Azbest v kozarcu vode
Matej Zwitter
—
V Sloveniji je po podatkih geodetske uprave še 1281 kilometrov azbestnih vodovodnih cevi. Svetovna zdravstvena organizacija sicer priznava povezavo med zaužitjem večjih količin azbestnih vlaken in rakom na prebavilih, toda zdravstvena tveganja azbesta v pitni vodi še niso bila jasno dokazana.
Foto: Andrew Seaman, Unsplash
Mednarodna agencija za raziskovanje raka (IARC) je leta 1972 prvič obravnavala nevarnost azbesta. Poleg tveganja za razvoj raka pljuč in mezotelioma so raziskave že takrat kazale na povečano tveganje za druge vrste raka, predvsem na prebavilih.
Danes so znanstvena dognanja na tem področju le nekoliko bolj jasna. IARC je leta 2012 v zadnji monografiji, v kateri je obravnaval rakotvornost azbesta, ugotovil, da obstaja povezava med izpostavljenostjo azbestu in tveganjem za raka na prebavilih. Toda obstoj te povezave še ne pomeni, da je snov nedvomno rakotvorna. Tako ni povsem znano, kako tvegano je zaužitje azbestnih vlaken, tudi v pitni vodi.
V Sloveniji je po podatkih geodetske uprave še 1281 kilometrov azbestnocementnih vodovodnih cevi, kaže Oštrova analiza v okviru mednarodnega projekta Azbest v pitni vodi, v katerem je sodelovalo sedem medijev iz šestih držav. Večina cevi je starejših od 40 let in se tako bližajo koncu življenjske dobe, kar povečuje možnost poškodb in izpustov azbesta v vodo.
Nacionalni inštitut za javno zdravje komunalnim podjetjem iz previdnosti med drugim priporoča, da naj od leta 2029 vodijo evidenco azbestnocementnih vodovodnih cevi in pripravijo časovni načrt njihove zamenjave. Toda slovenska zakonodaja ne določa dovoljene vrednosti azbesta v pitni vodi, prav tako ne zapoveduje meritev vsebnosti.
Oštrova analiza podatkov o vodovodnih ceveh iz katastra gospodarske javne infrastrukture, ki ga upravlja geodetska uprava, je pokazala, da azbestnocementne cevi predstavljajo 4,4 odstotka celotnega slovenskega vodovodnega omrežja. To je 40 odstotkov manj kot pred desetimi leti.
Toda v nekaterih občinah je delež azbestnocementnih cevi precej višji od povprečja. Največji delež, 39 odstotkov, jih ima občina Brda, nadpovprečni pa so še v več občinah v goriški regiji, med njimi v Kanalu ob Soči, kjer je Salonit Anhovo nekoč proizvajal azbestne izdelke. Po deležu azbestnocementnih cevi izstopajo še Nazarje in nekatere občine gorenjske regije.
V nekaterih drugih državah je delež azbestnih cevi še večji, kažejo ugotovitve novinarjev projekta. V Italiji se je denimo na prošnjo za podatke odzvala približno polovica komunalnih podjetij, azbestnocementne cevi pa predstavljajo približno 9 odstotkov njihovih omrežij. Tudi na Hrvaškem se je odzvala slaba polovica takih podjetij – v njihovih omrežjih je še 5,2 odstotka azbestnih cevi. V Veliki Britaniji je ta delež v različnih okrajih od 1 do 27 odstotkov.
WHO (še) nima smernic
IARC je ob pregledu znanstvenih raziskav o rakotvornosti azbesta leta 2012 ugotovil, da ta nedvomno povzroča mezoteliom, oziroma raka prsne in trebušne mrene, poleg tega pa tudi raka pljuč, žrela in jajčnikov.
Povezavo med izpostavljenostjo azbestu in tveganjem za razvoj raka so ugotovili še pri rakih grla, želodca ter debelega črevesja in danke. Pri zadnjih dveh je bila delovna skupina glede odločitve, ali so dokazi zadostni za nedvomno potrditev rakotvornosti ali ne, enakomerno razdeljena.
Kot je za Oštro pojasnila Metoda Dodič Fikfak, predstojnica kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa, mora biti za potrditev rakotvornosti snovi izpolnjenih več kriterijev. Med drugim mora biti potrjena v poskusih na živalih, pomemben kazalnik vzročnosti pa je tudi, da tveganje za razvoja raka pri večji izpostavljenosti narašča. Raziskave vpliva azbesta na razvoj rakov prebavil niso potrdile obstoja teh kriterijev.
Kljub temu je IARC potrdil povezavo med azbestom in raki prebavil, saj so študije pokazale na povečano tveganje za razvoj teh rakov pri delavcih, ki so bili azbestu izpostavljeni na delovnem mestu. Kot je opozorila Dodič Fikfak, so za pojav teh rakov potrebne veliko večje koncentracije azbesta kot denimo za razvoj raka pljuč.
