Pandorini dokumenti: največje razkritje davčnih oaz
Scilla Alecci in novinarji ICIJ; priredba Oštro
—
Več kot šeststo novinarjev iz 150 medijev, tudi Oštra, je leto dni analiziralo 11,9 milijona dokumentov. V največjem novinarskem projektu doslej so razkrili finančne skrivnosti sedanjih in nekdanjih svetovnih voditeljev ter javnih funkcionarjev.
Davčne oaze so za marsikoga le oddaljeni otoki s palmami, toda novinarski projekt Pandorini dokumenti je pokazal, da podjetja iz davčnih oaz poslujejo v vseh kotičkih sveta. Ključno vlogo pri tem igrajo banke in odvetniške pisarne iz Evrope in ZDA.
Novinarska preiskava v koordinaciji mednarodnega konzorcija preiskovalnih novinarjev (ICIJ), ki je sodeloval s 150 mediji, med njimi Washington Postom, Guardianom, BBC, Süddeutsche Zeitungom, Krikom, ABC Australia, pa tudi Oštrom v Sloveniji in na Hrvaškem, kaže, kako mednarodni sistem finančne tajnosti v času, ko naraščata avtoritarizem in neenakost, krha načela pravne države po vsem svetu.
Številni vplivneži, ki bi lahko pomagali odpraviti sistem davčnih oaz, imajo od njega koristi. V davčnih oazah hranijo svoje premoženje, države, ki jih vodijo, pa ne storijo veliko za zajezitev protizakonitih finančnih tokov.
Pandorini dokumenti so »pobegnili« iz 14 registracijskih družb po vsem svetu, ki v davčnih oazah ustanavljajo in upravljajo slamnata podjetja za svoje mednarodne stranke. Kar 11,9 milijona dokumentov vsebuje podatke o poslovanju skoraj trikrat več sedanjih in nekdanjih voditeljev držav kot katerikoli od prejšnjih novinarskih projektov o davčnih oazah.
Tudi več od slovitih panamskih dokumentov, ki so leta 2016 pretresli svet.
Mednarodni konzorcij preiskovalnih novinarjev (ICIJ) in medijski partnerji so razkrili poslovanje češkega predsednika vlade Andreja Babiša, ukrajinskega, kenijskega in ekvadorskega predsednika, jordanskega kralja in nekdanjega britanskega premiera Tonyja Blaira v davčnih oazah. Pandorini dokumenti tudi podrobno orisujejo poslovanje več kot 130 milijarderjev iz Rusije, ZDA, Turčije in drugih držav.
Novinarji Oštra smo v več kot desetmesečni preiskavi pregledali okoli devet tisoč dokumentov, povezanih s Slovenijo. Med njimi so elektronska korespondenca, dokazila o lastništvu, poslovni načrti in druga dokumentacija najmanj 40 podjetij z Britanskih Deviških otokov, Sejšelov, Cipra, iz Belizeja in drugih davčnih oaz.
Dokumenti razkrivajo lastnike podjetij, med katerimi so tudi slovenski športniki, podjetniki in osumljeni ali pobegli gospodarski kriminalci. Nekatera podjetja so bila vpletena v prevare potrošnikov, izmikanje premoženja pred upniki in domnevno pranje denarja. Podrobnosti teh poslov bomo na Oštru razkrivali v prihodnjih dneh, tednih in mesecih.
Stranka z imenom »Saj veš, kdo«
Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj je v lanski raziskavi ocenila, da je v davčnih oazah skritega več kot 11 tisoč milijard dolarjev premoženja. Poslovanje prek davčnih oaz v večini držav samo po sebi ni protizakonito, vendar le ob upoštevanju nacionalnih predpisov. V Sloveniji je treba podjetja ali naložbe v tujini prijaviti davčni upravi.
Toda poslovanje prek davčnih oaz pogosto pomeni, da se prihodki iz držav z visokimi davki preusmerijo v podjetja, ki v jurisdikcijah z nizkimi ali celo nikakršnimi davki obstajajo samo na papirju. Še posebej sporno je, če davčne oaze uporabljajo politiki, saj lahko tako nepriljubljene ali celo koruptivne dejavnosti skrijejo pred očmi javnostmi.
Posredniki, registracijska podjetja in odvetniške družbe, lahko za nekaj sto ali tisoč dolarjev strankam pomagajo ustanoviti podjetje v davčni oazi in poskrbijo, da bodo njegovi stvarni lastniki ostali skriti. Prav tako lahko za dva tisoč do 25 tisoč dolarjev ustanovijo skrbniški sklad, ki strankam omogoča, da imajo nadzor nad denarjem, ne da bi ga imele tudi na papirju. Čim bolj zapletene so finančne strukture, tem višje so provizije posrednikov, stranke pa lahko pričakujejo več tajnosti in s tem zaščite.
Nekatere finančne strukture vključujejo več plasti slamnatih podjetij in svetovalcev v različnih državah. Pandorini dokumenti razkrivajo, da je angleški računovodja v Švici sodeloval z odvetniki na Britanskih Deviških otokih, da bi jordanskemu monarhu, kralju Abdulahu II., pomagal skrivaj kupiti 14 luksuznih nepremičnin v ZDA in Veliki Britaniji v vrednosti več kot 106 milijonov dolarjev. Med letoma 1995 in 2017 je kralju pomagal ustanoviti najmanj 36 slamnatih podjetij. V e-sporočilih so o njem govorili le s psevdonimom »saj veš, kdo«.
Kraljevi odvetniki so novinarjem pojasnili, da mu po jordanski zakonodaji ni treba plačevati davkov, s parkiranjem premoženja v davčnih oazah pa laže ohranja varnost in zasebnost. Zagotovili so, da kralj ni nikoli zlorabil javnih sredstev.
