Smetosled: slovenski nahrbtnik pristal v Pakistanu
Maja Čakarić, Klara Škrinjar
—
Nahrbtnik, ki so ga skupaj s sledilno napravo novinarji Oštra odvrgli v zabojnik v Moravskih Toplicah, se je »oglasil« iz pristanišča v Omanu, od koder je potoval še do Pakistana. Ta je najpogostejši končni cilj rabljenih oblačil iz EU.
Raztrgani nahrbtnik smo odvrgli v Sloveniji. Pot ga je vodila čez Madžarsko v reško pristaniške, kjer so ga skupaj z drugim tovorom naložili na 353 metrov dolgo kontejnersko ladjo Maersk Hidalgo, ki je nato izplula proti Omanu. (Fotografija je simbolična). Foto: Unsplash
Projekt Smetosled je podprl Pulitzerjev center.
Novinarji Oštra smo v projektu Smetosled trideset bolj ali manj običajnih gospodinjskih odpadkov opremili s sledilno napravo, da bi preverili delovanje sistema ravnanja z odpadki.
Med njimi je bil tudi raztrgan nahrbtnik, ki smo ga opremljenega s sledilnikom sredi lanskega novembra odložili v zabojnik v Moravskih Toplicah. Toda tik preden smo konec januarja objavili projekt Smetosled, smo za njim izgubili sled. Sledilna naprava se je nazadnje oglasila iz reškega pristanišča, nato pa je signal izginil. O končni destinaciji raztrganega nahrbtnika smo lahko le ugibali.
Štirinajst dni po objavi sta odgovorna urednica in novinar Oštra dajala izjavo o projektu Smetosled za Tednik na TV Slovenija. Ekipa oddaje je želela posneti tudi aplikacijo, s katero so novinarji spremljali pot odpadkov.
Takrat je nahrbtnik presenetil. Sledilna naprava je namreč v vmesnem času oživela in oddajala signal – iz pristanišča Salalah v Omanu. Teden dni po postanku v Salalahu pa se je naprava oglasila s kontejnerskega terminala NLC v največjem pakistanskem mestu Karačiju.
Sortiranje na Madžarskem
Nahrbtnik smo novinarji Oštra sredi lanskega novembra odvrgli v zabojnik za odpadni tekstil v Moravskih Toplicah, s katerim upravlja podjetje Saubermacher Komunala Murska Sobota. Ves tekstil, ki ga zberejo v teh zabojnikih, odpeljejo na Madžarsko in prodajo partnerski sortirnici, s katero sodelujejo od leta 2019, tekstilnemu obratu West Hungary Textil.
V raztrgani nahrbtnik smo vstavili peno in vanjo dali sledilnik. Foto: Oštro
Podjetje West Hungary Textil že januarja ni odgovorilo na vprašanja Oštra, maja pa smo prosili za pomoč še kolege na Madžarskem, a so bili prav tako neuspešni. Na spletnem mestu podjetja sicer navajajo, da oblačila sortirajo glede na tip, kakovost in sezono, jih pakirajo in nato prodajo.
Najbolj kakovostna oblačila prodajo na Madžarskem in v sosednjih državah, v afriške države in na Bližnji vzhod prodajo predvsem poletna oblačila, v Azijo, največkrat v Pakistan, pa tista, ki so »poceni, a še vedno zanesljive kakovosti«, trdijo na spletnem mestu.
Po podatkih o izvozu in uvozu komercialnih pošiljk po spletu, objavljenih na portalu podjetja Panjiva, ki take podatke trži, je West Hungary Textil v obdobju od leta 2017 do 2020 v Pakistan izvozil za dobrih 148 tisoč dolarjev rabljenih oblek, čevljev, igrač in drugega blaga. Uvoznika izdelkov sta bili podjetji G. R. International in Gul Trading Co iz Karačija, ki se ukvarjata z uvozom in prodajo rabljenih oblačil. Novejši podatki ne kažejo, da bi madžarsko podjetje izvažalo v Pakistan, zato je mogoče, da je Oštrov nahrbtnik takrat izvozilo katero drugo podjetje.
Madžarska je sicer lani izvozila za 2,44 milijona dolarjev rabljenih oblačil in drugih tekstilnih izdelkov in tako močno presegla prihodke iz prejšnjega triletnega obdobja, kažejo podatki baze Comtrade, ki jo upravlja statistični oddelek v Združenih narodih. Za Slovenijo primerljivih podatkov ni.
Kako je nahrbtnik iz reškega pristanišča pripotoval do Karačija, smo ugotavljali z analizo podatkov sledilne naprave in podatkovnih baz o ladijskem prometu ter sestavili najverjetnejši itinerarij.
V Moravskih Toplicah smo ga odvrgli sredi novembra, čez dober mesec pa se je sledilna naprava v nahrbtniku oglasila iz Madžarske. Od decembra do januarja je bil v obratu podjetja West Hungary Textil v kraju Zalaegerszeg, približno 50 kilometrov oddaljenem od mejnega prehoda Dolga vas, od koder je nato odpotoval proti Reki, najverjetneje z vlakom.
