Kozmetika za sejšelske posle
Anuška Delić
—
Marko Glinšek je od leta 2015 poskušal skriti resnico pred tržnim in zdravstvenim inšpektoratom, finančno upravo, tožilstvom ter upravnim, okrajnim, višjim in vrhovnim sodiščem. Pandorini dokumenti so jo razgalili. Dokumenti, ki smo jih pridobili na Oštru, pa ga povezujejo tudi z Dijano Đuđić, sodelavko Roka Snežiča.
Ilustracija: Samira Kentrić
Ključne ugotovitve:
Lux Factor že vsaj od leta 2015 v različnih spletnih trgovinah prodaja kozmetične izdelke, ki jih promovirajo estradnice, kot sta pevki Natalija Verboten in Danijela Martinović.
Z izdelki Lux Factorja so se od takrat ukvarjali: dva inšpektorata, finančna uprava, tožilstvo, tri sodišča in urad za intelektualno lastnino.
Direktor Marko Glinšek se je na sodišču zagovarjal, da je Lux Factor samo posrednik za dejanskega prodajalca – podjetje s Sejšelov, katerega lastnika pa ne pozna.
Pandorini dokumenti razkrivajo, da je bil dejanski lastnik sejšelskega podjetja, v katero so se stekali prihodki od prodaje kozmetike, prav Glinšek.
Sodišče je Glinška leta 2020 obsodilo zaradi preslepitve kupcev, sodba pa je letos postala pravnomočna.
»Citat dneva: Imejte dolge trepalnice in visoke standarde,« sporoča rožnati oglas na instagram profilu Lux Factor kozmetike, ki ima več kot 15 tisoč sledilcev. Blagovna znamka že več kot pet let obljublja dolge trepalnice »na najbolj naraven način«. Uporabljati je treba le njihov serum za trepalnice, redno.
Serum zagotavlja do 25 odstotkov daljše trepalnice, krema »proti gubicam« 4D hyaluron pa kožo, ki bo videti do 80 odstotkov mlajša. Izdelki so prek spleta naprodaj v Sloveniji, na Hrvaškem, Slovaškem, Češkem in Madžarskem, trgovina je dostopna tudi v angleškem jeziku.
Tako kot številne druge čudežne kozmetične izdelke v spletnih trgovinah tudi te tržijo prek vplivnic na družbenih omrežjih, igralk, pevk, vizažistk in drugih žensk, ki naj bi bile žive priče lepotno-mladostne preobrazbe.
Ponašajo se s trditvami o kliničnem in dermatološkem testiranju ter z izraelskim certifikatom kakovosti, ki je po ugotovitvah Oštra ponaredek.
Na Hrvaškem je glavna ambasadorka znamke pevka Danijela Martinović, ki je kot gostja novoletnih praznovanj priljubljena tudi na ljubljanskem magistratu.
V Sloveniji je zvezda znamke pevka Natalija Verboten. V posnetku na youtube kanalu Lux Factorja je leta 2019 dejala, da je »ponosna ambasadorka«, ki si brez teh izdelkov »že več kot dve leti« ne more predstavljati svojega lepotnega režima.
Nobena od pevk do trenutka, ko so z njima stopili v stik novinarji Oštra, ni vedela, da je slovenski zdravstveni inšpektor že leta 2017 prepovedal prodajo izdelkov Lux Factorja v Sloveniji, ker niso izpolnjevali vrste zahtev.
Marko Glinšek se je zaradi odločbe pritožil na upravno sodišče, ker da njegovo podjetje ni bilo odgovorno za nepravilnosti in za prodajo, saj je opravljalo le kurirske in klicne storitve za dejanskega prodajalca – podjetje Lux Factor s Sejšelov. To je odgovorno za dejanja, je sodišče povzelo njegovo izpoved.
Leta 2020 je Glinška mariborsko okrajno sodišče kljub temu obsodilo zaradi preslepitve kupcev.
