Objavljamo sodbi o Janševi zaporski odškodnini: 65.000 evrov plus obresti

»Tožnik zatrjuje, da je bil kazenski postopek začet in se je vodil izključno iz političnih motivov – škodovati ugledu tožnika in ga politično diskreditirati oz. eliminirati.« Tako je okrožno sodišče v Kranju v sodbi iz julija 2025 povzelo tožbene navedbe Ivana Janeza Janše, današnjega premiera, in njegovih zastopnikov, odvetniške družbe Matoz, v kateri je družbenik današnji minister za notranje zadeve in javno upravo Franci Matoz. Janša je leta 2014 od junija do decembra prestajal kazen na odprtem oddelku zapora Dob, potem ko je bil v tako imenovani zadevi Patria spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja sprejemanja daril za nezakonito posredovanje. Izrečena mu je bila kazen dve leti zapora in denarna kazen v višini 37.000 evrov.

Iz zapora je bil izpuščen po tem, ko je ustavno sodišče 11. decembra 2014 začasno ustavilo izvrševanje sodbe. Kasneje je zadevo vrnilo v ponovno sojenje, nakar je leta 2015 zastarala. Tedaj je Janša dokončno postal formalno nedolžen. Temu je sicer oporekal in je v več poskusih skušal doseči nadaljevanje sojenja, a mu na višjih stopnjah, vključno z vrhovnim in ustavnim sodiščem, to ni uspelo.

Januarja 2018 je tako zoper državo vložil tožbo, s katero je zahteval odškodnino v višini 100.000 evrov zaradi neupravičene obsodbe in neutemeljenega prestajanja zaporne kazni ter 800.000 evrov zaradi posega v čast in dobro ime.

Četrtega decembra 2024 mu je sodišče v prvi, delni sodbi dosodilo 26.400 evrov. Gre za znesek, ki ga je Janši ponudilo že samo državno odvetništvo, ki zastopa državo. Sodišče je v delni sodbi odločilo, da mora država izplačati tudi zamudne obresti od 29. septembra 2017, to je od časa, ko je med Janšo in odvetništvom potekal poskus poravnave. Odtlej do izreka sodbe so obresti znašale 17.098 evrov, torej skupaj 43.498 evrov.

V kasnejšem sodnem postopku je sodišče presojalo še Janševe tožbene navedbe. Med drugim je trdil, da je pravosodni aparat zoper njega skoval zaroto, da je bil postopek »inkvizicijski« in da so sodniki, ki so ga obsodili, dobili »ukaz z vrha«. Državno odvetništvo je, nasprotno, zatrjevalo, da ravnanje tožilcev in sodišč ni odstopalo od običajne metode dela in profesionalnih standardov. Poudarilo je, da je šele ustavno sodišče v kasnejši odločbi vzpostavilo drugačno prakso glede korupcijskih deliktov, kot je bila dotlej uveljavljena in ustaljena na vrhovnem sodišču. Sodniki na nižjih stopnjah, ki so Janšo obsodili v letih 2013 in 2014, torej niso mogli vedeti, da se bo leta 2015 na ustavnem sodišču praksa spremenila.

Kranjsko sodišče je tem argumentom pritrdilo in ugotovilo, da je Janševo očitanje inkvizicije sodnici, ki je izrekla obsodbo na prvi stopnji, »povsem pavšalno« in da državna tožilka, ki ga je preganjala, »ni imela nikakršnega političnega ali osebnega motiva«. Slednja je storila zgolj eno napako, da je napačno presodila dejstva o pošiljanju enega od inkriminatornih elektronskih sporočil med udeleženci zadeve Patria. Vendar ta napaka ni vplivala na potek sodnega postopka. »Bistvena je namreč vsebina samega sporočila in ne to, ali je bilo to dejansko poslano in komu je bilo poslano,« je ugotovilo kranjsko sodišče.

Janša in odvetniška družba Matoz sta tožbi priložila vrsto sodnih odločb v drugih zadevah, ki naj bi podkrepile njune argumente. Vendar sodišče v njih ni našlo potrditve teze, da bi že v času sojenja v zadevi Patria leta 2013 na prvi stopnji morala biti sodna praksa drugačna, kot je bila. Sodišče je med drugim opozorilo, da v priloženih zadevah niti »ne gre za enako ali primerljivo situacijo«. Janša pa je skušal sebi v prid navajati celo eno od sodb, ki jo je uporabilo že sodišče, ki ga je leta 2013 obsodilo.

Kranjsko sodišče je ugotovilo, da je Janševo očitanje inkvizicije sodnici, ki je izrekla obsodbo na prvi stopnji, »povsem pavšalno« in da državna tožilka, ki ga je preganjala, »ni imela nikakršnega političnega ali osebnega motiva«.

V nadaljevanju je kranjsko sodišče presojalo še Janševe trditve o duševnih bolečinah in izgubljenem ugledu zaradi zapora in obtožb o korupciji. Ta del je v sodbi, ki smo jo prejeli, izdatno prikrit, saj sodišče v njem presoja navedbe o zdravstvenem stanju, družinskih razmerah in konkretnih okoliščinah prestajanja zaporne kazni. S prikritjem se je strinjal tudi informacijski pooblaščenec (IP), na katerega se je Oštro obrnil v postopku. Če povzamemo: varovanje najintimnejše zasebnosti Janeza Janše je pretehtalo nad interesom javnosti, da bi izvedela, zakaj je eden od najbolj izpostavljenih slovenskih politikov – ki je, kot navaja IP, »absolutno javna oseba« – prejel visoko odškodnino.

Kranjsko sodišče je v tem delu pretežno verjelo Janševim navedbam, da je bil pred obsodbo ugleden član skupnosti v Sloveniji in tujini, neutemeljena obsodba zaradi korupcije pa da je, kot je trdil, »zamajala njegov ugled in posegla v njegovo čast in dobro ime«.

