Kako se je izmuznil slovenski dobavitelj orožja dunajskemu teroristu
Anuška Delić, Thomas Hoisl (Dossier)
—
Teroristu, ki je novembra 2020 izvedel teroristični napad na Dunaju, je orožje prodal Slovenec iz Spodnjega Dupleka. Kljub sumom o trgovini z orožjem in drogami ga v Sloveniji po dostopnih podatkih še niso privedli pred sodišče. Mariborsko tožilstvo je dunajskim kolegom sporočilo, da je zadeva tesno povezana s sosednjo državo, zato Slovenija ne bo prevzela kazenskega pregona.
Ilustracija: Rob Ayers
Ključne ugotovitve:
Teroristu, ki je novembra 2020 izvedel teroristični napad na Dunaju, je orožje prodal Marsel Ostrš iz Spodnjega Dupleka.
Konec maja je na dunajskem sojenju priznal, da je posredniku napadalca prodal pištolo tokarev in naboje zanjo. Dobil je 9 mesecev, pogojno.
Ostrš za domnevno prodajo jurišne puške znamke Zastava bodočemu teroristu zaradi napake dunajskega tožilstva ni odgovarjal in tudi nikoli ne bo.
Slovenija ni hotela prevzeti pregona Ostrša, ker je zadeva povezana z Avstrijo, kjer so sodili tudi drugim osumljencem.
Ostrš je po napadu ustanovil podjetje na Slovaškem, ki ima podružnico v Spodnjem Dupleku.
Direktorja sta skupaj z mamo, ki ji ta čas v Braziliji sodijo zaradi domnevnega tihotapljenja kokaina.
Zgodbo objavljamo v sodelovanju z avstrijskim medijem Dossier.
Terorist je streljal devet minut. Krogle so zadele pročelja mestnih hiš in tlakovce, razbile so okna bližnjih barov in restavracij. Ubil je dve ženski in dva moška, 23 ljudi pa je bilo ranjenih; nekateri so bili v smrtni nevarnosti.
Kujtim Fejzulai je 2. novembra 2020 zvečer z avtomatsko puško in pištolo zagrešil prvi džihadistični napad v Avstriji. Po devetih minutah ga je ubil policist na prizorišču.
Dunajsko deželno sodišče je 30. maja letos na devet mesecev zapora obsodilo moškega, ki je leta 2020 dvakrat prevozil 250 kilometrov do Dunaja, da bi orožje prodal svojemu znancu – napadalčevemu posredniku. Po ugotovitvah dunajskega urada za varstvo ustave oziroma varnostne službe LVT je bil septembra 2020 navzoč tudi pri predaji streliva napadalcu, a je na sodišču zanikal, da bi ga videl.
Za jurišno puško, pištolo in več sto nabojev naj bi po podatkih iz avstrijske preiskave dobil najmanj 3500 evrov. Kot je dejal sodišču, je pištolo kupil ilegalno, na strelišču v Apačah. Tam je že vrsto let nedelujoče strelišče slovenske vojske. O jurišni puški ni govoril, ker jo je avstrijsko tožilstvo v zmoti izločilo iz postopka.
Devetmesečna kazen, izrečena 31-letnemu Slovencu Marselu Ostršu, je bila pogojna. Po razglasitvi sodbe je v temni črtasti srajci in s sončnimi očali na čelu odkorakal iz sodne palače. »Če bi bilo to kakorkoli mogoče, bi izničil ta dejanja in ne bi več ravnal tako naivno,« je dejal ob koncu 45-minutnega sojenja, na katerem je priznal, da je svojemu dolgoletnemu znancu Adamu Makhaevu prodal polavtomatsko pištolo tokarev.
Makhaev je uredil oba posla, prodajo puške in pištole – in za to dobil dosmrtni zapor, najvišjo kazen po avstrijskem kazenskem pravu. Ishaq Farag Shahin, napadalčev prijatelj iz otroštva, pa je Ostrša spomladi 2020 povezal z Makhaevim, zaradi česar je bil po poročanju Der Standarda obsojen na 19 let zapora.
Toda Ostrš ni bil niti v priporu. Njegovega doma v Sloveniji niso preiskali, prav tako mu niso po dogodku zasegli vseh elektronskih naprav. Avstrijske oblasti so njegov primer obravnavale ločeno, do majskega 45-minutnega sojenja pa se je po dostopnih podatkih več kot dve leti in pol zgodilo bolj malo.