Sodišče in tudi dva inšpektorata so njegovo osrednjo vlogo v spletni prodaji potrdili z analizo poti denarja in končnih koristi ter številnih drugih verodostojnih okoliščin. Ker so jim bili podatki o dejanskem lastniku nedosegljivi, je lahko Glinšek vlagal pritožbe, v katerih je trdil, da slovensko podjetje za sejšelsko zgolj pogodbeno opravlja storitve.
Tako se je na višjem sodišču v pritožbenem postopku med drugim pridušal nad ugotovitvijo sodišča, da je družba na Sejšelih slamnata, prav tako njena lastnica in direktorica, vendar sodišče njene identitete ni preverilo in je zaslišalo.
Dejanski lastniki in vodstva podjetij na Sejšelih so skriti za robustnimi zakoni o poslovnih tajnostih, namesto njihovih imen pa so v dokumentih podjetij pogosto navedena imena nominiranih direktorjev in družbenikov. Slovenski organi so v preiskavi torej lahko pridobili le podatke o slamnati osebi, ki je navidezno upravljala sejšelski Lux Factor.
Toda zdaj so dejanskega lastnika Lux Factorja razgalili Pandorini dokumenti, ki so jih pod taktirko mednarodnega konzorcija preiskovalnih novinarjev (ICIJ) analizirali novinarji v 117 državah po svetu, tudi Oštrovi v Sloveniji in na Hrvaškem.
Izmed 11,9 milijona datotek so novinarji Oštra namreč izbrskali tudi dokumente o Lux Factorju s Sejšelov. Podjetje je bilo ustanovljeno leta 2015, njegov dejanski lastnik oziroma končni upravičenec pa je bil prav Marko Glinšek.
Tri leta pozneje se je v preiskavi tamkajšnjega tožilstva znašel bosanski Lux Factor. To je javnosti že znano preiskavo zoper slovenskega davčnega svetovalca Roka Snežiča, bosansko državljanko Dijano Đuđić in druge takrat razširilo tudi na Glinška, in sicer zaradi suma poskusa pranja denarja.
Sumili so namreč, da naj bi prek bosanskega podjetja utajeval davke bolgarskega podjetja Lux Cosmetics, v Banjaluki pa dvigoval gotovino. Bosanske finančne oblasti so opazile za več kot 67 tisoč evrov sumljivih transakcij in blokirale poslovni račun podjetja.
Na Oštru smo v banjaluškem poslovnem registru pridobili dokumente podjetja, ki kažejo, da je pri ustanovitvi bosanskega Lux Factorja sodelovala Dijana Đuđić.
Posnetek zaslona spletnega mesta L’ux-Factor
Na muhi
Na Oštru smo zbrali dokumente dveh inšpektoratov, treh sodišč, pa tudi urada za intelektualno lastnino, pri katerem je Glinšek leta 2014 poskušal registrirati blagovno znamko Lux-Factor Professional. Prijava znamke je bila zavržena, potem ko je zoper registracijo ugovarjala korporacija Procter & Gamble, ki je lastnica znane kozmetične znamke Max Factor.
Nato je tržni inšpektorat leta 2015 v inšpekcijskem nadzoru nad spletno trgovino lux-factor.com ugotovil, da je ne upravlja slovensko podjetje, temveč sejšelsko z istim imenom: »Glede na navedeno podjetje Lux Factor, d. o. o., za vsebino in izvajanje spletne trgovine ne more biti odgovorno.«
Dve leti pozneje se je isti inšpektorat spet ukvarjal z Lux Factorjem, le da zaradi ugotavljanja kršitve zakona o preprečevanju dela na črno, saj ustanovni akt podjetja ni navajal dejavnosti, ki jo je to opravljalo. Ker je v tistem času tudi finančna uprava (Furs), ki je prav tako pristojna za to področje, že vodila davčni nadzor, ji je inšpektorat predal svoje ugotovitve.
