Napad na madžarske novinarje kaže na krizo medijske svobode v osrčju Evrope
OCCRP, prevod Oštro
—
Premier Viktor Orbán in njegova vladajoča stranka že več let madžarsko medijsko okolje spreminjata v svoje igrišče – ne z neposredno represijo, ampak z izkrivljanjem trga in obvladovanjem nadzornih institucij. Ali se da kaj narediti?
Dvignjena zastava pred poslopjem madžarskega parlamenta ob obletnici madžarske revolucije leta 1848. Fotografija je arhivska. Foto: Xinhua/STA
Zgodba se je hkrati pojavila na 19 novičarskih portalih, na vseh je bila objavljena točno ob 13.46. Povsod z istim naslovom: »Novinarji Átlátsza prejeli milijone iz tujine.«
Vseh 19 portalov je objavilo identično besedilo, ki je opozarjalo, da nagrajeni madžarski preiskovalni medij financirajo sovražniki države.
V besedilu so citirali tiskovnega predstavnika provladne nevladne organizacije: »Organizacije tujih agentov, kot je Átlátszó, si prizadevajo oslabiti madžarsko državo.« Predsednik te organizacije pa je pozival, da je treba zadevo »preučiti z vidika nacionalne varnosti«.
Ta napad na neodvisni medij Átlátszó, ki se je zgodil 12. januarja, je bil že sam po sebi zlovešč. Vendar to ni največja skrb glavnega urednika Tamása Bodokyja.
Na začetku tedna, v katerem se je zgodil napad, ga je desničarski komentator v osrednjem provladnem časopisu označil za »izdajalca naroda«.
Avtor prispevka je Bodokyja in njegove kolege v neodvisnih medijih poimenoval »zločinska združba plačanih agentov« zaradi novinarskega projekta, v katerem je sodeloval tudi Átlátszó in ki je razkril, kako vlada porablja denar za podporo madžarskim manjšinam v tujini.
»To je zastrašujoča trditev,« pravi Bodoky. »Ker spremljamo izdatke za madžarske manjšine v tujini, smo sovražniki naroda?«
Ta kampanja proti uglednemu neodvisnemu mediju, ki je znan po razkrivanju pomembnih zgodb o korupciji, že sama po sebi vzbuja skrb. A je tudi pretresljiv opomnik, kako je svoboda medijev na Madžarskem nazadovala.
Ko se je država leta 2003 pridružila Evropski uniji, je evropska komisija z naklonjenostjo pospremila novico, da je konec njene »tragične ločitve od evropske družine demokratičnih narodov«.
Zdaj pa so vetrovi v Budimpešti dobili sibirski pridih. Vlada pod vodstvom Viktorja Orbána in njegove stranke Fidesz je nadzor nad delovanjem izvršne oblasti zatrla ali kooptirala. Eden najočitnejših primerov je marginalizacija neodvisnega tiska.
»V zadnjih desetih letih so se razmere spremenile,« je povedal Dániel Szalay, glavni urednik neodvisnega medija Media1 in dolgoletni poznavalec madžarske medijske krajine. »Pred tem je bilo veliko neodvisnih časopisov, pa tudi veliko Fideszovih. Lahko smo izbirali. Zdaj pa medijski sektor postaja vedno bolj podoben ruskemu.«
»Sedemdeset ali osemdeset odstotkov medijev je podrejenih vladi, odvisno od tega, kako računamo,« je dejal Szalay. »Kar zadeva lokalne časopise, regionalne časopise v okrožjih – vsi so pod Fideszovim vplivom. V tem primeru je razmerje stoodstotno.«
Predsednik madžarske vlade Viktor Orban. Foto: Bor Slana/STA
Da bi takšno prevlado dosegli z odkrito represijo, kot je zapiranje ali izgon težavnih novinarjev, bi bilo težko izvedljivo v državi, ki je formalno še vedno demokracija, ob tem bi zagotovo zazvonil alarm v Bruslju.