Ostrš je medtem ustanovil podjetje na Slovaškem. Z družino je hodil na počitnice in živel na videz brezskrbno življenje v Spodnjem Dupleku. Čeprav je dunajsko tožilstvo dvakrat poskušalo pridobiti soglasje mariborskega, da bi to prevzelo pregon zoper Ostrša, je v odgovor dvakrat dobilo mrzel tuš. Zadeva je bližje Avstriji, kjer so tudi vsi dokumenti in priče, so pojasnili na mariborskem tožilstvu, ko so zavrnili prevzem pregona; tudi suma povezanosti s terorizmom niso našli.
Njegova mama se medtem na brazilskem sodišču bori proti obsodbi zaradi domnevnega tihotapljenja kokaina. Na letališču v Sāo Paulu so jo prijeli maja 2019, leto dni pred Ostrševo prodajo orožja. Trdi, da je šla tja, da bi v imenu svojega partnerja podpisala poslovne dokumente, nato pa jo je njegov italijanski poslovni partner preslepil in ji podtaknil kokain.
Posledice streljanja na Dunaju med terorističnim napadom. Foto: Xinhua/STA
Avtomatsko orožje in tožilska napaka
Maja letos, le nekaj dni pred sojenjem Ostršu, je dunajsko sodišče zaradi napake tamkajšnjega tožilstva opustilo pomembno okoliščino ter ga posledično obtožilo le prodaje pištole in 35 nabojev zanjo. Prodaja jurišne puške znamke Zastava, s katero je Fejzulai zagrešil teroristični napad, in več sto pripadajočih nabojev nenadoma ni bila več del kazenske ovadbe.
»Napaka« se je zgodila že leta 2021. Takrat so po navedbah avstrijskega državnega tožilstva opustili ločen postopek o prodaji »vojnega materiala«, kamor po avstrijskih zakonih sodi jurišna puška.
Tiskovna predstavnica tožilstva pa je za Dossier in Oštro pojasnila, da je novi tožilec, ki je primer dobil v delo, Ostrševo prodajo »vojnega materiala« opustil »po pomoti«. Ker človek ne more biti dvakrat obtožen istega dejanja, Ostršu domnevne prodaje jurišne puške napadalcu oziroma njegovemu posredniku na majskem sojenju niso več smeli očitati.
Po podatkih iz preiskave avstrijskega LVT naj bi Ostrš namreč drugo jurišno puško iste vrste poskušal prodati marca 2020, torej tri mesece pred prodajo puške, ki jo je terorist uporabil v dunajskem napadu. Potencialni kupec je bil 32-letni Mukharbek Aslamkhanov, a si je nazadnje premislil in nakupa ni opravil. Preiskovalcem je nato leta 2021 pojasnil, da mu je Ostrš ponujal tudi granato, in priznal, da je imel orožje in naboje vmes kratek čas v posesti.
Ko so Aslamkhanova marca 2021 zaslišali, je na fotografiji, ki so mu jo pokazali preiskovalci, z 99-odstotno verjetnostjo kot prodajalca orožja identificiral Ostrša. Aslamkhanov je bil aprila 2021 obsojen na deset mesecev zapora zaradi »nezakonitega posedovanja« jurišne puške, je pojasnila tiskovna predstavnica dunajskega deželnega sodišča.
Podobne nejasnosti v uradni čezmejni preiskavi Ostrševe vloge v pripravah na teroristični napad sta več mesecev poskušala razplesti avstrijski preiskovalni portal Dossier in Oštro ter pri tem odkrila še druge napake.
Čeprav je državni urad za varstvo ustave in boj proti terorizmu (LVT) pet mesecev po terorističnem napadu, marca 2021, predlagal izdajo evropskega naloga za Ostrševo prijetje, se to ni zgodilo. Kot kaže, so se po neformalnih pogovorih med varnostnimi organi več držav odločili drugače.
Maja Ranc, odvetnica Marsela Ostrša v Avstriji, na številna vprašanja o zadevi »zaradi zaupnosti« ni odgovorila. Slovenski odvetnik Tarek Naji, ki je Ostrša spremljal na zaslišanju v Mariboru, je Oštru sporočil, katera odvetniška družba ga zastopa v Avstriji, in pojasnil, da Ostrš ne želi podati izjave.
Čarobni zmaj
Na Applovem posnetku ulic v Spodnjem Dupleku pred hišo, v kateri živi Marsel Ostrš, stojita temen BMW in manjši motorni čoln z napisom Magic Dragon, čarobni zmaj.