V bližnjem Libanonu je nekdanji minister Marvan Hejredin leta 2019 parlamentarnim kolegom očital pasivnost ob hudi gospodarski krizi, ko je polovica prebivalstva živela v revščini. »Vlada se mora lotiti davčnih utaj,« je napovedal.
Istega leta je Hejredin podpisal dokumente kot lastnik podjetja na Britanskih Deviških otokih, ki ima v lasti jahto za 2 milijona dolarjev.
»Še vedno se vsak dan borimo za preživetje,« je novinarjem povedala Vafa Abu Hamdan, 57-letna vdova iz Libanona. Njeni življenjski prihranki so zaradi inflacije skopneli s 60.000 na manj kot 5000 dolarjev. »Ves moj trud je bil zaman. Zadnja tri desetletja delam brez predaha,« je dejala. Hejredin ni odgovoril na novinarska vprašanja.
Skrivni lastniki nepremičnin
Boj proti davčnim utajam in korupciji je volivcem obljubil tudi Andrej Babiš, češki premier in eden najbogatejših Čehov. Leta 2011, ko se je začel vključevati v politiko, je dejal, da si želi države, »v kateri bodo podjetniki z veseljem plačevali davke«.
Toda Pandorini dokumenti zdaj razkrivajo, da je leta 2009 vložil 22 milijonov dolarjev v več slamnatih podjetij, nato pa jih porabil za nakup dvorca Bigaud in drugih nepremičnin na Azurni obali.
Babiš v nobeni od prijav premoženja, ki jih je dolžan oddati kot politični funkcionar, ni razkril lastništva teh podjetij in nepremičnin. Na prošnjo za komentar se ni odzval.
Pandorini dokumenti razkrivajo tudi okoliščine nakupa 8,8 milijona dolarjev vredne viktorijanske hiše v Londonu. Lastnik nepremičnine je bilo podjetje z Britanskih Deviških otokov, leta 2017 pa sta ga kupila nekdanji britanski premier Tony Blair in njegova žena Cherie.
Cherie Blair in njen mož, ki je po odstopu z mesta predsednika vlade leta 2007 kot diplomat delal na Bližnjem vzhodu, sta podjetje kupila od družine bahrajnskega ministra za industrijo in turizem Zajeda bin Rašida Al Zajanija.
»Za tiste, ki lahko zaposlijo prave računovodje, je davčni sistem zatočišče za prevare, koristi … in dobičke,« je leta 1994, ko je kandidiral za vodjo laburistov, dejal Blair. »Naša davčna pravila ne bi smela postati igrišče za tiste, ki se izogibajo plačevanju davkov in zlorabljajo davčni sistem, da plačujejo malo ali nič davkov, medtem ko drugi plačujejo več kot svoj delež.«
Blairova sta z nakupom podjetja, ki je bilo lastnik nepremičnine, namesto same nepremičnine prihranila več kot 400.000 dolarjev davka.
»Take zakonske luknje so na voljo le bogatašem,« je za Guardian dejal Robert Palmer, izvršni direktor nevladne organizacije Tax Justice UK. »Politiki morajo popraviti davčni sistem, tako da bodo vsi plačali pošten delež.«
Blairova žena, ki je bila lastnica podjetja, je izjavila, da njen mož v nepremičninski posel ni bil vpleten. Nepremičnino sta kupila, ker jo je bilo treba »vrniti v davčni in regulativni režim Združenega kraljestva«. Ni hotela biti lastnica podjetja, toda taka je bila zahteva prodajalca.
Odvetnik družine Al Zajani je dejal, da so »njihova podjetja vedno ravnala v skladu z vsemi zakoni Združenega kraljestva«.
Pandorina skrinjica
Po razkritjih panamskih dokumentov leta 2016 so ulični protestniki pomagali zrušiti islandskega in pakistanskega premiera. Filipini so se pridružili več desetim državam, ki od podjetij zahtevajo, da razkrijejo prave lastnike. Izterjali so približno 4 milijarde dolarjev, ki sta jih ukradla nekdanji filipinski predsednik Ferdinand Marcos in njegov krog.
Na Bahamih so decembra 2018 sprejeli zakonodajo, ki od podjetij in nekaterih skladov zahteva, da dejanske lastnike prijavijo v vladni register. Otoška država je bila pod pritiskom večjih držav, tudi ZDA, da stori več za preprečitev utaje davkov.
Nekateri bahamski politiki so temu nasprotovali. Pritoževali so se, da bo register odvračal stranke iz Latinske Amerike. »Zmagovalci teh novih dvojnih standardov so ameriške zvezne države Delaware, Aljaska in Južna Dakota,« je za ICIJ dejal lokalni odvetnik.
Nekaj mesecev kasneje je družina nekdanjega podpredsednika Dominikanske republike Carlosa Moralesa Troncosa umaknila svoje premoženje z Bahamov. Preselila ga je v Južno Dakoto. Družina, ki se na prošnje za pojasnila ni odzvala, je tam ustanovila skrbniške sklade.
Južna Dakota, Nevada in še več kot deseterica ameriških zveznih držav so v zadnjem desetletju postale vodilne v zagotavljanju poslovne in finančne tajnosti. Lani je bilo po raziskavi izraelskega akademika Adama Hofri-Vinogradova med dvajsetimi za skrbniške sklade najmanj restriktivnimi davčnimi jurisdikcijami kar 17 ameriških zveznih držav.
»Kot državljanka sem žalostna, da je moja država odprla Pandorino skrinjico,« je novinarjem ICIJ dejala Susan Wismer, nekdanja članica senata v Južni Dakoti.