zrak na višini letenja lahko sprejme veliko manj vodne pare kot topel zrak ob tleh, že razmeroma majhna količina vodne pare iz izpušnih plinov ob omenjeni visoki relativni vlažnosti zraka kondenzira na trdnih delcih. Zaradi nizkih temperatur zraka kapljice takoj zamrznejo v ledene kristale, ki so na nebu vidni kot bele sledi za letalom.

Gregor Skok s katedre za meteorologijo na ljubljanski fakulteti za matematiko in fiziko je za Razkrinkavanje.si pojasnil, da letalski motorji med delovanjem iz okolice vsrkavajo zrak, pri zgorevanju letalskega goriva v motorju pa nastaja tudi vodna para. Ta se v motorju pridruži vlagi, ki je že v zraku, in če je na koncu vodne pare dovolj, v izpuhu pride do nasičenja, torej do nastanka kapljic oziroma ledenih delcev, saj je na velikih višinah temperatura zelo nizka. To na nebu lahko opazimo kot bele sledi.

»Blizu zemljinega površja imamo običajno veliko višje temperature kot v višinah, in ker topel zrak lahko sprejme veliko več vodne pare kot hladnejši zrak, do kondenzacije v izpuhu v bližini tal ne pride,« je dodal. V polarnih krajih, kjer so temperature zelo nizke že pri tleh, bi sledi lahko nastale tudi bliže površju, v Sloveniji pa takih razmer ni nikoli.

Obstojnost letalskih sledi je odvisna predvsem od temperature in vlažnosti zraka na višini leta, je opozoril Skok. Kadar je v višinah zrak zelo suh, vodne pare, ki nastaja pri zgorevanju goriva, ni dovolj za kondenzacijo in za letali ni videti ničesar. Če pa je vlažnost skoraj 100-odstotna, nastane izrazita sled, ki na nebu ostane dlje časa. Zaradi mešanja zraka se postopoma razširi in sčasoma spremeni v širok in podolgovat oblak.

Kot je pri splošni razlagi teorije o »chemtrailih« pojasnila Prosenova, naj bi bil eden od domnevnih namenov namernega izpuščanja kemikalij tudi nadzor vremena. Skok je za Razkrinkavanje.si povedal, da kondenzacijske sledi na kratkoročne vremenske pojave, kot so nevihte, »v resnici nimajo nekega bistvenega vpliva«. Kondenzacijske sledi sicer podobno kot oblaki vplivajo na podnebje, saj imajo dva nasprotujoča si učinka: del sončnega sevanja odbijejo nazaj v vesolje, hkrati pa absorbirajo infrardeče sevanje tal. Prvi učinek pri tleh povzroči nižje temperature, drugi pa višje, pri čemer raziskave še niso pokazale, kateri od njiju je dolgoročno močnejši, pojasnjuje Skok in dodaja, da je skupni učinek kondenzacijskih sledi na podnebne spremembe »sorazmerno majhen glede na druge pomembne dejavnike, recimo antropogene emisije CO₂«.

Pojavnost kondenzacijskih sledi nad Slovenijo je leta 2019 v magistrski nalogi raziskal študent ljubljanske fakultete za matematiko in fiziko Anžej Curk. Naloga je temeljila na nizu radiosondažnih meritev agencije za okolje (Arso) v obdobju med oktobrom 2004 in majem 2019.

Curk je pojasnil, da Slovenijo na dan preleti od petsto do tisoč letal, letno število preletov pa se je med letoma 2011 in 2018 povečalo s 153.925 na 183.896. V nalogi ugotavlja, da je hkratna vidnost večjega števila kondenzacijskih sledi na nebu neposredna posledica zgostitve letalskega prometa in specifičnih vremenskih razmer na višini letenja, ne pa dokaz skrivnega programa škropljenja.

Po Curkovih ugotovitvah so pogoji za razvoj obstojnih sledi izpolnjeni le v dobrih 30 odstotkih analiziranih dni, pogoji za nastanek sledi, bodisi dolgotrajnih bodisi kratkotrajnih, pa so izpolnjeni pretežno pozimi in zgodaj spomladi, ko je troposfera (najnižji del zemeljskega ozračja) najhladnejša. V hladnejših mesecih je plast ozračja z ustreznimi razmerami za nastanek sledi precej debelejša kot poleti. V toplejšem delu leta pa so temperature tudi na potovalnih višinah letal pogosto previsoke, da bi se sledi sploh oblikovale.

