Beljakovine bodice, nastale pri cepljenju, niso strupene

Uporabnik facebooka je 11. avgusta v objavi izpostavil nekaj trditev ameriškega raziskovalca dr. Roberta Malona, ki je konec 80. let prejšnjega stoletja prispeval k razvoju cepiv mRNA, o nevarnosti uporabe teh cepiv pri otrokih. Do konca redakcije je objavo delilo 216 uporabnikov.

Malone je med drugim trdil, da virusni gen, vbrizgan v otrokove celice, proizvaja strupene beljakovine bodice, pri čemer lahko te povzročijo trajno škodo na otrokovih vitalnih organih, kot so možgani, živčni sistem, srce, ožilje, in reproduktivnih organih. Poleg tega naj bi cepivo sprožilo bistvene spremembe v otrokovem imunskem sistemu. 

Beljakovina bodice je vrsta beljakovine na površini virusa, ki mu omogoča, da se pritrdi na celico v človekovem telesu in vanjo vstopi.

Roman Jerala, vodja odseka za sintezno biologijo in imunologijo na kemijskem inštitutu, je za Razkrinkavanje dejal, da ni dokazov, da bi količine in razporeditev beljakovine, nastale s cepljenjem, »povzročale splošno sistemsko zastrupitev ali večorgansko okvaro«. 

Podobno meni Nina Grasselli Kmet, specialistka infektologije in intenzivne medicine s klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja UKC Ljubljana. Kot je pojasnila, odziv imunskega sistema na beljakovino sam po sebi ne pomeni, da je ta strupena oziroma toksična. 

Tomaž Bratkovič, predstojnik katedre za farmacevtsko biologijo na ljubljanski fakulteti za farmacijo, je pojasnil, da beljakovina bodice v določenih testnih okoliščinah lahko vpliva na delovanje celic in žilnega sistema, pri čemer je »zavajajoče oziroma vzeto iz konteksta« trditi, da je ta beljakovina v cepivu zaradi tega strupena. Ob tem je dodal, da se virus covida-19 pri naravni okužbi v telesu nenadzorovano razmnožuje, zato je izpostavljenost virusnim beljakovinam, vključno z beljakovino bodice, bistveno drugačna in praviloma večja kot po cepljenju. 

Nina Grasselli Kmet je pojasnila, da pri cepivu mRNA ne gre za vnos gena v celice cepljene osebe, ki bi jih trajno spremenil. »Molekula mRNA ne vstopa v celično jedro, kjer je DNK, in nima mehanizma, s katerim bi neposredno spreminjala genski zapis.«

Po pojasnilu Bratkoviča in Jerale cepivo mRNA celicam za kratek čas omogoči izdelavo virusne beljakovine bodice, pri čemer jo imunski sistem prepozna kot tujek ter ustvari protitelesa in celični imunski odziv. Telo se pripravi na morebitno kasnejšo okužbo, pri tem pa se virus v celicah ne množi. Ta beljakovina se po prejemu cepiva mRNA proizvaja lokalno in le kratek čas, zatem pa se mRNA in beljakovina razgradita.

Po besedah Nine Grasselli Kmet ni dokazov, da bi beljakovina bodice, ki nastane po cepljenju otrok s cepivom mRNA, povzročala trajno poškodbo možganov, živčevja ali reproduktivnega sistema. »Takšnega učinka niso zaznali oziroma o njem poročali v nobeni medicinski študiji,« pa je opozoril Jerala.

Neželeni učinki pri cepljenju s cepivi mRNA so »praviloma blagi in prehodni«, pravi Bratkovič. »Resni neželeni učinki so zelo redki, njihovo tveganje pa je praviloma bistveno manjše od tveganja za resne zaplete pri okužbi z virusom sars-cov-2.« Jerala pa je pojasnil, da cepiva mRNA pri nekaterih povzročijo močno vnetno reakcijo, toda ta mine v nekaj dneh. 

Nina Grasselli Kmet je še opozorila, da je »trditev o ꞌkrvnih strdkihꞌ kot znanem učinku v tem kontekstu napačno pripisovati cepivu mRNA«, saj je bil njihov nastanek povezan z adenovirusnimi vektorskimi cepivi, denimo proizvajalcev AstraZeneca in Janssen, ne pa tudi s cepivi mRNA.

Vsi trije strokovnjaki so kot enega izmed neželenih stranskih učinkov pri cepljenju s cepivi mRNA, ki se pojavi pri najstnikih in večinoma mlajših moških, omenili miokarditis, to je vnetje srčne mišice, oziroma perikarditis, vnetje srčne ovojnice ali osrčnika. Jerala je pojasnil, da je potek »večinoma blag in klinično okrevanje hitro, vendar je potrebno spremljanje«. Ti dve bolezenski stanji se sicer pojavljata tudi ob okužbi z virusom, in sicer v večjem deležu kot zaradi cepljenja.

Cepivo mRNA sicer res povzroči spremembo imunskega sistema, toda to je želena sprememba, saj se sistem nauči prepoznati virus; ne gre pa za trajne škodljive spremembe. »Cepljenje sicer ne prepreči vedno okužbe, vendar predvsem zmanjša tveganje za težji potek bolezni, kar je posebej pomembno pri ljudeh z večjim tveganjem za zaplete,« je dejal Bratkovič.

Verodostojnost zgornje trditve o strupeni beljakovini bodice je sicer že decembra 2021 preveril oddelek za preverjanje dejstev francoske tiskovne agencije AFP; tako kot Oštro je verificiran podpisnik kodeksa mednarodne mreže za preverjanje dejstev IFCN. 

Deborah Greenhouse, direktorica centra za izobraževanje o cepivih v otroški bolnišnici v Filadelfiji, je takrat za AFP pojasnila, da ni nobenih dokazov, da je beljakovina bodice, ki nastane kot odziv na cepivo proti covidu-19, strupena.

Beljakovina bodice se razlikuje od drugih beljakovin v človeškem telesu in je zato primeren cilj cepiva, ker jo imunski sistem prepozna kot tujo in proti njej sproži imunski odziv. Ni dokazov, da bi ta beljakovina ostala v telesu dlje kot druge ali da bi povzročila znatno škodo, je pojasnila Deborah Greenhouse. 

Alexandra Yonts, specialistka pediatrične infektologije, pa je za AFP pojasnila, da cepiva res sprožijo spremembe v imunskem sistemu, saj je to cilj cepljenja. Toda imunski sistem po cepljenju prepozna beljakovino bodice kot tarčo in razvije imunski spomin, ki prispeva k zaščiti pred boleznijo.

Deborah Greenhouse je še opozorila, da »ni prav nobenih dokazov, da bi beljakovina bodice lahko povzročila trajno poškodbo vitalnih organov pri otrocih«.

Uporabnika smo seznanili z našimi ugotovitvami. Odziv bomo objavili, ko ga prejmemo.