Zalar neutemeljeno o številu lažnih prijav spolnih zlorab
Avtorica: Eva Gračanin
TRDITEV
»Dvajset let nazaj je bilo prijavljenih deset spolnih zlorab, pa jih je bilo devet res. Danes pa od desetih ne vem, če je ena res, ker je to del nečesa. Del sistema.«
OCENA
IZVIRNA OBJAVA
Direktor ljubljanske psihiatrične klinike Bojan Zalar na tiskovni konferenci, na kateri je odgovarjal na očitke o domnevnem nasilju zaposlenih nad pacienti v tej bolnišnici. Foto: Nace Hočevar/STA
»Dvajset let nazaj je bilo prijavljenih deset spolnih zlorab, pa jih je bilo devet res. Danes pa od desetih ne vem, če je ena res, ker je to del nečesa. Del sistema,« je 6. junija na tiskovni konferenci vodstva ljubljanske univerzitetne psihiatrične klinike trdil generalni direktor Bojan Zalar.
Vodstvo je konferenco sklicalo, potem ko je portal N1 31. maja poročal, da so bili nekateri zaposleni nasilni do pacientov, kar je vodstvo zanikalo.
Vrhovno državno tožilstvo je Razkrinkavanju.si posredovalo podatke o številu kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, brez podatkov o zlorabi prostitucije in podatkov o prikazovanju, izdelavi, posesti in posredovanju pornografskega gradiva, saj se je Zalar skliceval na spolne zlorabe.
Od leta 2005, odkar podatke vodijo elektronsko, do 12. junija letos so prejeli skupno 4745 ovadb, od tega jih je 3000 dobilo sodni epilog. Več kot polovico, 57,8 odstotka ovadb, so zavrgli, skoraj 36,1 odstotka je bilo obsodilnih sodb, okrog šest odstotkov pa oprostilnih.
Na vrhovnem državnem tožilstvu in vrhovnem sodišču so pojasnili, da podatkov o krivih ovadbah ne zbirajo. Kazenski zakonik krivo ovadbo definira kot naznanilo policiji ali tožilstvu, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, čeprav prijavitelj ve, da ga ni bilo.
Teh podatkov nima niti policija, kjer so za Razkrinkavanje.si sicer potrdili, da se primeri lažne prijave posilstva pojavljajo, a iz različnih razlogov. Podajo jih osebe s psihičnimi težavami zaradi blodenj, drugi zaradi ljubosumja, nezvestobe, neželene nosečnosti, spolno prenosljive bolezni ali izgube nedolžnosti. V kolikšni meri se pojavljajo lažne prijave, niso ocenili.
Vesna Švab, psihiatrinja, sodna izvedenka in profesorica, ki se ukvarja s stigmatizacijo duševnih motenj, je za Razkrinkavanje.si pojasnila, da je prijav spolnega nasilja med psihiatričnimi bolniki v primerjavi z drugimi nesorazmerno malo: »V ozadju so sram, občutek nemoči, ponotranjenje predsodkov drugih o nekompetentnosti in ponižanje [žrtve].«
Na vprašanje, kako komentira odgovor policije, da lažne prijave podajo osebe s psihičnimi težavami zaradi blodenj, je odgovorila, da to kaže na nerazumevanje problema, saj da so zlorabe te skupine pogoste in malokrat prijavljene tudi zaradi podcenjevanja njihove resnosti in verodostojnosti. »Dokazov, da bi psihiatrično bolni lažno ovajali, ni. Prej nasprotno.«
Jasna Podreka, ki na oddelku za sociologijo na filozofski fakulteti raziskuje intimnopartnersko nasilje, sicer pa sodeluje tudi z društvom SOS telefon, je za Razkrinkavanje.si ocenila, da je delež zavestno lažnih prijav spolnega nasilja po izsledkih raziskav minimalen. Katerih raziskav, ni pojasnila.