Janšev odškodninski zahtevek je, kot je izračunalo sodišče, ustrezal višini 558 povprečnih plač, kar pa je po mnenju sodišča močno pretirano. Takšnih odškodnin ni mogoče dobiti niti za katastrofalne škode, ko so življenja ljudi povsem, trajno uničena.

Janša je res doživljal intenzivne duševne bolečine od razglasitve obsodbe leta 2013 do razveljavitve na ustavnem sodišču leta 2015, potem pa so te bolečine postale občasne, je ugotovilo sodišče. Vsake toliko časa se namreč debata o korupcijski aferi ponovno pojavi v javnih razpravah.

Del sodbe ostaja prikrit, saj sodišče v njem presoja navedbe o zdravstvenem stanju, družinskih razmerah in konkretnih okoliščinah prestajanja zaporne kazni.

Sodišče je ob končni finančni odmeri pregledalo dosedanjo prakso in ugotovilo, da so v preteklih podobnih primerih, v katerih so odškodnino dobili denimo politiki ali znane osebnosti, zneski ustrezali od 12 do 22 povprečnim plačam; v enem primeru je bila dosojena tudi odškodnina za 29 povprečnih plač.

Glede na to, da je bil javno očrnjen Janšev ugled, ki naj bi ga pred procesom v zadevi Patria užival v slovenski in tuji javnosti, ter da mu je bila v času zapora omejena svoboda gibanja in pravica do zasebnosti, da je bil ločen od družine in mu je bilo omejeno delo (Janši je sicer zaporski zavod na Dobu vmes odobril odhod na delo v parlament), je sodišče odločilo, da mu pripada enotna odškodnina v višini 40 povprečnih plač – 65.000 evrov. Dosojena mu je bila torej bistveno višja odškodnina kot v podobnih primerih.

Ker mu je bilo 26.400 evrov z obrestmi dodeljenih že prej, mu je bila država dolžna izplačati še 38.600 evrov, obenem pa še 615,98 evra uvodnih odvetniških stroškov, ki so nastali že pred vložitvijo tožbe. Z obrestmi od 29. septembra 2017 do izreka sodbe 15. julija 2025 je skupen znesek tega dela odškodnine in stroškov narasel na 67.300 evrov. Če ta znesek prištejemo že dosojeni odškodnini z obrestmi, je Janši pripadlo skoraj 111.000 evrov. Kolikšno je bilo dejansko končno izplačilo, nam do zaključka redakcije sicer ni uspelo izvedeti. Predvideti pa je mogoče, da so bila sredstva izplačana kmalu po pravnomočnosti obeh sodb, torej obresti niso še bistveno narasle.

Na koncu je sodišče sprejelo še sklep o stroških postopka: po preračunu stroškov obeh strani je moral Janša državi povrniti razliko 10.780,59 evra. Za preračun je bilo bistveno, da je tožnik uspel zgolj v osmih odstotkih tožbenega zahtevka; zahteval je pač 900.000 evrov, dosojenih pa mu je bilo bistveno manj.

Sodni stroški, povezani z Janševimi prizadevanji za pridobitev odškodnine po oprostitvi obtožb v zadevi Patria, so bili pred dvema letoma sicer že deležni medijske pozornosti. V drugi, vzporedni sodni zadevi, ki se je jeseni 2024 odvijala na sodiščih v Kranju in Mariboru, je moral Janša tožilki in sodnikom, ki jih je neuspešno tožil, povrniti stroške pravdnega postopka v višini 30.260 evrov. Ob tem je sodni sistem označil za »krivosodje« in zagnal javno dražbo, na kateri je sredstva zbiral s prodajo bojne uniforme ministra za obrambo iz leta 1991, zimske častniške bunde iz leta 1992 in letne častniške bluze iz istega leta, je poročala Slovenska tiskovna agencija.

Kako smo pridobili sodno dokumentacijo o Janševi odškodnini

Sodbo o odškodnini je na sodišču v Kranju prvi skušal pridobiti časopis Dnevnik, vendar njihova zahteva dvakrat ni uspela, kljub temu da je informacijski pooblaščenec, na katerega se je vmes obrnil Dnevnik, kranjskemu sodišču naložil ponovitev postopka. Potem ko smo se seznanili z Dnevnikovo zadevo, smo na sodišču v Kranju poskusili tudi sami, a nam je dostop prav tako zavrnilo. Sodišče je zatrjevalo, da sodna dokumentacija vsebuje občutljive osebne podatke in da zato sodba ni bila javno razglašena.

Nato smo poskusili sodno dokumentacijo pridobiti še na državnem odvetništvu. Po prvotni zavrnitvi na odvetništvu ter pritožbi in pozitivni odločbi informacijskega pooblaščenca nam je – ob pravni pomoči odvetniške pisarne Lemut Strle – uspelo. Postopek je trajal pol leta.

Informacijski pooblaščenec (IP) je prisluhnil Oštrovi trditvi, da sodna zadeva, v kateri nastopa znani slovenski politik, obtožen korupcijskega kaznivega dejanja, povezanega z njegovim opravljanjem javne funkcije, ne more ostati javnosti prikrita.

V odločbi je IP med drugim navedel, da gre za »posameznika, ki je absolutno javna oseba, ki se je v zvezi s temi postopki tudi javno izpostavila in jih večkrat komentirala«. IP je v odločbi poudaril še, da je prava javna razprava o pomembnih temah mogoča le, če je javnost podkrepljena z ustreznimi informacijami, pri čemer je pomembno, da tovrstne informacije lahko pridobimo in javnosti posredujemo tudi novinarji.