Pet let po panamskih dokumentih boj proti korupciji še traja
ICIJ, Oštro
—
Vlade in mednarodne organizacije so pred petimi leti v odzivu na projekt Panamski dokumenti obljubile poostren boj proti anonimnim podjetjem in davčnim goljufijam. Zaradi razkritij novinarjev je bila povrnjena več kot milijarda evrov neplačanih davkov. Toda številne obljube so ostale neizpolnjene, davčni svetovalci in odvetniki pa izumljajo vedno nove načine za skrivanje lastništva in pranja denarja.
Foto: ICIJ
Mednarodni konzorcij preiskovalnih novinarjev (ICIJ) je skupaj z več kot sto medijskimi partnerji z vsega sveta 3. aprila 2016 objavil prve preiskovalne zgodbe, ki so nastale po večmesečnem proučevanju 11,5 milijona »pobeglih« dokumentov panamske odvetniške družbe Mossack Fonseca.
Danes ne obstaja več. Nemčija je za njenima ustanoviteljema Jürgenom Mossackom in Ramónom Fonseco lani izdala mednarodno tiralico.
Med razkritimi lastniki slamnatih podjetij v davčnih oazah so se znašli nekdanji in sedanji svetovni voditelji ter več kot sto drugih politikov in javnih uslužbencev z vsega sveta. Razkritja so med drugim sprožila proteste, po katerih je odstopil takratni islandski premier Sigmundur David Gunnlaugsson. Podobno so storili tudi politiki iz Španije, Mongolije in drugih držav.
Nekateri niso izgubili le položaja, temveč tudi svobodo. Leta 2017 je pakistansko vrhovno sodišče odstavilo dolgoletnega predsednika vlade Navaza Šarifa zaradi razkritja o nepremičninskih poslih njegove družine v tujini. Zaradi korupcije je bil obsojen na deset let zapora in denarno kazen 8,8 milijona evrov.
Drugi politiki so se odzvali z obljubami o spremembah. Maja 2016, le nekaj tednov po razkritjih, se je skupina svetovnih voditeljev – zaradi zadrege, ogorčenja, ali ker so prepoznali medijsko priložnost – srečala v Londonu in obsodila globalno razsežnost pretakanja umazanega denarja.
Foto: ICIJ
V petih letih, odkar so Mednarodni konzorcij preiskovalnih novinarjev in več kot sto medijskih partnerjev, tudi v Sloveniji, objavili panamske dokumente in pripadajoče preiskovalne zgodbe, je boj proti finančnim tajnostim zaznamovala mešanica zmag in neuspehov.
Panamski dokumenti so nekatere kriminalce poslali v zapor, druge potencialne prestopnike pa prisilili k premisleku, kam bodo skrili nezakonito pridobljeno premoženje. Vendar splet luknjičaste zakonodaje, davčnih oaz ter spretnih odvetnikov in svetovalcev še vedno omogoča globalni finančni kriminal.
Dolga pot do cilja
»Razkritja Panamskih dokumentov so morda bolj kot davčni škandali pred njimi prispevala k ozaveščenosti javnosti o razsežnosti izmikanja davkom, o nujnosti reforme davčnih sistemov,« je posledice novinarske preiskave komentirala Maruša Babnik, ki se na inštitutu Ekvilib ukvarja z davčno pravičnostjo. »V različnih mednarodnih platformah se krepijo pogovori o minimalni efektivni davčni stopnji, o davku na finančne transakcije, tudi o skupni konsolidirani osnovi za davek od dohodkov pravnih oseb v EU.«
»Kar zadeva ozaveščenost o problemu, smo na pravi poti,« je dejala Attiya Waris, profesorica fiskalnega prava in politike na univerzi v Nairobiju v Keniji. »Dolgo je bil problem, da se je vse to dogajalo v zakulisju in se ljudje tega sploh niso zavedali.«
Toda svetovni finančni sistem ostaja neuravnotežen, opozarja, »preglednost je danes večja, vendar so spremembe v glavnem koristile premožnejšim državam«.
Številne države po vsem svetu so denimo obljubile uvedbo javnih registrov dejanskih lastnikov podjetij, vendar jih je večina v Evropi. V Afriki imajo le tri države zadovoljive registre lastništva, je lani ugotovila organizacija Tax Justice Network (mreža za davčno pravičnost, TJN). Druge so v registrih uvedle izjeme za skrbniške sklade ali pa informacij ne objavljajo javno, so opozorili pri TJN.
