Švicarski premoženjski svetovalci ščitijo osumljene davčnih goljufij
Scilla Alecci, ICIJ; priredba Oštro
—
Zaupni dokumenti razkrivajo po vsem svetu razširjeno mrežo posameznikov in podjetij, ki izkoriščajo luknje v zakonodaji o preprečevanju pranja denarja.
Foto: Valentin Flauraud/Bloomberg/ICIJ
»Razmišljajte drzno. Za vse drugo poskrbimo mi,« piše na spletnem mestu Fidinama, ki že šest desetletij velja za eno večjih fiduciarnih podjetij v Švici. Podjetje se je zavezalo, da bo ščitilo premoženje svojih strank pred davčnimi uslužbenci, družinskimi člani in vsemi drugimi, ki bi poskušali zase zahtevati kos pogače.
Ena od strank Fidinama, ki je razmišljala drzno, je bil po ugotovitvah italijanskih tožilcev finančnik Massimo Bochicchio, ki je svojim investitorjem obljubljal velike finančne donose. Vse, kar so morali storiti, je bilo, da so denar nakazali na račun družbe za upravljanje premoženja Kidman, za katero je Bochicchio trdil, da je povezana z britanskim bančnim gigantom HSBC.
Toda to ni držalo, temveč je bila družba Kidman slamnato podjetje, registrirano v davčni oazi Britanski Deviški otoki. Mnogi investitorji so izgubili denar, med njimi tudi Antonio Conte, nekdanji direktor nogometnega kluba Chelsea.
Finančne listine, ki jih je pridobil mednarodni konzorcij preiskovalnih novinarjev (ICIJ) in jih delil z medijskimi partnerji projekta Pandorini dokumenti, razkrivajo nove informacije o vsaj desetletje trajajočem sodelovanju Fidinama s podjetjem Kidman.
Bochicchio je po podatkih s sodišč prek tega bančnega računa poneveril 600 milijonov dolarjev. Pandorini dokumenti zdaj razkrivajo, kako sta povezana podjetje Fidinam in finančnik Bochicchio.
ICIJ je skupaj z medijskimi partnerji na podlagi teh dokumentov razkril razsežnosti sive ekonomije, prek katere se okoriščajo bogati in vplivni, med njimi na stotine politikov. Novinarji so izbrskali tudi informacije o več kot 90 švicarskih svetovalcih iz pravnih, notarskih in svetovalnih podjetij, katerih vloga v davčnih goljufijah je pogosto prikrita.
Medtem ko morajo švicarske banke pregledovati stranke in prepoznavati tveganja za pranje denarja, sumljive finančne transakcije pa prijaviti pristojnim organom, svetovalcem tega ni treba početi, če ne upravljajo premoženja stranke. Leta 2020 so švicarski organi od svetovalcev prejeli le 2 odstotka od skupno 5300 poročil o sumljivih transakcijah.
Od leta 2005 do 2016 je najmanj 26 švicarskih družb, katerih dokumentacija se je pojavila med Pandorinimi dokumenti, servisiralo stranke, katerih podjetja iz davčnih oaz so bila kasneje predmet uradnih preiskav pranja denarja in drugih finančnih goljufij. V večini primerov so švicarska podjetja igrala vlogo posrednika, ki je stranke povezal s ponudniki storitev v davčnih oazah.
Stefan Lenz, nekdanji višji preiskovalec na švicarskem pravobranilstvu, je za švicarsko medijsko hišo Tamedia opozoril, da imajo tamkajšnji svetovalci pogosto ključno vlogo v finančnih goljufijah. Po njegovih besedah so pretekle preiskave pokazale, da »švicarski skladi in odvetniki v davčnih oazah vzpostavljajo pomembne strukture za pranje denarja in jih tako rekoč ni mogoče preganjati«.
V Fidinamu novinarjem konzorcija ICIJ niso odgovoriti na vprašanja o njihovih strankah, pri čemer so se sklicevali na spoštovanje »zasebnosti, zaupnosti in poslovnih skrivnosti«.
Posnetek zaslona spletnega mesta Fidinam
Posrednik
Fidinam je eno najstarejših fiduciarnih podjetij v Švici za davčno, nepremičninsko in poslovno svetovanje na treh celinah.
Njegov ustanovitelj je nekdanji polprofesionalni nogometaš, 90-letni Tito Tettamanti, ki je kasneje postal odvetnik, konservativni politik in finančnik. Tettamanti je Fidinam ustanovil leta 1960, kmalu po tistem, ko je zaradi obtožb, da je nepremičninskemu investitorju znižal kazen za utajo davkov, odstopil s položaja regionalnega pravosodnega ministra.
Tettamantijevo premoženje je ocenjeno na 900 milijonov dolarjev, v več kot 50-letni karieri pa je zgradil trdne odnose z vplivnimi politiki, kot je bil denimo lani umrli avtokratski bahrajnski premier Kalifa bin Salman Al Kalifa.