Raziskava univerze Northeastern v Bostonu o lažnih obtožbah spolnega nasilja iz leta 2010 sicer kaže, da je teh od dva do deset odstotkov. To so ugotovili na podlagi vseh prijav spolnih zlorab, prijavljenih univerzi Northeastern v obdobju desetih let. V tem času so prejeli 136 tovrstnih prijav, od katerih jih je bilo osem, to je nekaj manj kot šest odstotkov, pozneje spoznanih za lažne.
Vseevropska študija agencije EU za temeljne pravice (FRA) o nasilju nad ženskami iz leta 2014 je med drugim pokazala, da je več kot ena od petih žensk doživela fizično oziroma spolno nasilje partnerja, več kot ena od desetih je pred 15. letom doživela spolno nasilje odrasle osebe, ena od dvajsetih pa je bila posiljena.
Izsledki raziskave so temeljili na naključnem vzorcu 42 tisoč žensk v EU, starih od 18 do 74 let. Leta 2012 so jim zastavili več kot sto vprašanj o doživljanju fizičnega, spolnega in psihičnega nasilja ter nasilja v družini.
Jasna Podreka je poudarila, da zlorabljene osebe spremljajo močni občutki sramu, stigme in krivde, saj žrtve pogosto verjamejo, da so za nasilje, ki so ga doživele, krive tudi same. Med razlogi, da žrtve nasilja ne prijavijo, je visoka stopnja družbene tolerance do tovrstnega nasilja in s tem povezano prelaganje krivde na žrtev namesto na povzročitelja.
Razlog za majhno število prijav je po njenem mnenju tudi to, da se v izpovedi žrtev velikokrat dvomi. »Gre za težko dokazljiva dejanja, katerih žrtve so med sodnim postopkom, kadar do njega sploh pride, popolnoma razčlovečene in vnovič viktimizirane.«
Zalar na vprašanja Razkrinkavanja.si še ni odgovoril.
SKLEP
Bojan Zalar, direktor ljubljanske psihiatrične klinike, je na tiskovni konferenci dejal, da je bilo pred dvajsetimi leti prijavljenih deset spolnih zlorab, med katerimi jih je bilo devet resničnih, danes pa »ne ve, če je od desetih prijavljenih ena res«.
Vrhovno državno tožilstvo vodi podatke o ovadbah zoper spolno nedotakljivost šele od leta 2005. Sodni epilog je do 12. junija letos dobilo 3000 prijav, od tega se jih je 36,1 odstotka končalo z obsodilno sodbo.
Na vrhovnem sodišču, vrhovnem državnem tožilstvu in policiji nimajo podatkov o številu krivih ovadb zoper spolno nedotakljivost.
Po oceni profesorice Jasne Podreka s filozofske fakultete je delež zavestno lažnih prijav spolnega nasilja minimalen. Tudi psihiatrinja Vesna Švab je pojasnila, da dokazov, da bi psihiatrično bolni lažno ovajali, ni.
Pristojne institucije podatkov o krivih prijavah spolnih zlorab nimajo.
Trditev direktorja ljubljanske psihiatrične klinike, da je bilo pred dvajsetimi leti prijavljenih deset spolnih zlorab, pa jih je bilo devet res, danes pa »ne ve, če je od desetih prijavljenih ena res«, ne drži.
Zalarjeva trditev je tudi neutemeljena, saj je pri podajanju izjave sklepal čez palec.
Ne drži
Objava, o kateri smo na podlagi neodvisne preverbe dejstev ugotovili, da ni resnična. Oznako uporabljamo za trditve, pri katerih ni mogoče zanesljivo dokazati, da je avtor napačne informacije širil načrtno, je pa očitno, da ni šlo za nenamerno napako.
Neutemeljeno
Objava, v kateri argumentacija, ki je avtorja pripeljala do določenega sklepa, ni podprta z dovolj podatki, informacijami ali dejstvi, oziroma so argumenti, ki jih avtor navaja, neverodostojni ali izvirajo iz nepreverljivih virov. Lahko gre tudi za sklepanje »čez palec«.
Vsebina je del projekta, ki ga sofinancira EMIF.
Za vse vsebine projekta so odgovorni avtorji ter tako ne odražajo nujno stališča EMIF in partnerjev, fundacije Calouste Gulbenkian in Evropskega univerzitetnega inštituta.