Toda Orbán je našel drugo pot: izkrivljanje nekoč konkurenčnega madžarskega medijskega trga v karikaturo, kjer lahko uspevajo le mediji, prijazni do države.
Eden od načinov za to je prevzem nadzornih institucij. »Če želite imeti radijsko postajo,« pravi Szalay, »radijske frekvence nadzira nacionalni medijski organ, njegovega predsednika in člane medijskega sveta pa imenuje Fidesz.«
Še pomembnejši je tok denarja.
»Po prihodu na oblast leta 2010 je Fidesz odločil, da bodo državna sredstva prejeli le mediji, povezani s to stranko, vse druge pa bo finančno izčrpal,« pravi Bodoky. »Ker trg sledi državnim financam, so levo ali socialistično usmerjeni mediji hitro propadli.«
Zdaj so neodvisni mediji po njegovih besedah tako rekoč omejeni na splet. »Vlada hoče le tiste ‘neodvisneže’, ki so v resnici na njenem plačilnem seznamu, in ne dopušča nobene oblike financiranja, ki omogoča resnično neodvisnost.«
Po letih tega početja so na madžarskem medijskem trgu ostali mediji, ki so na prvi pogled videti kot neprofitne organizacije, poslovne skupine in javne radiotelevizije v katerikoli drugi evropski državi. Toda vsi so povezani s Fideszom.
Zlahka jih je mogoče usmeriti proti redkim preostalim neodvisnim glasovom, kaže letošnja zimska kampanja proti Átlátszu.
Prvi udarec je prišel decembra, ko je priljubljen novičarski portal Origo objavil zgodbo, v kateri je Átlátszó in več drugih medijev označil za levičarske sovražnike, ki jih »financira špekulant«. Pri tem so mislili na ameriškega poslovneža madžarskih korenin Georgea Sorosa. Isti večer je zgodbo z naslovom »Tako je Soros začel graditi madžarske dolarske medije« objavila državna televizija.
Državna televizija Híradó je poobjavila prispevek Origa, ki je napadel Átlátszó in druge neodvisne medije.
Pred desetimi leti je bil Origo najvidnejši madžarski neodvisni medij. Objavljal je celo zgodbe, ki so bile za Orbána neprijetne.
Toda uredništvo se je nato dramatično spremenilo, ko ga je kupil medijski konglomerat, povezan z družino guvernerja centralne banke. Ta je lahko ponudil najvišjo ceno tudi zato, ker se je financiral s posojili državne banke.
V naslednjem koraku je Origo leta 2018 postal del nove provladne medijske fundacije.
Ni bil edini. Novembra istega leta je ta medijska fundacija, imenovana Kesma, prek poslovnežev iz Orbánovega kroga nenadoma prišla do velikega dela medijev v državi, s čimer je po poročanju agencije Associated Press nastal »orjaški desničarski medijski konglomerat«.
»V samo nekaj urah,« je kasneje zapisala skupina za svobodo medijev pri mednarodnem inštitutu za tisk IPI, »je Kesma postala največje medijsko podjetje na Madžarskem, z več sto mediji pod svojim okriljem. Med njimi so različni tiskani časopisi in revije, televizijske in radijske postaje ter novičarski portali.«
Vlada je to konsolidacijo razglasila za »nacionalni strateški interes«, in tako preprečila kakršnekoli ugovore regulatorjev.
Čeprav je Kesma formalno neodvisna, jo vodijo ljudje blizu vladajoče stranke. Njen vodja je Gábor Liszkay, dolgoletni Orbánov privrženec, v upravnem odboru pa sedijo Fideszovi poslanci in vodja provladnega možganskega trusta.
Evropska misija za iskanje dejstev je ugotovila, da je Kesma pod njihovim vodstvom postala ključni instrument za »usklajevanje vsebin v celotnem provladnem medijskem imperiju«.
Sadovi tega usklajevanja so jasno vidni v primeru napadov na Átlátszó. Magyar Nemzet, časopis, ki je objavil sovražne članke, je del Kesme. Enako velja za 19 portalov, ki so prejšnji mesec objavili enako zgodbo o Átlátszu.
