Trditve o rabi ženskih priimkov brez obrazil v pravopisu ni mogoče enoznačno oceniti 

Nekdanji minister za znanost, izobraževanje, kulturo in šport Žiga Turk je 19. julija na družbenem omrežju X objavil povezavo do kolumne, istega dne objavljene na portalu Siol, z naslovom »Fajonovo damo, svojega jezika ne«. 

Avtor kolumne Peter Jančič, sicer odgovorni urednik Siola, je v besedilu zagovarjal uporabo pridevniške oblike ženskega priimka (npr. Fajonova). Turk je objavo pospremil s komentarjem, da gre pri uporabi nepridevniške oblike priimka za »aktivistično slovnico, ki je niti v pravopisu še ni«.

Helena Dobrovoljc, Manca Černivec in Tina Lengar Verovnik z oddelka za pravopis na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša pri ZRC SAZU so pojasnile, da Slovenski pravopis 2001, ki je danes v veljavi, določa tri načine rabe ženskih priimkov. 

Po 997. členu pravopisa se priimki, ki so načeloma moškega slovničnega spola, lahko sklanjajo po tretji ženski sklanjatvi (npr. v imenovalniku Fajon, v rodilniku Fajon itn.). Pravopis določa, da ženske oblike sicer moškega priimka po prvi možnosti »spremenijo spol in preidejo v tretjo žensko sklanjatev (navadno le v zvezi z imenom), imena s končnico -a pa tudi v prvo žensko sklanjatev«. Za razumevanje tega načina rabe je torej ključna razlaga prislova »navadno« v omenjenem členu. 

Po pojasnilu raziskovalk Dobrovoljc, Černivec in Lengar Verovnik omejitev pravila s prislovom »navadno« v veljavni različici pravopisa pomeni, da je sklanjanje priimkov po tretji ženski sklanjatvi najpogostejši in najmanj zaznamovan način rabe, kadar priimek stoji ob imenu (npr. Tanja Fajon, Tanje Fajon …). Slovar slovenskega knjižnega jezika namreč tega prislova ne opredeljuje pomensko.

Vendar pa to ne pomeni, da »so druge rešitve neustrezne ali nepravilne«. Pravopis z opazko »navadno le v zvezi z imenom« samo omeji absolutno veljavnost pravila.

Kot so opozorile raziskovalke, je v pravopisu od leta 1994 kot neuradna raba opredeljena raba posamostaljene oblike svojilnega pridevnika, tvorjene iz priimka (npr. Kvedrova). V prvi izdaji pravil iz leta 1990 pa je bila takšna raba označena kot stilno zaznamovana. 

Poleg uradne in neuradne oblike obstaja še slengovska, neknjižna ljudska in pokrajinska raba ženskih priimkov s priponami, kot sta -ica in -ka (npr. Groharica in Kocmurka). Poudarile so, da je torej »v Slovenskem pravopisu 2001 iz pravil mogoče razbrati, da je raba, npr. Fajon je rekla, vključena v pravopis in ni nemogoča«.

Sogovornice so še pojasnile, da predlog Pravopisa 8.0, torej nove različice slovenskega pravopisa, ki je še v javni obravnavi, glede ženskih priimkov tipa Kovač in Dolenc ne uvaja normativnih sprememb. Predlog novega pravopisa predvsem natančneje opisuje in omejuje že uveljavljeno jezikovno rabo. 

Pravopis 8.0 določa, da priimki brez obrazila ob ženskem imenu (npr. Tanja Fajon) pri sklanjanju praviloma ne spreminjajo oblike, se pa zaradi jasnosti, stavčnega ujemanja ali slogovnih razlogov lahko uporabijo tudi ob nazivu ali poklicni oznaki (npr. profesorica Novak ali doktorica Kovač). 

V 163. členu predloga novega pravopisa je pojasnjeno, da so uradne pridevniške oblike priimkov kot pari moškim priimkom (npr. rusko Davidov – Davidova) značilne za nekatere slovanske jezike, a so v slovenščini redke. 

Prav tako je razloženo, da so nekatere slovenske umetnice po drugi svetovni vojni ob imenu uporabljale tudi neuradno pridevniško obliko priimka, denimo Mila Kačičeva, Mira Danilova in Duša Počkajeva. Takšna raba se je razširila pod vplivom drugih slovanskih jezikov, zlasti ruščine. Neuradna pridevniška oblika priimka se je pozneje uporabljala predvsem zato, da v besedilu ni bilo treba večkrat ponoviti istega imena in priimka. 

V istem členu pravopisa je poudarjeno tudi, da neuradne pridevniške oblike v sodobni rabi, npr. Fajonova, niso enotno sprejete – nekateri govorci jih uporabljajo, drugi pa ne. 

Uveljavlja se tudi samostojna raba uradne oblike priimka brez imena ali naziva (npr. Besedilo je napisala Karlin), pri čemer sta oba načina v nekaterih družbenih okoljih še vedno predmet zadržkov. 

