#29Leaks: Luksuzni avtomobili na davčnem vrtiljaku
Anuška Delić, Matej Zwitter, Maja Čakarić, Mašenjka Bačić
—
Domnevno kriminalno združbo, ki naj bi prek Slovenije na Hrvaško uvozila 86 luksuznih avtomobilov in utajila najmanj dva milijona evrov, naj bi vodila slovenska državljana. Primer je odmeval januarja letos, ko so potekale aretacije domnevnih članov združbe. V uredništvu Oštra.si smo pridobili dokumente, na podlagi katerih smo rekonstruirali, kako je skupina delovala in kdo naj bi bil vanjo vpleten.
Ilustracija: Svetlana Tiourina
Marko Hribovšek je spisal elektronsko sporočilo, polno slovničnih napak in zatipkanih besed. Iz sporočila je mogoče razbrati, da se je mudilo. Njegova stranka je potrebovala podjetje v Veliki Britaniji. Ker ni bilo prvo, ki ga je Hribovšek dal ustanoviti v tej državi, je sporočilu samoiniciativno dodal še kopijo potnega lista lastnika in dokazilo o njegovem prebivališču.
E-sporočilo je bilo namenjeno Oliverju Hartmannu, tedanjemu direktorju poslovnega razvoja pri družbi Formations House iz Londona, eni od mnogih, ki se v Veliki Britaniji ukvarjajo z ustanavljanjem in upravljanjem podjetij za druge. Hribovšek je prek Hartmanna ustanovil vsaj sedem britanskih podjetij za različne Slovence.
Formations House je v središču mednarodnega novinarskega preiskovalnega projekta #29Leaks (#29pobeglih), ki zadeva »pobegle« dokumente te družbe, s katerimi so se več mesecev ukvarjali novinarji 20 medijev v 16 državah, tudi Oštro.si v Sloveniji.
Aktivisti, ki se skrivajo za imenom Distributed Denial of Secrets (DDoSecrets), so namreč pridobili skupno 131 gigabajtov podatkov, med katerimi so elektronska sporočila podjetja Formations House, dokumenti in drugo. Predali so jih mreži nepridobitnih preiskovalnih novinarskih centrov organizacije, ki razkriva kriminal in korupcijo, OCCRP, ta pa jih je delila s partnerji.
Charlotte Pawar, trenutna lastnica podjetja Formations House, je v izjavi, poslani novinarjem, zapisala, da gre za podatke, ki so jih prijavili kot ukradene, in da je bila družba tarča poskusov izsiljevanja. O tem kljub številnim prošnjam novinarjev ni podala dokazov.
V slovensko-hrvaškem primeru se je izkazalo, da Formations House najverjetneje ni izvedel skrbnega pregleda nove stranke. Lastnik podjetja, za katerega je Hribovšek hotel ustanoviti britansko podjetje, je bil v tistem času namreč obtožen poslovne goljufije, zaradi česar se je zagovarjal na ljubljanskem sodišču, vendar je Hartmann, kot kaže, spregledal opozorilne znake.
Novinarji so med drugim ugotovili, da je pravo ime Oliverja Hartmanna pravzaprav Syed Rizwan Ahmed in da je za londonsko družbo delal iz svoje male pisarne v Pakistanu.
Ko so ga intervjuvali pri partnerskem mediju OCCRP, časniku The News v Pakistanu, je Hartmann izjavil, da izvajanje skrbnih pregledov potencialnih strank ni bilo med njegovimi nalogami. Dejal je, da je preveril ključne dokumente, kot je zahtevano, in dodal, da ga za skrbne preglede niso usposobili. Zatrdil je, da »nikoli ni imel opravka s sumljivo stranko«.
Podjetje, ki bo opetnajstilo državo
Bil je 18. julij 2016, ko je Hribovšek pisal Hartmannu. Dokumenti, ki smo jih pridobili v uredništvu Oštra.si, kažejo, da je moralo biti na relaciji Ljubljana–Brežice–Zagreb vroče.
Po dostopnih podatkih so tedaj že potekale priprave na operacijo uvoza luksuznih avtomobilov v Slovenijo in na Hrvaško, ki jo bosta poltretje leto pozneje – januarja 2019 – z bilateralnimi aretacijami prekinili slovenska in hrvaška policija. Pri nas naj bi po poročanju Siola.net osumili 11 Slovencev, dva Hrvata in dve slovenski podjetji, na Hrvaškem pa šest slovenskih in štiri hrvaške državljane ter pet hrvaških podjetij, navaja dokument, ki smo ga pridobili.
