Karibski pristan za premoženje bioplinarn
Matej Zwitter
—
Pandorini dokumenti razkrivajo, kako je skupina štajerskih podjetnikov tudi prek podjetij iz davčnih oaz pred upniki umikala premoženje bioplinarn iz vzhodne Slovenije. Pred desetletjem jih je gradila tedaj »vodilna ponudnica bioplinarn«, skupina Keter.
Ilustracija: Samira Kentrić
»Globalna gospodarska kriza je v letu 2011 v krizo pahnila ogromno podjetij, zato smo še posebej ponosni, da smo v tem pogledu izjema,« se je v poslovnem poročilu za tisto leto pohvalil Miran Hrženjak, tedanji direktor mariborskega podjetja Keter Organica.
Imel je razlog za optimizem. Keter Organica, ki se je ukvarjal z načrtovanjem in gradnjo bioplinskih elektrarn, je do takrat zgradil oziroma nadgradil dvanajst bioplinarn, večinoma za vlagatelje iz vzhodne Slovenije.
Mediji so podjetje opisovali kot »vodilnega ponudnika bioplinarn«. Zgolj v obdobju dveh let je prihodke povečalo kar za 840-krat, in sicer z nekaj manj kot dvajset tisočakov leta 2009 na 16,6 milijona evrov leta 2011.
Toda izjemna zgodba skupine Keter je naposled sledila kriznemu scenariju, le da z nekajletnim zamikom. Njeno rast so namreč poganjala bančna posojila, ki so se izkazala za previsoka, da bi jih vlagatelji lahko odplačevali.
V sklepni fazi so banke na državo oziroma družbo za upravljanje terjatev bank (DUTB) prenesle 43,4 milijona evrov slabih terjatev do prezadolženih vlagateljev v Keterjeve bioplinarne.
Kot je Oštru pojasnil eden od vlagateljev, ki se javno ne želi izpostavljati, so jim pri urejanju bančnih posojil pomagali prav v skupini Keter, ki se je takrat oglaševala kot edina ponudnica bioplinarn na ključ.
Toda večina je morala ključe svojih bioplinarn nazadnje predati stečajnim upraviteljem. Med njimi je bil tudi ljutomerski samostojni podjetnik Domen Jurša, ki mu je Keter leta 2011 zgradil bioplinarno v Središču ob Dravi, tri leta kasneje pa je DUTB predlagala njegov stečaj.
»Finta je, da so me stisnili v kot,« je leta 2014 pojasnjeval slabi banki, ki je zahtevala pojasnila o pogodbi, s katero je bioplinarno oddal v najem podjetju Pulverem, kažejo dokumenti, ki jih je ptujskemu okrožnemu sodišču predložila DUTB.
Kdo natanko je Juršo stisnil v kot, ni jasno, toda preiskovanje Oštra je pokazalo, da je bil najemnik njegove bioplinarne Pulverem del mreže podjetij, ki so v letih 2013 in 2014 pred upniki postopno umikala premoženje bioplinarn, ki so jih zgradila Keterjeva podjetja.
Ko je šla leta 2013 v stečaj ena prvih, iz Zgornjih Pirnič, se je pojavilo podjetje Solvus, ki je bilo v lasti javnosti neznanega podjetnika iz Rač Milana Strnada. Od štirih Keterjevih družb je odkupilo terjatve do lastnika bioplinarne in si posledično prek izvršbe prilastilo za 413 tisoč evrov bioplinarniške opreme.
Preostanek kupljenih terjatev je Strnadovo podjetje prodalo podjetju mariborskega finančnega svetovalca Romana Hübla. To je od zgornjepirniške bioplinarne odkupilo še 395 tisoč evrov vreden generator, najverjetneje v sklopu pobota terjatve.
Pandorini dokumenti razkrivajo, da sta Strnad in Hübl poslovala prek istega podjetja z Britanskih Deviških otokov – RH International. Med letoma 2013 in 2016 so se njegovi dejanski lastniki dvakrat zamenjali, nazadnje pa je podjetje pristalo pri Strnadu. Oštrovo preiskovanje je pokazalo, da je bil RH International vpleten v stečaje vsaj treh bioplinarn.
Foto: Matej Povše
Strokovnjak za odpis terjatev
Hübl, ki je na svojem linkedin profilu navedel tudi izkušnje z insolvenčnimi postopki, je novembra 2014 prevzel še vodenje Strnadovega podjetja Solvus, ki je nato že kmalu predlagalo svojo prisilno poravnavo.
Do takrat se je v Solvus iz Keterja Organice, prek njegove hčerinske družbe, steklo najmanj 2,2 milijona evrov. Keter Organica jih je vložil kot dokapitalizacijske vložke, v Solvus pa so prispeli kot posojilo, ki nikoli ni bilo vrnjeno.
