Po neplačanem DDV – v Belize!
Anuška Delić, Matej Zwitter, Ante Pavić
—
Pandorini dokumenti so razgalili skrivnost še enega podjetnika iz kroga davčnega svetovalca Roka Snežiča. Njegov prijatelj Roman Stropnik je namreč posle slovenskega podjetja Poštajner, ki je imelo ꞌtežaveꞌ z neplačevanjem DDV, prenesel na istoimensko družbo v davčni oazi Belize.
Ilustracija: Samira Kentrić
Leta 2016 so celjski kriminalisti prejeli neanonimno ovadbo zoper šoštanjskega podjetnika Romana Stropnika: »Iz zapisnika o sprejemu ovadbe izhaja, da sta Roman Stropnik in Rok Snežič prijatelja, da skupaj obiskujeta zabave, da sta bila na potovanju na Ibizi, v Beogradu.«
Citat je del vsebinsko precej širše odredbe ptujskega okrožnega sodišča iz decembra lani za preiskavo stanovanjskih prostorov in vozil osmih ljudi, med drugim davčnega svetovalca Roka Snežiča, njegove domnevne sodelavke Dijane Đuđić ter še šestih bosanskih državljank in državljanov.
Slovenska policija je marca letos, kot je znano, v sodelovanju s hrvaško in bosansko izvedla hišne preiskave v tej zadevi. Predkazenski postopek še poteka.
Iz dokumenta, ki ga je pridobil Oštro, ni mogoče nedvoumno razbrati, ali naj bi bil Stropnik povezan z dejanji, ki jih specializirano državno tožilstvo preiskuje zaradi suma pomoči pri zlorabi položaja ali zaupanja v gospodarski družbi, in kakšna naj bi bila ta povezava.
Sam pravi, da Snežiča pozna že petnajst let, z njegovimi posli pa nima nič. Đuđićeva se mu zdi po videzu znana, a se nista nikoli družila.
Stropnik bi moral sredi septembra pričati pred državnozborsko komisijo, ki preiskuje domnevno nezakonito financiranje stranke SDS in njene volilne kampanje leta 2018. Vabila ni prevzel.
Dijana Đuđić je spomladi leta 2016 v taki ali drugačni vlogi vstopila v tri slovenska podjetja. Med drugim je prevzela podjetje PS 8 in ga preimenovala v Družbo ŽML.
Pol leta pozneje je Republika Slovenija predlagala stečaj Družbe ŽML. Upraviteljica, ki jo je imenovalo sodišče, pa je v otvoritvenem poročilu pojasnila, da je sodelovala tudi s celjskim finančnim uradom, ki je zoper podjetje vodil dva inšpekcijska postopka.
Finančni urad je ugotovil, da Družba ŽML, že preden jo je prevzela Đuđićeva, »v celotnem obdobju poslovanja« ni plačala davka na dodano vrednost. Do konca septembra 2016 so terjatve Fursa znašale že dobrih 305 tisoč evrov.
Stečajna upraviteljica zaradi neodzivnosti Đuđićeve ni mogla prevzeti poslovnih knjig podjetja. Stečaj se je končal in podjetje je bilo 2017. izbrisano iz registra. Družba ŽML je bila po ugotovitvi Fursa »missing trader« podjetje, ki je drugemu podjetju, Poštajner, omogočilo, da ni plačalo davkov.
Poštajnerjeve posle je kasneje prevzelo podjetje Pro International, ki je bilo v lasti istoimenskega podjetja iz Belizeja.
Pandorini dokumenti, ki jih je v 117 državah preiskovalo šeststo novinarjev, tudi Oštrovi, so razkrili, da je bil dejanski lastnik belizejskega podjetja Roman Stropnik.
Bilateralni odnosi
Celjski finančni urad je dvomil o verodostojnosti računov Družbe ŽML, je v otvoritvenem poročilu opisala upraviteljica. Po njihovem prepričanju je za izdajanje računov »dejansko skrbel ustanovitelj in direktor poslovno povezane družbe Poštaner (sic!)«.
