Ozaveščanje o družbenih predsodkih ni v nasprotju s pravico do svobodne vzgoje otrok
Avtorica: Eva Gračanin
TRDITEV
»Živa knjižnica je projekt, ki načrtno krši 41. člen slovenske ustave.«
OCENA
IZVIRNA OBJAVA
Po zakonu o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja so cilji vzgojno-izobraževalnega sistema med drugim vzgoja za medsebojno strpnost, razvijanje zavesti o enakopravnosti spolov in spoštovanju drugačnosti, sodelovanje z drugimi ter spoštovanje otrokovih in človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Foto: Nebojša Tejić/STA
Na spletnem forumu Medium je uporabnik 18. novembra objavil zapis o projektu Živa knjižnica, ki so ga izvedli v osnovni šoli Vavta vas. V objavi z naslovom »Posiljevanje z LGBT vsebinami na OŠ Vavta vas« je zapisal, da gre pri tem projektu za kršenje pravice staršev do moralne in verske vzgoje otrok in da se za imenom projekta skriva propaganda LGBT.
Zapis sta poobjavila portala Nova24tv in Moja Dolenjska, na facebooku pa ga je do konca redakcije delilo 46 uporabnikov. Na omrežju X je zapis delil tudi poslanec in predsednik SDS Janez Janša in pripisal, da je »gostovanje lgtb aktivistov v šolah v globokem in neposrednem nasprotju z ustavo RS«.
Nosilci projekta Živa knjižnica z aktivnim dialogom ozaveščajo in izobražujejo o vrednotah in človekovih pravicah ter spodbujajo razpravo o predsodkih in stereotipih, pojasnjujejo na slovenski mreži Unescu pridruženih šol. ꞌŽive knjigeꞌ so ljudje, ki se vsakodnevno spoprijemajo s predsodki in stereotipi, v okviru projekta pa se o tem pogovarjajo z udeleženci.
Ustava Republike Slovenije v 41. členu zagotavlja svobodo vesti in staršem daje pravico, da otrokom v skladu s svojim prepričanjem zagotavljajo versko in moralno vzgojo.
Ravnateljica osnovne šole Vavta vas Sabina Erjavec je za Razkrinkavanje.si pojasnila, da so dejavnost za učence osmega in devetega razreda izvedli 20. novembra v sodelovanju z novomeškim društvom za razvijanje prostovoljnega dela.
Sogovorniki na dogodku so bili slepa oseba, srednješolka na invalidskem vozičku, begunka iz Ukrajine, plesalka slovenskega rodu, ki prihaja iz Venezuele, in oseba, ki živi v istospolni skupnosti. Namen dogodka je bil spodbujanje empatije, razumevanja in spoštovanja do ljudi, ki se soočajo s predsodki, sogovornike pa so si učenci izbrali sami.
Ravnateljica je še pojasnila, da je izvedba dejavnosti temeljila na zakonu o osnovni šoli in na učnem načrtu za državljansko in domovinsko vzgojo ter etiko, in poudarila, da je bila udeležba prostovoljna in da so si učenci sogovornike izbrali sami.
Starši so bili o dogodku obveščeni skladno s prakso obveščanja o podobnih šolskih dejavnostih, projekt pa je tudi del letnega delovnega načrta šole. Tega najpozneje do septembra za vsako šolsko leto potrjuje svet šole, v katerem so tudi trije predstavniki staršev. Pojasnila je, da se je nekaj staršev po obvestilu o izvedbi projekta Živa knjižnica odločilo, da njihov otrok pri dejavnosti ne bo sodeloval, kar so na šoli spoštovali. Staršem, ki so se obrnili nanje z vprašanji, pa so odgovorili pravočasno in celostno.
Kot kaže obvestilo staršem, ki jim ga je dva dni pred izvedbo dogodka poslala ravnateljica Sabina Erjavec, so učence glede na njihov interes razdelili v skupine, v dveh urah pa so spoznali le dva izmed sogovornikov: »Vsekakor pa nihče ne bo primoran spoznati osebe, ki si je ne želi.«
Med cilje vzgoje in izobraževanja v zakonu o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja je zakonodajalec že ob prvem sprejetju leta 1996 med drugim uvrstil spoštovanje človekovih pravic, medsebojno strpnost, sprejemanje drugačnosti in razvijanje sposobnosti za življenje v demokratični družbi.
