Abramovič z nogometaši podpisoval pogodbe o »sodobnem suženjstvu«
Pete Jones (OCCRP), Tom Stocks (OCCRP), priredba: Petra Jerič (Oštro)
—
Roman Abramovič je s pogodbami, ki jih je Fifa prepovedala, pridobil ekonomske pravice za več mladih nogometašev. Po mnenju strokovnjakov je bila prepoved Fife verjetno kršena v dveh primerih. Slovenski igralec Emir Dautović je novinarjem dejal, da se mu je zdelo, da ga obravnavajo kot blago in da je izgubil nadzor nad svojo kariero.
Foto: James O’Brien/OCCRP
Emir Dautović je nekoč veljal za enega najbolj obetavnih nogometašev v Sloveniji. Leta 2012 so ga pri komaj 16 letih povabili na trening angleškega velikana, kluba Manchester City. Mladi branilec iz nogometnega kluba Maribor Branik je mislil, da je ves svet njegov.
Po preizkušnji v Manchestru so ga odpeljali na sestanek s tedanjim športnim direktorjem NK Maribor, je Dautović povedal novinarjem medijev Der Standard in Paper Trail Media, partnerskih organizacij OCCRP. Navzoči so bili še njegovi starši in predstavnik vplivnega nogometnega agenta Pinhasa Pinija Zahavija.
Zahavi, ki je od leta 2000 zastopal številne nogometne superzvezdnike, je tesno sodeloval z ruskim milijarderjem Romanom Abramovičem, nekdanjim lastnikom angleškega prvoligaša Chelsea FC. Dautović je dejal, da je zaradi sodelovanja z Zahavijem sanjal, da bi ga lahko kmalu premestili v Abramovičevo zvezdniško ekipo v zahodnem Londonu.
Pogodbo, ki jo je predstavil Zahavijev predstavnik, so podpisali igralčevi starši in direktor NK Maribor. Po Dautovićevih besedah je bila pogodba zanj »velik korak«, saj so mu rekli, da lahko Zahavi »čez noč uredi prestop v Chelsea«.
Dautovićev oče je želel o tem premisliti, toda športni direktor je družini rekel: »Podpišite zdaj ali nikoli!«
»Šlo je tako: podpiši tu, podpiši tam, končano. Pogodbe sploh nisem odnesel domov,« je dejal Emir Dautović. »Zame je bilo, kakor da bi v karieri stopil na avtocesto – Pini Zahavi je postal moj agent, to je bila najboljša stvar, ki se mi je lahko zgodila.«
Emir Dautović Foto: Elias Holzknecht
Toda pogodba ni bila sklenjena s Chelseajem ali katerim drugim nogometnim klubom. Nadzor nad Dautovićevo prihodnostjo je imel Leiston Holdings Limited, podjetje v Abramovičevi lasti s sedežem na Britanskih Deviških otokih. Leiston se je strinjal, da bo mariborskemu klubu plačal milijon evrov za registracijo Dautovića.
Klubi ali podjetja ob plačanem prestopu nogometaša dejansko plačajo za registracijo igralca, ki mu omogoča igranje na tekmovanjih. Klubi pri običajnih prestopih igralcev drug drugemu plačajo za to registracijo, pri dogovorih o »lastništvu tretjih oseb« pa podjetja plačajo za delež oziroma 100-odstotne pravice od registracije igralca.
Dautovićev sporazum z Abramovičevim Leistonom je bil primer tako imenovanega »lastništva tretjih oseb«, pri katerem igralec svoje ekonomske pravice prenese na podjetje (ali v redkih primerih na posameznika). Lastnik pravic lahko določa, kje bo igralec igral in koliko bo zaslužil. Angleška prva liga je to prakso prepovedala leta 2007, Fifa pa 2015. Generalni sekretar Uefe Gianni Infantino je pogodbe o »lastništvu tretjih oseb« nekoč primerjal s »sodobnim suženjstvom«.
Po poročanju medijev leta 2020 je bil Abramovič s takimi dogovori lastnik deležev od pravic več igralcev.
Nedavno razkriti dokumenti zdaj omogočajo edinstven vpogled v podrobnosti in obseg delovanja Abramoviča in Zahavija, ko sta poskušala pridobiti na desetine igralcev – več jih je bilo mlajših od 18 let – njihov talent pa izkoristiti za to, da bi zaslužila s plačili za njihove prestope.
