novinarji projekta Recovery Files

—

Evropska komisija bo iz mehanizma za okrevanje in odpornost državam članicam razdelila več kot 720 milijard evrov sredstev, izplačila pa bodo med drugim pogojena z izvedbo reform. Toda v več državah, tudi Sloveniji, zakonodajalci pri oblikovanju reform niso imeli besede.

»Zdi se mi, da je ta interna razprava brez snemanja za javnost popolnoma primerna,« je 29. januarja na seji odbora za zadeve EU menila državna sekretarka na gospodarskem ministrstvu Ajda Cuderman.

»Tudi sama sem imela problem razumeti teh 400 strani, če pa spustimo še javnost zraven, bo zmeda v tej državi lahko popolna,« je dejala in poudarila, da je to njeno osebno stališče.

Poslanci so na zaprti seji obravnavali takrat tajen predlog načrta, ki je osnova za črpanje 1,8 milijarde evrov nepovratnih sredstev in 666 milijonov evrov posojil iz evropskega mehanizma za okrevanje in odpornost, namenjenega okrevanju držav članic po epidemiji covida-19.

Opozicijske poslanske skupine so tajni razpravi nasprotovale. Dan pred sejo, pa tudi na sami seji, so predlagale javno razpravo, toda predsednik odbora Marko Pogačnik jih je zavrnil, češ da je vlada dokument označila kot tajen, zato lahko le vlada oznako tudi umakne.

»To je približno tako, kot da bi tajno razpravljali o državnem proračunu,« je takrat menil poslanec Levice Luka Mesec. Poslanec LMŠ Nik Prebil pa je opozoril, da je »v demokraciji treba razpravljati in udeležena mora biti vsa kritična javnost«.

Mesec dni kasneje je vlada oznako tajnosti umaknila, a šele po tem, ko je vsebino dokumenta razkril tednik Mladina. Zapisnik zaprte seje parlamentarnega odbora pa je ostal tajen vse do sredine oktobra, ko je državni zbor oznako tajnosti interno preklical na zahtevo Oštra.

Poslanci so o načrtu še enkrat razpravljali konec februarja na seji odbora za zadeve EU, v začetku marca pa še na izredni seji državnega zbora, a o predlogu načrta, ki ga je vlada pozneje poslala v Bruselj, niso glasovali.

Slovenska izkušnja ni edinstvena, kaže raziskava skupine evropskih novinarjev pod vodstvom nizozemskega medija Follow the Money. Vsaj v Nemčiji, Belgiji, Sloveniji, na Češkem, Poljskem in Danskem je vlada načrt sprejela brez glasovanja v parlamentu, kažejo ugotovitve projekta Recovery Files, v katerem bodo novinarji iz več evropskih držav, tudi Oštra v Sloveniji, v naslednjih mesecih preiskovali porabo sredstev iz 723,8 milijarde evrov vrednega mehanizma za okrevanje in odpornost.

Sprejemanje načrtov mimo nacionalnih parlamentov ni skrb vzbujajoče zgolj zato, ker kaže na pomanjkanje demokratičnega nadzora nad porabo evropskih sredstev. Nacionalni načrti za okrevanje namreč poleg naložbenih projektov vsebujejo tudi zaveze o potencialno spornih zakonodajnih spremembah in reformah, katerih sprejetje je pogoj za izplačilo sredstev.

Slovenska vlada se sicer brani, da je v razpravo o načrtu za okrevanje in odpornost vključila več kot dva tisoč posameznikov in organizacij iz gospodarstva, lokalne samouprave in nevladnih organizacij. Minister za razvoj in kohezijsko politiko Zvonko Černač je v državnem zboru zagotavljal, da »nobenemu ni bila omejena možnost razprave. Nobenemu.«

Ilustracija: Simon Planje in Lisa van Casand

Toda več kot 1300 od teh je vlada v pripravo načrta »vključila« na enem samem spletnem strokovnem posvetu konec novembra lani. Posvet, ki ga je organiziralo zasebno podjetje Tiko Pro, je bil namenjen predstavitvi priložnosti za pridobitev nepovratnih sredstev, predvsem za podjetja.

Ljubljanska univerza, denimo, k udeležbi pri pripravi načrta sploh ni bila pozvana, so pojasnili za Oštro. V združenju nevladnih organizacij CNVOS pa so opozorili, da je ministrstvo zanemarilo tudi sodelovanje z nevladnim sektorjem. Kot so pojasnili, so pri načrtovanju evropskih sredstev v prejšnjih obdobjih z ministrstvom izmenjevali mnenja v posebni neformalni delovni skupini, tokrat pa so na ministrstvu na zahtevo nevladnikov organizirali le en posvet.

»Državna sekretarka je imela na posvetu polurno predstavitev načrta, a je polovico ključnih informacij izpustila,« so pojasnili na CNVOS. »Nevladniki so izrazili svoje predloge, vendar se je tu končalo – predlogi niso bili upoštevani.«

Tudi na Češkem so nevladne organizacije opozarjale, da je vlada več mesecev načrt pripravljala v tajnosti in onemogočala javno razpravo. Namestnik češkega premiera Karel Havlíček je kritike zavrnil s trditvijo, da je vlada o načrtu razpravljala na »stotinah sestankov s sindikati, civilnodružbenimi organizacijami, državljani«. Toda ko je nekdanji opozicijski poslanec František Kopřiva iz Piratske stranke zahteval seznam vseh sodelujočih na teh razpravah, odgovora ni prejel.