Do takrat naj bi osumljenci proračun Hrvaške že opetnajstili za najmanj slabih 2,2 milijona evrov neplačanih davkov, je izračunala tamkajšnja davčna uprava. V Sloveniji ocena davčne škode po naših neuradnih informacijah še ni znana.
Po ugotovitvah iz sklepa o začetku preiskave hrvaškega urada za boj proti korupciji in organiziranemu kriminalu (Uskok), ki ga je pridobil Oštro.si, naj bi domnevno kriminalno združbo na Hrvaškem vodila Slovenca: prvoosumljeni Matija Iskra in drugoosumljeni Tomaž Stopar. Da naj bi bila osumljena tudi v slovenskem delu preiskave, je Siol.net poročal januarja 2019, ko so v obeh državah potekale aretacije.
Prav za Matijo Iskro je Hribovšek julija 2016 ustanavljal podjetje v Veliki Britaniji. Elektronska korespondenca družbe Formations House kaže, da je najprej, že marca, poizvedoval o odprtju podjetja SAPP-US v ameriški zvezni državi Delaware. Toda naposled je po dostopnih podatkih ustanovil le SAPP UK Limited v Londonu.
Hartmannu iz družbe Formations House je posredoval kopijo Iskrovega potnega lista in dokazilo o naslovu prebivališča. Za potrebe zadnjega je predložil račun odvetnika Boštjana Penka za zastopanje Iskre v kazenski zadevi leta 2015.
“Nikoli nisem imel opravka s sumljivo stranko.”
Po uradnih poizvedbah uredništva Oštra.si, kjer smo pridobili tudi kopije sodnih odločitev, je šlo v tem primeru za sum poslovne goljufije, zaradi katere je bil Iskra leta 2017 obsojen na okrožnem sodišču v Ljubljani. Njegov zagovornik Penko se je nato pritožil na višje sodišče, to je Iskro oprostilo, tožnika pa napotilo na civilno pravdo.
Vendar predstavnik registracijskega podjetja Formations House ob tem dokazilu o naslovu prebivališča, ki je pričal o odprti kazenski zadevi, ni niti trznil, kaže dostopna e-korespondenca. Britansko podjetje za Iskro je ustanovil v nekaj dneh, Hribovšku pa ni o računu odvetnika Penka ali namenu ustanovitve podjetja SAPP UK zastavil nobenih vprašanj.
Formations House po mnenju londonskega strokovnjaka za skladnost poslovanja Raya Blaka ni bil zakonsko obvezan, da bi Iskro zavrnil ali da bi ga prijavil. Toda registracijska podjetja »v idealnem svetu« preverjajo ozadje potencialnih strank, da bi se prepričala, da sodelovanje z njimi ne pomeni tveganja za njihov ugled.
»Lahko bi rekli, da ima Formations House precejšen apetit za tveganje, kar je njihova pravica, vendar ima to zdaj, kot kaže, predvidljive posledice za njihov ugled,« je dejal Blake.
Na poti tudi stari znanci
Mesec dni po ustanovitvi je SAPP UK prevzel podjetje AL-CAP 1000, d. o. o., na Hrvaškem, ki ga Uskok danes uvršča med peterico družb, osumljenih, da naj bi hrvaški proračun oškodovale z domnevno neregularnim uvozom avtomobilov. Pri tem naj bi skupina »varčevalne« učinke pri plačilu davkov dosegla tudi s ponarejanjem uradnih dokumentov hrvaške davčne uprave.
Na podlagi Uskokovega dokumenta in drugih, ki smo jih pridobili, smo lahko delno rekonstruirali dogajanje in domnevne vpletene v obeh državah, predvsem pa poti denarja in 86 avtomobilov priznanih znamk zlasti iz Nemčije čez Slovenijo na Hrvaško.
Preiskovanje Oštra.si je poleg tega potrdilo povezave nekaterih vpletenih z osebami iz skupine tako imenovanih pogrebnikov podjetij ali »orionovcev«, ki jo je leta 2012 razkrilo Delo. Ne samo da so v shemi za uvoz avtomobilov uporabljali sorodne metode, kot so jih orionovci, temveč se v ozadju hrvaških podjetij pojavljajo nekateri isti posamezniki.