Na dunajskemu sodišču je izjavil, da je »poslovnež brez službe«. Da je brezposeln, je dejal tudi slovenskemu preiskovalnemu sodniku, ki ga je 2021. zaslišal v Mariboru. Njegov vzdevek je Ruda.
Njegova življenjska partnerica, sicer vzgojiteljica v vrtcu, je med svojim zaslišanjem povedala, da imata v lasti dve vozili znamke BMW, karavan serije 5 in sedan serije 7. Njen partner se ukvarja z gradbeništvom, je dejala in zanikala, da bi imel doma ali kje drugje orožje, češ da »se s tem ne ukvarja«. Prav tako je zanikala, da bi obiskoval strelišča, »saj ni hodil na streljanje«.
Do leta 2016 je imel v Sloveniji resda v lasti podjetje Ruda mont za montažo in gradbena dela, a je šlo takrat v stečaj, ki se je končal brez poplačila upnikov, saj ni imelo nobenega premoženja.
»Edino premoženje stečajnega dolžnika so terjatve do nekdanjega direktorja in edinega družbenika, ki po oceni upravitelja trenutno niso izterljive in so zato ocenjene z nič,« je v poročilu ugotavljal stečajni upravitelj. To je bil Marsel Ostrš. Podjetju je dolgoval skoraj 40 tisoč evrov.
Preiskovalci avstrijskega LVT so menili, da so Ostrševi dohodki »popolnoma nerazumljivi«. Kot je eden od njih pojasnil v vmesnem poročilu o preiskavi, je bilo mogoče »z verjetnostjo, ki meji na gotovost,« domnevati, da dohodke prejema iz nezakonitih transakcij, »tudi trgovine z orožjem«.
Ostrševi profili na družbenih omrežjih kažejo utrinke iz nekoliko bolj divjih mlajših let in ljubezen do motociklizma v odrasli dobi. S partnerico in otrokom tudi pogosto potujejo. Fotografije prikazujejo sprehode po ulicah Palerma in starem mestnem jedru malteške prestolnice Valletta. Tudi na Dunaj gredo pogosto.
“Preiskovalci avstrijskega LVT so menili, da so Ostrševi dohodki »popolnoma nerazumljivi«.”
Ostrševa partnerica je povedala, da so tja hodili na družinske izlete ali zaradi nakupa oblačil in živil. Pogosto so obiskali tudi dunajski zabaviščni park Prater. Na zaslišanju avgusta 2021 je dejala, da so bili v zadnjih treh letih na Dunaju šestkrat.
Po ugotovitvah avstrijskih preiskovalcev naj bi Ostrš med družinskim izletom junija 2020 in še enim obiskom septembra istega leta napadalcu Kujtimu Fejzulaiu prodal orožje in naboje. Sumijo, da je orožje na Dunaj prepeljal tako, da ga je skril v otroški sedež, v katerem je sedela njegova hči. Pozneje so na delu jurišne puške znamke Zastava res odkrili sledi DNK deklice, ki je bila v času predaje orožja stara tri leta.
Na prvem in edinem zaslišanju maja 2021 v Mariboru je Ostrš nedvoumno izjavil, da »nikoli ni imel opravka z orožjem«, da ga ni imel v posesti in da z njim ni rokoval. Kot kaže, ga zaslišanje ni preveč obremenjevalo. Sodeč po fotografijah na družbenih omrežjih je bil nekaj dni kasneje s prijatelji in hčerko v ljubljanski Hiši eksperimentov, slab mesec pozneje pa je motorni čoln Čarobni zmaj že plul po Kornatih.
Čoln je po podatkih slovenskega vpisnika plovil v lasti Borisa Ostrša, najverjetneje Marselovega dedka. Tri mesece po terorističnem napadu je z njim namreč podpisal pogodbo o dosmrtnem preživljanju, zaradi katere nihče ne more obremeniti dedove nepremičnine.
Nesreča v sreči
Avstrijski obveščevalci so bili decembra 2020 že nekaj tednov na sledi osumljencem, povezanim s terorističnim napadom. Ključno informacijo jim je dal napadalčev prijatelj iz otroštva Ishaq Farag Shahin. Policiji je povedal, da je Fejzulaija sam povezal s potencialnim prodajalcem orožja – iz gole lahkomiselnosti, kot je utemeljeval na sodišču.
Šlo je za 33-letnega Adama Makhaeva, ki je bil pred tem že obsojen zaradi prisile in telesnih poškodb. Njegova DNK se je ujemala s sledmi, ki so jih preiskovalci našli na enem izmed nabojnih tulcev, zaseženih na prizorišču terorističnega napada.