Arso je opozoril, da teorija o kemičnem zapraševanju »enostavno ne zdrži kritične presoje«. Prav tako so poudarili, da nobena resna, v znanstveni literaturi objavljena študija ni potrdila, da bi bile izpušnim plinom letal dodane posebne kemikalije. 

Kemična sestava kondenzacijskih sledi

Helena Prosen s fakultete za kemijo je za Razkrinkavanje.si pojasnila, da so sestavine letalskih izpušnih plinov praktično enake tistim v izpušnih plinih avtomobilov z motorjem z notranjim zgorevanjem. »Za ljudi so tudi popolnoma enako nevarne: če bi bili v majhnem zaprtem prostoru in vdihovali izpušne pline letala ali avtomobila, bi se zastrupili ali celo zadušili. Na odprtem pa se izpušni plini pomešajo s preostalim zrakom, zato se zelo razredčijo in niso neposredno škodljivi,« je dodala.

Kot je še pojasnila, letala letijo na višini okrog 10 kilometrov ali višje, kjer so temperature ozračja običajno med –50 in –80 stopinj Celzija. »Ko se izpušni plini iz letala srečajo s tako zelo mrzlim zrakom, bodo iz vodne pare takoj nastali ledeni kristalčki.« Dodala je, da drugi plini in trdni delci povzročijo, da kristalčki privlačijo še vodo iz okoliškega zraka, zato so sledi bolj obstojne. Kondenzacijske sledi so torej sestavljene pretežno iz vode, njihova izrazitost pa je odvisna od vlažnosti zraka na višini letenja. 

Profesorica je povedala, da po teoriji »chemtrailov« letala v ozračje namerno izpuščajo še druge kemikalije poleg tistih, ki nastanejo pri zgorevanju goriva, domnevno zato, da bi nastali določeni vremenski pojavi ali da bi s kemikalijami neposredno škodovali prebivalstvu in naravi. »Za kaj takega ne obstajajo nobeni znanstveni dokazi,« je poudarila. 

Opozorila je, da sicer obstajajo primeri razprševanja snovi iz letal, kot so nanos pesticidov z majhnimi letali v kmetijstvu, gašenje požarov s posebnimi gasilskimi ali vojaškimi letali ter občasno spodbujanje nastanka oblakov s solmi, kot so natrijev klorid ter kalijev in srebrov jodid. Pri zadnjem pa je Prosenova poudarila, da oblaki ne nastanejo, če v ozračju ni dovolj vlage, »torej se takih postopkov ne da uporabiti za ‘kontrolo vremena’«. Dodala je, da tudi sicer ni dovolj znanstvenih dokazov, da so postopki ustvarjanja oblakov učinkoviti.

Pojasnila je še, da teorije o »chemtrailih« ne gre enačiti z geoinženiringom oziroma teoretičnimi načini omejevanja podnebnih sprememb. Geoinženirski postopki, ki so po njenih besedah teoretični načini, kako bi zmanjšali globalno segrevanje in s tem spremembe podnebja na zemlji, so bili doslej raziskani samo v laboratoriju in se nikjer ne uporabljajo na prostem, njihova uporaba pa niti ni načrtovana v bližnji prihodnosti. 

Uporabnica facebooka je v odzivu na naše ugotovitve posredovala povezavo do videoposnetka na youtubu in zapisala, da je oseba na posnetku bolj kompetentna, da nam odgovori na naša vprašanja. Ob tem je pojasnila, da omenjeni videoposnetek ni njen edini vir informacij, saj gre po njenem prepričanju za pojav, ki se dogaja že vrsto let.

V videoposnetku avtor komentira izjave Ivana Güttlerja, generalnega direktorja hrvaškega državnega hidrometeorološkega zavoda, ki jih je podal v oddaji Otvoreno na hrvaški javni televiziji. Güttler je dejal, da je Hrvaška edina članica Evropske unije, v kateri ima državna hidrometeorološka služba zakonsko obvezo izvajati zapraševanje oblakov s srebrovim jodidom z namenom obrambe pred točo, ob tem pa dodal, da je učinkovitost obrambe pred točo neutemeljena in po oceni hidrometeorološkega zavoda potencialno škodljiva, s spornim učinkom. Avtor videa Güttlerjeve izjave uporablja kot neposredni dokaz za potrditev domnev o namernem vplivanju oblasti na vreme v škodo prebivalstva.