Ubežnik Đurić in njegovi meduzi
Anuška Delić
—
Nekdanji prodajalec vozil Dragan Đurić je bil leta 2014 pravnomočno obsojen zaradi davčne utaje in poslovne goljufije. Pred kaznijo je pobegnil v Bosno in Hercegovino, od koder je, kot razkrivajo Pandorini dokumenti, na skrivaj še naprej posloval prek Sejšelov. Đurić je še vedno na begu.
Ilustracija: Milanka Fabjančič
»Takrat je bil odvisnik od mamil in alkohola, zato je rabil denar, zaradi bolezni pa se ni mogel zaposliti. Z Đurićem se je srečal na železniški postaji v Ljubljani, takrat mu je Đurić za vsak prodan avto obljubil 50 evrov, zagotovil mu je, da gre za legalen posel.«
Tako je krško sodišče leta 2014 opisalo začetek sodelovanja Dragana Đurića, prodajalca avtomobilov, s tedanjim odvisnikom Alešem iz Brežic. Obsodilo ju je zaradi davčne utaje, Đurića pa je ljubljansko okrožno sodišče pozneje obsodilo še zaradi poslovne goljufije.
Đurić je v Nemčiji kupoval rabljena osebna vozila in jih uvažal v Slovenijo. Plačalo jih je Aleševo slamnato podjetje, in sicer z gotovino, ki mu jo je izročil Đurić. Ko so kupci vplačali kupnino, je Aleš s tega računa dvignil denar in ga predal Đuriću.
V pičlih dveh mesecih sta tako uvozila 31 rabljenih osebnih vozil in pri tem utajila davek na dodano vrednost (DDV), ki je bil na računih kupcev izkazan lažno. Finančna uprava je samo v tem času odkrila za 58 tisočakov neplačanega DDV.
To pa, kot kaže, ni bila edina Đurićeva težava s finančno upravo. Še konec junija letos je bil namreč davčni dolžnik v razredu od pol milijona do milijona evrov. Konec avgusta ga na seznamu ni bilo več, čeprav je Đurić po pojasnilih policije, danih Oštru, še na begu.
Toda njegov dejanski davčni dolg bi, kot kažejo Pandorini dokumenti, utegnil biti še precej višji. Đurić je namreč na Sejšelih že leta 2010 skrivaj ustanovil podjetje Medusadoo LTD. Sprva je razmišljal tudi o imenu Lobi LTD.
Tako kot osrednji osebi Oštrovih prvih dveh Pandorinih zgodb – Marko Glinšek in Roman Stropnik – je tudi Đurić sklenil odpreti račun pri banki na karibskem otočju Sveti Vincencij in Grenadine.
V tistem času je bil tudi lastnik slovenskega podjetja Medusa, d. o. o., ki je imelo v zadnjem poslovnem letu, za katero so dostopni podatki, kar 14 milijonov evrov prihodkov.
V te posle slovenske Meduse bi lahko bilo vpleteno prav podjetje Medusadoo s Sejšelov, ki ga je Đurić ustanovil prek tamkajšnje pisarne registracijskega agenta All About Offshore (AABOL), katerega dokumenti so ꞌušliꞌ v projekt Pandorini dokumenti, nato pa so jih analizirali novinarji po vsem svetu.
Družba s 100 tisoč dolarji ustanovnega kapitala naj bi se po Đurićevi napovedi ukvarjala »s prodajo bakra (kovin), odpadnega bakra, surove nafte, dizla in drugimi dejavnostmi«.
2329-kratna rast prihodkov
Dragan Đurić je začel preprodajati avtomobile najpozneje leta 2006, kaže sodba okrožnega sodišča v Krškem. Na sodišču je namreč tedanji brežiški odvisnik Aleš (polnega imena zaradi časovne oddaljenosti ne bomo objavili) povedal, da sta se spoznala v tem letu, ko je imel Đurić »firmo za prodajo vozil na Rudniku, na Dolenjski cesti«.
Takrat je bil Đurić res lastnik podjetja Medico Trade, ki je vozila po ugotovitvah sodišča prodajalo v salonu na Dolenjski cesti v Ljubljani.
Uradni prodajalec je bilo slamnato podjetje Diaden. Dokumentacijo za ustanovitev Diadena je pripravil Đurić, uradni direktor pa je postal Aleš. Đurić ga je po potrebi poklical, naj se pripelje v Ljubljano, kadar je bilo denimo treba podpisovati kakšne dokumente.
Dragan Đurić Foto: Policija
Sestajala sta se v gostinskem lokalu blizu železniške postaje. Aleš je na sodišču povedal, da je moral v Ljubljano vsaj dvakrat do trikrat na teden: »Po njegovem mnenju je bilo teh vozil za več šleperjev.«
Diadenov uradni sedež je bil sicer v Brežicah, a zgolj za prevzem pošte, ki jo je Aleš pokazal Đuriću, »ta pa mu je rekel, naj jo vrže stran, kar se mu je že takrat zdelo čudno«.
