Pesticidi na delu: Porozna zaščitna obleka
Matej Zwitter
—
Priznavanje poklicnih bolezni pri kmetih zaradi uporabe škropiv je v več evropskih državah pomanjkljivo urejeno, je pokazala preiskava evropskih novinarjev Pesticidi na delu. V Sloveniji do zdaj po nepopolnih uradnih podatkih zaradi škropiv ni poklicno zbolel še nihče.
Foto: Aqua Mechanical, Creative commons licenca cc-by-2.0
»Pri 32 letih sem dobil odpoved, ker sem bil tehnološki višek. Takrat so se mi že začeli pojavljati znaki bolezni in nisem bil več tako sposoben v kretnjah,« je posledice parkinsonove bolezni opisal Štefan iz Prekmurja.
Pred odpovedjo je bil Štefan – njegovo polno ime hranimo v uredništvu – 17 let zaposlen kot traktorist v Kmetijskem gospodarstvu Lendava. Leta 1999 je dobil odpoved, tri leta kasneje pa so mu diagnosticirali parkinsonovo bolezen.
Njegovo vsakdanje delo je obsegalo »vse, od setve do žetve«, tudi ravnanje s škropivi za zatiranje škodljivcev in plevela. Nekatera od njih danes veljajo za verjetne dejavnike tveganja za razvoj parkinsonove bolezni.
Pri ravnanju s škropivi so kmetje v skladu z navodili proizvajalca dolžni uporabljati osebno varovalno opremo, kot so zaščitna obleka, rokavice in maska, ki naj bi jih ščitile pred morebitnimi škodljivimi učinki škropiv.
Toda kot je pokazala mednarodna novinarska preiskava Pesticidi na delu, ta oprema ne zagotavlja vedno zaščite, priznavanje poklicnih bolezni pri kmetih zaradi uporabe škropiv pa je v več evropskih državah pomanjkljivo urejeno.
Skupina francoskih znanstvenikov je v seriji študij v zadnjih dveh desetletjih dokazala, da so predpostavke o zaščiti, ki naj bi jo zagotavljala varovalna oprema, v nekaterih primerih pretirane. Med drugim tudi zato, ker nekatera škropiva skozi zaščitno obleko pronicajo že v desetih minutah.
Novinarji iz desetih evropskih držav, med njimi z Oštra v Sloveniji, in ZDA so poskušali ugotoviti, kako velik je problem poklicnih bolezni, ki so posledica uporabe škropiv, pri kmetih. Toda odkrili so, da v več državah podatkov o poklicnih boleznih sploh ni, parkinsonovo bolezen kot posledico uporabe škropiv denimo priznavata le Italija in Francija. V Sloveniji po dostopnih podatkih še ni bila priznana nobena poklicna bolezen zaradi uporabe škropiv.
Tudi Štefan, ki je na domači kmetiji delal od desetega leta, pri petnajstih pa se je zaposlil v lendavskem kmetijskem gospodarstvu, nima potrditve, da je njegova bolezen povezana z delom v intenzivnem kmetijstvu.
Pridelovali so predvsem koruzo, pšenico in sladkorno peso, med delom pa je bil v rednem stiku s škropivi. Medtem ko je sodelavec škropil, je sam brez vsake zaščite na polju opravljal druga dela, se je spominjal v pogovoru za Oštro. Tudi kadar je bil sam v traktorju, ta ni dajal popolne zaščite, saj takrat kabine še niso bile zatesnjene, veter pa je strupeno meglico zanesel v notranjost.
Škropivom je bil izpostavljen tudi med pripravljalnimi in vzdrževalnimi deli na škropilni opremi. Tako je denimo med nameščanjem nastavka za polnjenje rezervoarja moral splezati v rezervoar. »Šel sem v rezervoar, da sem držal matico – v škropilnico, kjer so bili vsi herbicidi, veste, koliko je bilo tam strupov.«
Po sedemnajstih letih dela so se Štefanu začele pojavljati motnje v gibih, ki so eden od znakov parkinsonove bolezni. Kaj je vzrok za razvoj bolezni, ne ve, domneva pa, da bi lahko bila povezana prav s škropivi, saj v širši družini ni primera parkinsonove bolezni.