Ta direktor in ustanovitelj je bil Roman Stropnik, podjetje Poštajner iz Šoštanja pa se je ukvarjalo s prodajo izdelkov za gradnjo in obnovo doma. Po prepričanju davčnih inšpektorjev naj bi torej iz podjetja Družba ŽML izdajal račune Poštajnerju in hkrati skrbel za izdajo njegovih računov.
Ugotovili so, da se je veriga navideznih poslov začela na Hrvaškem, pri podjetju Betnava, ki je bilo v lasti direktorja Igorja Božića, sicer slovenskega državljana iz Šentjurja. Kot so ugotovili, je bil Božić Stropnikov »tesni sodelavec in osebni prijatelj«, Betnava pa edini dobavitelj Družbe ŽML.
“Če je bilo pri nas tako kratek čas, nekaj ni bilo v redu – ali s poslovnimi knjigami ali s plačili.”
Slovensko podjetje Poštajner je s hrvaško Betnavo poslovalo prek Družbe ŽML, na podlagi njenih računov pa si je Poštajner »neupravičeno odbijal DDV«. Tako je imela Družba ŽML po oceni davčnih inšpektorjev vlogo tako imenovanega missing traderja, torej slamnatega podjetja, ki ne plačuje DDV.
Hrvaška Betnava je slovenski Družbi ŽML izdajala fiktivne račune, ta pa jih je izdajala podjetju Poštajner, ki je naposled po ugotovitvah inšpektorjev utajilo vstopni davek na dodano vrednost. Podobno kažejo tudi poslovni podatki obeh družb.
Betnava je denimo leta 2014 poročala o 380 tisoč evrih prihodkov, Družba ŽML pa o nabavi blaga v skupnem znesku 381 tisoč evrov. Leta 2015 je imela Betnava 682 tisoč evrov prihodkov, Družba ŽML pa je kupila za 717 tisoč evrov blaga.
Na Hrvaškem je Betnava, ki jo je Božić registriral leta 2014, v treh letih delovanja trikrat spremenila poslovni naslov. Najprej ga je imela v Samoborju, na naslovu računovodskega podjetja Bisa servis.
Ivana Arežina, lastnica in direktorica, je Oštru dejala, da se ne spomni ne Božića ne Betnave. Sklepala je, da je bilo podjetje tam najverjetneje registrirano v času, ko je računovodski servis vodila njena mama.
Že pol leta po ustanovitvi je Betnava dobila nov naslov, v Zagrebu, kjer se je pozneje ꞌpreselilaꞌ še enkrat.
»Iz podjetja RPF-K so me prosili, da na njihovem naslovu prijavim še enega ꞌstanovalcaꞌ,« je Oštru dejal Franz Letica, lastnik poslovnih prostorov, ki jih daje v najem različnim podjetjem, tudi računovodskemu servisu RPF-K.
Njegova lastnica in direktorica Karmen Imbrišak se najprej ni spomnila Betnave oziroma Božića, pozneje pa je Oštru sporočila, da je v arhivskih dokumentih le našla podatek, da je podjetje od sredine leta 2015 na njihovem naslovu poslovalo manj kot leto dni.
»Če je bilo pri nas tako kratek čas, nekaj ni bilo v redu – ali s poslovnimi knjigami ali s plačili,« je dejala.
Betnava na njihovem naslovu ni imela pisarne, zgolj poštni naslov, kar po njenih pojasnilih ni bilo nenavadno, saj so podjetja pogosto prijavljena na naslovu računovodstev. Tega, ali je še katera druga stranka prijavljena pri njih, se ni mogla spomniti.
Po letu 2015 Betnava ni objavila nobenega poslovnega poročila več, leta 2017 pa je hrvaška finančna agencija (Fina) zaradi manjšega dolga podjetja v višini 34 tisoč kun (okrog 4500 evrov) zahtevala stečaj. Podjetje ni imelo ne zaposlenih, ne premoženja, ne denarja na bančnem računu.
