Drži, industrija porabi skoraj polovico slovenske elektrike
Avtor: Matej Zwitter
TRDITEV
Industrija porabi približno polovico vse električne energije v Sloveniji in nekaj podjetij ima še zelo veliko rezerv.
OCENA
IZVIRNA OBJAVA
Industrija porabi približno polovico vse električne energije v Sloveniji in nekaj podjetij ima še zelo veliko rezerv. Foto: Unsplash
»Evropska komisija na prvo mesto postavlja zmanjševanje porabe energije. Konkretno govori o prepolovitvi porabe energije do leta 2050,« je v pogovoru o nacionalnem energetskem in podnebnem načrtu v oddaji Studio City 17. februarja dejal Andrej Gnezda iz nevladne organizacije Umanotera.
Članek objavljamo nekoliko pozneje, saj je pridobivanje podatkov trajalo več tednov, po začetku epidemije covida-19 pa smo se pri Razkrinkavanju.si posvetili temam, povezanim z epidemijo.
Za prepolovitev porabe energije bi se podnebna politika morala osredotočiti na zmanjševanje njene porabe v industriji, predvsem v energetsko bolj potratnih sektorjih, je menil Gnezda. »Industrija porabi približno polovico vse električne energije v Sloveniji in nekaj podjetij ima še zelo veliko rezerv,« je dejal in kot primer navedel podjetje Talum, ki proizvaja aluminij. Po izračunih Razkrinkavanja.si je Talum leta 2018 porabil 8,4 odstotka električne energije v državi.
Industrija v Sloveniji porabi 47,8 odstotka električne energije oziroma četrtino energije iz vseh virov, kažejo podatki statističnega urada. Poleg elektrike je v skupen seštevek porabe vključena tudi energija iz fosilnih goriv in obnovljivih virov, kot sta les in toplotna energija. Skoraj polovico energije v industriji porabijo zgolj trije sektorji: proizvodnja kovin, proizvodnja nekovinskih mineralov ter proizvodnja papirja in izdelkov iz papirja.
Podatkov o porabi energije v posameznih podjetjih statistični urad nima, prav tako jih ne zbirajo na ministrstvu za infrastrukturo. O učinkovitosti rabe energije smo zato vprašali večja podjetja iz treh energetsko najbolj potratnih sektorjev.
Talum porabi več kot celotno kmetijstvo
Največ energije – četrtino vse porabe v industriji – potrebujejo podjetja, ki proizvajajo kovine. Med temi sta po podatkih poslovne baze Bisnode po prihodkih največji Acroni, ki je v lasti Slovenske industrije jekla (SIJ), in Talum.
SIJ in Talum sta lani porabila skupaj 9300 teradžulov energije, kar je več kot dve tretjini celotne porabe slovenske proizvodnje kovin v letu 2018. Poraba teh dveh podjetij je večja od porabe vseh slovenskih gospodinjstev za razsvetljavo in električne naprave v letu 2018; to je zadnje leto, za katero so na voljo podatki statističnega urada.
Proizvodnja aluminija, ki je glavna dejavnost Taluma, je sicer energetsko potraten proces, saj zajema ločevanje kovine iz surove rude z močnim električnim tokom. Za proizvodnjo tone aluminija iz rude so po podatkih, ki so nam jih posredovali, v zadnjih petih letih v povprečju porabili dobrih 50 gigadžulov električne energije.
Po podatkih mednarodnega inštituta za aluminij, ki združuje proizvajalce te kovine, je evropsko povprečje za skoraj desetino višje, kar kaže na to, da je Talum v primerjavi z evropskimi proizvajalci učinkovitejši. Še precej bolj učinkovita pa je proizvodnja z reciklažo odpadnega aluminija: ta porabi le dvajsetino energije, ki je potrebna za primarno proizvodnjo iz rude, so pojasnili v Talumu.