Pravila piše industrija
To možnost potrjujejo tudi nekatere raziskave. Francoski inštitut Inserm, ki deluje v okviru ministrstev za zdravje in raziskave, je lani pripravil obširno pregledno študijo o vplivu škropiv na zdravje. Med drugim so ugotovili, da »na splošno vse metaanalize potrjujejo povezavo med izpostavljenostjo pesticidom, predvsem poklicno izpostavljenostjo, in parkinsonovo boleznijo«.
Na inštitutu so poudarili, da je vlogo posameznih škropiv ali njihovih skupin težko določiti. Opozorili pa so na vse trdnejše dokaze, da na razvoj parkinsonove bolezni vplivajo herbicidi z aktivno snovjo parakvat. Ta je sicer na območju EU prepovedana od leta 2007, v Sloveniji pa že od 1995.
Predstojnik katedre za nevrologijo na ljubljanski medicinski fakulteti Zvezdan Pirtošek je za Oštro pojasnil, da je predvsem pri mlajših bolnikih pogost vzrok parkinsonove bolezni genetski. Toda epidemiološke študije so že v 90. letih prejšnjega stoletja nakazovale, da je parakvat dejavnik tveganja. Vendar so bile te študije metodološko pomanjkljive, zato jim je industrija lahko oporekala.
Opozoril pa je na kvalitetnejšo epidemiološko študijo, ki so jo leta 2009 izvedli v Kaliforniji, pa tudi na laboratorijsko študijo, v kateri je dodatek minimalnih količin parakvata in fungicida maneba v matičnih celicah bolnikov z genetsko obliko parkinsonove bolezni povzročil hitre spremembe v razvoju bolezni.
Kot je pojasnil Pirtošek, človeške celice same proizvajajo snovi, ki bi lahko povzročile parkinsonovo bolezen, vendar jih zdravo telo sproti čisti: »Parakvat deluje tako, da onemogoča ta obrambni mehanizem.«
“Ko študije izvaja industrija, v vzorcu ohranijo presenetljivo nizke vrednosti. Če najdejo visoke vrednosti, pa jih označijo za izjeme, ki jih izločijo”
Uporabe parakvata se Štefan ne spominja. Spomnil se je, da so uporabljali herbicid galokson, ne pa tudi, za kaj. Aktivna snov v tem herbicidu je parakvat, v Sloveniji pa je bil v uporabi vsaj od leta 1990.
Za zaščito pred škodljivimi učinki morajo kmetje v skladu z navodili za uporabo pri nanašanju škropiv uporabljati varovalno opremo, kot so zaščitna obleka, rokavice in maska. Štefan priznava, da varovalne opreme ni redno uporabljal.
Oprema je bila sicer v podjetju na voljo, nihče pa ni zahteval, da jo uporabljajo, je pojasnil. »Vedeli smo, da so škropiva škodljiva, saj nismo bili butasti. Ampak bili smo mladi, trmasti in neprevidni.«
Toda tudi dosledna uporaba varovalne opreme ne zagotavlja nujno varnosti pred škodljivimi učinki škropiv, je v seriji študij v zadnjih dveh desetletjih opozarjala skupina francoskih raziskovalcev, ki preučuje izpostavljenost kmetov kemikalijam za zaščito pred škodljivci.
Kmetje med škropljenjem ne bi smeli biti izpostavljeni večjim odmerkom škropiv od tistih, pri katerih še ni negativnih učinkov za zdravje. To morajo v postopku registracije proizvajalci škropiv tudi dokazati. Da bi industrijo razbremenili izvajanja študij za vsako škropivo posebej, evropska agencija za varnost hrane priporoča uporabo matematičnega modela za računanje izpostavljenosti.
Kot je za Oštro pojasnila Tanja Fatur, ocenjevalka nevarnosti in tveganja za zdravje ljudi v postopku registracije fitofarmacevtskih sredstev na nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ), je izpostavljenost slovenskih kmetov običajno še manjša, kot predvideva model. Ta predpostavlja, da kmet s traktorsko škropilnico poškropi 50 hektarjev na dan, kar je za večino slovenskih kmetij pretirana predpostavka.