Zdenko Kodelja, raziskovalec in vodja centra za filozofijo vzgoje na Pedagoškem inštitutu, ki je med drugim sodeloval pri nastajanju bele knjige o zasnovi sistema vzgoje in izobraževanja, je za Razkrinkavanje pojasnil, da ne pozna vsebine in načina izvedbe projekta. Ker ta ni del učnega načrta, bi morala biti udeležba učencev prostovoljna, teme pa predstavljene na objektiven, kritičen in pluralen način.
Opozoril je, da je problem podoben tistemu, ki zadeva obravnavo različnih verstev v javnih šolah. Ustavno sodišče je namreč leta 2001, ko je presojalo o ustavnosti 41. člena ustave v zvezi z izključitvijo konfesionalne dejavnosti iz prostorov javnih vrtcev in šol zunaj obsega opravljanja javne službe, odločilo, da ta člen »staršem ne daje pravice, da na državo naslavljajo zahteve za uveljavitev svojega verskega ali moralnega prepričanja, ampak pomeni le zavezo države, da verske dejavnosti ne bo ovirala«.
Po Kodeljevem mnenju je problem smiselno presojati tudi v luči razsodbe evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) iz leta 1976, ko se je na Danskem več staršev pritožilo zaradi uvedbe obveznega spolnega izobraževanja v nižjih razredih osnovne šole. ESČP je v razsodbi poudarilo, da spoštovanje človekovih pravic ne preprečuje državi, da bi v šoli posredovala informacije, ki so religiozne ali filozofske narave, torej svetovnonazorske informacije.
Kot so še opozorili v sodbi, mora država poskrbeti, da bodo informacije in znanja, vključeni v kurikulum, posredovani na objektiven, kritičen in pluralističen način. Pri tem država ne sme imeti za cilj indoktrinacije, ki bi bila lahko razumljena kot nespoštovanje verskih in filozofskih prepričanj staršev.
“Cilj vključevanja vsebine v učni program je dopusten, poseg gotovo ni nesorazmeren, projekt pa je zasnovan na nevtralen, pluralističen in vključujoč način.”
Pravica do verske in moralne vzgoje otrok
Asistentka na katedri za ustavno pravo na ljubljanski pravni fakulteti Ana Samobor je za Razkrinkavanje.si pojasnila, da »sodelovanje javnih šol pri izvajanju projektov, kot je projekt Živa knjižnica, ni nedopustno in ne predstavlja čezmernega posega v pravico staršev, da v skladu s svojim prepričanjem zagotavljajo svojim otrokom versko in moralno vzgojo«, kot to določa tretji odstavek 41. člena ustave.
Pojasnila je še, da »ta člen staršem ne daje pravice, da bi od države zahtevali uvedbo ali ukinitev konkretnih vsebin kurikuluma, ki ustrezajo ali nasprotujejo določenim verskim ali filozofskim prepričanjem, dokler država pri izvajanju nalog na področju vzgoje in izobraževanja ostaja v mejah svetovnonazorske nevtralnosti in ꞌnemisionarskega delovanjaꞌ«.
Zahteva po svetovnonazorski nevtralnosti države, ki izhaja iz 7. člena ustave, v kontekstu javnega šolstva pomeni predvsem, da država določene veroizpovedi ali prepričanja ne sme vsiljevati, kurikulum pa mora biti oblikovan tako, da so informacije otrokom posredovane na objektiven, kritičen in pluralističen način.
Opozorila je, da je takšno stališče v zvezi z vsebinami kurikuluma v svoji sodni praksi zastopalo tudi evropsko sodišče za človekove pravice. Izvajanje kurikuluma, ki informacije o različnih temah podaja nevtralno in pluralistično, hkrati v ničemer ne preprečuje staršem, da svojo pravico do verske ali moralne vzgoje otrok uresničujejo zunaj javnih vzgojno-izobraževalnih ustanov.
Projekt, sodeč po opisu, po njeni oceni uresničuje temeljne cilje, ki jih je država dolžna uveljavljati pri snovanju učnih načrtov. Stališč ali prepričanj ne »vsiljuje«, torej otrok ne »indoktrinira«, temveč prek neposrednih stikov s pripadniki družbenih skupin ozavešča o njihovem položaju v družbi in jim tako zagotavlja osnovo za življenje v skupnosti. »Cilj vključevanja vsebine v učni program je dopusten, poseg gotovo ni nesorazmeren, projekt pa je zasnovan na nevtralen, pluralističen in vključujoč način.«
Poudarila je še, da je ustrezna priprava za življenje oziroma pridobivanje veščin zanj v skupnosti pravica otrok, ki so vključeni v javni vzgojno-izobraževalni sistem. Pravico do izobraževanja pa posebej v 13. členu varuje tudi konvencija o otrokovih pravicah, je dodala.
