Podrejanje arhitekture
Matej Zwitter
–
Ministrstvo za okolje in prostor bi gradbeni zakon spremenilo tako, da bi vodenje projektiranja stavb zaupalo tudi inženirjem. Arhitekturna zbornica opozarja, da to odpira možnosti za zlorabo zakonodaje in izključevanje arhitektov iz urejanja javnega prostora. S spremembo zakona o javnem naročanju pa bi vlada vpliv arhitekture omejila tudi na področju javnih naročil.
Foto: Tamino Petelinšek/STA
Na poletno nedeljo, 22. junija 2008, so slovenski volivci na posvetovalnem referendumu glasovali o ustanovitvi pokrajin. Referendum je zaznamovala predvsem rekordno nizka, zgolj 11-odstotna udeležba. Izstopala pa je občina Borovnica, kjer se je kljub lepemu vremenu na volišča podalo skoraj 33 odstotkov volivcev.
V Borovnici je namreč poleg državnega potekal še občinski referendum, na katerem so občani odločali o uveljavitvi občinskega podrobnega prostorskega načrta (OPPN). Ta je predvideval gradnjo stanovanjske soseske z 216 stanovanji ob potoku Borovniščica na severnem robu kraja, ki so ji nasprotovali nekateri krajani, združeni v civilno iniciativo Borovnica.
Volivci so OPPN zavrnili, a je občina naslednje leto sprejela nov prostorski načrt in stanovanjsko naselje je bilo do leta 2012 zgrajeno. Toda zasnova naselja je prav zaradi posredovanja civilne iniciative doživela več sprememb, s katerimi so ga po mnenju arhitekta Slavka Gabrovška, ki je z njo sodeloval, bolj prilagodili lokalnemu okolju.
Med drugim so tako dosegli zmanjšanje gostote poselitve v soseski ter dodatne sprehajalne poti in parkirišča v okolici. Po Gabrovškovih besedah je bila tudi prvotna zasnova popolnoma skladna s prostorskim načrtom, a je opozoril, da so znotraj omejitev načrta mogoče različne rešitve. »Pri tem je pomemben odnos do prostora,« je poudaril. »Arhitekte učijo, kako se to dela.«
Vendar projekta ni vodil arhitekt, temveč direktor projektantskega podjetja MT-engineering, po izobrazbi strojni inženir. »Inženir se sprašuje, kako bi nekaj zgradil, arhitekti pa se sprašujemo, kako bomo živeli in kako bomo organizirali življenje,« je pojasnil Gabrovšek.
Da je projektiranje stanovanjske soseske lahko vodil strojni inženir, je omogočal takratni zakon o graditvi objektov, po katerem je moral biti vodja projekta iz stroke, ki prevladuje glede na namen gradnje. Ni pa opredeljeval postopka ugotavljanja, katera stroka je pri posameznem tipu objekta prevladujoča.
Soseska ob Borovniščici. Foto: Uredništvo Oštra.si
Kljub temu je zakonski pojem »prevladujoča stroka« ostal nepojasnjen tudi v novem gradbenem zakonu, ki je začel veljati leta 2017.
Leta 2019 je to nejasnost poskušalo odpraviti ministrstvo za okolje in prostor (MOP), ki je v dopisu upravnim enotam pojasnilo, da morajo projektiranje stavb praviloma voditi arhitekti. Ker gradnja stavb vpliva na urejenost okolice, mora imeti pri projektiranju vodilni vpliv stroka, ki se ukvarja z oblikovanjem prostora. Pri tem so se sklicevali na več dokumentov, ki urejenost prostora, arhitekturo kot kulturni izraz in ohranjanje kulturne dediščine opredeljujejo kot javni interes.
Zdaj namerava ministrstvo pod vodstvom Andreja Vizjaka nejasno opredelitev prevladujoče stroke rešiti z deregulacijo. Pripravilo je namreč novelo gradbenega zakona, ki je ta čas v medresorski obravnavi in po kateri bi črtali zahtevo, da projektiranje vodi strokovnjak iz prevladujoče stroke.