Toda Gnezda se zaradi velike razlike v porabi energije zavzema za popolno opustitev primarne proizvodnje aluminija iz rude in prehod na pridelavo izključno iz odpadnega aluminija, je pojasnil za Razkrinkavanje.si. »Tega ne morejo narediti čez noč, vendar pa bi v desetih letih lahko naredili kakšen premik – deloma to že počnejo.«
V Talumu so pojasnili, da so lani približno polovico aluminija izdelali iz odpadnega materiala, letos pa napovedujejo še višji delež. Dodali so, da bodo v prihodnosti morali več pozornosti nameniti recikliranju, hkrati pa bodo povečevali tudi primarno proizvodnjo: »Samo s predelavo aluminija namreč rasti potreb po njem v prihodnje ne bomo mogli pokriti.«
Če bi Talum opustil primarno proizvodnjo in se osredotočil le na recikliranje aluminija, bi lahko po naših izračunih na leto prihranil 3800 teradžulov energije, kar je več od celotne porabe slovenskega kmetijstva in gozdarstva. Prihranek smo izračunali na podlagi podatkov o porabi energije, ki so nam jih poslali iz Taluma, in količine proizvedenega primarnega aluminija iz letnega poročila družbe za leto 2018.
Vendar je ta prihranek zgolj teoretičen. Prehod na popolno reciklažo aluminija namreč še ni mogoč, je za Razkrinkavanje.si poudaril Boris Sučić iz centra za energetsko učinkovitost na inštitutu Jožefa Stefana. »Rast potreb po aluminiju ne omogoča popolne opustitve primarne proizvodnje,« je zapisal. Ovire za opustitev primarne proizvodnje so tudi tehnološke, je opozoril, saj z recikliranjem ni mogoče pridobivati tako čistega aluminija kot s primarno proizvodnjo. Po njegovem mnenju bodo evropski proizvajalci aluminija delež proizvodnje z recikliranjem v prihodnje kljub temu povečevali.
Z odvečno toplotno energijo bi ogrevali desetino gospodinjstev
V jeklarski industriji je največje podjetje jeseniški Acroni, ki je v lasti Slovenske industrije jekla.
Tudi v jeklarstvu je proizvodnja iz odpadnega materiala veliko bolj energetsko učinkovita od taljenja železove rude. Direktor za tehnologijo v Siju Stanko Kanalec je za Razkrinkavanje.si pojasnil, da z recikliranjem porabijo le šestino energije, ki jo sicer potrebujejo za primarno proizvodnjo.
Drugače kakor v industriji aluminija je v slovenskem jeklarstvu reciklažni potencial že precej izkoriščen. »V Skupini SIJ delujemo kot velika reciklažna enota. Vse jeklo proizvedemo v celoti iz jeklenih odpadkov,« je zapisal Kanalec.
Za vsako tono proizvedenega jekla v Siju porabijo nekaj več kot 12 gigadžulov energije. Svetovno povprečje je dobrih 20 gigadžulov na tono, navaja organizacija Worldsteel, ki je zbrala podatke 85 jeklarskih podjetij, ki proizvedejo dobro polovico vsega jekla na svetu. Potencial za nadaljnje izboljšanje energetske učinkovitosti v družbi vidijo predvsem v izkoriščanju odpadne toplotne energije.
Proizvodnja jekla namreč zahteva visoke temperature. Vse toplotne energije, ki pri tem nastane, ni mogoče izkoristiti za proizvodnjo, lahko pa jo za ogrevanje okoliških gospodinjstev. V obratu Sija v Ravnah na Koroškem odvečno toplotno energijo od leta 2015 oddajajo v omrežje za ogrevanje tamkajšnjih gospodinjstev. »Izvesti moramo še dodatne projekte za izrabo odpadne toplote za daljinsko ogrevanje Raven in tudi Jesenic,« je pojasnil Kanalec.
Po evidenci spletnega mesta Waste-heat.eu, kjer zbirajo podatke o potencialu odpadne toplote v srednji Evropi, jeseniški Acroni na leto proizvede dobrih 18 teradžulov odpadne toplote. Če upoštevamo podatke statističnega urada o porabi energije za ogrevanje in številu gospodinjstev, bi to zadostovalo za ogrevanje več kot 540 stanovanj.
Potencial odpadne toplotne energije je neizkoriščen tudi v drugih industrijah. Boris Sučić z inštituta Jožefa Stefana je ocenil, da bi do leta 2030 z izrabo odvečne toplote lahko prihranili desetino toplotne energije v industriji, do leta 2050 pa 17 odstotkov.
