Trditev, da ponoči nikoli ni bilo toče, ne drži

Andreja Seršen Dobaj/STA

Uporabnica facebooka je 10. junija v objavi na tem družbenem omrežju zapisala: »Ponoči ni bilo nikoli toče. Odkar se izvršuje zapraševanje, pa je nočna toča postala standard.« V komentarjih je prav tako opozarjala, da »se vreme že nekaj časa umetno ustvarja«.

Kot so pojasnili na agenciji za okolje (Arso), je vodenje statistike o pojavu toče z upoštevanjem ure dogodka praktično nemogoče. Dodatno so pojasnili, da se toča najpogosteje pojavlja v popoldanskem času, ob močnih nevihtnih sistemih pa se lahko pojavi tudi zvečer ali ponoči.

Klemen Bergant, nekdanji direktor državnega urada za meteorologijo, hidrologijo in oceanografijo in sedanji direktor evropskega meteorološkega združenja Eumetnet, je v strokovnem članku, leta 2011 objavljenem v strokovni reviji Ujma, predstavil zgodovinski pregled obrambe proti toči.

V članku je pojasnil, da metoda obrambe proti toči temelji na domnevi, da lahko z vnosom dodatnih zaledenitvenih jeder v nevihtne oblake povečamo število zrn toče in s tem hkrati zmanjšamo njihovo povprečno velikost. Manjša zrna povzročijo manjšo škodo in se med padanjem tudi lažje stopijo.

Teorijo je sicer leta 1947 postavil ameriški znanstvenik Bernard Vonnegut. Po njegovih ugotovitvah naj bi srebrov jodid predstavljal učinkovito kondenzacijsko jedro za nastanek ledenih kristalov, saj je njegova struktura zelo podobna strukturi kristala ledu. Če srebrov jodid vnesemo na območje, kjer imamo podhlajene vodne kapljice ali prenasičenje z vodno paro, bi voda hitro primrznila na srebrov jodid, s tem pa bi nastali številni ledeni kristali. 

Poskusi ameriškega centra za atmosferske raziskave (NCAR) iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja so pokazali statistično nepredvidljive rezultate, saj bi se po izračunih skupna masa toče lahko tako drastično zmanjšala kot večkratno povečala. Tudi kasnejša obsežna raziskava v Švici je potrdila, da pozitivnih učinkov ni, saj med običajnimi nevihtnimi oblaki in tistimi, obdelanimi s srebrovim jodidom, ni bilo bistvenih razlik, pri čemer so podatki celo nakazovali možnost, da so obdelani oblaki povzročili večjo hitrost padanja zrn in obsežnejša prizadeta območja. 

V Sloveniji se je projekt poskusnega posipavanja točonosnih oblakov s srebrovim jodidom iz letala začel leta 1999, izvaja pa ga mariborski letalski center. Bergant v svojem članku obrambi proti toči ni naklonjen. »Ključni problem obrambe pred točo je, da kljub napredku znanosti današnje razumevanje neviht ni dovolj dobro, da bi lahko zanesljivo napovedali učinke vnosa dodatnih zaledenitvenih jeder v nevihtne oblake.« Ob tem je dodal, da širitev letalske obrambe na območje celotne Slovenije ni smotrna, dokler ne bo nedvoumnih dokazov, da je obramba zares učinkovita.

Arso je minuli teden za Razkrinkavanje.si pojasnil, da posipanju oblakov s srebrovim jodidom zaradi nedokazanih učinkov in ekoloških razlogov na agenciji niso naklonjeni.

Na Arsu so dodali, da besedo zapraševanje pogosto uporabljajo tudi zagovorniki teorije zarote o »chemtrailih« oziroma kemičnih sledeh letal. Po podatkih, dostopnih na spletnem mestu Arso Meteo, zagovorniki te teorije zarote trdijo, da so letalskim sledem namenoma dodane kemijske substance z ne povsem jasnim namenom vpliva na podnebje. V meteorološki znanstveni skupnosti vlada jasen konsenz, da gre za običajne kondenzacijske sledi, ki nastanejo ob mešanju vročih izpušnih plinov letalskih motorjev z mrzlim zrakom na velikih višinah. Ta fizikalni pojav je opazen že vse od začetkov razvoja letalskega prometa na velikih višinah.

Gregor Skok s katedre za meteorologijo na ljubljanski fakulteti za matematiko in fiziko je za Razkrinkavanje.si v članku o vplivu kondenzacijskih sledi na podnebje pojasnil, da te na kratkoročne vremenske pojave, kot so nevihte, nimajo bistvenega vpliva. Tako kot oblaki lahko letalske sledi vplivajo na temperature, pri čemer je njihov učinek na podnebje nasprotujoč si. Po eni strani delujejo hladilno, saj del sončne svetlobe odbijajo nazaj v vesolje, hkrati pa absorbirajo infrardeče sevanje tal. Znanstvene raziskave doslej še niso dale enoznačnega odgovora na vprašanje, kateri od teh dveh procesov je dolgoročno močnejši. Poudaril je tudi, da je ta učinek sorazmerno majhen v primerjavi z drugimi pomembnimi dejavniki, kot so emisije ogljikovega dioksida. 

Uporabnico smo seznanili z našimi ugotovitvami. Njen odziv bomo objavili, ko ga prejmemo.