Kot so pojasnile Helena Dobrovoljc, Manca Černivec in Tina Lengar Verovnik, se je raba ženskih priimkov skozi zgodovino sicer spreminjala. Najstarejši zapisi iz 17. in 18. stoletja kažejo, da so se uporabljale predvsem oblike s priponami (npr. Mlakarica ali Pečnica). 

Pridevniške oblike na -ova ali -eva so se začele uveljavljati v 19. stoletju pod vplivom slovanskih zgledov, največji razmah pa so dosegle sredi 20. stoletja, predvsem pri javno izpostavljenih umetnicah. V prvih povojnih pravopisih sta bili pridevniški obliki z omenjenima obraziloma pri samostojni rabi ženskega priimka predpisani kot običajni. 

Raziskovalke z inštituta za slovenski jezik so pojasnile še, da se je ob pripravi Slovenskega pravopisa 2001 uveljavilo spoznanje, da je preoblikovanje ženskih priimkov predvsem stvar osebnih preferenc. Hkrati se je v tem obdobju krepilo nasprotovanje tradicionalnemu preoblikovanju priimkov. Po besedah raziskovalk tega niso spodbudili le vplivi iz anglosaškega prostora, temveč tudi gibanja v slovanskih državah, v katerih so opozarjali, da takšne oblike že v priimku kot takem izražajo ženskin zakonski stan ali družbeni položaj.

Razkorak med teorijo in prakso 

V Lektorskem društvu Slovenije so za Razkrinkavanje pojasnili, da raba zgolj ženskega priimka brez imena, naziva ali poklicne oznake danes še ni povsem uveljavljena in normirana, čeprav je teoretično zlahka utemeljiva. 

Po njihovih besedah »gre za novost, ki jo del javnosti dojema negativno ali je ne sprejema«. Opozorili so tudi, da pravopis iz leta 2001 ne vsebuje zgleda samostojne rabe uradnega ženskega priimka brez imena ali druge besede, ki bi izražala spol nosilke priimka (npr. Fajon je govorila).

Kot so pojasnili, je takšen položaj za lektorje pogosto neprijeten, »ker obstajajo prepričljivi argumenti za rabo obeh oblik, izbira ene pa pri delu skupnosti zagotovo vzbudi odpor«. 

Po mnenju društva zagovorniki pridevniške oblike trdijo, da je ta v knjižnem jeziku ustaljena, jasna in skladna z jezikovnim sistemom. Zagovorniki rabe priimka brez obrazila pa menijo, da gre za rabo, ki ne izraža zakonskega stanu ali domnevne pripadnosti moškemu, pri čemer za razumevanje osebe, na katero se priimek nanaša, zadostuje sobesedilo. 

V lektorskem društvu so poudarili še, da je pri delu v praksi pomembna doslednost. Menijo, da je v uredništvih z ustaljeno jezikovno podobo pričakovano, da se odločijo za enoten način rabe ženskih priimkov. Pri tem lektorji sledijo uredniški politiki in ne osebnemu jezikovnemu prepričanju ter upoštevajo zahtevo pisca ali ustaljeno rabo na nekem področju.

Turk je rabo ženskega priimka brez obrazil ter brez imena, naziva ali poklica v svoji trditvi sicer označil za »aktivistično slovnico«. 

Helena Dobrovoljc z inštituta za slovenski jezik je junija letos v odgovoru na vprašanje, postavljeno na portalu Jezikovna svetovalnica, pojasnila, da se v medijih danes »širi tudi samostojna raba uradnih oblik priimka – brez imena ali naziva, ki je ni spodbudilo jezikoslovje, temveč se je pojavila spontano«. Kot je dodala, so to rabo v nekaterih družbenih skupinah sprejeli z odporom. 

Žiga Turk je v odgovoru na naše ugotovitve med drugim trdil, da smo se pri preverjanju njegovih navedb namenili dokazovati, da »Turk laže ali se vsaj moti«, ko trdi, da je nesklanjanje ženskih priimkov brez osebnega imena feministični aktivizem, ki v veljavnem pravopisu iz leta 2001 nima podlage. 

»Da gre za aktivizem in ne za spontan razvoj jezika, kaže objektivno dejstvo, da se je sprememba kot na ukaz zgodila jeseni 2022,« meni Turk. Svoje mnenje je utemeljil s povezavo do objave jezikoslovke Saške Štumberger s konca julija, v kateri je ta opozorila na spremembo jezikovnih oblik pri zapisu ženskih priimkov na STA. Po avtoričinih opažanjih je STA v člankih rabo pridevniške oblike ženskih priimkov (npr. Fajonova je rekla) takrat spremenila v rabo brez obrazila in imena ženske, njenega naziva ali poklicne oznake (npr. Fajon je rekla).

Sicer pa Oštro po Turkovi oceni ni verodostojen medij, »zato se kaj več z odgovorom ne bom zamujal«.