Razvoj modela so vodili strokovnjaki z nemškega zveznega inštituta za ocenjevanje tveganj, toda pet od trinajstih članov delovne skupine je bilo predstavnikov proizvajalcev škropiv, razkriva članek, ki ga je objavila skupina. Poleg tega je model temeljil na neobjavljenih eksperimentalnih študijah, ki so jih izvedli proizvajalci škropiv.
»Ko študije izvaja industrija, v vzorcu ohranijo presenetljivo nizke vrednosti. Če najdejo visoke vrednosti, pa jih označijo za izjeme, ki jih izločijo,« je novinarje projekta Pesticidi na delu opozorila Isabelle Baldi, ena od avtorjev francoskih študij, znanih pod skupnim imenom Pestexpo, in direktorica centra za epidemiologijo raka in okoljske dejavnike pri inštitutu Inserm.
To kaže tudi dokument, ki so ga pridobili novinarji projekta. Med postopkom registracije ga je evropski komisiji poslal proizvajalec prej omenjenega herbicida parakvat. V študiji v Gvatemali so pri enem od kmetov zaznali izpostavljenost, ki je presegla dovoljeno, vendar so hkrati tudi ugotovili, da je škropilnico držal v višini glave: »To ne odraža praks, kakršne veljajo v Evropi.«
Foto: Marcos Garcia Rey
Zaščita za manj kot pol ure
Proizvajalci škropiv in regulatorji zatrjujejo, da v »običajnih okoliščinah uporabe« pesticidi ne predstavljajo zdravstvenega tveganja. Avtorji študij Pestexpo pa so v zadnjih dveh desetletjih dokazovali, da te »običajne okoliščine« dejansko ne obstajajo.
V študijah, ki so jih začeli izvajati leta 1999, so obravnavali dogodke, zelo drugačne od teh »običajnih okoliščin«. Posebej pogosto so se denimo mašile šobe škropilnic, kmete pa je med razstavljanjem poškropila tekočina pod pritiskom. Včasih so šobe prinesli k ustom in jih poskušali odmašiti tako, da so pihali vanje.
V številnih primerih kmetje po opažanjih raziskovalcev niso nosili varovalne opreme. Približno polovica jih je med kratkotrajno pripravo mešanic uporabljala rokavice, le redki so med škropljenjem, ki traja več ur, nosili zaščitno obleko. »Morda to ni 'dobra kmetijska praksa', je pa resnično življenje,« je to komentirala Baldijeva.
Danes je nošenje varovalne opreme precej bolj običajno kot leta 1999, priznavajo raziskovalci, toda prav tako ugotavljajo, da ta v nekaterih primerih daje le občutek zaščite, ne zagotavlja pa dejanske varnosti.
V eni od študij iz leta 2010 so ugotovili, da so bili kmetje, ki so uporabljali vso predpisano varovalno opremo, med čiščenjem opreme izpostavljeni večji količini škropiva kot tisti, ki so delo opravljali v kratkih hlačah in majici s kratkimi rokavi.
Razlogov za to je po mnenju raziskovalcev lahko več, med drugim tudi, da se kmetje z varovalno opremo počutijo zaščitene in so zato manj previdni. Eden od možnih razlogov je po njihovi oceni tudi pronicanje škropiv skozi zaščitno obleko.
Kot so pokazali v nadaljnjih študijah, nekatera škropiva skozi zaščitno obleko lahko pronicajo že v pol ure. Obleke so namreč testirane le na odpornost proti določenim kemikalijam, običajno kislinam in bazam, ne pa tudi proti specifičnim škropivom.
»Pesticidi imajo izjemno zmožnost pronicanja,« je novinarjem pojasnil eden od avtorjev študije Alain Garrigou. »To so posebne kemikalije, narejene za ubijanje, predvsem pa so narejene tako, da pridejo v notranjost rastlinskih in živalskih celic.«
Problem pronicanja škropiv skozi zaščitno obleko je v industriji škropiv znan že zadnjih 15 let, je pokazala novinarska preiskava Pesticidi na delu. Proizvajalec škropiv Syngenta je denimo že leta 2006 izvedel test široko dostopne zaščitne obleke na odpornost proti dvanajstim pesticidom. Večina se jih je skozi material prebila v manj kot dvajsetih minutah, trije pa v manj kot desetih.