Napad na Átlátszo je pokazal še dve orožji v vladnem arzenalu. Prvič, besedilo za teh 19 objav je distribuirala državna tiskovna agencija MTI. Drugič, zgodba je v celoti temeljila na tiskovni konferenci, ki jo je prejšnji dan priredila provladna civilnodružbena organizacija CÖF, znana po organizaciji niza provladnih shodov po državi.
Ne bi smelo biti presenečenje, da ta organizacija prejema državna sredstva – enako kot mediji znotraj Kesme.
Tovrstno financiranje je ena od glavnih taktik vlade, s katero spreminja pravila igre. V nasprotju z neodvisnimi mediji, ki se pogosto borijo za finančno preživetje, si proorbánovski mediji rutinsko polnijo žepe iz državnih oglaševalskih kampanj, hkrati pa širijo zelo politična sporočila. To strategijo Bodoky opisuje kot »prikrito subvencioniranje medijev Kesme z davkoplačevalskim denarjem«.
Mérték, madžarska organizacija za spremljanje medijev, že leta pošilja evropski komisiji podrobne pritožbe na to temo. V zadnjem poročilu ugotavlja, da je bilo 86 odstotkov državnih sredstev za oglaševanje leta 2020 namenjenih »nedvoumno« provladnim medijem.
Kje je bila takrat EU?
Po mnenju mnogih opazovalcev je Evropska unija soodgovorna za subvencioniranje Orbánove protidemokratične politike, čeprav je cela vrsta obsežnih novinarskih preiskav in večletnih analiz pokazala, kako se poslovni krogi blizu premiera napajajo z evropskim denarjem. Na primer: javna naročila za namestitev uličnih led luči v mestih pod vodstvom Fideszovih županov, ki jih je delno financirala EU, je dobilo podjetje, ki ga vodi Orbánov zet. Orbánovi družinski člani in sodelavci so se na javnih dražbah dokopali tudi do obsežnih državnih zemljišč, nato pa na tej podlagi pridobili kmetijske subvencije EU.
»Režim preživi in se hrani tako, da usmerja sredstva EU … proti ljudem, lojalnim stranki, in podpornikom režima,« je dejal R. Daniel Kelemen, politolog z univerze Rutgers.
»EU trdi, da želi spodbujati demokracijo tako v Evropi kot po svetu. Toda v resnici je nehote postala velik sponzor avtokracije,« je dodal. »Denar EU je deloval kot prekletstvo, saj je spodbujal črpanje rent.«
Po letih brezplodnih pravnih sporov je EU pred kratkim sprejela razmeroma drzen ukrep in zamrznila milijarde evrov, ki državi pripadajo v okviru več mehanizmov pomoči, kot razlog pa navedla vrsto težav z madžarsko demokracijo.
Zaradi vse večjega pritiska na proračun je Orbánova vlada popustila, med drugim je zaradi pritožb EU o neprimernem političnem vplivu na visoko šolstvo nedavno več ministrov odstopilo s položajev v skladih, ki nadzirajo javne univerze.
Protesti proti konservativni vladi madžarskega premierja Viktorja Orbána v Budimpešti leta 2017. Foto: dpa/STA
Toda madžarske organizacije, ki se zavzemajo za človekove pravice in preglednost javne uprave, trdijo, da je njihova država na splošno malo napredovala na področju vladavine prava, strokovnjaki pa napovedane spremembe označujejo kot večinoma površinske. »Lahko izvajamo navidezne reforme,« je tvitnila Kim Lane Schepperle, profesorica sociologije in mednarodnih odnosov na univerzi Princeton. »Edino vprašanje je, ali se bo [evropska] komisija pustila preslepiti.«
Ne glede na to, kakšne koncesije je Bruselj sposoben iztržiti glede demokracije, provladni prevzem madžarskega medijskega trga še vedno ni niti na dnevnem redu. EU je javno kritizirala pristop Orbánove vlade k številnim pomembnim vprašanjem, kot so pravna država in korupcija, akademska svoboda, begunska politika in pravice LGBT – vendar je svobodo medijev komaj omenila.