Leta 2017 je odločbo v zadevi Lux Factor izdal še zdravstveni inšpektorat. Lux Factorju je naložil odpravo vrste nepravilnosti v desetih dneh, sicer podjetje izdelkov ne bo več smelo ponujati na slovenskem trgu. Med drugim je inšpektorica zahtevala, da ji podjetje predloži dokazila o resničnosti navedb na izdelkih in v spletni trgovini.
Tega ni storilo, inšpektorat pa je začel prekrškovni postopek, ki so ga prekinili zaradi uvedbe kazenskega postopka, kot so Oštru pojasnili julija letos.
Oktobra lani je Glinška okrajno sodišče v Mariboru obsodilo zaradi preslepitve kupcev kozmetičnih izdelkov, za kar je zagrožena denarna kazen ali zapor do dveh let. Dosodilo mu je denarno kazen 10.000 evrov. Sodišče je tako sklenilo, ker prej še ni bil kaznovan in glede na njegovo trditev, da prejema 1500 evrov mesečnih prihodkov.
Glinšek se je pritožil na višje sodišče. To je sodbo potrdilo, a je denarno kazen znižalo na 6000 evrov, saj da je prvostopenjsko sodišče v sicer pravilni oceni obdolženčevih oteževalnih in olajševalnih okoliščin spregledalo, da je tudi oče.
Glinšek ni bil zadovoljen. Vložil je zahtevo za varstvo zakonitosti, o kateri vrhovno sodišče še ni odločilo.
Skriti lastnik
Pandorini dokumenti zdaj potrjujejo ugotovitve slovenskih organov, saj je sejšelski Lux Factor prek ženevske pisarne registracijskega agenta SFM leta 2015 ustanovil prav Marko Glinšek.
SFM s sedežem v Dubaju se ukvarja z ustanavljanjem in upravljanjem podjetij. Glinšku je za ustanovitev in spremljajoče storitve, med drugim odprtje poslovnega računa v Latviji, izdal račun v znesku 2200 evrov. Torej 700 evrov več od mesečnih prihodkov, o katerih je pričal na slovenskem sodišču.
Že dva meseca po ustanovitvi je SFM Glinšku zaračunal tudi odprtje bančnih računov na Cipru in na karibskem otoku Sveti Vincencij. Podaljšanje storitev upravljanja Lux Factorja in podobni stroški so se vsaj do leta 2019, ko je bil izdan zadnji Oštru dostopni račun, sešteli v skoraj deset tisočakov.
Vsako leto je SFM med drugim zaračunal podaljšanje pooblastila, ki ga je Glinšku dala slamnata direktorica Lux Factorja, Genevieve Odette Rona Magnan, ki svoje ime poklicno posoja sejšelskim podjetjem.
Na sodišču in v inšpekcijskih postopkih je Glinšek vseskozi zatrjeval, da je bil slovenski Lux Factor le pogodbeni partner sejšelskega, kar je kanil podkrepiti s tovornim listom za 527 kilogramov izdelkov, ki naj bi jih sejšelska družba prek svoje britanske podružnice poslala v Slovenijo.
Sodišče je po poizvedbah pri avstrijskem organu, ki naj bi tovorni list izdal, ugotovilo, da je bil ponarejen.
Iz odločbe zdravstvenega inšpektorata z dne 3. marca 2017
Slamnata podjetja
Kozmetični izdelki Lux Factor so kljub vsemu še naprodaj v spletnih trgovinah, le podjetja, ki naj bi bila odgovorna za prodajo, so se pred Glinškovo obsodbo oktobra 2019 spreminjala.
Furs je denimo lani trikrat blokiral dostop do skupno 11 spletnih prodajnih mest Lux Factorja z zelo podobnimi imeni domen. Za Oštro so pojasnili, da se oglaševanje izdelkov, takoj ko zapečatijo prodajne spletne strani, »prenese na druge tuje družbe, ki nato registrirajo nove domene oziroma spletne strani, na katerih se prodajajo izdelki«.