Sabina Lalić, stečajna upraviteljica Betnave, je povedala, da je šlo za skrajšani postopek, ki se začne, kadar ima podjetje blokirane račune več kot 120 dni. »Konkretnega primera se ne spomnim, toda kadar podjetje tako dolgo nima denarja na računu, lahko sklepamo, da že dalj časa ni poslovalo,« je pojasnila Lalićeva.
Stečaj Betnave se je septembra 2017 zaključil na sodišču v Osijeku, kamor je bil prerazporejen s preobremenjenega zagrebškega sodišča. Lalićeva je povedala, da stečajna dokumentacija po zaključku roma na davčno upravo, ki bi morala podjetje analizirati in raziskati.
Sklep uprave Pro Internationala iz Belizeja iz januarja 2018. VIR: SFM/Pandora Papers
Partnerji s Karibov
Novembra 2017 je Stropnik začel poslovati prek Belizeja, kažejo Pandorini dokumenti. Tam je prevzel podjetje Pro International, ki ga je prek registracijskega agenta SFM s sedežem v Dubaju pol leta prej ustanovil njegov poslovni partner Milan Strnad, javnosti doslej neznani podjetnik iz Rač.
Tedaj je Strnad v Sloveniji vodil podjetje, ki je po dostopnih informacijah poslovalo predvsem z družbami, povezanimi s propadlo skupino Keter, ki je pred desetletjem zgradila 12 bioplinarn, večinoma v vzhodni Sloveniji, nato pa okrog leta 2018 propadla.
Strnad se je oktobra 2017, kot kaže račun SFM, odločil, da Pro International potrebuje bančni račun v karibski državi Sveti Vincencij in Grenadine. Sočasno se je začel tudi postopek za prenos lastništva v Pro Internationalu na Stropnika.
Takrat je Strnad agentu poslal priporočilno pismo.
»Gospod Roman Stropnik je dolgoleten poslovni partner, s katerim smo sodelovali ob številnih poslovnih priložnostih. Z njim je bilo prijetno delati, saj se je vsakemu projektu zelo posvetil. Njegove komunikacijske in socialne veščine so izjemne, prav tako ima nekaj zelo inovativnih idej.«
Strnad je pismo podpisal kot direktor družbe RH International z Britanskih Deviških otokov, v kateri je bil takrat, kot kažejo Pandorini dokumenti, tudi dejanski lastnik.
Račun za izvedbo prenosa lastniškega deleža belizejskega Pro Internationala na novega lastnika, pa tudi za odprtje poslovnega računa na Svetem Vincenciju, je SFM izdal Stropniku. Ta je v začetku leta 2018 podpisal sklep uprave Pro Internationala, da bo pri banki Euro Pacific Bank Limited na istem otočju odprla poslovni račun.
Kako in kdaj sta Stropnik in Strnad začela poslovno sodelovati, ni povsem jasno. Stropnik nam je potrdil le, da Strnada pozna, na vprašanje, od kod se poznata in ali sta poslovno sodelovala, je odgovoril, da se ne spomni. Strnad se v svojem odgovoru ni izrekel o odnosu s Stropnikom.
Šoštanjski podjetnik je imel z belizejskim podjetjem velike načrte. V prvem letu je pričakoval milijon evrov prihodkov, v naslednjem dva milijona in v tretjem letu tri milijone evrov, je pojasnil v poslovnem načrtu, ki ga je posredoval agentu SFM.
Napovedal je, da se bo belizejski Pro International kot posrednik ukvarjal s preprodajo terjatev v gradbenem sektorju. Opisal je tudi dodatne storitve, kot sta odkup in zapiranje terjatev do tujih podjetij.
Največji poslovni partnerji bodo slovenske družbe Skipp gradnje, Arhimont in GH Holding, je še napovedal, z njimi pa je načrtoval tudi dolgoročno sodelovanje pri gradbenih projektih.
Stropnik nam je v telefonskem pogovoru zatrdil, da iz teh načrtov ni bilo nič. Prek podjetja Pro International v Belizeju je sicer res nameraval izvesti posel, a se načrti niso izšli, »ni bilo niti enega evra, nič ni bilo, nobenega prometa«.
