Davčna oaza v osrčju ZDA
Will Fitzgibbon, Debbie Cenziper in Salwan Georges (ICIJ); priredba Oštro
—
Pandorini dokumenti razkrivajo delovanje ameriške industrije skrbniških skladov, ki bogatim strankam zagotavljajo varovanje njihovih skrivnosti.
Foto: Marwen Ben Mustapha - Inkyfada / ICIJ
V rdeči opečnati stavbi z napisom Srce Amerike nasproti hotela Holiday Inn v mestu Sioux Falls v Južni Dakoti je malo znano finančno podjetje pred sedmimi leti odprlo prostore in izreklo dobrodošlico svetovni eliti.
Registracijski agent Trident Trust je obljubil, da bo bogastvo in zasebnost svojih strank ščitil v skladu z zakoni ameriške zvezne države, v katero se steka bogastvo z vsega sveta. Trident jih je poimenoval »prednosti Južne Dakote«.
Ameriška vlada že dolgo obsoja liberalna pravila in jamstva o varovanju zasebnosti, ki v davčne oaze privlačijo oligarhe, premožne poslovneže in politike. Toda rastoča ameriška industrija skrbniških skladov ponuja podobno ali celo višjo raven tajnosti kot tuje davčne oaze.
Pandorini dokumenti kažejo, kako so tuji politični voditelji in poslovneži ali njihovi družinski člani denar in drugo premoženje prenašali iz dolgo uveljavljenih davčnih oaz v ameriške skrbniške sklade.
Preiskava je razkrila 206 skladov, povezanih z 41 državami, ki upravljajo premoženje v skupni vrednosti več kot milijardo dolarjev. Skoraj 30 skladov je upravljalo sredstva, povezana s posamezniki ali podjetji, obtoženimi goljufije, podkupovanja ali kršenja človekovih pravic v nekaterih od najbolj ranljivih družbenih skupnosti na svetu.
Največ dokumentov je ꞌpobegniloꞌ iz pisarne registracijskega agenta Trident Trust v Sioux Fallsu v Južni Dakoti. V Tridentu so v pisnem odgovoru novinarjem ICIJ pojasnili, da spoštujejo vse veljavne predpise in redno sodelujejo s pristojnimi organi. Na vprašanja o svojih strankah niso želeli odgovoriti.
»Skrbi me, da bomo postali kot Švica ali Panama«
Newyorški odvetnik Jonathan Blattmachr se je leta 1995 med lovom na losose na Aljaski domislil, kako bi ZDA lahko tekmovale z davčnimi oazami: premoženje skrbniških skladov bi zaščitil pred davki in upniki.
»Ključno politično vprašanje je, ali bi kot država podprli sistem, ki omogoča izogibanje plačilu zakonitih obveznosti,« je takrat glede Blattmachrjevega predloga zapisal namestnik aljaškega ministra za trgovino. »Osebno mislim, da to ni dobra ideja.«
Leto kasneje je guverner Aljaske Tony Knowles podpisal nekoliko prilagojeno različico zakona, ki je po njegovem mnenju ustrezno naslovila pomisleke o prvotnem predlogu.
Prelomni zakon je spodbudil druge zvezne države, da so sprejele zakone, s katerimi bi pritegnile stranke z vsega sveta, med njimi v Delaware, Nevado, New Hampshire in Južno Dakoto. Sredstva, ki jih upravljajo skrbniški skladi v Južni Dakoti, so se v zadnjem desetletju povečala za več kot štirikrat, na 360 milijard dolarjev.
»Skrbi me ... da bomo postali kot Švica ali Panama,« je dejal nekdanji senator zvezne države Južna Dakota Craig Kennedy, eden od peščice poslancev, ki so imeli pomisleke glede rastoče industrije skladov. »Ne vem, kdo so upravičenci, s kakšnim premoženjem se upravlja. Ljudje zakone o bančništvu in skrbniških skladih uporabljajo za neprimerne namene. Ne morem trditi, da se to dogaja v Južni Dakoti, vem pa ne.«
Med prvimi strankami Trident Trusta je bil kolumbijski tekstilni mogotec José »Pepe« Douer Ambar. V skladu, ki ga je upravljala Tridentova pisarna z Britanskih Deviških otokov, je imel 100 milijonov dolarjev premoženja.