Danes je to poljski Combokin, slamnato podjetje, ki se je v spletno prodajo po Oštru dostopnih podatkih vključilo med avgustom in septembrom 2020 namesto prejšnjega formalnega prodajalca, madžarskega podjetja ITDN Pro. Takrat je bilo v lasti slamnatega direktorja z naslovom v Srbiji, Branka Devetaka.
Devetak je bil tudi zadnji direktor in lastnik slovenskega Lux Factorja, ki je šlo 2019. na predlog države kot upnice v stečaj. Stečajni upravitelj je v otvoritvenem poročilu pojasnil, da se je poštni poziv Devetaku na primopredajni sestanek vrnil z oznako »neznan«.
Devet upnikov je v stečaj prijavilo terjatve v skupnem znesku 461 tisoč evrov, vendar stečajne mase in premoženja ni bilo, zato je šlo podjetje hitro v izbris.
Ni natanko jasno, koliko davkov je Lux Factor naposled dolgoval Fursu, toda davčni inšpektorji so upravnemu sodišču predložili podatke, po katerih so med nadzorom leta 2016 in delno 2017 ugotovili za več kot 368 tisoč evrov neobračunanih davkov (z obrestmi).
Furs je namreč odkril, da je Glinšek v državah rezidentstva kupcev odprl bančne račune na svoje ime, nato pa je denar po poplačilu stroškov nakazal na slovaški račun sejšelskega Lux Factorja. Ti in podobni znaki so inšpektorjem povedali, da je Glinškovo podjetje več kot le kurir.
Kot navaja sodba upravnega sodišča, ki je odločalo o pritožbah Lux Factorja oziroma Glinška zoper odločbe zdravstvenega inšpektorata in Fursa, je pogodba med slovenskim in sejšelskim podjetjem določala, da bo prvo zbiralo denar od kupnin, nato pa ga bo enkrat na teden nakazovalo na bančni račun drugega.
ICIJ
London–Bratislava–Banjaluka
Glinšek je sodnike prepričeval, da naj bi račune kupcem izdajala podružnica sejšelskega Lux Factorja v Londonu. Toda ta po podatkih britanskega registra in tudi po pojasnilih Fursovega inšpektorja na sodišču ni obstajala.
Obstajalo pa je podjetje Lux Cosmetics LTD. Že leta 2014 ga je v Londonu prek registracijskega agenta SFM ustanovil nekdanji nogometaš Matjaž Kerndl, kažejo Pandorini dokumenti. Toda v vsaj dveh obrazcih, ki ju je oddal ob ustanovitvi, je navedel svoje osebne podatke – ter Glinškovo telefonsko številko in e-poštni naslov.
Kerndl je agentu SFM predložil tudi poslovni načrt za podjetje Lux Ltd, kot naj bi se sprva imenovalo. V njem je pojasnil, da se bo ukvarjalo s transportom, gradbeništvom ter nakupom in prodajo tovornjakov in prikolic. Napovedal je od 5 do 10 milijonov evrov prometa v prvih dveh letih in širitev poslovanja po vsej Evropi.
Račun SFM kaže, da je Kerndl ob ustanovitvi podjetja Lux Cosmetics naročil tudi odprtje bančnega računa v Združenem kraljestvu in pridobitev številke DDV, za kar je moral odšteti skupno 5430 evrov. Toda 13 mesecev pozneje, decembra 2015, le nekaj tednov po podaljšanju storitev SFM, se je nenadoma odločil, da bo Lux Cosmetics poslal v izbris.
Nedolgo pred ustanovitvijo londonskega podjetja je Kerndl v Sloveniji ustanovil podjetje za prevozništvo Camino in ga slabo leto pozneje prepustil povezanim osebam. Čeprav je imel Camino leta 2016 več kot 5,9 milijona evrov sredstev in 5 milijonov evrov prometa, je šlo dve leti pozneje v stečaj.