Podjetje ni imelo niti bančnega računa, je trdil, sicer pa ga je prodal že pred letom ali dvema. Identitete kupca ni hotel razkriti.
Rok Snežič na slovenskem sodišču. Foto: Robert Balen/Večer
(Ne)moteno poslovanje
Toda Pandorini dokumenti kažejo, da je SFM Stropniku izdajal račune še vsaj do marca 2019, ko je storitve registracijskega agenta, kot je denimo zagotavljanje poslovnega naslova za družbo Pro International, podaljšal do aprila 2020.
Del poslovnega načrta Pro Internationala iz Belizeja, ki ga je novembra 2017 agentu SFM predložil Roman Stropnik. VIR: Pandora Papers/SFM
Danes je Pro International lastnik istoimenskega slovenskega podjetja, ki se ukvarja z dobavo gradbenega materiala in uporablja isto spletno mesto – postajner.si, kot ga je pred tem podjetje Poštajner. Stropnik je direktor slovenskega Pro Internationala, vendar vztraja, da le deluje »po navodilih lastnika«, ni pa lastnik.
Že pred stečajem Poštajnerja oktobra 2018 je nekatere njegove posle prevzelo povezano podjetje Tajner, nato pa slovenski Pro International. To je Oštru potrdil tudi Aleš Ajlec, nekdanji solastnik in direktor Arhimonta, ki ga je Stropnik v poslovnem načrtu navedel kot bodočega partnerja belizejskega podjetja.
Bodoči poslovni partnerji Pro Internationala, kot jih je v poslovnem načrtu nanizal Stropnik. VIR: Pandora Papers/SFM
Ajlec je povedal, da so Stropnikova podjetja ponujala gradbeni material po ugodnih cenah. Arhimont ga je sprva kupoval pri podjetju Poštajner, nato pa od leta 2018 ali 2019 pri Pro Internationalu. Kdaj so zamenjali dobavitelja, se Ajlec ni spomnil, saj nima več dostopa do poslovne dokumentacije.
Danes je Arhimont sicer davčni dolžnik, v stik z upravo pa novinarjem Oštra ni uspelo priti, saj podjetje ne uporablja več virtualne pisarne, kjer ima sedež po aktualnih podatkih Ajpesa.
Drugi dve podjetji, ki ju je Stropnik navedel kot bodoča partnerja, sta bili GH Holding in Skipp gradnje. V obeh so to zanikali in sporočili, da gre za zlorabo njihovega imena. V GH Holdingu so dodali, da bi radi videli dokument, s katerim razpolagamo, da bodo lahko pravno zaščitili svoje ime.
Vse v družini
Stropnik je za Oštro zanikal, da bi posle Poštajnerja prenesel neposredno na Pro International, saj jih je najprej prevzelo podjetje Tajner.
»Poštajner je zašel v težave, ker stranke niso plačevale, ker je šlo v tistem času veliko kupcev v stečaj«, zato mu je pomagal oče, Franc Stropnik, ki je bil takrat lastnik Tajnerja. Kot je povedal Roman Stropnik, je Poštajner v obdobju, ko je posle prevzelo očetovo podjetje, poplačal veliko upnikov.
Toda Republika Slovenija je avgusta 2018 vložila predlog za stečaj Tajnerja, čemur je sledilo nekajmesečno preigravanje na sodišču.
Dolžnik Tajner je najprej prosil za odlog odločanja o predlogu stečaja in sodišče mu je ugodilo, a je nato vložil predlog za začetek poenostavljene prisilne poravnave. Sodišče je prekinilo stečajni postopek, država pa se je zoper ta sklep pritožila, saj Tajner ni izpolnjeval pogojev za poenostavljeno poravnavo, kar je naposled potrdilo tudi sodišče.