Ker je Aleša to skrbelo, ga je Đurić »potolažil, da bodo firmo čez nekaj časa prodali in bo vse v redu«. To se je tudi zgodilo, saj so podjetje že po nekaj mesecih, junija 2007, ꞌprodaliꞌ naprej še enemu odvisniku.
Sodišče je zaradi davčne utaje oba obsodilo na zaporno in denarno kazen: Đurića na dve leti zapora, Aleša pa na 8 mesecev. Đurić je bil na ljubljanskem sodišču v ločeni zadevi obsojen tudi zaradi napeljevanja k poslovni goljufiji – za še dve leti.
Diaden je bil leta 2009 izbrisan iz sodnega registra, to pa je bilo tudi zadnje leto, v katerem je poslovno poročilo oddalo podjetje Medico Trade, ki je bilo vpleteno v prodajo vozil.
Ko je Đurićevo sejšelsko podjetje Medusadoo leta 2010 sklenilo odpreti račun pri banki Loyal Bank z otočja Sveti Vincencij in Grenadine, je bilo slovensko istoimensko podjetje Medusa po dostopnih podatkih edino, ki je uradno še poslovalo.
V letu 2012, ko je Medusa Ajpesu še zadnjič predala poslovno poročilo, je podjetje prijavilo kar 2329-kratno rast prihodkov, nekaj manj kot 14 milijonov evrov. Imelo je skoraj prav toliko skupnih stroškov.
Medusa je prikazala tudi 13,1 milijona evrov kratkoročnih dolgov in približno toliko kratkoročnih terjatev do dobaviteljev.
Po obsodbi zaradi davčne utaje je Đurić zapustil Slovenijo in po ugotovitvah vrhovnega sodišča iz leta 2020 odšel v Bosno in Hercegovino, kjer »naj bi določen čas tudi živel«. Ker je tudi državljan Srbije, naj bi tam »dejansko živel v začetku leta 2020«.
Nobena od navedenih držav svojih državljanov ne izroča, je sodišče pojasnilo v sodbi, s katero je lani zavrnilo Đurićev predlog, da se postopek izvršitve zaporne kazni ustavi, češ da je izvršitev že absolutno zastarala.
Sejšelska svoboda
Ko je Đurić pobegnil pred slovenskimi organi pregona, so za njim poslali tudi Interpol. Slovenska policija je za Oštro pojasnila, da ga še vedno iščejo, tudi prek mednarodnega policijskega sodelovanja, a podrobnosti zaradi interesov iskanja niso razkrili.
Poudarili so, da »izročitev osebe v Slovenijo ni možna iz držav, ki s Slovenijo nimajo sklenjenega medsebojnega bilateralnega sporazuma o izročanju«.
Ko so v sejšelski pisarni agenta AABOL septembra 2015 izvedeli, da je Đurić na begu, so zazvonili alarmi. Uslužbenci, pristojni za skladnost poslovanja, so namreč pri rednem preverjanju strank ugotovili, da ga išče Interpol.
Uslužbenci AABOL se niso obotavljali, kaže notranja elektronska korespondenca: »Moramo ga prijaviti oblastem.« Še isti mesec so sejšelskemu finančnemu regulatorju poslali poročilo o sumljivih transakcijah.
Toda že oktobra 2015 je Đurić sklenil ꞌprodatiꞌ sejšelsko podjetje. Novi dejanski lastnik naj bi takrat postal Slavko Perić, tedanji 66-letnik iz Bosne in Hercegovine. To se je zgodilo 1. aprila 2016 in šlo je le za formalnost. Perić je bil slamnati mož.
Pol leta pozneje je podjetje Medusadoo še vedno uporabljalo Đurićev poštni naslov, AABOL pa ga je v evidencah vodil kot dejanskega lastnika, kar pomeni, da je torej vsaj še konec leta 2016 dejansko upravljal sejšelsko podjetje Medusadoo.
Dve leti pozneje je Siol na podlagi neuradnega pogovora s kriminalistom objavil, da naj bi bil Đurić povezan z Dijano Đuđić, domnevno sodelavko premierovega svetovalca Roka Snežiča. Te povezave nam ni uspelo neodvisno preveriti.
Z Đurićem smo poskusili stopiti v stik prek odvetnika Lada Arčona, ki smo mu poslali vprašanja za njegovo stranko in ga prosili, da ji jih posreduje. Toda odvetnik nam je odgovoril, da o zadevi ne ve nič, »tudi drugače ne komentiramo vsebin razmerij, ki jih imamo s strankami, še manj pa to, kar nam stranke zaupajo«.
Iz registracijskega agenta AABOL so Oštru sporočili, da so v primeru Medusadoo ravnali skladno s predpisi. Pojasnili so, da je finančno-obveščevalna enota policije, ki so ji posredovali poročilo o Đuriću, od njih zahtevala dodatna pojasnila: »Zaradi tekočih oziroma prihodnjih preiskav pristojnih organov vam več pojasnil ne moremo posredovati.«
Finančno-obveščevalna enota in sejšelska agencija za finančne trge konkretnega primera nista komentirali, so pa pri zadnji pojasnili, da informacije, ki jih pridobijo, po potrebi posredujejo pristojnim institucijam doma in v tujini.