Med temi je razvpiti ljubljanski podjetnik Rok Furlan z vzdevkom Tyson, ki bi mu lahko rekli veteran med osumljenci za domnevno sumljiv uvoz vozil. Po poročanju nepridobitnega medija Podčrto.si naj bi bil Furlan v najmanj devetih kazenskih ovadbah osumljen davčne utaje, ponarejanja listin in goljufije, pa tudi napada na policista.
Tokrat naj bi bil Furlan po poročanju Siola.net osumljen, da je sodeloval v slovenskem delu združbe, ki je uvažala avtomobile. Vodil naj bi jo Tomaž Stopar, domnevni partner Matije Iskre na Hrvaškem. Toda Uskokov dokument Furlanovega imena sploh ne navaja: v hrvaškem delu združbe naj bi bil Furlan, kot kaže, udeležen posredno.
Med 86 avtomobili, kolikor jih je po ugotovitvah Uskoka pripotovalo na Hrvaško, je bilo sedem takih, ki jih je v shemo prodalo podjetje iz Münchna, The E-Emporium GmbH. Po podatkih iz nemškega poslovnega registra so ga najprej obvladovali orionovci, nato pa je vodenje podjetja decembra 2017 prevzel Rok Furlan.
Zgodba o shemi za uvoz luksuznih avtomobilov z domnevno utajo davkov je resda nastala na podlagi verodostojnih dokumentov, vendar uredništvo Oštra.si poudarja, da imajo vsi domnevno vpleteni status osumljencev v predkazenskem postopku, da zanje še ni bila izdana pravnomočna obtožnica in da jim bo tudi sicer krivdo lahko dokazalo šele sodišče.
Prvo in drugo vozilo prečkata mejo
Decembra 2016 se je Marku Hribovšku spet mudilo. Oliverju Hartmannu, svoji kontaktni osebi pri družbi Formations House, je pisal, da v treh dneh potrebuje notarsko overjene kopije dokumentov podjetja SAPP UK.
V tem mesecu se je po ugotovitvah preiskovalcev Uskoka začela operacija uvoza avtomobilov na Hrvaško čez Slovenijo, ki se je končala januarja 2019. Takrat so skupino ustavile aretacije v obeh državah.
“Lahko bi rekli, da ima Formations House precejšen apetit za tveganje, kar je njihova pravica, vendar ima to zdaj, kot kaže, predvidljive posledice za njihov ugled.”
Na Hrvaškem sta Iskra in Stopar osumljena, da naj bi v obdobju od decembra 2016 do januarja 2019 organizirala in vodila domnevno kriminalno združbo, ki naj bi med drugim poneverjala uradne dokumente, odpirala bančne račune na ime slamnatih lastnikov in izvajala druga dejanja, prek katerih naj bi utajili davke in omogočili drugim, da so jih plačali manj.
Analiza Uskokovega sklepa o začetku preiskave je pokazala, da je skupina prav tako decembra 2016 na Hrvaško uvozila prvi avtomobil, drugega pa januarja 2017. Oba sta bila rabljeni vozili znamke Mercedes, ki naj bi ju za nakup našel Matija Iskra. Na Hrvaško sta prišla po manj zapleteni poti kot druga vozila. Ta je skupina preprodala tudi trikrat, preden so prispela do končnega kupca.
Prva dva mercedesa sta bila prodana precej bolj neposredno kot drugih 84, v obeh primerih pa naj bi bilo v uvoz vpleteno podjetje AL-CAP 1000, ki ga je tedaj obvladoval prav britanski SAPP UK.
Prvi mercedes je bil iz Slovenije prepeljan na Hrvaško, potem ko naj bi Tomaž Stopar pripravil neverodostojen račun slovenskega podjetja Sigroup, ki je hrvaškemu AL-CAP 1000 prodalo avtomobil za 31.000 evrov. S tem je bilo vozilo na papirju izvoženo na Hrvaško.
Takrat naj bi Stopar in eden izmed hrvaških osumljencev, podjetnik Mario Čabraja, uredila prevoz avtomobila na Hrvaško. Tam naj bi Čabraja nato opravil tehnični pregled vozila v imenu končnega kupca, lizinške hiše Euroleasing iz Zagreba. Samo pri uvozu tega mercedesa naj bi skupina utajila 7979 evrov davka (v kunski protivrednosti).