“Do leta 2030 bi z izrabo odvečne toplote lahko prihranili desetino toplotne energije v industriji, do leta 2050 pa 17 odstotkov. ”
Andrej Gnezda iz Umanotere pa poudarja, da bodo za širše izkoriščanje odpadne toplote nujne finančne spodbude: »Nacionalni energetski in podnebni načrt te tudi predlaga, kar lahko pohvalimo.«
Načrt do leta 2040 sicer predvideva izrabo 2,6 petadžula odvečne toplote, kar bi po našem izračunu na podlagi podatkov statističnega urada za leto 2018 zadostovalo za ogrevanje več kot 77 tisoč oziroma 9,4 odstotka gospodinjstev.
V cementarnah poraba energije prispeva le manjši del izpustov
Mednarodna agencija za energijo v sektorju proizvodnje nekovinskih mineralov med energetsko najbolj intenzivne dejavnosti uvršča proizvodnjo cementa. Podobno kot v jeklarstvu tudi proizvodnja cementa zahteva toploto za segrevanje surovin na visoke temperature, poleg tega pa elektriko za mletje kamnin. Energetsko najbolj intenziven del procesa je segrevanje apnenca in drugih kamnin za proizvodnjo klinkerja, ki je glavna sestavina cementa.
V največji cementarni v Sloveniji, Salonitu Anhovo, po podatkih, ki so nam jih poslali, porabijo 3,6 gigadžula energije na tono proizvedenega klinkerja. Po podatkih svetovne zveze za cement in beton je ta poraba za slabe 4 odstotke nižja od evropskega povprečja, ki je leta 2017 znašalo 3,74 gigadžula na tono.
Izraba odvečne toplote je v cementarnah že zelo razširjena, je pojasnil Boris Sučić z inštituta Jožefa Stefana. Kljub temu pa meni, da bi z obsežnejšim izkoriščanjem te energije lahko dosegli še velike prihranke.
Velika poraba energije ni edini razlog za okoljski odtis proizvodnje cementa, so v študiji o ukrepih za zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov v evropski težki industriji ugotovili raziskovalci univerze v Cambridgeu. Pri toplotni obdelavi apnenca ta namreč razpade na apno, ki je sestavina klinkerja, in ogljikov dioksid. Po podatkih iz študije je 60 odstotkov izpustov ogljikovega dioksida pri proizvodnji cementa posledica kemične reakcije in ne porabe energentov.
Teh izpustov po ugotovitvah avtorjev raziskave ni mogoče zmanjšati z učinkovitejšo rabo energije ali zamenjavo energenta. Za zmanjšanje izpustov predlagajo vrsto možnih ukrepov: zamenjava klinkerja z drugimi veznimi materiali, zmanjšanje vsebnosti cementa v betonu, kombiniranje betona z drugimi gradbenimi materiali in zajem izpustov ogljikovega dioksida v tovarni.
Sučić je pojasnil, da je uvajanje nadomestkov za klinker realna možnost, vendar je opozoril, da je to dolgoročen ukrep. »Odvisen je od spremembe mednarodnih standardov v cementni in gradbeni industriji, dolgotrajnega testiranja in vzpostavitve trga s tovrstnim proizvodom.«
Tudi zajem ogljikovega dioksida v tovarni in s tem preprečevanje izpustov v okolje po Sučićevem mnenju ponuja možnost za razogljičenje proizvodnje cementa. Ker je cement v vsakdanjem življenju tako pomemben, je »prepričan, da bodo evropske cementarne poligon za testiranje tehnologij za zajem in uporabo ogljikovega dioksida«.
V papirni industriji ključna tehnika sušenja
Tretji energetsko najbolj intenziven sektor industrije je proizvodnja papirja in izdelkov iz papirja. Ta dejavnost pri nas na leto porabi 5,5 teradžula energije, kar zadostuje za ogrevanje petine slovenskih gospodinjstev.
V združenju za papirno industrijo pri gospodarski zbornici se na naše poizvedovanje o porabi energije niso odzvali, prav tako podatkov o tem nismo prejeli iz največjih podjetij v tej panogi (Količevo Karton, Vipap Videm Krško in Goričane).
Boris Sučić je pojasnil, da je papirna industrija v zadnjih desetletjih energetsko učinkovitost precej povečala predvsem z izboljšanimi tehnikami sušenja papirja in izkoriščanjem odpadne toplote. Ti dve področji je navedel kot ključni za zmanjševanje porabe energije v papirni industriji v prihodnje.