Francoski kmet Jean-Baptiste Lefoulon, opremljen z gazami za merjenje izpostavljenosti med študijo Pestexpo maja 2021. Foto: © Ed Alcock/MYOP za Le Monde
Testov varovalne opreme v Sloveniji ni
»To je zanimiv pojav, da so bili zaščiteni uporabniki bolj izpostavljeni od tistih, ki niso imeli opreme,« je ugotovitve francoskih raziskovalcev komentirala Tanja Fatur z NIJZ. »Pri varovalni opremi vedno poudarjamo: pomembno je, da uporabljamo primerno in dobro vzdrževano opremo in da so uporabniki izobraženi o pravilnem ravnanju z opremo in fitofarmacevtskimi sredstvi.«
Škropiva za poklicno rabo, med katera se uvrščajo tista z višjo stopnjo nevarnosti, se v Sloveniji smejo prodajati le v specializiranih prodajalnah. Kmetje morajo za nakup predložiti potrdilo o opravljenem usposabljanju o ravnanju s fitofarmacevtskimi sredstvi.
Smernice za varno rabo fitofarmacevtskih sredstev, ki jih je izdalo ministrstvo za kmetijstvo, predpisujejo, da morajo kmetje pri izbiri varovalne opreme upoštevati navodila za uporabo in varnostni list škropiva.
Na ministrstvu uporabnikom kot dodatni previdnostni ukrep svetujejo, naj varovalno opremo preizkusijo sami, in sicer tako, da nanjo zlijejo škropivo in ga ne odstranijo toliko časa, kolikor jo nameravajo uporabljati. Če na testiranem delu opazijo spremembe, denimo barve ali povečano mehkost materiala, oprema ni primerna za uporabo.
Zaščitne obleke po evropskih standardih glede na stopnjo zaščite razvrščajo v več kategorij. Najnižjo stopnjo imajo obleke tipa 6, ki so le delno odporne proti tekočinam, najvišjo pa nepredušne obleke tipa 1, ki varujejo tudi pred plini.
Brošura, objavljena na spletni strani uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR), kmetom za ravnanje s pesticidi priporoča uporabo obleke tyvek classic. Gre za kemično odporno obleko tipa 5-6, ki daje zaščito pred trdnimi delci in delno zaščito pred tekočinami.
Obleko istega proizvajalca, vendar z eno stopnjo višjo kategorijo zaščite, so leta 2015 testirali raziskovalci s francoskega inštituta za tekstil ter agencije za hrano, okolje in varnost pri delu. Eden od preizkušenih herbicidov je skozi material pronical v desetih minutah. Raziskava je še pokazala, da so boljšo zaščito zagotavljale obleke tipa 3, skozi katere herbicid v osmih urah ni prodrl.
Ko smo ugotovitve raziskave predstavili vodji sektorja za fitofarmacevtska sredstva na UVHVVR Katji Bidovec, je poudarila, da brošura vsebuje priporočila za osebno varovalno opremo, ki jih je zbralo gospodarsko interesno združenje fitofarmacije. Na UVHVVR pa so jo objavili, ker je v njej razumljivo opisana uporaba varovalne opreme, je pojasnila.
Bidovčeva je še poudarila, da lahko kmet za vsako škropivo pri prodajalcu pridobi varnostni list in navodila za uporabo, v katerih so natančnejša navodila o zahtevani varovalni opremi. Če je v dvomih, naj testira odpornost materiala zaščitne obleke in se obrne na proizvajalca oziroma uvoznika škropiva in varovalne opreme.
V interesnem združenju fitofarmacije niso neposredno odgovorili na vprašanje, na podlagi katerih kriterijev so priporočili uporabo obleke tyvek classic. Pojasnili so, da so zavezani varni uporabi fitofarmacevtskih sredstev in da redno pripravljajo »izobraževanja ter jasna in enostavno razumljiva navodila o pravilni uporabi osebne varovalne opreme«.