Od takrat naprej je LVT opazoval Makhaeva, z njim pa posledično tudi Marsela Ostrša. Sredi decembra 2020, torej kak mesec po terorističnem napadu, sta se namreč sestala v hotelu blizu Pratra. Ker so policisti spremljali telefonske klice Makhaeva, so izvedeli, da z Ostršem načrtujeta pot na Slovaško, kjer bosta »kupila podjetje«. Ostrš je imel takrat le status kontaktne osebe osumljenca.
Ostrš je kasneje, ko je bil zaslišan, pričal, da je šlo dejansko za lizing vozila, ne za odprtje podjetja.
Ko se je Makhaev naslednji dan pripravljal na pot na Slovaško, so na dunajskem naslovu njegove matere posredovali pripadniki posebne policijske enote Cobra in ga aretirali.
Ostrš in še nekateri drugi so takrat že potovali na Slovaško, kjer so jih ustavili policisti in pod krinko kontrole vozil pregledali njihovo vozilo. Tedaj avstrijski preiskovalci še niso vedeli, kakšna je bila Ostrševa vloga v pripravah na teroristični napad.
Prižiganje sveč v spomin na umrle v terorističnem napadu na Dunaju novembra 2020. Foto: Xinhua/STA
Mož za vse
Adam Makhaev je v priporu dva meseca molčal o svoji vlogi pri prodaji orožja. Spregovoril je šele 18. februarja 2021, med sedemurnim zaslišanjem. Priznal je, da je v mesecih pred napadom posredoval pri dveh poslih z orožjem za napadalca, za kar je bil plačan 500 evrov. Toda orožje je dostavil in z njim zaslužil nekdo drug – njegov dolgoletni znanec Marsel Ostrš, ki naj bi bil tudi osebno navzoč pri predaji streliva bodočemu teroristu.
»Bil sem tako rekoč Rudov posrednik,« je povedal policistom. Menil je, da Ruda ni »lahek človek«, da ima »veliko denarja, veliko poznanstev, veliko stikov in veliko orožja. (…) Rudo sem skoraj vedno videl s pištolami in drogami«.
Na poznejšem zaslišanju se je o Rudi razgovoril: »Ruda naredi vse, kar si zamisliš. Prepovedane stvari, zakonite stvari. (…) Nekoč sem v njegovi hiši videl poljski uzi. To je mitraljez. Tisti dan, ko smo bili tudi na strelišču, sem pri Rudi videl šest ali sedem pištol. (…) Ruda ima zelo dobre zveze v Sloveniji in Avstriji. Če držijo njegove zgodbe, v Sloveniji to sega celo do stikov v politiki. Mislim, da če imaš dovolj denarja, lahko Ruda naredi skoraj vse.« Povedal je še, da ima Ostrš z očetom v lasti strelišče v Sloveniji, česar Oštru ni uspelo neodvisno potrditi.
Urad LVT je hotel ukrepati. Ostrša sta prodaje orožja obremenili že dve priči. Dvakrat je bil na to temo zaslišan tudi prej omenjeni Mukharbek Aslamkhanov. Ta je Slovenca spoznal prek Makhaeva in spomladi 2020 dobil jurišno puško in nahrbtnik, v katerem naj bi bila poleg streliva tudi ročna granata. Pozneje si je premislil.
Hišna preiskava, ki je ni bilo
Avstrijski LVT je konec marca 2021 sklenil, da se mora osredotočiti tudi na Ostrša. Pristojnega dunajskega državnega tožilca je pozval, naj odredi njegovo aretacijo oziroma pripravi evropski nalog za prijetje in hišno preiskavo, a se to ni zgodilo.
LVT je spremembo smeri preiskave v končnem poročilu o preiskavi komentiral le na kratko: »Zaradi neobstoja konkretnega suma terorizma« hišna preiskava in aretacija »nista bili odobreni«. Pristojni avstrijski organi so sicer v tej zadevi priprli 20 ljudi in izvedli skupno 30 hišnih preiskav.
»Navzven se zdi opustitev preiskave dobavitelja orožja zelo čudna. Med drugim zato, ker so oblasti sicer ubrale tako širok pristop,« je dejal Alexander Tipold, izredni profesor na dunajskem inštitutu za kazensko pravo in kriminologijo. »Tudi meni se zdi nenavadno, da je bil namen ubijanja tako mimogrede zanikan. Ni treba imeti namena, dovolj je pogojna namera.«
Strokovnjakinja za kazensko pravo Ingeborg Zerbes, ki je vodila preiskovalno komisijo o neučinkovitosti pristojnih organov v obdobju pred terorističnim napadom, je menila, da je bilo mogoče »opaziti, da je bil trgovec z orožjem obravnavan drugače kot drugi osumljenci v tem postopku«.