Na Madžarskem, kjer ima vladajoča stranka Fidesz dvotretjinsko večino v parlamentu, so kritike priprave načrta izvirale predvsem zunaj parlamenta. Župan Budimpešte Gergely Karácsony je predsednico evropske komisije Ursulo von der Leyen junija obvestil, da »vlada nikoli ni izvedla resničnega posveta o načrtu«. Opozoril je, da je njegov osnutek objavila šele dva tedna prej, preden ga je poslala v Bruselj, kasneje pa je sprejela še spremembe, ki jih pred predložitvijo EU sploh ni javno objavila.

Strelivo za populiste

Mehanizem za okrevanje in odpornost je vreden 723,8 milijarde evrov, od tega bo komisija 338 milijard evrov državam članicam razdelila v obliki nepovratnih sredstev, preostalo pa kot posojila z nizko obrestno mero.

Takšna sestava mehanizma je rezultat kompromisa med državami, ki so zagovarjale razdelitev z nepovratnimi sredstvi, in tistimi, ki so vztrajale pri posojilih, za kar so se najbolj zavzemale države tako imenovane »varčne četverice«, Avstrija, Nizozemska, Danska in Švedska.

Da bi zadovoljili njihove pomisleke, so se voditelji EU dogovorili, da bodo države članice sredstva prejele šele, ko bodo predložile podroben načrt za okrevanje in odpornost, v katerem bodo natančno opredelile načrtovane reforme in ukrepe. Če teh ne bodo izpeljale, bo lahko komisija ustavila izplačilo sredstev.

Če komisija zaradi neizvedenih ukrepov ne bo ukrepala, bo ustavitev izplačil posamezni državi lahko zahtevala tudi katerakoli država članica. Uvedba te »zavore v sili« je države »varčne četverice« prepričala, da so privolile v kompromis.

Največja prejemnica sredstev iz mehanizma za okrevanje in odpornost je Italija, skupaj bo prejela 191 milijard evrov. V zameno se je zavezala, da bo sprejela vrsto reform za okrepitev gospodarstva.

»Italijani na te reforme čakajo že leta,« je junija letos na tiskovni konferenci z italijanskim premierom Mariem Draghijem v Rimu dejala predsednica komisije Ursula von der Leyen. Draghi je večkrat poudaril, da je italijanski načrt potrdila tudi večina poslancev.

Toda preiskava italijanskega medija IRPI je že maja razkrila, da poslanci niso izglasovali predloga, ki ga je vlada naposled poslala v Bruselj. Skoraj 300 strani dolg načrt so poslanci prejeli le nekaj dni pred glasovanjem, več kot teden po tem pa so dobili skoraj 2500 strani dolg dokument z do tedaj neznanimi podrobnostmi načrta.

Vlada je tako v končni verziji denimo približno 400 milijonov evrov, ki so bili sprva namenjeni digitalizaciji, preusmerila v zeleni prehod in trajnostno mobilnost. Poleg tega je spremenila tudi podrobnosti davčne reforme, reforme plač v javni upravi in pravosodne reforme.

Francoska vlada je ubrala nekoliko drugačno taktiko. Kot je aprila v parlamentarni razpravi poudaril tamkajšnji finančni minister Bruno Le Maire, je vlada v načrtu za okrevanje sledila reformam iz strategije predsednika Emmanuela Macrona, ki jo je konec leta 2020 potrdil francoski parlament: »Komisija nam ne bo vsiljevala novih reform, Francozi so jih že potrdili.«

Načrt, sicer le kot dolgoročen cilj, denimo omenja sprejetje pokojninske reforme. Macronov predlog pokojninske reforme, s katero bi upokojitveno starost dvignili z 62 na 64 let, je konec leta 2019 izzval proteste po vsej državi. Pri tem pa ni jasno, ali bo trenutni predsednik Macron na volitvah aprila prihodnje leto dobil še en mandat in ali bo njegov morebitni naslednik sledil zastavljenim reformam.

Zavezanost držav k ukrepom v nacionalnih načrtih bi tako lahko razvrednotila moč nacionalnih parlamentov, je opozoril nekdanji svetovalec za finančne zadeve EU v nizozemskem parlamentu in raziskovalec na Evropskem univerzitetnem inštitutu v Firencah David Bokhorst.

»Nacionalni parlamenti držav članic bi se lahko čutili prisiljene potrditi ukrepe v nacionalnih načrtih, ker bi država potrebovala denar,« je dejal za Follow the Money. »Nadzor EU in izvršilne oblasti nad nacionalnimi parlamenti se zaostruje. To še posebej velja za tiste države, ki so upravičene do velikih vsot denarja iz sklada, kot so denimo revnejše države članice.«

Sodelavec možganskega trusta Bruegel Jean Pisani-Ferry je lani napovedal »razgrete polemike«, če bi evropska komisija zavrnila neučinkovite načrte ali odložila plačila državam članicam, če te ne bi izvedle obljubljenih ukrepov. »Obstaja tveganje, da se proces konča v birokratskem prepiru, ki ga javnost ne more razvozlati, daje pa strelivo populistom.«

Projekt Recovery Files je podprl sklad Investigative Journalism for Europe (IJ4EU).

Imate informacijo ali dokumente, ki so pomembni za razumevanje te teme?
Varno nam jih lahko predate prek portala za anonimno posredovanje informacij v javnem interesu žvižgač.si.

Evropske milijarde brez demokratične razprave

Strelivo za populiste