Za nakup drugega avtomobila, mercedesa V 250 CDI, naj bi se Matija Iskra dogovoril v Sloveniji, pri družbi VBKS Leasing. Potem naj bi Stopar januarja 2017 pripravil neverodostojen račun slovenskega podjetja Krejs, ki je vozilo prodalo podjetju AL-CAP 1000 za 32.000 evrov.
Sledil je prevoz iz Brežic v Zagreb, ki naj bi ga organizirala Stopar in Čabraja, zadnji pa naj bi nato »z overjeno kopijo ponarejenega slovenskega prometnega dovoljenja«, piše Uskok, opravil tehnični pregled na Hrvaškem v imenu AL-CAP 1000. Mercedes je bil v sklepni fazi prodan družbi OTP Leasing. Pri tem uvozu naj bi bilo utajenih 13.800 evrov.
Po ugotovitvah preiskovalcev Uskoka naj bi ta mercedes prispel iz Nemčije. V uredništvu Oštra.si smo isto vozilo izsledili tudi v dokumentih slovenskega sodnega registra. Mercedes z isto številko šasije je od podjetja VBKS Leasing že julija 2015 po lizinški pogodbi kupila družba MPO, d. o. o., iz Ljubljane. Cena vozila je bila 59.500 evrov, po pogodbenih določilih pa naj bi bilo poplačano v petih letih.
Podjetje MPO je bilo v času sklenitve lizinške pogodbe v lasti družbe 5hz3fh, ki naj bi se ukvarjala s sončnimi elektrarnami in jo je tedaj obvladoval Matija Iskra. Toda štiri mesece po podpisu pogodbe je MPO prevzelo hrvaško podjetje AL-CAP 1000, ki je bilo v tistem času po podatkih tamkajšnjega sodnega registra prav tako v lasti Iskre.
Razvoj dejanske prodaje mercedesa V 250 CDI razkrivajo kopije dokumentov iz slovenskega sodnega registra, in sicer iz postopka izbrisa podjetja MPO brez likvidacije po uradni dolžnosti, ki se je začel junija letos. Zoper ta sklep sodišča se je namreč med drugim pritožil upnik VB Kärnten Leasing iz Avstrije (v tej zadevi pravni naslednik VBKS Leasing).
Ta družba je sodišču predložila dokaze, da je MPO leta 2015 od nje kupil mercedes in da ji je ostal dolžan dobrih 16 tisoč evrov. Pristopnik k dolgu je bil Matija Iskra.
Sedež podjetja Formations House v Londonu na Harley Street s hišno številko 29, po kateri je novinarski preiskovalni projekt #29Leaks dobil ime. Foto: Daniel Costantini/Dagens Nyheter
Postaja Brežice
Podjetje MPO je za razumevanje, kako je potekal uvoz avtomobilov, pomembno zato, ker naj bi jih imela večina pred izvozom na Hrvaško »vmesno postajo« v avtosalonu v Brežicah. Po naših podatkih in zbranih dokumentih gre za poslovne prostore na naslovu Mladinska ulica 12, ki so bili do januarja 2019 v lasti nepremičninskega podjetja PRO-REM. To je danes v likvidaciji, sicer pa je bila njegova končna lastnica banka NLB.
PRO-REM je novembra 2018 objavil javno povabilo za oddajo zavezujočih ponudb za nepremičnino na Mladinski ulici. Januarja 2019, slab teden pred aretacijami v obeh državah, je dobila novega lastnika (po dostopnih podatkih nepovezanega s skupino).
V tem avtosalonu je po javno dostopnih informacijah delovalo podjetje MPO, prej pa je tam poslovala Avtohiša K, kjer je bil do leta 2014 prokurist še eden izmed zdajšnjih slovenskih osumljencev pri uvozu avtomobilov z utajo davkov, brežiški podjetnik Krunoslav Filipičič.
Podjetje MPO, registrirano kot oglaševalska agencija, je na spletnem mestu MPO-autopark.eu oglaševalo rabljena vozila, ki so po ugotovitvah Uskoka čakala v salonu na brežiškem naslovu podjetja. Prodajali naj bi jih po precej nižjih cenah od tržnih, slogan podjetja pa je bil: »We have the best cars!« (Imamo najboljše avtomobile!) V oglasih so zatrjevali, da imajo vozila znano zgodovino.