Tiskovna predstavnica dunajskega državnega tožilstva je pojasnila, da »niso bili izpolnjeni pogoji za aretacijo ali hišno preiskavo, saj se v preiskavi ni pokazalo, da bi lahko osumljenca obtožili terorizma«.
Ostrš je konec maja na dunajskem sodišču zatrdil, da ni vedel, da bo orožje, ki ga je prodal, uporabljeno v terorističnem napadu in da je s prodajo zgolj naredil uslugo prijatelju Adamu Makhaevu.
Izjavil je tudi, da je orožje, pištolo tokarev, za 2000 evrov ilegalno kupil na strelišču v Apačah.
Čeprav ni jasno, kdaj točno naj bi Ostrš na strelišču v Apačah kupil orožje, pa je to že nekaj let zaprto. Je v lasti slovenske vojske in od lani pred prenovo. V načrtu je posodobitev, dela pa naj bi se začela še letos, so pojasnili v službi za strateško komuniciranje obrambnega ministrstva.
Slovenska vojska vadišče v Apačah »občasno uporablja za terensko usposabljanje enot, za bojno streljanje pa že več let ne«. Vozilom je dostop onemogočen, saj je zaprt z zapornico, pred vadiščem pa je javno dostopno parkirišče. Vadišče »nima 24-urnega varovanja, ker za to ni potrebe«.
“Navzven se zdi opustitev preiskave dobavitelja orožja zelo čudna. Tudi zato, ker so oblasti sicer ubrale tako širok pristop.”
Dokumenti iz avstrijske preiskave razkrivajo morebitne razloge za spremembo smeri preiskave. Na začetku aprila 2021, nedolgo zatem, ko je LVT predlagal aretacijo Marsela Ostrša in hišno preiskavo, je višji preiskovalec pristojnega tožilca v telefonskem pogovoru obvestil, da je LVT načrtoval »sestanek s slovenskimi oblastmi«.
Po srečanju je državni tožilec sporočil: »Glede na rezultat srečanja s slovenskimi in slovaškimi organi je predlagan evropski preiskovalni nalog za zaslišanje osumljenca.«
Tretje obvestilo državnega tožilca kaže, da se je spremenil tudi odnos do slovenskega osumljenca: »Doslej so ga (preiskovalca LVT, op. a.) Slovenci obvestili le, da Marsel O. nima znanega terorističnega ozadja in da je ꞌdrobni kriminalecꞌ, ki se ukvarja z drogami.«
Oštro je na mariborsko tožilstvo posredoval številna podrobna vprašanja o zadevi.
Prvi evropski preiskovalni nalog v tej zadevi so leta 2021 prejeli od državnega tožilstva na Dunaju in potrdili, da je pristojna tožilka avstrijske kolege res obvestila, da pregona zoper Ostrša ne bo prevzela, »saj gre za sum storitve kaznivega dejanja, ki je v tesni povezanosti z zadevo, ki jo obravnavajo v Avstriji«. Ocenila je, da je njegov primer zaradi povezanosti dokazov, s katerimi razpolagajo v sosednji državi, treba obravnavati skupaj z drugimi obdolženci.
Sredi septembra 2022 je specializirano državno tožilstvo prejelo še spis državnega tožilstva na Dunaju, ki se je »nanašal na isto osebo zaradi storitve prestopka skladno z avstrijskima zakonom o vojaških sredstvih in zakonom o orožju«, so pojasnili na mariborskem tožilstvu.
Spis je bil zelo obsežen in posredovan v nemškem jeziku. »Glede na predhodno znane podatke je državna tožilka vnovič ocenila, da bi bilo zaradi načela ekonomičnosti postopka in povezanosti kaznivega dejanja s preostalimi številnimi obdolženci smiselno zadevo obravnavati enotno, o čemer je avstrijske kolege pisno obvestila.«
Če bi namreč Slovenija prevzela pregon Ostrša zaradi dejanj v Avstriji, bi bilo po pojasnilih mariborskega tožilstva treba vse dokaze in zaslišanja prič oziroma soobdolženih izvesti tukaj, »kar bi izvedbo postopka otežilo bolj kot zagotovitev navzočnosti osebe (ob uveljavljenih institutih mednarodnega sodelovanja v EU) na sojenju v Republiki Avstriji«.