Ena od dolgoletnih strank Fidinama je tudi Delfo Zorzi, ki so ga desetletja preiskovali zaradi domnevne vpletenosti v teroristična bombna napada v Italiji, napad na banko leta 1969, v katerem je umrlo 16 ljudi, in napad leta 1974, v katerem je umrlo osem ljudi. Po drugem napadu je zbežal na Japonsko, kjer se je nato uveljavil kot poslovnež v modni industriji.
Leta 1997 so tožilci prisluškovali njegovemu telefonu in zaznali več sto klicev na švicarske telefonske številke, ki so jih uporabljali njegovi ključni poslovni partnerji v Italiji. V tajnih pogovorih so Zorzija klicali »GM«, generalni direktor (angl. general manager).
Nekatere telefonske številke, ki jih je Zorzi klical, so pripadale podjetjem s švicarskim naslovom. Med njimi je bila tudi Vega Ltd. Kot so razkrili Pandorini dokumenti, je bila Vega ena od družb, prek katerih je Fidinam upravljal modna podjetja Zorzija in njegovih poslovnih partnerjev.
Zorzi je bil nazadnje oproščen obtožb o dveh bombnih napadih, a je pritegoval pozornost organov pregona, ki so ga spremljali še naprej. Leta 2012 so italijanske oblasti ugotovile, da je Zorzi prek svojih družb utajil 80 milijonov dolarjev, ki so jih dolgovala nekatera njegova modna podjetja. S poravnavo se je izognil kazenskemu pregonu.
ICIJ
Ljuba panamska oaza
»Stranka je preprosto šla v Švico ... odprla oštevilčeni bančni račun, do katerega je bila upravičena panamska korporacija, ki je v zameno delovala v popolni tajnosti in se izognila plačilu davkov v Švici in Panami,« je leta 2014 v svoji knjigi zapisal Jamie Aleman iz panamske odvetniške družbe Aleman, Cordero, Galindo & Lee (Alcogal).
Od začetka tega stoletja sta Alcogal in Fidinam za mednarodne stranke skupaj ustanovila več kot 7000 slamnatih podjetij. Fidinam je panamskemu partnerju večkrat obljubil, da bo »v razumni meri zagotovil, da ne bo prišlo do pranja denarja«.
Jamie Aleman iz panamske odvetniške družbe Alcogal. Foto: ICiJ
Najmanj 30 skupnih strank Alcogala in Fidinama so zaradi domnevnih finančnih goljufij preiskovali v več državah, denimo v Braziliji, kjer sta za Paula Roberta Costo, nekdanjega izvršnega direktorja tamkajšnje naftne družbe Petrobas, ustanovila dve slamnati podjetji, v kateri se je steklo za več kot 5 milijonov dolarjev podkupnin. Costa je bil eden glavnih akterjev v operaciji Java Lato, preiskavi množičnega podkupovanja v južnoameriških državah.
Večina švicarskih svetovalcev je javnosti manj znana kot Fidinam, Pandorini dokumenti pa razkrivajo, da so nekateri izmed njih celo ključni posredniki pri davčnih goljufijah.
Susanne Reinhardt iz vasice južno od Züricha se ukvarja s podpornimi storitvami za podjetja. Otrokom azerbajdžanskega predsednika Ilhama Alijeva in njegovim zaveznikom je pomagala upravljati več kot 30 slamnatih podjetij. Alijev je avtokrat, ki večmilijonsko bogastvo skriva v davčnih oazah, njegova vlada pa je tarča obtožb, da muči politične nasprotnike.
Reinhardtova je v intervjuju za medijskega partnerja projekta dejala, da ji »sploh ni bilo mar«, kdo so njene stranke, in da še danes »nima pojma«, za kaj imajo svoja podjetja. »Ampak bil je dober denar,« je dodala.
»Švica je piratsko pristanišče,« pravi Mark Pieth, profesor kazenskega prava na baselski univerzi. »Tukaj najdeš vse, kar potrebuješ, da lahko skriješ denar.«
Leta 2008 se je s svetovno finančno krizo Švica znašla v središču pozornosti, saj so ameriške oblasti ugotovile, da je največja švicarska banka UBS pomagala približno 52 tisoč Američanom skriti milijarde neobdavčenega denarja.
Zaradi pritiskov iz ZDA in drugih držav je začela Švica reformirati bančni sektor. Po novem so banke dolžne preveriti identiteto lastnikov podjetij in prijaviti sumljive transakcije.
Marca je švicarski parlament delno zaostril zakonodajo o preprečevanju pranja denarja, a je ob tem zavrnil dodatne zaostritve za svetovalce.
To je bila »zamujena priložnost« za poostren nadzor nad pranjem denarja, pravi Jason Sharman, profesor na cambriški univerzi, ki proučuje davčne oaze in finančne goljufije. »Tisti, ki jih omogočajo, redko odgovarjajo za svoja dejanja.«
Pri pisanju zgodbe so sodelovali: Sylvain Besson, Paolo Biondani, Christian Brönnimann, Allan de Abreu, Anna Klühspies, Vittorio Malagutti, Delphine Reuter, Oliver Zihlmann.