»Mediji niso del dogovora,« je dejal Szalay. »Vedo za problem, toda Bruselj samo gleda, kot v kinu, s pokovko v rokah.«
Omembe vredna pobuda je evropski akt o svobodi medijev, predlagana uredba na ravni EU, ki naj bi povečala preglednost lastništva medijev in se borila proti političnemu vmešavanju.
Na prvi pogled se zdi, da je zakonodaja, ki obravnava »prevzem medijev«, točno to, kar Madžarska potrebuje.
Toda Agnes Urban, ekonomistka pri Mértéku, meni, da to ne bo dovolj.
»Zelo koristno je preprečiti, da bi še druge države šle po neliberalni poti,« pravi. »Vendar to ne rešuje problemov že obstoječih neliberalnih sistemov, kot je Madžarska.«
Čeprav bi zakon zahteval, da se direktorji javnih služb izbirajo javno, je na Madžarskem »popolnoma enostavno … voditi javni razpis tako, da zmaga vladi naklonjena oseba«, je opozorila. In četudi bi zakon od članic EU zahteval preglednost pri dodeljevanju državnega oglaševalskega denarja, pravi, to ne vpliva na obstoječa pravila javnega naročanja.
»Verjetno mislijo, da je postopek javnega naročanja zdaj pregleden – torej je problem rešen,« pravi Urbanova. Toda na Madžarskem je ta postopek problematičen, saj se velik del državnega denarja za oglaševanje usmerja prek zasebnega konzorcija, ki je neformalno povezan s Fideszom.
»V bistvu je skrivnost madžarskega neliberalnega sistema v zelo majhnih podrobnostih,« pravi. »In teh neliberalnih praks ni mogoče odpraviti s tovrstnim zakonom.«
Glede na to, kako daleč so šle stvari, si je že zdaj težko predstavljati, kako bi lahko Orbánovo prevlado resno izpodbijali. Na volitvah aprila lani so se njegovi nasprotniki z vsega političnega spektra združili v skupnem prizadevanju, da bi ga odstavili. Rezultat je bil odmevna zmaga Fidesza, ki jo je celo običajno zadržana tiskovna agencija Reuters opisala kot »uničujočo«.
Vodja opozicijskega zavezništva je kot ključni razlog za poraz navedel prevlado države nad mediji. »Vedeli smo, da bodo pogoji neenaki,« je dejal.
V tem okolju, pravi Bodoky, imajo celo nekatere Átlátszove najodmevnejše zgodbe majhen učinek.
»Naše poročanje ne doseže vedno občinstva, ker večina osrednjih medijev ne bo povzemala ali spremljala politično občutljivih ali kontroverznih zgodb,« pravi. »Počutimo se marginalizirane in popolnoma zapostavljene.«
»Eden od naših nekdanjih že uveljavljenih novinarjev zdaj vozi tovornjak, potem ko je leta poročal o sumljivih poslih Orbánovega zeta, kar pa ni pripeljalo do nikakršnih sprememb.«
Vprašanje je, kako se pravila igre še lahko spremenijo v prid Orbána. Dlje bo na oblasti, več vzvodov bo imel na voljo, kar bo ustvarilo začarani krog, katerega razplet si je težko predstavljati. Če naj bi se kaj spremenilo, bodo morda morali zunanji akterji ugotoviti, kako izvajati pritisk.
Toda Bodoky še vedno upa.
»Nobena avtokracija ne traja večno,« pravi Bodoky. »Dokler je Madžarska članica EU in Nata, še vedno obstaja možnost, da se bo to zgodilo še v času mojega življenja.«
Bodi naš Veter!
Z vami želimo zasnovati skupnost. Pridruži se Oštru.
Kaj pridobite, če se nam pridružite? Pripravili smo tri programe.