Slovenska obveščevalno-varnostna agencija (Sova) svojih tajnih podatkov ne posreduje v objavo, niti jih ne komentira, sicer pa so zagotovili, da agencija »v okviru svojih zakonskih pooblastil in nalog spremlja vse oblike tveganj in groženj za nacionalno varnost Republike Slovenije ter izvaja ustrezne ukrepe«.
Specializirano državno tožilstvo pa je sporočilo, da zadeve, o kateri je spraševal Oštro, ne vodijo. Oštro je vprašanja osredotočil na aktivnosti, ki so privedle do sklepa, da Ostrš ni povezan s terorizmom, na njegovo domnevno prekupčevanje z drogo in na vprašanje, ali so bili v času odločanja o zadevi seznanjeni z obtožbami zoper njegovo mamo.
Avstrijska policija po terorističnem napadu na Dunaju novembra 2020. Foto: Xinhua/STA
Kokain iz Brazilije
Leto prej, preden je Ostrš prodal orožje bodočemu dunajskemu teroristu, je predmet preiskave namreč postala tudi njegova mama Manuela Kampl. Na letališču v Sāo Paulu v Braziliji so jo 25. maja 2019 prijeli, ko so letališki varnostni uslužbenci v njeni ročni prtljagi našli dobre tri kilograme kokaina.
Iz Sāo Paula bi morala prek Dohe, glavnega mesta Katarja, leteti do Benetk, od tam pa bi se odpeljala domov v Slovenijo. Toda nesreča ni počivala že ob prijavi na let. Njena ročna prtljaga je bila pretežka, zato je iz nje morala vzeti in na letališču pustiti zelene kokosove orehe.
Oštro in Dossier o prijetju na letališču v Sāo Paulu nista našla informacij ne v brazilskih ne v slovenskih medijih.
Dokumenti sodišča kažejo, da je do Benetk potovala skupaj z Italijanom Davidom Licato, pri katerem so prav tako našli dobre tri kilograme kokaina. V kovčkih obeh je bil skrit v otroške knjige, zavite v darilni papir.
Kamplova in Licata sta brazilskim preiskovalcem zanikala, da bi zavestno tihotapila droge, kažejo dokumenti sodišča v brazilskem mestu Guarulhos, kjer je mednarodno letališče v Sāo Paulu. Spoznala sta se šele ob prihodu v Brazilijo, sta povedala sodišču.
Izsek iz dokumentov brazilskega sodnega postopka.
Trdila sta, da ju je preslepil italijanski poslovnež Vito Di Corato, ki jima je podtaknil kokain. Dal jima je kovčka in ju prosil, da ju predata osebi, ki ju bo čakala na letališču v Dohi.
Kamplova je dejala, da ji je Di Corato rekel, da so v kovčku dokumenti, in da vanj ni posumila. V Brazilijo je namreč odpotovala namesto svojega partnerja Matjaža Ostrša in njegovega poslovnega partnerja Nejca Potokarja, ki sta se z Di Coratom dogovarjala o odprtju sladoledarn v Braziliji. Podpisati bi morala dokumente, a zaradi službenih obveznosti nista mogla potovati, zato sta ji dala pooblastilo.
Na sojenju Kamplovi se je sicer izkazalo, da dokumentov za odprtje podjetja ni treba podpisati osebno ter da bi Ostrš in njegov poslovni partner to lahko storila prek spleta.
Sodišču je še povedala, da ni imela razlogov, da bi sumila o Di Coratovih namenih, saj se ji je zdel zaupanja vreden in je tudi plačal vse stroške. Podobno je v glasovnem sporočilu svojemu dekletu dejal Licata, ki se je z Di Coratom sicer pogovarjal o delu svetovalca pri gradnji predorov.
Rekel je, da se ima dobro, da je Di Corato zelo dostopen in skromen. Vse plača, »videti je kot najin turistični vodič« in tako se vse dni naokrog »sprehajamo kot turisti, to je najino delo«.
Notranji nadzor
Tako Matjaž Ostrš kot njegov poslovni partner sta prišla v Brazilijo, da bi pričala v korist Kamplove. Ostrš je med drugim dejal, da je zaposlen v varnostni dejavnosti, pred tem pa je bil 13 let zaposlen v slovenski policiji in je preveril, ali je bil Di Corato v preteklosti obsojen. Ker ni odkril nič spornega, mu je zaupal.