Douerjeva preteklost je bila dobro znana. Leta 2004 se je zunajsodno poravnal z ameriškimi oblastmi, potem ko je mednarodna preiskava razkrila organizirano združbo za prodajo drog v ZDA in pranje denarja. Po ugotovitvah ameriških preiskovalcev je bil Douer eden od kolumbijskih poslovnežev, ki so dolarske izkupičke od prodaje mamil konvertirali v kolumbijske pese.
Douer je lani umrl, njegova družina pa vprašanj novinarjev ni želela komentirati. Douerjev odvetnik je leta 2013 Tridentu na Britanskih Deviških otokih pojasnil, da je vpletenost njegove stranke v zadevo »nesrečna izkušnja«, za katero je odgovoren posrednik, ki mu je Douer zaupal, kažejo Pandorini dokumenti.
Bolečina in dobiček
Carlos Morales Troncoso je leta 1974 prevzel vodenje operacij takratnega proizvajalca sladkorja Gulf and Western Industries iz Dominikanske republike. Pet let kasneje je društvo proti suženjstvu in za zaščito človekovih pravic Združenim narodom poročalo, da je družba skupaj s še dvema podjetjema »kupila« migrante s Haitija in jim izplačevala mizerne plače.
Proizvodnjo sladkorja je nato prevzelo drugo podjetje, Central Romana Corp, ki ga je Morales zapustil leta 1986. Postal je podpredsednik Dominikanske republike, veleposlanik v ZDA in zunanji minister.
Morales je umrl leta 2014. Dve leti kasneje je družba Central Romana na obrobje sladkorne plantaže v El Seibu, enem najrevnejših in najbolj odročnih kotičkov Dominikanske republike, poslala oborožene stražarje in buldožerje, da so 60 družin izselili iz improviziranih hiš.
Yeidi Sierra in njena mama Emily na kraju, kjer je nekoč stala njihova hiša. Foto: Salwan Georges/The Washington Post
Yeidi Sierra, takrat stara pet let, je spala v hiši št. 10 z blatnim podom, brez tekoče vode in elektrike. Ko so hiše padale, je zgrabila en sam črn sandal in pobegnila v zavetje mangovega drevesa.
Ko ni ostalo nič drugega kot zverižen kup kovine, je odkrila, da se je njen drugi čevelj izgubil pod ruševinami. »To je bil edini par, ki sem ga imela,« se je nedavno spominjala v pogovoru z novinarji ICIJ. Podjetje Central Romana je v izjavi zanikalo, da bi družine nezakonito izselili.
Ko so Bahami leta 2019 spremenili zakonodajo, ki zadeva razkritje lastnikov v državnem registru, je družina Morales svoj bahamski skrbniški sklad prenesla v Južno Dakoto.
V premoženju sklada družine Morales so tudi delnice podjetja Central Romana in 14 milijonov dolarjev osebnega imetja, kažejo Pandorini dokumenti. Moralesove štiri hčerke, ki so upravičenke sklada, se na vprašanje, zakaj so premoženje premaknili v Južno Dakoto, niso odzvale. Prek odvetnika so sporočile, da nikoli niso bile vpletene v poslovanje podjetja, ki je proizvajalo sladkor.
Na kraju, kjer so porušili domovanja 60 družin, sta Yeidi Sierra in njena mama iskali zaplato zemlje, kjer je nekoč stala njihova hiša. Na skrivenčenem drevesu je bilo v zbledeli beli barvi še vedno videti številko 10.
Danes desetletna Yeidi je ob izselitvi izgubila skoraj vse. Mesec dni ni obiskovala šole, ker si njen oče ni mogel privoščiti novih čevljev, da bi nadomestila izgubljeni sandal.