V energetsko intenzivnih panogah dela vsak štirideseti delavec
Slovensko gospodarstvo je v primerjavi z drugimi državami Evropske unije energetsko potratno. Po podatkih portala Eurostat namreč za vsak evro dodane vrednosti porabimo dobrih 7 gigadžulov energije, kar je 37 odstotkov več od povprečja Evropske unije.
Energetsko intenzivnost gospodarstva povečujejo energetsko intenzivne dejavnosti, med katerimi so trije najbolj potratni sektorji – proizvodnja kovin, nekovinskih mineralov in papirja – po podatkih statističnega urada leta 2018 porabili četrtino vse energije v Sloveniji. V istem letu so podjetja v teh panogah ustvarila 2,6 odstotka dodane vrednosti v gospodarstvu in zaposlovala 2,5 odstotka delavcev.
Kljub veliki porabi energije in majhnemu prispevku k dodani vrednosti in zaposlenosti v energetsko intenzivnih podjetjih je Sučić opozoril, da zapiranje teh podjetij ni rešitev: »Dosegli bi zmanjšanje lokalnih izpustov, vendar pa bi bilo treba te materiale proizvesti nekje drugje, kjer imajo morda slabšo tehnologijo. Tja bi se preselili tudi izpusti.«
Sučić je še poudaril, da velik del slovenskih energetsko intenzivnih panog po učinkovitosti in okoljskih standardih sodi v evropski ali celo svetovni vrh, nadaljnjih izboljšav pa se ne da uvesti čez noč.
S tem se strinja tudi Andrej Gnezda iz organizacije Umanotera, vendar je v odgovorih za Razkrinkavanje.si dodal, da je hitro ukrepanje nujno. »Če bomo spali na lovorikah, tudi čez deset let ne bomo nič boljši, ker so investicijski cikli dolgi in zahtevajo priprave. Zato moramo danes govoriti o tem, kaj bomo v prihodnjih desetih letih naredili.«
Gnezda je v pogovoru o nacionalnem energetskem in podnebnem načrtu v oddaji Studio City dejal, da industrija porabi približno polovico vse električne energije v Sloveniji. Po podatkih statističnega urada industrija porabi 47,8 odstotka električne energije v državi.
Gnezda je zatrdil tudi, da ima nekaj podjetij še velik potencial za zmanjšanje porabe energije, in posebej navedel energetsko intenzivne panoge. Kot smo ugotovili na primerih podjetij, ki so nam poslala podatke o energetski porabi, zgolj v Talumu obstaja teoretična možnost za prihranek energije, če bi prešli na proizvodnjo izključno z recikliranjem aluminijevih odpadkov, večji od celotne porabe slovenskega kmetijstva in gozdarstva.
Po mnenju Stanka Kanalca iz Slovenske industrije jekla je v jeklarstvu največji prihranek energije mogoče doseči z izkoriščanjem odpadne toplotne energije. Če bi izkoristili ves potencial odpadne toplote iz Acronija, bi lahko ogrevali 550 jeseniških gospodinjstev.
Po mnenju Borisa Sučića z inštituta Jožefa Stefana bi večja izraba odvečne toplotne energije omogočila prihranek tudi pri proizvodnji cementa. V celotni slovenski industriji pa bi lahko tako po njegovem mnenju do leta 2050 prihranili 17 odstotkov energije.
Izjava Andreja Gnezde, da industrija porabi približno polovico vse električne energije v Sloveniji, drži. Prav tako drži, da imajo med predstavniki najintenzivnejših industrij, ki so nam posredovali podatke, nekatera podjetja še velik potencial za prihranek energije. Vendar izkoriščanje tega potenciala zahteva razvoj novih tehnologij, na primer za proizvodnjo čistejšega aluminija iz reciklaže, in investicijske spodbude, na primer za izkoriščanje odvečne toplote za ogrevanje gospodinjstev.
Drži
Objava, ki drži. To oceno uporabljamo tudi pri preverjanju izjav in krajših trditev, ki se pojavljajo na družbenih omrežjih in v javnem prostoru, ter za pregled uresničevanja obljub politikov in drugih javnih osebnosti.