Oštru ni uspelo stopiti v stik z Matjažem Ostršem. Prošnje za vzpostavitev stika z njim, poslane Kamplovi in Potokarju, so ostale brez odgovora. Potokar na vprašanja tudi sicer ni odgovoril.
Slovenska policija je Oštru pojasnila, da je bil Matjaž Ostrš tam zaposlen osem let, do maja 1997, torej ne 13 let, kot je trdil pred brazilskim sodiščem.
Glede domnevnih vpogledov v policijske evidence pa so sporočili, da so na podlagi vprašanj Oštra začeli notranjevarnostni postopek, v katerem sicer ugotavljajo dejstva in okoliščine odklonskih pojavov in ravnanj v policiji. Ker bi obveščanje javnosti o tej zadevi škodilo »izvajanju policijskih nalog in upravičenim koristim drugih«, več o uvedbi konkretnega postopka niso povedali.
Kamplova in Licata sta trdila, da nista imela razloga, da Di Coratu ne bi zaupala, in da nista vedela, da je v ročni prtljagi, ki jima jo je dal, kokain. Marca 2020 ju je prvostopenjsko sodišče oprostilo, češ da ni dovolj dokazov, da bi zavestno tihotapila droge.
Toda brazilsko zvezno tožilstvo se je na oprostilno sodbo uspešno pritožilo, osumljenca pa sta bila nepravnomočno obsojena na tri leta, dva meseca in 26 dni. Kazen lahko odslužita v odprtem režimu, pri čemer morata njuna odvetnika preučiti možnosti za prestajanje kazni v njunih matičnih državah. Na sodbo sta se pritožila, postopek še poteka.
Kamplovi so tako oktobra 2021 na policijski postaji v Mariboru lahko odvzeli bris ustne sluznice zaradi preiskave DNK v dunajskem terorističnem napadu uporabljenega orožja.
Odvetnica Kamplove v Brazilji Nara Nishizawa je prek brazilskega kolega spraševala o kontekstu članka in vlogi Kamplove v njem, po prejemu okvirnih informacij pa na vprašanja o zadevi ni odgovorila.
Slovensko veleposlaništvo v Braziliji je o tej zadevi konec junija 2019 poročalo zunanjemu ministrstvu, vendar drugih dejavnosti v zvezi z Manuelo Kampl niso izvajali, saj ta ni zaprosila za konzularno pomoč.
Oštro je ministrstvo vprašal, ali so o zadevi obvestili slovenske pristojne organe, a so pojasnili, da obveščanje, da je slovenski državljan v kazenskem postopku pred organi v drugi državi, ni v njihovi pristojnosti. »Vloga veleposlaništev je v takih primerih le posredovanje zaprosil med pravosodnimi organi; v tem primeru takega zaprosila nismo prejeli niti od brazilskih niti od slovenskih organov.«
“Glede domnevnih vpogledov v policijske evidence je policija sporočila, da so na podlagi vprašanj Oštra začeli notranjevarnostni postopek.”
Policija ni neposredno odgovorila na vprašanje Oštra o tem, ali je bila v času, ko so Kamplovi odvzeli bris ustne sluznice, seznanjena z njenim prijetjem v Braziliji zaradi domnevnega tihotapljenja kokaina.
Potrdili so le, da so v zvezi z dunajskim terorističnim napadom izvedli »določene aktivnosti na podlagi avstrijskih evropskih preiskovalnih nalogov oziroma odredb mariborskega okrožnega sodišča. Predkazenski postopek je vodilo izključno avstrijsko državno tožilstvo«. Mednarodno policijsko sodelovanje z avstrijskimi varnostnimi organi se je sicer začelo na pobudo slovenske policije in »je potekalo korektno«.
Oštro je v vprašanjih nanizal tudi druge podatke iz avstrijske preiskave, ki kažejo na Ostrševo siceršnjo domnevno povezanost s preprodajo orožja in drog. Policija je pojasnila, da »o sumih storitve drugih uradno pregonljivih kaznivih dejanj, na podlagi katerih bi lahko v Sloveniji začeli izvajati aktivnosti po zakonu o kazenskem postopku, nismo bili obveščeni, določene okoliščine pa še preverjamo«.
Več Oštru »zaradi varovanja interesa konkretnega postopka, ki teče pred avstrijskimi pristojnimi organi, pa tudi zaradi razkrivanja taktike in metodike delovanja policije pri obravnavi takih primerov« niso mogli pojasniti, ker bi razkritje škodovalo policijskim postopkom.