Tudi v Evropi so registri pomanjkljivi. Britanska zakonodaja denimo od večine podjetij zahteva razkritje dejanskih lastnikov, ki nadzorujejo več kot četrtinski delež družbe, toda nekatera informacij ne razkrivajo ali pa so dejanski lastniki le formalni, slamnata podjetja v davčnih oazah, kot so Sejšeli.
Podobno je v Sloveniji. Oktobra 2016, pol leta po objavi panamskih dokumentov, so poslanci sprejeli nov zakon o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma, ki podjetjem med drugim nalaga razkritje dejanskih lastnikov. Vendar je to v mnogo primerih le kozmetično.
»Javni registri, kot orodje za povečanje transparentnosti, delujejo,« je izpostavila Maruša Babnik iz inštituta Ekvilib. »Na žalost se je zgodba zaenkrat končala pri vzpostavitvi bolj ali manj uporabnih javnih registrov dejanskih lastnikov.«
Zakon iz leta 2016 je zaostril tudi obveznosti bank pri poročanju o nakazilih v države s povečanim tveganjem za pranje denarja in financiranje terorizma. Banke morajo od takrat uradu za preprečevanje pranja denarja sporočiti vsako nakazilo, ki presega 15 tisoč evrov, pred tem pa je bila meja še enkrat višja.
Seznami davčnih oaz, ki jih uporablja tudi slovenski urad za preprečevanje pranja denarja, so še vedno pomanjkljivi. Evropska unija je denimo svoj prvi seznam tako imenovanih nekooperativnih jurisdikcij objavila leto in pol po razkritju panamskih dokumentov. Toda na njem je zgolj 12 držav. Med njimi ni nobene izmed desetih najpomembnejših davčnih oaz z lestvice, ki jo pripravlja TJN.
Evropska komisija je le dober teden po prvih razkritjih panamskih dokumentov predlagala tudi povečanje preglednosti v poslovanju multinacionalnih podjetij. Podjetja, ki bi imela več kot 750 milijonov evrov prihodkov na leto, bi morala po predlogu komisije razkriti, koliko prihodkov so ustvarila in koliko davkov plačala v vsaki posamezni državi, v kateri poslujejo.
A pet let pozneje je predlog direktive še vedno v usklajevanju. Novembra 2019 je namreč deset držav, med njimi tudi Slovenija, blokiralo njeno sprejetje na evropskem svetu. Menile so, da direktiva ne regulira podjetij, kot je trdila komisija, temveč davčne zadeve, zato bi jo morali sprejeti s soglasjem vseh držav članic in ne le s kvalificirano večino.
»Še vedno čakamo, da se zagotovi vpogled državljanom, odločevalcem in novinarjem, kje multinacionalke poslujejo in koliko davkov plačujejo v vsaki državi, v kateri delujejo. Izgubljamo čas, ki ga nimamo na razpolago,« je poudarila Maruša Babnik. Portugalsko predsedstvo evropskega sveta je sicer letos začelo pogajanja z evropsko komisijo in parlamentom glede sprejema direktive.
»Lobi za utajo davkov«
Razkritja panamskih dokumentov so prizadela poslovne modele nekaterih ključnih davčnih oaz. Britanski Deviški otoki so denimo konec leta 2016, nekaj mesecev po preiskavi Panama Papers, poročali o 30-odstotnem upadu števila na novo registriranih podjetij v primerjavi z enakim obdobjem leta 2015.
Praznino so zapolnile druge države, velike in majhne. Nekatere ameriške zvezne države, denimo Delaware in Južna Dakota, zavzeto privabljajo denar iz tujine. ZDA prav tako zavračajo pridružitev k tako imenovanemu skupnemu standardu poročanja, globalnemu sporazumu, po katerem si več kot sto držav in ozemelj samodejno izmenjuje finančne informacije.
Nekatere države v boju proti davčnim oazam nazadujejo. Združeni arabski emirati so se lani prvič uvrstili med deset najpomembnejših davčnih oaz na seznamu organizacije Tax Justice Network. Boj proti finančnemu kriminalu v tej državi je lani kritizirala tudi medvladna organizacija za nadzor nad pranjem denarja in financiranjem terorizma FATF. Kot »še posebej skrb vzbujajoč« problem je izpostavila, da je kazenski pregon finančnega kriminala kljub znanim tveganjem zelo redek.
Po razkritju panamskih dokumentov so ICIJ in njegovi medijski partnerji sodelovali še v šestih mednarodnih preiskavah finančne tajnosti in pretakanja umazanega denarja: Paradise Papers, West Africa Leaks, Bribery Division, Mauritius Leaks, Luanda Leaks in FinCEN Files.