»Ni problem dobiti obleko, ki bo zanesljivo ščitila pred vsemi vrstami kemikalij,« je za Oštro poudarila Lucija Šarc s centra za klinično toksikologijo in farmakologijo pri UKC Ljubljana, ki predava o varni uporabi škropiv. Toda obleke z višjo stopnjo zaščite so tudi manj zračne: »Problem je tako obleko nositi, še zlasti ob fizični aktivnosti, v vročini in vlagi. Pojavijo se zdravstvene težave zaradi dehidracije in toplotne obremenitve organizma, kar lahko privede celo do toplotnega šoka.«
Visoka stopnja zaščite »za vsak primer« tako ne pomeni večje varnosti, ampak celo nevarnost, je opozorila. »Priporočilo za izbiro ustrezne osebne varovalne opreme za varno uporabo škropiv je precej kompleksno področje, za katero je odgovoren proizvajalec oziroma zastopnik, ki bi moral jasno informacijo uporabnikom predložiti že v navodilu za uporabo, ne samo v varnostnem listu, ki ga uporabnik dobi pri prodajalcu le na izrecno zahtevo.«
Po uspešno izbrani ustrezni varovalni opremi pa so enako pomembni tudi pravilno oblačenje in slačenje ter vzdrževanje oziroma zamenjava osebne varovalne opreme, je še poudarila.
Kmet v Španiji med mešanjem herbicida brez varovalne opreme. Foto: Marcos Garcia Rey
Testov zaščitnih oblek, s katerimi bi preverjali odpornost proti posameznim škropivom, po podatkih Katje Bidovec z UVHVVR ter Tanje Fatur in Mateje Bolčič Tavčar z NIJZ v Sloveniji ni bilo. Sogovornice so se strinjale, da bi bilo za zagotavljanje zaščite najbolje, da bi proizvajalci škropiv preizkusili odpornost posameznih modelov varovalne opreme in predlagali uporabo specifičnega modela. Toda Faturjeva je opozorila, da bi to zahtevalo spremembo zakonodaje, saj v sedanji za to ni pravne podlage.
Ni podatkov, ni problema
Zakonodajo bi morali spremeniti tudi za učinkovitejše prepoznavanje bolezni, ki se zaradi poklicne izpostavljenosti škropivom razvijejo pri kmetih. Odkrivanje poklicnih bolezni je namreč po letu 1990 zastalo, je leta 2016 v publikaciji o poklicnih boleznih opozorila predstojnica kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa Metoda Dodič Fikfak.
Po njenem mnenju je glavni razlog za to, da je odkrivanje poklicnih bolezni v pristojnosti specialistov medicine dela, ki jih financirajo delodajalci, ti pa nimajo interesa za potrjevanje poklicnih bolezni pri svojih delavcih. Poleg tega je seznam poklicnih bolezni nespremenjen od leta 2003 in je »v praksi neuporaben«, je opozorila.
Po podatkih zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) so od leta 2010 do 2020 priznali med 21 in 80 primerov vseh vrst poklicnih bolezni na leto. Po oceni Metode Dodič Fikfak pa bi se ta številka morala gibati okrog 1500. Meni, da bi morale biti poklicne bolezni pri kmetih zaradi narave dela še nekoliko pogostejše od povprečja, toda teh ocen ni.
»Kmetijstvo je po mojem mnenju eno najbolj zanemarjenih področij, kar zadeva varnost in zdravje pri delu,« je prepričana Metoda Dodič Fikfak. Večina kmetov se namreč s kmetijstvom ukvarja poleg redne zaposlitve, zato zanje ne velja zakonodaja o varnosti in zdravju pri delu, je opozorila.
Po podatkih statističnega urada je bilo v Sloveniji konec leta 2020 registriranih nekaj več kot 21 tisoč samostojnih kmetov, po podatkih Zpiza pa jih je pokojninsko in invalidsko zavarovanih le nekaj manj kot 4500. Vendar tudi ti niso dolžni opraviti preventivnega zdravstvenega pregleda, pri katerem se v skladu s pravilnikom iz leta 2003 ugotavljajo poklicne bolezni.