Medtem je Tajner dobil novo – slamnato – lastnico in direktorico, Biljano Stupar iz Bosne in Hercegovine. Ta za pošiljke stečajne upraviteljice ni bila dosegljiva. Nazadnje je posredovalo sodišče, Stuparjeva pa ji je poslovno dokumentacijo poslala »prek tretje osebe«, a je bila nepopolna.
Odzivala se nista niti uradna dejanska lastnika podjetja, Franc Stropnik in Tatjana Jezernik, upraviteljica pa je odkrila, da sta pooblaščenca na Tajnerjevem poslovnem računu v Avstriji. Zoper njiju je vložila kazensko ovadbo zaradi suma oškodovanja upnikov, ki so prijavili za okrog 675 tisoč evrov terjatev.
Tajner je bil konec lanskega leta izbrisan iz sodnega registra. Leta 2018 je posle Poštajnerja prevzel Pro International z istoimenskim sejšelskim lastnikom.
“Letos je Pro International prejel skupno 27.000 evrov kot povračilo nekritih fiksnih stroškov prek protikoronskih ukrepov za podjetja.”
Roman Stropnik je po zadnjih podatkih Fursa davčni dolžnik v razredu od milijona do deset milijonov evrov, junija letos pa je Ajpes predlagal tudi začetek izbrisa podjetja Pro International, saj dve zaporedni poslovni leti ni oddalo letnega poročila.
Letos je Pro International po podatkih Erarja prejel skupno 27 tisoč evrov kot povračilo nekritih fiksnih stroškov prek protikoronskih ukrepov za podjetja.
Za določitev zneska pomoči je podjetje moralo predložiti letno poročilo, ki pa ga za leto 2019 Ajpesu ni predložilo. Prav tako je bilo dvomljivo, ali je bilo podjetje v težavah, zaradi česar po pogojih iz področne evropske uredbe ne bi bilo upravičeno do pomoči.
Toda na Fursu so pojasnili, da je moralo podjetje vlogi za pomoč kljub temu priložiti tudi »bilanco stanja in izkaz poslovnega izida v davčnemu obračunu«. Prav tako so ga pregledali v skladu z uredbo, vendar »glede na koeficient kapital/osnovni kapital na dan 31. 12. 2019 ni bilo podjetje v težavah«.
Pro International je sicer konec januarja 2020 po podatkih Erarja prejel tudi dve nakazili Mestne občine Ljubljana v skupnem znesku dobrih 200 tisoč evrov. Tam so pojasnili, da je šlo za plačilo podjetju Atlas oprema, ki pa je svojo terjatev do občine že prej s pogodbo preneslo podjetju Pro International.
Atlas oprema je za ljubljansko mestno občino dobavil in montiral notranjo opremo za osnovne šole. Občina bi morala račun plačati do konca januarja lani, pogodba o odstopu terjatev pa je bila sklenjena že decembra 2019.
V podjetju Atlas oprema so pojasnili, da poslovne terjatve prodajo, kadar potrebujejo likvidna sredstva. V računovodstvu niso imeli podatka o tem, kako je prišlo do stika s Pro Internationalom, domnevali pa so, da je poslal ponudbo za odkup.
Rok Snežič in Dijana Đuđić na vprašanja Oštra nista odgovorila. Igorja Božića nam ni uspelo izslediti. Milan Strnad nam je sporočil, da so vsa njegova podjetja poslovala korektno in zakonito in da ne želi »sodelovati pri razglabljanju zarot, v katere me vključujete«.
Roman Stropnik je na vprašanja odgovarjal v telefonskem pogovoru, nato pa je prosil, da mu njegove izjave posredujemo v potrditev. Naposled je sporočil: »Spodnje vsebine domnevno mojih pojasnil ne mislim potrjevati, predvsem pa na tem mestu zaključujem vsako komunikacijo z vami.«
Pri preiskovanju zgodbe so sodelovali novinarji Amra Džonlić (ID OCCRP), Aladin Abdagić (CIN) in Samo Demšar (Oštro).
Preiskovalno zgodbo je podprl sklad Investigative Journalism for Europe (IJ4EU).