Keter Organica je tako ostal brez povračila vložkov, tri leta pozneje pa je šel v stečaj. Stečajni upravitelj je upnikom sicer priznal 12,9 milijona evrov terjatev, a jim ni mogel povrniti niti centa. Unovčil je namreč lahko le premoženje v vrednosti dobrih šest tisoč evrov, s katerimi je delno pokril stroške postopka.
Podobno je poniknila tudi družba Keter Invest, nekoč krovno podjetje skupine. Stečajni upravitelj je priznal kar za 73 milijonov evrov terjatev, od tega DUTB približno tretjino. Podjetje kljub tolikšnim dolgovom ni imelo nobenega premoženja.
Desetletje po vzponu skupine Keter njeni posojilni posli še vedno zaposlujejo organe pregona. Na specializiranem državnem tožilstvu so denimo Oštru pojasnili, da zaradi suma ponareditve ali uničenja poslovnih listin, goljufije in preslepitve pri pridobivanju posojil vodijo preiskavo zoper tri osebe, povezane z družbo Keter Invest.
Prav tako so vložili zahtevo za preiskavo zaradi suma pranja denarja proti dvema osebama, povezanima s Keterjem Investom, vendar odločitev sodišča v tej zadevi še ni pravnomočna.
Partnerji v Belizeju
V prisilni poravnavi Solvusa je Hübl kot direktor predlagal tudi spremembo glavne dejavnosti družbe. Do takrat se je ukvarjala s preprodajo terjatev, po novem pa naj bi se usmerila v proizvodnjo električne energije, je leta 2015 pojasnil v načrtu prestrukturiranja podjetja.
Jeseni 2014 je Solvus namreč najel bioplinarno v Središču ob Dravi, potem ko je njenemu lastniku, samostojnemu podjetniku Domnu Jurši, zaradi visokih obrokov bančnih posojil zmanjkalo denarja.
Solvus si je izpogajal ugodne pogoje najema, pri čemer mu je, tako kaže, pomagalo podjetje Mutui s Hüblovo poslovno partnerico Urško Čuješ na čelu. Jurša mu je dolgoval 341 tisoč evrov, ki si jih je Mutui poplačal z izvršbo dela bioplinarniške opreme.
Nato sta čez pol leta Hübl in Jurša podpisala aneks k najemni pogodbi, v katerem je pisalo: »Stranki ugotovita, da oprema bioplinske elektrarne ni v lasti najemodajalca.« To je bil tudi eden od razlogov za 50-odstotno znižanje najemnine, z 10 tisoč evrov na zgolj pet tisočakov na mesec.
Leta 2016 je Strnadov Solvus prevzela družba RH International, a prodaja je bila le formalnost. Kot kažejo Pandorini dokumenti, je namreč takrat obvladoval obe podjetji.
Naslednje leto se je podal v nov posel.
»Zohra, novo naročilo Milana Strnada,« je uslužbenka dubajskega registracijskega agenta SFM marca 2017 sporočila svoji sodelavki, kažejo interna e-sporočila SFM.
Strnad je v Belizeju načrtoval ustanovitev podjetja MF International, vendar novinarji Oštra v Pandorinih dokumentih niso našli potrditve, da ga je dejansko registriral. Pandorini dokumenti kažejo, da je maja 2017 v Belizeju ustanovil podjetje z drugim imenom, Pro International.
Že kmalu je Pro International prevzel Roman Stropnik, ki ga je takrat v Sloveniji zaradi neplačevanja DDV preiskovala davčna uprava, o čemer smo prejšnji teden v preiskovalni zgodbi iz Pandorinih dokumentov poročali na Oštru.
Stropnik je v poslovnem načrtu podjetja, ki ga je posredoval agentu SFM, pojasnil, da se bo Pro International ukvarjal s preprodajo terjatev, predvsem v gradbenem sektorju. V telefonskem pogovoru za Oštro je sicer zatrdil, da je bilo podjetje ustanovljeno za izvedbo posla, ki se ni izšel.
Za kakšen posel naj bi šlo, ni jasno, lahko pa bi bil povezan z nepremičninami na hrvaški obali. V poslovnem načrtu je Stropnik namreč navedel kontaktno telefonsko številko, ki danes ne obstaja več, takrat pa jo je uporabljalo hrvaško podjetje Polaris. Imelo je premoženje: zemljišče v bližini vasi Pirovac v srednji Dalmaciji.
Od septembra 2017 je bil direktor Polarisa Roman Hübl.
V dalmatinski kamp
V tistem času se je za Solvus iztekel tudi najem bioplinarne v Središču ob Dravi, saj jo je prevzelo podjetje Bioen. To je bilo v lasti ruskega državljana Olega Maksimova, ki je nato prevzel še Solvus, s čimer se je končalo tudi najemno razmerje.