PRO-REM smo vprašali, kdo je bil najemnik poslovnih prostorov na Mladinski ulici 12 v Brežicah pred njihovo prodajo. Iz piar službe NLB so nam v njihovem imenu odgovorili, da »so registrirani za poslovanje v prometu z nepremičninami in kot taki niso zavezani k posredovanju informacij (skladno z ZDIJZ), po katerih sprašujete«.
Ker je PRO-REM do navedene nepremičnine prišel z oddelitvijo in prevzemom premoženja podjetja NLB Leasing, smo v sodnem registru pridobili dokumentacijo o tem prenosu.
Iz nje je razvidno, da je avtosalon na Mladinski ulici že leta 2013 najelo podjetje Fin-Nep inženiring iz Ljubljane. Od ustanovitve leta 2008 ga obvladuje Tomaž Stopar, drugoosumljeni v hrvaškem delu uvoza avtomobilov z domnevno utajo davkov.
Januarja 2018 naj bi podjetje Fin-Nep po ugotovitvah Uskoka v shemo za uvoz luksuznih avtomobilov prodalo tudi rabljen mercedes GLA 200D 4matic. Pri tem uvozu naj bi bilo utajenih dobrih 9500 evrov davka.
Minimalni skupni znesek vseh neplačanih dajatev zaradi domnevno nezakonitega uvoza naj bi bil po ugotovitvah Uskoka 16,2 milijona kun oziroma skoraj 2,2 milijona evrov. Od tega je največji delež neplačani davek na dodano vrednost (1,26 milijona evrov), sledita posebni davek na motorna vozila (914.734 evrov) in nadomestilo za gospodarjenje z odpadnimi avtomobili (11.557 evrov).
Preiskovalci trdijo, da je skupina davke utajila tudi s ponarejanjem uradnih odločb hrvaške davčne uprave in državnega sklada za zaščito okolja.
Kako so izpuhteli davki
Kot smo pojasnili zgoraj, so organizatorji sheme – največkrat naj bi bil to Matija Iskra – avtomobile kupovali predvsem v avtosalonih v Nemčiji. Vseh, katerih uvoz so analizirali pri Uskoku, je bilo 86.
V večini primerov so se prodajalci avtomobilov pojavili le enkrat pri enem uvozu, pri čemer je bila, kažejo podatki, najbolj očitna izjema podjetje The E-Emporium GmbH iz Münchna. V tem času ga je lastniško obvladovala družba iz kroga orionovcev, The E-Emporium Limited iz Velike Britanije, od decembra 2017 pa je bil njegov direktor Rok Furlan.
Ne glede na to, ali je bil prodajalec povezan s kupci ali ne, naj bi osumljenci avtomobile kupovali po neto ceni, torej brez davka na dodano vrednost. Pri čezmejni trgovini znotraj Evropske unije namreč prodajalec davka ne obračuna, dolžan pa ga je obračunati kupec pri prvi nadaljnji prodaji v svoji državi.
“Domnevno poneverjeni račun naj bi bil podlaga za registracijo vozila na Hrvaškem.”
Uskok v odločitvi za preiskavo navaja, da v primeru uvoza avtomobilov ni bil obračunan nemški DDV v višini 19 odstotkov od prodajne cene avtomobila, saj ga je bil dolžan plačati končni kupec vozila na Hrvaškem (v večini primerov Kapis, d. o. o.). Temu naj bi se osumljenci izognili z zlorabo posebne ureditve za preprodajalce, zavezane za plačilo DDV.
Ureditev je namenjena preprodajalcem rabljenih izdelkov, na katere je bil davek že plačan, kot so potrdili strokovnjaki za davke in računovodstvo, pri katerih smo preverili naše izsledke.
Če na primer preprodajalec rabljen avtomobil kupi od fizične osebe, je ta davek že plačala ob prvem nakupu. Ob ponovni prodaji rabljenega avtomobila bi vnovičen obračun DDV pomenil dvojno obdavčitev. Zato se uporablja posebna ureditev, po kateri lahko preprodajalec plača davek zgolj na razliko oziroma maržo med prodajno in nabavno ceno, ne na celotno vrednost izdelka.
Tovrstne ureditve ni dopustno uveljavljati, kadar je blago kupljeno po splošni ureditvi in bi moral biti obračunan DDV. Osumljenci, ki naj bi jih vodila Iskra in Stopar, do obdavčitve po posebni ureditvi niso bili upravičeni, saj je skupina avtomobile v Nemčiji in tudi drugih državah EU kupovala po splošni ureditvi.