Koncentracije azbesta v pitni vodi so mnogo manjše od tistih, ki so jim izpostavljeni delavci v proizvodnji azbestnih izdelkov: »Izločiti samo vpliv pitne vode in ga povezati z rakom gastrointestinalnega trakta je izjemno težko, če sploh mogoče. Zato na tem področju ni bistvenega napredka.«
Svetovna zdravstvena organizacija je leta 2021 pri pripravi smernic za kakovost pitne vode obravnavala tudi morebitno nevarnost azbesta. Ugotovili so namreč, da rezultati nekaterih študij iz ZDA, Kanade in Norveške kažejo na povezavo med azbestom v pitni vodi in razvojem rakov prebavil.
Toda zanesljivost teh študij je omejena, med drugim zaradi majhnega števila obolelih, poleg tega nekatere niso ustrezno upoštevale drugih dejavnikov tveganja, kot sta prehrana in kajenje. Prav tako ni jasno trajanje izpostavljenosti opazovane populacije in kakšna je bila koncentracija vlaken v vodi. Druge študije povezave niso potrdile, prav tako rakotvornosti azbesta v pitni vodi niso potrdile študije na živalih.
Sklenili so, da »na podlagi teh študij ni primerno ali potrebno določiti smernice za vsebnost azbesta v pitni vodi«. Kljub temu so opozorili, da je koncentracijo azbestnih vlaken v pitni vodi zaradi negotovosti in omejenosti podatkov primerno, kolikor je mogoče, omejiti.
Slovenija brez standardov
Evropski parlament je oktobra 2021 sprejel resolucijo o zaščiti delavcev pred azbestom, v kateri je opozoril tudi na azbestne vodovodne cevi, ki se bližajo koncu življenjske dobe. Države članice je pozval k rednemu spremljanju vsebnosti azbesta v vodi in uvedbi omilitvenih ukrepov v primeru tveganja za zdravje, pa tudi sprejemu načrta odstranitve azbestcementnih cevi iz vodovodnega omrežja.
Toda omemba potencialnih zdravstvenih tveganj zaradi azbestnih cevi ni prestala pogajanj z evropskim svetom in komisijo. Lani sprejeta direktiva o varstvu delavcev pred tveganji zaradi izpostavljenosti azbestu pri delu problema vodovodnih cevi ne ureja.
V Sloveniji uredba o pitni vodi ne določa mejne vrednosti azbesta, prav tako ne predvideva z njim povezanih meritev. Toda nekatera komunalna podjetja so take meritve izvedla. V Kamniku, kjer azbestne cevi predstavljajo nekaj manj kot osem odstotkov omrežja, so denimo leta 2019 v litru vode izmerili med nič in 618 azbestnih vlaken, daljših od 5 mikrometrov.
Rezultate so posredovali tudi nacionalnemu inštitutu za javno zdravje in ga prosili za oceno zdravstvenih tveganj. Tam so pojasnili, da uživanje take vode po aktualnih strokovnih spoznanjih predstavlja zanemarljivo tveganje za zdravje ljudi. Pri tem so se sklicevali tudi na nemške in ameriške standarde.
Nemški standard denimo določa, da je treba raziskati vzrok za vsebnost azbesta v vodi, če ta preseže 10.000 vlaken, daljših od 5 mikrometrov na liter. V ZDA pa velja omejitev 7 milijonov vlaken na liter pitne vode.
Kot je poudarila Metoda Dodič Fikfak, k nižjim vsebnostim azbesta v slovenski pitni vodi prispeva tudi njena trdota. Zaradi vsebnosti mineralov se namreč na notranji strani cevi ustvari kamnita obloga, ki preprečuje sproščanje azbestnih vlaken v vodo. Toda nevarnost sproščanja je v primeru poškodb na ceveh večja.
»Kljub temu, da rakotvornosti azbesta v pitni vodi ni mogoče zagotovo dokazati, ni nobenega dvoma, da so azbestna vlakna kot taka rakotvorna,« zato zagovarja previdnost. »Če se le da, naj cevi ne bodo azbestnocemente, če pa so, pa jih je treba presneto dobro vzdrževati.«
V mednarodni preiskavi Azbest v pitni vodi so sodelovali novinarji Staffan Dahllöf, Nils Mulvad (Investigative Reporting Denmark, Danska), Edoardo Anziano, Paolo Riva (IRPI Media, Italija), Matej Zwitter (Oštro, Slovenija), Hrvoje Perica (Oštro, Hrvaška), Katharine Quarmby (BBC, Velika Britanija), Jenni Christensen (TV2 Nord, Danska) in Krzysztof Story (Fundacja Reporterów, Poljska). Preiskavo je podprl Journalismfund Europe.
Bodi naš Veter!
Z vami želimo zasnovati skupnost. Pridruži se Oštru.
Kaj pridobite, če se nam pridružite? Pripravili smo tri programe.