Reško pristanišče je zapustil 25. januarja na 353 metrov dolgi kontejnerski ladji Maersk Hidalgo, ki pod singapursko zastavo pluje med Evropo in Azijo. Ta ladja po podatkih danskega ladijskega podjetja Maersk redno pluje na liniji Koper–Šanghaj, pri čemer se ustavi tudi v omanskem pristanišču Salalah.
Kontejnerska ladja je potovala naprej proti Šrilanki in Singapurju, nahrbtnik pa ne. Na podlagi ustaljenega voznega reda podjetja Maersk in Oštru dostopnih podatkov smo ugotovili, da so kontejner v Salalahu pretovorili na ladjo Rosa in ga v petih dneh pripeljali v pristanišče Kasim v Karačiju.
Od tam so ga prek kontejnerskega terminala Al Hamd s tovornjakom odpeljali do kontejnerskega terminala NLC, prav tako v Karačiju. Sledilnik se je od tam oglasil 14. februarja.
Novo življenje rabljenega tekstila
Sledilna naprava v nahrbtniku je nato slabe tri tedne oddajala signal z velike tržnice Šer Šah v zahodnem delu Karačija, kjer je, kot je ugotovil pakistanski sodelavec Oštra, cela vrsta skladišč in trgovin z avtomobilskimi deli, elektroniko, kozmetičnimi izdelki s pretečenim rokom uporabe, predmeti, ki jih vrnejo kupci spletne trgovine Amazon, in oblačili.
Uvoz rabljenih in uničenih oblačil je v Pakistanu živahna gospodarska panoga. Baza podatkov Združenih narodov Comtrade kaže, da se je vrednost uvoza lani skoraj podvojila, na 402 milijona dolarjev.
Po teh podatkih je ta država lani uvozila največ rabljenih oblačil na svetu, 934 tisoč ton, skoraj petkrat več kot Indija in šestkrat več kot prva med članicami EU, Nizozemska.
Vasim Ahtar iz pakistanskega združenja trgovinsko-industrijskih zbornic je za Oštro pojasnil, da Pakistan največ rabljenih oblačil in drugega tekstila, od 50 do 60 odstotkov, uvozi iz ZDA. Od 10 do 15 odstotkov tega blaga je iz evropskih držav, preostanek pa zlasti iz Avstralije, Singapurja, Južne Koreje in Kitajske.
Ko oblačila v ladijskem kontejnerju prispejo do terminala za raztovarjanje v karačijskem pristanišču, jih uvozniki razpošljejo v na stotine skladišč v mestu, ki so v lasti trgovcev na debelo, je povedal Ahtar. Blago je pakirano v več metrov visoke bale oblačil in drugih tekstilnih izdelkov, ki so razvrščeni po vrsti, velikosti in uporabnosti.
V skladiščih jih po potrebi operejo, zložijo in nato zapakirajo v manjše bale ter prodajo manjšim trgovcem na debelo ali večjim trgovcem na drobno. Na koncu dolge verige (pre)prodajalcev poleg teh vstopijo tudi posamezniki, t. i. jastrebi (hawkers), ki oblačila tovorijo na hrbtu in iščejo kupce z družbenega dna.
V taki verigi se je najverjetneje znašel tudi raztrgani nahrbtnik iz Slovenije. Petnajst dni se ni premaknil z manjšega območja na bazarju Šer Šah, kjer je po oceni pakistanskega sodelavca Oštra kakšnih 300 prostorov za prodajo, skladiščenje in popravljanje tekstila.
Med njimi je tudi trgovina The Lunda Shop by Karachi Man. Beseda lunda v urdujščini pomeni sužnja, domačini pa tako pravijo tudi rabljenim oblekam. Vendar sodelavec Oštra tam ni našel nahrbtnika iz Slovenije. Prostor je bil namreč skoraj prazen, je poročal uredništvu. Neki krojač je šival poškodovane ženske torbice, drugi delavci pa so jih sortirali in zlagali na manjše kupe.
Po popravilu jih običajno prevzame njihov stalni poslovni partner, je pojasnil solastnik trgovine. Oblačila in torbice prodajajo po teži, in sicer po tri dolarje za kilogram. Najmanjša količina za prodajo je 50 kilogramov.
FOTOGALERIJA: Od Oštrove pisarne do bazarja v Pakistanu
Vasim Ahtar je za Oštro še povedal, da ima od uvoza rabljenih oblačil korist na desetine milijonov pakistanskih potrošnikov nižjega in srednjega razreda in vsi, ki se ukvarjajo z njihovo predelavo, transportom in drugim.
Kot je pojasnil Ahtar, delo z rabljenim tekstilom mnogim zagotavlja preživetje, industrija rabljenih oblačil pa prispeva k zmanjšanju revščine in brezposelnosti. Delo tako dobijo ljudje, ki so zaradi pomanjkanja veščin težje zaposljivi v drugih industrijskih panogah ali v podjetništvu; med njimi je do 70 odstotkov žensk.