RH International je za Solvus po pogodbi o prodaji iztržil 150 tisoč evrov, vendar kupnine ni prejel na svoj račun, temveč na fiduciarni račun odvetniške pisarne Ketiš, Janžekovič in partnerji iz Maribora.
Ta po javno dostopnih informacijah v seriji tožb proti novinarjem portala Necenzurirano zastopa Roka Snežiča, ki ga specializirano državno tožilstvo preiskuje zaradi suma pomoči pri zlorabi položaja ali zaupanja v gospodarski družbi.
Odvetnika Andrej Ketiš in Goran Janžekovič sta bila do februarja lani tudi solastnika mariborskega podjetja Pretiosa, ki naj bi po informacijah bosanskega tožilstva nakazovalo denar bosanski državljanki Tanji Subotić Došen. Ta naj bi bila domnevna sodelavka Roka Snežiča in nekdanjega župana Mirana Vuka, kaže dokument bosanskega tožilstva, ki ga je objavil tamkajšnji portal Istraga. Po prepričanju tožilcev so bila nakazila namenjena utaji davkov.
V odvetniški pisarni Ketiš, Janžekovič in partnerji na vprašanja Oštra niso odgovorili.
Kje je končalo 150 tisoč evrov kupnine od Solvusa, ni jasno, toda podatki o poslovanju hrvaškega podjetja Polaris kažejo, da bi denar lahko končal prav tam. Polaris je namreč le dan pred prodajo Solvusa sklenil povečati osnovni kapital za skoraj enako vsoto: 149 tisoč evrov.
Leta 2018 je na Polarisovem zemljišču blizu Pirovca že stal turistični kamp z desetimi mobilnimi hiškami, ki jih je podjetje ponujalo tudi na slovenskem portalu Bolha.si.
Ko se je na hrvaški davčni upravi do leta 2019 nabralo že za dobrega četrt milijona evrov Polarisovih neplačanih davkov, je predlagala njegov stečaj. Polaris je poplačal zapadle davke, stečajni postopek se je ustavil.
Kmalu zatem je kamp Pirovac kupilo hrvaško podjetje Mutui, ki ga je prav tako vodil Hübl, Polaris pa je šel v stečaj. Upniki so ostali praznih rok, saj podjetje ni imelo več nobenega premoženja. Samo hrvaški davčni upravi je Polaris dolgoval 170 tisoč evrov davkov.
Milan Strnad ni odgovoril na vprašanja Oštra o poslovanju Solvusa, RH Internationala in Pro Internationala. V pisnem odgovoru je pojasnil le, da so vsa njegova podjetja poslovala korektno in zakonito in da ne želi »sodelovati pri razglabljanju zarot, v katere me vključujete«.
Hübl je še vedno direktor hrvaškega podjetja Mutui, do konca leta 2019 pa je vodil tudi istoimensko slovensko podjetje, ki je od novembra lani v stečaju, pri čemer je s terjatvijo 55 tisoč evrov največja upnica država. Toda premoženja slovenskega Mutuia, sodeč po poročilih stečajne upraviteljice, najverjetneje ne bo dovolj za poplačilo upnikov.
Vsaj del premoženja se je najverjetneje ꞌizgubilꞌ na Britanskih Deviških otokih, saj je RH International podjetju Mutui ostal dolžan 126 tisoč evrov. V podjetju v davčni oazi se na opomine stečajne upraviteljice ne odzivajo.
Po njenih ugotovitvah je Hübl leta 2019 v dveh poslih pred upniki umaknil še 150 tisoč evrov premoženja. Prodal je zemljišče v bližini Ptuja, kupnino pa nakazal hrvaškemu podjetju Mutui, kjer je bil prav tako direktor. Povrhu je nekdanjemu poslovnemu partnerju prodal terjatev do hrvaškega Mutuia, ki je lastnik hiše v predmestju Maribora, kjer živi Hübl.
Hübl se na vprašanja, ki smo mu jih poslali po elektronski pošti, ni odzval. Pisma, poslanega na domači naslov, ni prevzel, čeprav je bil, sodeč po objavah na družbenih omrežjih, doma.
Samostojni podjetnik Domen Jurša je končal v osebnem stečaju. Ker je za svoje dolgove jamčil z vsem svojim premoženjem, je moral do letošnjega februarja v stečajno maso vplačevati delež osebnih prihodkov nad zakonsko določenim minimumom. Stečajni upravitelj je prodal tudi njegovo stanovanje v Ljutomeru.
Pri preiskovanju te zgodbe je sodelovala tudi novinarka Mašenjka Bačić (Oštro Hrvaška)
Preiskovalno zgodbo je podprl sklad Investigative Journalism for Europe (IJ4EU).