OCCRP in njegovi mednarodni medijski partnerji so govorili s tremi igralci, ki so svoje pravice prepustili Abramovičevim podjetjem. Samo Dautović se je strinjal, da novinarji pri poročanju uporabijo njegovo ime.
Dokumente ciprskega ponudnika poslovnih storitev MeritServus je pridobila skupina DDoS (Distributed Denial of Secrets) in jih nato delila z OCCRP in britanskim Guardianom. Ta preiskava je del svetovnega preiskovalnega projekta Ciper – zaupno, v katerem je pod vodstvom mednarodnega konzorcija preiskovalnih novinarjev in Paper Trail Medie sodelovalo skoraj 70 medijev, tudi Oštro.
Abramovič se ni odzval na prošnje za odziv. Zahavi ugotovitev novinarjev ni želel komentirati.
V NK Maribor so pojasnili, da ne morejo komentirati preteklih prestopov igralcev in da so vsi, ki so bili v času Dautovićevega podpisa pogodbe z Leistonom odgovorni za »politiko prestopov, zaposlovanje in športne zadeve«, klub odtlej zapustili. Takratni športni direktor NK Maribor ugotovitev ni želel komentirati, domnevni predstavnik Zahavija se na prošnjo za komentar ni odzval.
Pismo igralca Gaëla Etocka, v katerem je od podjetja Leiston Holdings Limited, offshore družbe v lasti Romana Abramoviča, zahteval predujem za svojo plačo v višini 50.000 evrov.
V zadnjih dveh desetletjih je bil Zahavi v središču nekaterih najdražjih prestopov nogometašev na svetu. O njem so mediji veliko poročali tudi v povezavi z Abramovičevim nakupom nogometnega kluba Chelsea leta 2003. Dokumenti projekta Ciper – zaupno kažejo, da sta z Abramovičem sodelovala še pozneje, ko je Zahavi iskal igralce, katerih pravice bi kupila družba Leiston.
Skladno s »pogodbo o naložbah v igralce« iz leta 2011 naj bi Leiston zagotovil 10 milijonov evrov za nakup ekonomskih pravic nogometašev, ki jih bo priporočil Zahavi. Ta bi nato dobil bodisi del dobička od nadaljnje prodaje pravic igralcev bodisi provizijo.
Med razkritimi ciprskimi dokumenti so tudi kopije pisem kamerunskega nogometaša Gaëla Etocka, ki je leta 2011, pri osemnajstih, podpisal pogodbo z Leistonom. Dve leti in pol po podpisu pogodbe o »lastništvu tretjih oseb« je Leiston igralcu plačeval le 25.000 evrov na sezono, kaže eno izmed pisem. Do leta 2014 se je Etocka plača povečala na 50.000 evrov na sezono.
Etock ni želel komentirati svojih dogovorov z Leistonom, Abramovičem in Zahavijem.
Morebitne kršitve pravil
Razkriti dokumenti kažejo, da so Abramovičeva podjetja s pogodbami o »lastništvu tretjih oseb« v dveh primerih verjetno kršila pravila Fife.
Ko je Fifa leta 2015 take pogodbe prepovedala, je dopustila, da že sklenjene pogodbe ostanejo v veljavi do izteka ali do prestopa igralca v drug klub. Prestop bi zahteval novo pogodbo med klubom in igralcem, ki bi nadomestila pogodbo o »lastništvu tretjih oseb«. Ker je bilo sklepanje novih tovrstnih pogodb prepovedano, je to v praksi pomenilo, da so lahko tretje osebe svoje upravičenje do igralcev po letu 2015 prodale le enkrat.
Toda sodeč po letnih poročilih sta Abramovičevi podjetji dva igralca še naprej vodili kot premoženje, čeprav sta po uveljavitvi prepovedi večkrat presedlala med klubi. Po mnenju strokovnjakov to kaže na morebitne kršitve Fifine prepovedi spornih pogodb.
Abramovičevi družbi Leiston in Conibar sta leta 2019 na seznam 25 nogometašev, ki sta jih vodili kot »neopredmetena sredstva«, uvrstili tudi Perujca Andréja Carrillo in Brazilca Arminda Tue Na Bangna, znanega kot Bruma. Oba sta v obdobju od prepovedi Fife do leta 2019 večkrat zamenjala klub.