Stečajna upraviteljica je upnikom priznala skoraj 6,5 milijona evrov terjatev, samo državi več kot 770 tisoč evrov. Po njenih ugotovitvah so Caminovi zaposleni že leta 2016 »začeli z odsvajanjem delovnih strojev, opreme in vozil«.
Svoje otvoritveno poročilo je tako oddala z zamikom, saj je morala za kar »160 kosov tovornih in osebnih vozil, gradbenih strojev in druge opreme« še ugotoviti dejansko stanje. Upniki so namreč prijavljali terjatve tudi »na odtujenih sredstvih podjetja«, ki naj bi bila formalno zarubljena, a so ji izvršitelji pojasnili, »da jih nimajo v posesti«.
Po izsledkih upraviteljice so se precejšnja sredstva iz Camina odlivala tudi prek družb Camino v Nemčiji in Luff s Slovaškega, katere lastnik je Caminov nekdanji zaposlenec Matjaž Ferlič. Po podatkih slovaškega poslovnega registra je Ferlič lastnik Luffa od ustanovitve leta 2015.
Luff je vsaj v letih 2016 in 2017 v slovenskih medijih objavljal oglasna sporočila oziroma plačane članke za Lux Factor. Ferliča o tem nismo mogli vprašati, saj je po besedah njegove odvetnice pred nekaj tedni odšel v zapor na Dobu, kjer bo po poročanju medijev prestajal več kot osemletno zaporno kazen za poskus uboja in povzročitve splošne nevarnosti.
Oglas za svetovalno podjetje Roka Snežiča v bližini Postojne. Foto: Matej Povše
Leta 2018 pa so Glinškovi posli vzbudili zanimanje bosanskega tožilstva, ki je preiskovanje domnevne mreže za davčne utaje in pranje denarja, ki naj bi jo vodil podjetnik Rok Snežič, razširilo tudi nanj.
Ugotavljali so, da Glinšek bosanskega Lux Factorja ni ustanovil zato, da bi prek njega posloval, temveč da bi vanj preusmerjal denar iz Bolgarije, navaja tamkajšnji tožilski dokument, ki ga je pred meseci objavil bosanski portal Istraga. Tedaj so zaznali za več kot 67 tisoč evrov transakcij, od katerih so večino z blokado bančnih računov po nalogu pristojnega oddelka bosanske državne agencije za preiskave in zaščito ustavili.
Tožilstvo Bosne in Hercegovine ter tožilstvo v okrožju Brčko na naša vprašanja o dokumentu in odprtih preiskavah zoper Snežiča oziroma Glinška nista odgovorili, zato ni jasno, v kateri fazi so.
Naših vprašanj niso komentirali niti na slovenskem specializiranem državnem tožilstvu. Na policiji pa so pojasnili, da predkazenski postopek glede domnevnih Snežičevih poslov, v zvezi s katerimi so letos opravili hišne preiskave, še poteka. Zanikali so, da bi v tej povezavi preiskovali tudi podjetja, ki se ali so se ukvarjala s prodajo, distribucijo ali promocijo kozmetičnih izdelkov prek spletnih trgovin Lux Factorja.
Naravni izdelki
Odkar so v prodaji, se Lux Factor izdelki ponašajo s trditvami o naravnih sestavinah, kliničnemu in dermatološkemu testiranju, pa tudi da so prijazni živalim. Toda v spletnih trgovinah ali drugod o tem ni mogoče najti nobenih dokazil.
Hrvaška pevka Danijela Martinović je za Oštro pojasnila, da se je z Glinškovo agencijo Hype, ki da je v Sloveniji »zastopnica Lux Factor Cosmetics,« dogovorila o sodelovanju pri promociji »izdelkov, ki so klinično in dermatološko preverjeni«.
Edini dokument, ki je objavljen ob izdelkih in naj bi dokazoval njihovo kakovost, je ISO certifikat o skladnosti, ki ga je bolgarskemu podjetju Lux Cosmetics domnevno izdal izraelski inštitut za nadzor kakovosti.