V Pakistanu sicer prodajo le del uvoženih rabljenih oblačil, pravi Ahtar. Od 60 do 70 odstotkov jih po sortiranju, pranju, čiščenju in popravilu izvozijo v afriške države, pa tudi v Afganistan. Dobro desetino reciklirajo in uporabijo za izdelavo preje in preprog.
Oblačila, ki jih popravijo in prepakirajo v Karačiju, prav tako romajo na hladnejši in revnejši severni del Pakistana – tja je potoval tudi Oštrov nahrbtnik. Njegova zadnja postaja, preden se je izpraznila baterija sledilnika, je bilo mesto Larkana, 500 kilometrov severno od Karačija.
Tam rabljenih oblek ne prodajajo zloženih v velike bale, ampak razstavljene in obešene na stojnicah. Cene so občutno nižje kot v Karačiju, saj je blago tudi slabše kakovosti. Tekstilni izdelki tam stanejo od 0,5 do 2,5 dolarja – toliko bi po oceni pakistanskega sodelavca Oštra stal tudi nahrbtnik, kakršen je bil slovenski.
Sledilnik je tri dni oddajal signal s tržnice Surija Padar, ki jo cesta Gulam Buto povezuje s poslovnim središčem v Larkani. Po novinarjevih podatkih je tam približno dva ducata trgovin, kjer prodajajo stara oblačila.
Sledilnik v Oštrovem nahrbtniku se je zadnjič oglasil v bližini železniške proge v Larkani, kjer živijo predvsem delavci iz nižjega razreda, nato pa je bila po mnenju predstavnikov proizvajalca sledilne naprave Yepzone, ki so analizirali njene podatke, naprava uničena ali pa je bila na območju, kjer ni dostopa do mobilnega omrežja ali satelita. Mogoče je tudi, da so jo odkrili v nahrbtniku in uničili.
1250 nahrbtnikov za 32 dreves
Po raziskavi fundacije Ellen MacArthur, ki se ukvarja s krožnim gospodarstvom, tekstilna industrija v ozračje prispeva 1,2 milijarde ton ogljikovega dioksida, kar je več od okoljskih odtisov mednarodnega letalskega in pomorskega prometa.
Nahrbtnik je iz Moravskih Toplic do Pakistana potoval skozi najmanj pet držav, pri čemer je približno 800 kilometrov poti opravil po kopnem, skoraj 8000 kilometrov pa po morju. Zato smo fundacijo za trajnostni razvoj Umanotera prosili, da njeni strokovnjaki za Oštro izračunajo njegov ogljični odtis.
Ugotovili so, da ga je bilo za 569 gramov ekvivalenta CO2. Ogljični odtis predstavlja količino vseh toplogrednih plinov, katerih emisije povzroči na primer prevoz odpadka ali delovanje organizacije, je pojasnila Renata Karba, namestnica direktorice in vodja projektov v Umanoteri. Zato se tudi meri v gramih ekvivalenta CO2.
Izračun ogljičnega odtisa zaradi prevoza pa se lahko izrazi samo v gramih CO2 in ne ekvivalenta CO2, ker pri zgorevanju goriv v transportu nastaja predvsem ta plin.
»Ogljični odtis [nahrbtnika] ni velik, ker se poraba goriva na prevoznih sredstvih, kot so tovornjak, vlak in ladja, porazdeli na veliko težo tovora,« je še dejala Karba.
Za lažjo predstavo in primerjavo velikosti ogljičnega odtisa so izračunali tudi nekaj konkretnih primerov izpustov ogljikovega dioksida v ozračje.
Če bi na istih relacijah in z istimi prevoznimi sredstvi potovala tona nahrbtnikov, bi njihov ogljični odtis znašal 711 kilogramov CO2.
711 kilogramov CO2 je enako količini CO2, ki jo v enem letu iz ozračja počrpa 32 dreves.
Letni ogljični odtis povprečnega prebivalca Slovenije je bil po zadnjih uradnih podatkih Eurostata iz leta 2019 okoli 8,2 tone CO2. 711 kilogramov CO2 je torej dobrih osem odstotkov letnega ogljičnega odtisa prebivalca Slovenije.
711 kilogramov emisij CO2 bi povzročili z avtomobilsko vožnjo na razdalji približno 4400 kilometrov.
Ali so nahrbtnik v mestu Larkana na severu Pakistana prodali, ne vemo zagotovo, toda po oceni sodelavca Oštra v Pakistanu je to zelo verjetno. Kot je ugotovil, oblek in drugega tekstila tam namreč ne prodajajo na debelo, pač pa zadnjim v verigi, kupcem, kar podaljša življenjski cikel tega blaga.
Pri nastajanju članka so sodelovali Adil Jawad (samostojni novinar, Pakistan), Miša Gagarin in Karina Shedrofsky (ID OCCRP) ter Dániel Szöke (Direkt36).
Poznate primer neustreznega ravnanja z odpadki? Obvestite nas o njem na contact@ostro.si. Tehtne informacije bomo preverili in jih v primeru sumov nepravilnosti tudi preiskali.