Samuel Cuthbert, odvetnik za športno pravo pri londonski odvetniški zbornici Outer Temple Chambers, je za OCCRP dejal, da bi morali za prestope teh igralcev med klubi podpisati nove pogodbe. Carrillov status »neopredmetenega premoženja« tako kljub prestopom »lahko pomeni … kršitev prepovedi pogodb o lastništvu tretjih oseb«.
Enako velja za Brumo, je za Der Spiegel povedal strokovnjak za športno pravo Antoine Duval. Ali je bila prepoved pogodb o »lastništvu tretjih oseb« kršena, ni mogoče presoditi, je dejal, ne da bi videli podporne pogodbe in dokumente o prestopih. Toda razkrita letna poročila podjetja kažejo na morebitno kršitev pravil.
Carrillo in Bruma nista odgovorila na zasebna sporočila, poslana prek družbenih omrežij. V dveh izmed klubov, ki so posodili ali kupili Carrilla oziroma Brumo, so novinarjem povedali, da so jim igralca in drugi vpleteni nogometni klubi pisno zagotovili, da nobena pogodba o »lastništvu tretjih oseb« ni veljavna. Abramovič se na novinarska vprašanja ni odzval, Zahavi pa jih ni želel komentirati.
Razkriti dokumenti še kažejo, da je imelo Abramovičevo podjetje Leiston v nekaterih primerih pogodbeno pravico vplivati na odločitve o prestopih igralcev. To bi lahko pomenilo kršitev pravil Fife iz leta 2008, ki zunanjim podjetjem in posameznikom v nogometnih klubih prepovedujejo vpliv na »zaposlitvene zadeve in prestope«.
Pogodbe v vsaj treh primerih kažejo, da je imelo Abramovičevo podjetje »ekskluzivno pravico« do prestopov igralcev. Cuthbert je klavzule opisal kot »skrb vzbujajoče«, Duval pa je dejal, da so take določbe običajno v nasprotju s prepovedjo Fife o vplivu tretjih oseb.
»Delal sem za Abramoviča?«
Emir Dautović je leta 2012 menil, da je podpisal pogodbo z Zahavijem, ki ga bo zastopal in mu omogočil pot do slave, vendar je bil še vedno registriran kot igralec NK Maribor. Toda njegova registracija je bila takrat dejansko v lasti podjetja Leiston, ki je imelo pravico odločati, kje bo igral.
»Nikoli slišal [za Leiston], kdo stoji za tem?« je Dautović vprašal, ko so mu mednarodni medijski partnerji OCCRP povedali ime podjetja. Prav tako ni vedel, da je bil lastnik Leistona in s tem njegovih ekonomskih pravic Abramovič.
»Delal sem za Abramoviča? Presenečen sem. Prisežem, da tega nisem vedel,« je dejal, ko so mu novinarji povedali o podrobnostih dogovora.
Dautović je kmalu zatem prestopil, a ne v zvezdniško premier ligo ali katero drugo veliko evropsko ligo. Premestili so ga v OFK Beograd in pri tem ni imel nobene besede, je dejal.
Kmalu je bil vnovič premeščen – v belgijsko ekipo Royal Excel Mouscron. Tudi takrat se o prestopu z njim niso posvetovali: »Bil sem na kavi z najboljšim prijateljem, ko me je poklical moj agent in rekel: ꞌPojutrišnjem letiš v Belgijo, vse smo že uredili.ꞌ«
Dautović je novinarjem dejal, da je v Belgiji preživljal težko obdobje, saj mu ni uspelo dobiti stalnega mesta v moštvu Mouscrona. Imel je 19 let in bil je nesrečen, zato se je naposled odločil, kupil vozovnico za Slovenijo in se vrnil domov.
Dautovićeva kariera se ni nikoli razvila. Deloma za to krivi poškodbo iz leta 2012, a tudi meni, da pri Zahaviju ni imel prave priložnosti, saj se z njim sploh ni nikoli srečal.
»Pinija v življenju nisem srečal,« je dejal. »Ali mislim, da so me izkoristili? Da. Si kot blago.«