Poslovna partnerja
Kamplova in njen sin Marsel Ostrš sta sicer direktorja slovenske podružnice slovaškega podjetja Rudamont, ki ga je Ostrš ustanovil maja 2021. Priče v dunajskem terorističnem napadu pa so s preprodajo droge obremenile tudi njega.
Adam Makhaev, njegov prijatelj in samooklicani posrednik v prodaji orožja, s katerim je Kujtim Fejzulai izvedel teroristični napad, je na vprašanje, ali je od Rude kdaj kupil drogo, odgovoril: »Tako sem ga spoznal. Ponavadi sem kupil deset do dvajset gramov kokaina, zase in za moje prijatelje. (...) V Avstrijo pripelje veliko droge. Če ga dobro plačaš, ti jih dostavi kamorkoli v Avstrijo. Slišal sem tudi, da gre posel v Gradcu zelo dobro.«
Ko sta Dossier in Oštro o sumih prodaje droge v Avstriji vprašala avstrijsko tožilstvo, je sledil osupljiv odgovor tiskovne predstavnice: »O tem ne morem ta trenutek reči ničesar.« Ni bila seznanjena s tem, da naj bi Ostrš v Avstriji preprodajal drogo. Izjavo Makhaeva bodo preiskali zdaj, je napovedala.
Oštro je s temi in drugimi povezanimi ugotovitvami seznanil tudi mariborsko tožilstvo, kjer so pojasnili, da »zaradi interesov morebitnih predkazenskih postopkov, ki so v teku, podrobnejših informacij ne moremo posredovati«.
Marsel Ostrš na sodišču konec maja. Foto: Dossier
Napačni mobilni telefon
Ko je slovenski preiskovalni sodnik v začetku maja 2021 prejel prvi evropski preiskovalni nalog proti Marselu Ostršu, je bil ta izdan za njegovo zaslišanje. Nalog je bil preveden v slovenščino in sodišče ga je Ostršu posredovalo. Na 28 straneh je lahko prebral, zakaj se avstrijsko tožilstvo zanima zanj in kaj mu očita.
Dva tedna pozneje, med zaslišanjem na okrožnem sodišču v Mariboru, na katerem sta bila navzoča tudi dunajska uslužbenca LVT, ni ničesar prepustil naključju – tja je prišel brez mobilnega telefona, češ da so ti na sodišču tako ali tako prepovedani. Prinesel pa je fotografije z družinskih izletov na Dunaj.
Dunajska državna tožilka je nekaj dni pred Ostrševim zaslišanjem odredila zaseg njegovega mobilnega telefona. Ker ga Ostrš nato ni prinesel s seboj, ga je prinesel naslednji dan.
Toda preiskovalci LVT so v končnem poročilu o preiskavi terorističnega napada ugotavljali, da je Ostrš uporabljal osem telefonskih številk, zato so predvidevali, da je predal le tisti mobilni telefon, ki mu ni mogel škoditi. Avstrijsko državno tožilstvo za Dossier ni znalo pojasniti, zakaj si niso prizadevali odvzeti pravega.
Postopek zoper Ostrša se je po njegovem zaslišanju upočasnil. Poleti 2021 je dunajsko državno tožilstvo odredilo odvzem njegovega vzorca DNK, nekaj tednov pozneje pa še vzorce njegove partnerice in matere, saj so na jurišni puški znamke Zastava našli sledi ženske DNK.
Jeseni 2021 je forenzično poročilo dunajskega laboratorija potrdilo, da so na delu jurišne puške z »99.999«-odstotno gotovostjo našli sledi Ostrševe hčere.
Ostrš je šele pred dvema tednoma, ko so ga zaslišali v dunajski porotni dvorani, prvič skesano priznal, da je prodal orožje posredniku terorista. Do takrat so se postopki zoper njega že skrčili na minimum. Glavna tožilka je bila po poročanju avstrijske ORF z devetimi meseci pogojne kazni zadovoljna. Ni se pritožila.
Marsel Ostrš in Manuela Kampl na vprašanja Oštra in Dossierja nista želela odgovarjati, Vita Di Corate pa Oštru za komentar ni uspelo izslediti. Sodeč po dokumentih brazilskega sodišča naj bi ga aretirali v Italiji, pri čemer so brazilskim oblastem pomagale prav informacije Kamplove in Davida Licate.
Pri preiskovanju te zgodbe je sodeloval tudi Eduardo Goulart (OCCRP).