V odzivu na naše ugotovitve je avtor zapisa na spletnem forumu Medium pojasnil, da šola staršem ni omogočila sodelovanja pri oblikovanju vsebine ali zavrnitve sodelovanja, udeležba na dogodku pa naj bi bila obvezna. Dogodek po njegovem ni bil pluralističen, saj je na njem sodelovala oseba iz LGBT-skupnosti, z razširjanjem »ideologij LGBT«. »Z gledišča staršev je dogodek Živa knjižnica to mejo presegel, saj je s prisilno udeležbo in brez transparentnosti o vsebini omogočil predstavitev ideologij, ki se ne skladajo z vrednotami nekaterih družin.«
Sodeč po opisu dejavnosti v obvestilu, ki so ga prejeli vsi starši, so bili učenci vnaprej seznanjeni s potekom delavnic in opozorjeni, da bodo lahko spoznali le tiste osebe, ki jih želijo spoznati. Ravnateljica je pojasnila še, da je bil urnik dejavnosti objavljen tudi na šolskem spletnem mestu, starše pa so razredniki podrobneje seznanili z vsebinami na prvem roditeljskem sestanku.
Z našimi ugotovitvami smo seznanili tudi Novo24tv, Mojo Dolenjsko in predsednika stranke SDS Janeza Janšo. Njihove odzive bomo objavili, ko jih prejmemo.
SKLEP
Na spletnem forumu Medium je uporabnik 18. novembra objavil zapis o projektu Živa knjižnica v osnovni šoli Vavta vas. Projekt naj bi kršil pravico staršev do moralne in verske vzgoje otrok, določeno v 41. členu ustave, saj gre po mnenju uporabnika za »posiljevanje z LGBT vsebinami«. Zapis je poobjavilo več portalov, med drugim Moja Dolenjska in Nova24tv.
Ravnateljica osnovne šole Vavta vas Sabina Erjavec je za Razkrinkavanje.si pojasnila, da je bila udeležba na dogodku prostovoljna, sogovornike – slepo osebo, srednješolko na invalidskem vozičku, begunko iz Ukrajine, plesalko slovenskega rodu iz Venezuele in osebo, ki živi v istospolni skupnosti – pa so si učenci osmega in devetega razreda izbrali sami.
Namen dogodka je bil spodbujanje empatije, razumevanja in spoštovanja do ljudi, ki se soočajo s predsodki. Šola je o njem pravočasno obvestila starše in odgovorila na vprašanja, ki so jih poslali nekateri izmed njih. Projekt je sicer del letnega delovnega načrta šole, ki ga za vsako šolsko leto potrdi svet šole, v katerem so tudi trije predstavniki staršev.
Ustavno sodišče je leta 2001 v presoji ustavnosti izključitve konfesionalne dejavnosti iz javnih vrtcev in šol glede na 41. člen ustave presodilo, da ta »staršem ne daje pravice, da na državo naslavljajo zahteve za uveljavitev svojega verskega ali moralnega prepričanja, ampak pomeni le zavezo države, da verske dejavnosti ne bo ovirala«.
Raziskovalec in vodja centra za filozofijo vzgoje na Pedagoškem inštitutu Zdenko Kodelja je opozoril na razsodbo evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), kamor so se zaradi uvedbe obvezne spolne vzgoje v nižjih razredih osnovne šole pritožili starši iz Danske. Sodišče je razsodilo, da spoštovanje človekovih pravic ne preprečuje državi, da v šolah posreduje informacije religiozne ali filozofske narave.
V sodbi je še poudarilo, da mora država poskrbeti, da bodo informacije in znanja, ki so del kurikuluma, posredovani na objektiven, kritičen in pluralističen način, in da njen cilj ne sme biti indoktrinacija.
Ana Samobor, asistentka na katedri za ustavno pravo ljubljanske pravne fakultete, je pojasnila, da sodelovanje javnih šol pri projektih, kot je Živa knjižnica, ni nedopustno in ne predstavlja čezmernega posega v pravico staršev, da v skladu s svojim prepričanjem zagotavljajo otrokom versko in moralno vzgojo, določeno v 41. členu ustave.
Trditev, da projekt Živa knjižnica načrtno krši 41. člen slovenske ustave, ne drži.
Ne drži
Objava, o kateri smo na podlagi neodvisne preverbe dejstev ugotovili, da ni resnična. Oznako uporabljamo za trditve, pri katerih ni mogoče zanesljivo dokazati, da je avtor napačne informacije širil načrtno, je pa očitno, da ni šlo za nenamerno napako.