“Določitev, katera bolezen je poklicna, je močno odvisna tudi od ‘politične’ odločitve”
Na Zpizu podatkov o poklicnih boleznih pri kmetih nimajo. Prav tako popolnih podatkov nimajo na NIJZ, čeprav bi morali po zakonu voditi evidenco poklicnih bolezni. Kot so nam pojasnili, imajo le nepopolne podatke, ki samo v desetih odstotkih primerov vključujejo podatek o poklicu bolnika. Po teh podatkih je Zpiz poklicno bolezen doslej priznal le trem kmetom, pri nobenem pa niso zabeležili, ali je zbolel zaradi uporabe škropiv.
Pravilnik o poklicnih boleznih sicer določa, da med te spadajo tudi bolezni, ki jih povzročajo pesticidi, ne navaja pa podrobno, za katere bolezni gre. Tudi Metoda Dodič Fikfak je za Oštro pojasnila, da po njenem vedenju v Sloveniji še ni bilo primera priznane poklicne bolezni zaradi uporabe pesticidov.
Izkušnje v drugih evropskih državah so različne, je pokazala novinarska preiskava Pesticidi na delu. Podobno kot v Sloveniji tudi na Danskem ni podatkov o primerih poklicnih bolezni zaradi uporabe pesticidov. V Nemčiji pristojno strokovno telo že več kot dvanajst let odloča o tem, ali bi na seznam poklicnih bolezni uvrstili parkinsonovo bolezen, povzročeno s pesticidi. To sta doslej priznali le dve državi: od leta 2016 so v Italiji poklicno parkinsonovo bolezen priznali desetim kmetom, v Franciji pa so od leta 2012 zabeležili kar 278 primerov.
»Določitev, katera bolezen je poklicna, je močno odvisna tudi od 'politične' odločitve,« je opozorila Metoda Dodič Fikfak. »Nekatere države se odločijo, da je bolezen poklicna, že, če obstaja velika verjetnost, da to je, ne pa, če obstaja 100-odstotna verjetnost.«
V Sloveniji sicer herbicida parakvat po njenem mnenju ne bi šteli za povzročitelja parkinsonove bolezni, saj so dokazi preveč negotovi.
Nevrolog Zvezdan Pirtošek v praksi med bolniki s parkinsonovo boleznijo opaža tudi precej kmetov. Vendar podrobnih podatkov o tem, s katerimi snovmi so bolniki v stiku, ne spremljajo. Sam podatek, da je nekdo delal na kmetiji, pa zaradi raznovrstnosti slovenskih kmetij ni dovolj za kakršnokoli sklepanje, je poudaril.
Glede priznavanja parkinsonove bolezni kot poklicne bolezni je opozoril, da se mnenja in podatki o povezavi med izpostavljenostjo parakvatu in parkinsonovo boleznijo še vedno razlikujejo. Sam pa meni, da bi bilo prav, da bi parkinsonovo bolezen, povzročeno z dolgoletno izpostavljenostjo pesticidom, priznali kot poklicno bolezen, predvsem pri tistih z genetsko predispozicijo. Tem lahko stik s parakvatom povzroči bolezen ali pospeši njeno napredovanje.
Štefan, ki je po sedemnajstih letih rednega dela v kmetijstvu zbolel za parkinsonovo boleznijo, ni nikoli poskusil pridobiti pravice zaradi poklicne bolezni.
»Ne vem, če bi kaj dosegel,« je skomignil. Spomnil se je primera prijatelja, ki se je poškodoval na delovnem mestu, za odškodnino pa je moral na sodišče. »Vidiš poškodbo, pa te še vedno vlačijo po sodiščih. Jaz ne bi niti poskušal.«
Novinarsko preiskavo Pesticidi na delu je koordiniral danski preiskovalni medij Investigative Reporting Denmark, besedila so urejali uredniki časnika Le Monde in Katharine Quamby, sodelovali so novinarji medijev Le Monde v Franciji, Knack v Belgiji, Tygodnik Powszechny na Poljskem, Oštro v Sloveniji in na Hrvaškem, IRPI v Italiji, De Groene Amsterdammer na Nizozemskem, Ippen Investigativ v Nemčiji, Marcos Garcia Rey v Španiji in The Midwest Center for Investigative Reporting v ZDA. Preiskavo sta podprla Journalismfund.eu in IJ4EU.