Dokumente, na katerih naj bi skupina dejanski izvor vozil po ugotovitvah Uskoka prikrila s prikazom obdavčitve marže, naj bi urejal Tomaž Stopar. V imenu slovenskega podjetja (največkrat PT Invest, d. o. o., iz Ajdovščine) naj bi izdal račun hrvaškemu kupcu Kapisu, na katerem je bilo navedeno plačilo davka po posebni ureditvi.
S tem naj bi osumljenci po ugotovitvah hrvaških preiskovalcev prikrili dejstvo, da je bilo vozilo največkrat kupljeno pri nemškem davčnem zavezancu, ki je davek pri izvozu že odštel. Hrvaško podjetje Kapis bi sicer moralo obračunati 25-odstotni DDV na celotno vrednost avtomobila, a se je na podlagi domnevno poneverjenega računa, ki je prikazoval posebno obdavčitev, tej obveznosti izognilo, navajajo.
Toda po ugotovitvah hrvaške davčne uprave Kapis ni plačeval niti davka po posebni ureditvi. Zaradi suma, da sodeluje v davčnih prevarah, je tamkajšnja davčna uprava maja 2017 podjetju odvzela identifikacijsko številko za DDV.
Domnevno poneverjeni račun naj bi bil nato podlaga za registracijo vozila na Hrvaškem. Pri tej pa so morali osumljenci predložiti še dve potrdili – o plačanem davku na motorna vozila in o plačani dajatvi za gospodarjenje z odpadnimi vozili. Te listine naj bi, trdi Uskok, po Stoparjevih navodilih ponarejal Igor Pintarič, do leta 2015 solastnik podjetja za izdelavo štampiljk iz Ljubljane.
Po urejeni registraciji na Hrvaškem so osumljenci vozilo običajno prodali še vsaj enemu podjetju, ki so ga obvladovali in je še imelo veljavno identifikacijsko številko za DDV, najbrž zato, da je lahko izdajalo račune. Najprej je bilo to podjetje AL-CAP 1000, od marca 2018, ko je hrvaška davčna uprava nad njim uvedla davčni nadzor, pa naj bi osumljenci posel prenesli na podjetje Dora 10 Prom.
Zadnje podjetje v verigi naj bi avtomobil nato prodalo končnemu kupcu, največkrat prek hrvaške lizinške družbe.
Eno izmed januarja 2019 na Hrvaškem zaseženih vozil. Foto: zagrebška policijska uprava
Ljudje z ulice
Uskok je v odločitvi o začetku preiskave zapisal, da naj bi Iskra in Stopar prek drugih osumljencev v Sloveniji, na Hrvaškem in v Srbiji iskala osebe »v slabem finančnem in zdravstvenem stanju«, v imenu katerih so nato prevzemali ali ustanavljali podjetja, odpirali bančne račune, sklepali naročniška razmerja pri mobilnih operaterjih in podobno.
Prej omenjeno podjetje Dora 10 Prom je uradno, po podatkih hrvaškega sodnega registra, obvladoval njegov direktor Joško Javornik iz Slovenije. V obdobju od leta 2016 do 2018 je Dora 10 Prom ustvarila več kot 5,9 milijona evrov prihodkov, toda njen lastnik in direktor ni imel stalnega prebivališča.
Po ugotovitvah, ki so jih Uskoku po njihovih navedbah posredovali z novomeške policijske uprave, naj bi bil Javornik »oseba slabega premoženjskega stanja, ki živi v Centru za socialno varstvo v Ljubljani, Tržaška cesta 40«. Gre za enoto ljubljanskega centra za socialno delo, kjer so prijavljene osebe, ki nimajo stalnega naslova.
Javornika smo prek domačina, ki je želel ostati neimenovan, izsledili v okolici Velikih Lašč, kjer smo izvedeli, da naj bi večkrat prišli ponj z avtomobilom s hrvaško registracijo in ga odpeljali podpisovat dokumente v zameno za plačilo. V lokalnem okolju naj bi bil znan po vzdevku – Direktor.