E-sporočilo direktorja izraelskega inštituta, ki naj bi izdal zgornji certifikat.
Toda njegov direktor Nir Halpern je za Oštro povedal, da je ponarejen, da v Bolgariji ne poslujejo, njihovi certifikati pa so veljavni le tri in ne 6 let, za kolikor naj bi bil izdan podjetju Lux Cosmetics.
Oštrovi novinarji so stopili v stik z več kot ducat vplivnicami, igralkami, vizažistkami in pevkami v treh državah, ki že vrsto let nastopajo v oglasih Lux Factorja.
Osem nam jih je povedalo, da so z znamko že prenehale sodelovati, nekatere pa so tudi zahtevale umik promocijskega materiala, vendar se to ni zgodilo. Nobena se ni želela izpostavljati z imenom in priimkom.
Eni izmed Slovenk je pogodba o sodelovanju potekla že 2016. leta, a je promocijski material, v katerem nastopa, javnosti še vedno na voljo.
Hrvaška blogerka, ki je dejala, da je šele ob prejemu novinarskih vprašanj Oštra izvedela, da so njeno fotografijo uporabili v oglasu spletne trgovine, je nato zahtevala, da jo umaknejo s spleta. To so tudi storili.
Naši slovaški sogovornici je lokalna ‘agentka’, ki jo je novačila za promocijo na instagramu, dejala, da gre za »francosko blagovno znamko«.
Že vrsto let se kot strokovna uporabnica v promocijskih materialih pojavlja magistra farmacije Nina Šurbek Fošnarič. Danes je vodja Lekarne Bežigrad v Ljubljani, kjer se je po njihovih pojasnilih zaposlila več let po tem, ko se je začela pojavljati kot Lux Factorjeva magistra farmacije.
Oštru ni želela dajati izjav, so pa v Lekarni Ljubljana pojasnili, da z njenim sodelovanjem v oglaševanju Lux Factorja do prejema naših novinarskih vprašanj niso bili seznanjeni. Z njo so se pogovorili in zagotovila jim je, »da z distributerjem izdelkov Lux Factor že več let ne sodeluje«. Promocijski materiali »naj bi nastali pred 6 ali 7 leti«.
Dokumentacija, ki smo jo pridobili, kaže, da je Glinšek v dopisovanju z nekaterimi izmed njih, »lastnike podjetja« uporabljal kot odložni pogoj pri dogovarjanju, denimo, da mora dobiti njihovo odobritev za strošek, ki bi bil višji od dogovorjenega.
Toda »lastnik« je bil vseskozi le Glinšek, h komur nas je po pojasnila usmerila tudi hrvaška pevka Danijela Martinović. Ko smo glavno slovensko ambasadorko Natalijo Verboten soočili s ključnimi podatki o Lux Factorju, pa je odvrnila: »Vse, kar ste napisali, prvič vidim, o tem ne vem nič, zato navedenega ne morem komentirati.«
Marko Glinšek, Matjaž Kerndl, Rok Snežič in Dijana Đuđić se na naša vprašanja niso odzvali ali pa niso hoteli dajati izjav. Matjaž Ferlič je v zaporu na Dobu in novinarjem zaenkrat še nedosegljiv.
Kabinetu predsednika vlade in uradu vlade za komuniciranje smo poslali vprašanja o tem, če je Rok Snežič njegov »svetovalec,« kot je ta lani povedal za bosanski portal. Janša je pozneje sicer zanikal, da je njegov »davčni svetovalec,« ni pa pojasnil, če bi lahko bil druge vrste svetovalec. Med drugim nas je še zanimalo, ali se je že soočil s Snežičem zaradi trditev, da je njegov »svetovalec« in da svetuje tudi vladi. Odgovorov nismo prejeli.
Pri preiskovanju te zgodbe so sodelovali novinarji Amra Džonlić (ID OCCRP), Aladin Abdagić (CIN), Samo Demšar (Oštro, Slovenija) in Anja Vladisavljević (Oštro, Hrvaška).