V projektu Luanda Leaks so novinarji leta 2020 razkrili sumljive posle in vzpon angolske milijarderke Isabel dos Santos ter njenih svetovalcev in odvetnikov. Dubajsko podjetje, ki ga nadzira tesna prijateljica dos Santosove, je prejelo 31 milijonov evrov le nekaj ur po tem, ko je bila dos Santosova odpuščena z mesta direktorice državne naftne družbe.
Poceni slamnata podjetja koruptivnim posameznikom še vedno omogočajo skrivanje umazanega denarja po svetu. Toda pozornost organov pregona so pritegnile tudi bolj zapletene sheme.
Ameriški preiskovalni urad FBI je v lani razkritem poročilu opozoril na tveganja za pranje denarja v industriji zasebnega kapitala, ki je vredna skoraj 10 tisoč milijard dolarjev (8100 milijard evrov). Opozorili so, da združbe umazani denar skrivajo v naložbah skladov tveganega kapitala in prek drugih finančnih instrumentov.
V zapletene sheme za pranje denarja pa niso vpleteni zgolj kriminalci, zato so države in mednarodne organizacije pozornost usmerile tudi na odvetnike, računovodje, upravljavce naložb in druge svetovalce.
Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) je februarja letos objavila prvo študijo o tako imenovanih profesionalnih omogočevalcih kriminalnih dejavnosti. Ti »ne spodkopavajo le pravne države, temveč tudi lasten poklic«, je poudarila OECD, ki se je v poročilu sklicevala tudi na preiskave ICIJ.
Po preiskavi Luanda Leaks je portugalski regulator trga vrednostnih papirjev priporočil kazenski pregon revizijskih družb, ki so sodelovale z Isabel dos Santos. Revizorji po mnenju regulatorjev niso preprečili domnevnega pranja denarja, prav tako organom pregona niso sporočili sumljivih bančnih transakcij, čeprav so imeli »zadostne razloge« za sum, da so »povezane s prihodki iz kriminalnih dejavnosti«.
Več kot leto dni po tej preiskavi kazenske ovadbe še ni.
Duhovi panamskih dokumentov
Tudi druga razkritja iz mednarodnega projekta Panamski dokumenti še vedno zaposlujejo davčne in pravosodne organe po svetu. V ZDA so tožilci marca objavili tretje priznanje krivde za davčno goljufijo, ki je prišla na dan s panamskimi dokumenti. V zadnjih dveh letih je deset držav, med drugim Avstralija, Belgija, Danska, Nemčija in Italija, izterjalo več kot 157 milijonov evrov neplačanih obveznosti v preiskavah, ki so jih spodbudili panamski dokumenti.
Države po vsem svetu so od aprila 2016 zaradi preiskav, do katerih so pripeljali panamski dokumenti, pridobile več kot 1,16 milijarde evrov neplačanih davkov, glob in kazni. V Sloveniji finančna uprava ne spremlja, katere postopke je sprožila na podlagi novinarskih razkritij. Po podatkih, ki so nam jih posredovali, pa so od leta 2016 opravili 194 nadzorov, pri katerih so zaznali poslovanje prek davčnih oaz, in zavezancem naložili plačilo dodatnih 27,3 milijona evrov.
Na stotine davčnih in kazenskih preiskav zoper posameznike in podjetja pa je po podatkih, ki so jih zbrali ICIJ in njegovi medijski partnerji, še vedno odprtih.
Malteško tožilstvo je marca vložilo obtožnico proti Keithu Schembriju, šefu kabineta nekdanjega premierja Josepha Muscata, zaradi goljufije in pranja denarja. Schembrijeva podjetja v davčnih oazah je umorjena malteška novinarka Daphne Caruana Galizia že pred razkritjem panamskih dokumentov povezala s koruptivnimi posli. Ti so potrdili njene ugotovitve.
»Umazani denar preprosto prehaja državne meje, lokalne oblasti pa pogosto potrebujejo več tednov, mesecev ali let, da pridobijo podatke o teh nakazilih,« je dejal malteški novinar Jacob Borg, ki je sodeloval v projektu Panamski dokumenti. »Sodelovanje med preiskovalnimi novinarji se je izkazalo za precej bolj učinkovito.«
DOPOLNITEV, 3. 4. 2020: Članek smo dopolnili s komentarji Maruše Babnik.
DOPOLNITEV 8. 4. 2021: Članek smo dopolnili z aktualnimi podatki finančne uprave o postopkih, povezanih s poslovanjem prek davčnih oaz.