Pozneje smo ga našli tudi za oseben pogovor. Vse je zanikal. Dejal je, da je seznanjen s podatkom, da je direktor v nekem podjetju, ker ga je pred dvema letoma nekdo klical in mu to povedal. Da ga nikoli ni nihče prišel iskat z avtomobilom s hrvaško registracijo, da pa se je enkrat, ko je hodil ob cesti, ob njem ustavil BMW s hrvaškimi tablicami in neki človek ga je vprašal, kam gre, nato pa se je odpeljal naprej.
In tudi notarja da ni videl od blizu, razen ko se je ločil od žene. Sicer pa ga »direktor« kliče znanec, je povedal in zanikal, da bi ga tako klicali drugi. Tudi plačila da ni prejel od nikogar.
Toda navedbe domačinov se ujemajo z ugotovitvami Uskoka, ki je zapisal, da naj bi Javornika najmanj 17-krat na registracijo avtomobila v Zagrebu pripeljal hrvaški osumljenec Mario Čabraja. V zvezi z angažiranjem oseb slabšega premoženjskega stanja so preiskovalci sicer zapisali, da so te za posojanje imena dobile od 50 do 300 evrov plačila.
“Dejal je, da je seznanjen s podatkom, da je direktor v nekem podjetju, ker ga je pred dvema letoma nekdo poklical in mu to povedal.”
Podjetje Kapis, ki je bilo največkrat prvi kupec na Hrvaškem, je od marca 2016 obvladoval Džema Ibraimov iz Srbije. Uskok je ugotovil, da se Ibraimov v tem času uradno ni niti enkrat pojavil na hrvaškem ozemlju. V državo je poskušal vstopiti le novembra 2017, a so ga na meji zavrnili zaradi prepovedi vstopa. Na Kapisov račun se je sicer v času uvozov stekel dober milijon evrov. Ibraimov je bil za novinarje neizsledljiv.
Precej bolj dejaven je bil hrvaški direktor Željko Malić iz okolice Zagreba, ki se je v času uvoza avtomobilov pojavil v več podjetjih, povezanih s skupino. Bil je direktor britanskega SAPP UK ter vsaj dveh slovenskih in štirih hrvaških podjetij. Med temi je bil tudi AL-CAP 1000, kjer je bil Malić zdaj direktor, zdaj družbenik.
V AL-CAP 1000 naj bi se v tem obdobju steklo skoraj 6,2 milijona evrov, toda Malićev osebni račun je bil po ugotovitvah Uskoka že od leta 2013 blokiran zaradi neplačila dolga v višini manj kot deset tisoč evrov. Prav tako naj bi bil Malić po teh podatkih prejemnik socialne pomoči. Novinarjem Oštra.si ga ni uspelo izslediti, da bi mu zastavili vprašanja in mu omogočili odziv.
Nazaj v prihodnost
Tak način poslovanja, za katerega so potrebna imena slamnatih mož, ki so lahko brezdomne osebe, ostareli ali lokalni posebneži, vsaj v Sloveniji ni nov. Najmanj od leta 2012, najverjetneje pa že nekaj let prej, so to metodo uporabljali tudi tako imenovani orionovci.
Gre za skupino ljudi, ki je prek mreže slamnatih družb pomagala, da so se ugašala podjetja, ki so se znašla v raznovrstnih težavah. Mreža se je po poročanju Dela iz leta 2013 raztezala iz Slovenije prek Slovaške in Velike Britanije do ameriške zvezne države Delaware.
Ker so podjetja »izginjala« s prevzemi in pripojitvami, ki so jih izvajali orionovci, je njihovim lastnikom mednarodno razvejena mreža podjetij omogočala skrivanje premoženja pred upniki ali beg pred davkarijo. Pogosto so zaradi brisanja sledi spreminjali tudi imena podjetij, ki so jih prevzeli, ali pa so jih preselili na naslove, na katerih niso bila znana in dosegljiva za uradne pošiljatelje.
Naposled so v teh operacijah nasankali vsi: banke, davčna uprava in dobavitelji. Nekateri primeri so sicer končali na sodišču. V zadevi domnevnega oškodovanja državnega podjetja Elektrooptika je bila 2017. obsojena Barbara Podlogar, ki je po ugotovitvah časnika veljala za ključno operativko med orionovci.
Sodbo je nato potrdilo tudi višje sodišče, Podlogarjeva pa je letos začela prestajati kazen. Toda po zgolj enem tednu so jo po navodilu vrhovnega sodišča izpustili. To je namreč po poročanju nepridobitnega medija Podčrto.si ugodilo zahtevi njenih zagovornikov za revizijo sodbe višjega sodišča in presodilo, da bo sodbo najverjetneje razveljavilo.
“Hribovška so mediji v preteklosti že povezali vsaj z nekaterimi posli Roka Furlana, s posli obsojenega davčnega utajevalca in uvoznika avtomobilov Andreja Jeršiča ter z orionovskimi posli.”
Podlogarjeva je bila, preden se je pojavila kot ključna orionovka, prokuristka podjetja Orion LTD, ki je na prelomu tisočletja ponujalo posojila kreditno nesposobnim, ti pa so v zavarovanje zastavili svoje nepremičnine. To so posojilojemalci po tedanjem poročanju medijev mislili, dokler niso ugotovili, da so jih pravzaprav prenesli na Orion.
Družba je šla pozneje v stečaj, državno tožilstvo pa je začelo preiskavo, ki se je leta 2008 končala z odstopom od pregona.
Okrog leta 2014, ko so mediji že dve leti poročali o Podlogarjevi in njenem sodelavcu Alešu Alojziju Rusu, so se med prevzemniki podjetij v težavah pojavila nova imena. Eno od teh je bilo Marko Hribovšek z začetka zgodbe.
Hribovška so mediji v preteklosti že povezali vsaj z nekaterimi posli Roka Furlana, s posli obsojenega davčnega utajevalca in uvoznika avtomobilov Andreja Jeršiča ter z orionovskimi posli.
Drugi človek, ki se je zaradi pravnega zastopanja Matije Iskre, prvoosumljenega na Hrvaškem, spet pojavil v »bližini« orionovcev, pa je nekdanji državni tožilec Boštjan Penko, ki je leta 2008 odstopil od pregona v zadevi Orion. Pozneje naj bi moral zaradi tega zapustiti tožilske vrste.
Danes je odvetnik. Njegov račun za zastopanje Matije Iskre v kazenski zadevi je britanskemu podjetju Formations House julija 2016, kot dokazilo o naslovu prebivališča, posredoval Marko Hribovšek.
Penko je zapisal, da odprte zadeve komentira zgolj v primeru, da ima za to soglasje svojih strank. »V konkretnem primeru pa takšnega soglasja (še) nimam, zato se bom zaenkrat vzdržal komentarja.« Prav tako nam ni mogel posredovati odgovorov na vprašanja za Tomaža Stoparja, ki ga zastopa v tej zadevi. Pojasnil je, da Stopar »trenutno ni dosegljiv iz objektivnih razlogov«.
Iskra nam je prek odvetnika sporočil, da na naša vprašanja ne more odgovoriti zaradi odprtega postopka. Poskusili smo stopiti v stik tudi z drugimi slovenskimi osumljenci, a nam je uspelo priklicati le Krunoslava Filipčiča, ki se je jezil na nas in dejal, da ničesar ne komentira. Potrdil je le, da je imel hišno preiskavo. Igorju Pintariču smo prek družinskega člana posredovali telefonsko številko in prošnjo za klic s pojasnilom, za kaj gre, a se nanjo ni odzval.
Ana Marija Stopar pa je prek odvetnika sporočila, da se je odločila, »da na novinarska vprašanja ne bo odgovarjala tudi iz razloga, ker je preiskava, ki poteka na Hrvaškem, označena z zaupnostjo in nikomur ni dovoljeno, da drugim prenaša podatke iz spisa«. Furlanov zastopnik se na vprašanja ni odzval.
Med hrvaškimi osumljenci smo našli Maria Čabrajo, ki je dejal, da bo povedal zgolj: »Nimam komentarja.« Drugi se na naše poskuse niso odzvali, brez odgovorov so ostala tudi e-sporočila in klici nekaterim hrvaškim odvetnikom slovenskih ali hrvaških osumljencev. Odzvala se je le Stoparjeva odvetnica, ki je zapisala, da nima navade »intervjuvati stranke za novinarje« in naj vprašanja naslovimo neposredno nanj, ko bo spet dostopen.
Hrvaški Uskok in slovensko specializirano državno tožilstvo, ki preiskavo usmerja pri nas, zadeve v interesu predkazenskega postopka, ki še poteka, ne komentirata.
K poročanju o tej zgodbi je prispeval tudi Umar Cheema s pakistanskega časnika The News.
Vsebine portala Oštro.si sofinancira Ministrstvo za kulturo.