Predlog novele bi tako vodenje projektov omogočil tudi gradbenim, strojnim, elektroinženirjem in drugim. Na ministrstvu so za Oštro pojasnili, da so se za takšno spremembo odločili, ker že zakon o arhitekturni in inženirski dejavnosti jasno določa, da je arhitekturno projektiranje naloga arhitektov, zato ni potrebe po dodatni regulaciji vodje projekta v gradbenem zakonu.
Vendar na zbornici za arhitekturo in prostor (ZAPS) poudarjajo, da bi bili v primeru uveljavitve predlagane novele inženirji kot vodje projekta pristojni tudi za pripravo dokumentacije za gradbeno dovoljenje, s čimer se povečuje tveganje, da bi stavbe načrtovali brez sodelovanja arhitekturne stroke.
»Predlog zakona ukinja potrebo po arhitekturnem načrtovanju grajenega okolja, s čimer je v nasprotju z javnim interesom v arhitekturi kot izrazu kulture,« so v odzivu na predlog ministrstva opozorili na ZAPS. Slovenija se po njihovem s takim predpisom oddaljuje od evropskih trendov, ki »vse bolj poudarjajo pomen arhitekture in oblikovanja in svarijo pred trivializacijo gradnje in posledično izgubo lokalnih identitet«.
Interpretacije in reinterpretacije
Interpretacija »prevladujoče stroke«, s katero je MOP leta 2019 seznanil upravne enote, je sicer pri določanju, katera strokovnost prevladuje v projektu, dopuščala nekaj izjem. Arhitekti bi morali voditi projektiranje vseh stanovanjskih in drugih stavb, ki bistveno prispevajo k urejenosti prostora. Inženirji pa bi lahko vodili projektiranje objektov, ki ne vplivajo na kakovost prostora, denimo kmetijskih in industrijskih.
Tej interpretaciji je nasprotovala inženirska zbornica Slovenije, ki se je v tistem času spoprijemala tudi z notranjim razkolom. Matična sekcija gradbenih inženirjev pri inženirski zbornici je namreč na skupščini junija 2019 izglasovala odcepitev od zbornice, saj ta po njihovem mnenju leta 2017 ni zadovoljivo zastopala interesov gradbenikov med sprejemanjem gradbene zakonodaje.
Interpretacija ministrstva za okolje je razburila predvsem gradbenike. »Skočili smo v zrak,« je za Oštro pojasnil predsednik matične sekcije gradbenih inženirjev Andrej Pogačnik. »Do takrat smo namreč lahko bili vodje projektov, sicer izjemoma, ampak načeloma smo lahko bili.«
Inženirska zbornica je zato junija 2019 zagnala lobistično kampanjo v državnem zboru. Kot je razvidno iz podatkov o lobističnih stikih na portalu Varuh integritete, so do oktobra obiskali poslanske skupine Desusa, LMŠ, SAB in SMC, z elektronskim sporočilom so se oglasili tudi predstavnikoma italijanske in madžarske narodne skupnosti, ter jim predstavili svoje argumente proti interpretaciji gradbene zakonodaje, ki jo je podalo ministrstvo. Prav tako so imeli lobistični sestanek na javnem okoljskem skladu Ekosklad. Sestanek sicer ni bil povezan neposredno z interpretacijo MOP, so pa poskušali doseči umik razpisne zahteve za dodelitev sredstev za energetsko sanacijo stavb, ki je določala, da jo mora voditi arhitekt.
Na odobravanje so naleteli pri poslancu SAB Andreju Rajhu, sicer pooblaščenem inženirju, ki je bil do nastopa poslanske funkcije aktivni član inženirske zbornice. Kot je pojasnil za Oštro, je vodjo projekta do interpretacije ministrstva za okolje in prostor določilo projektantsko podjetje v soglasju z investitorjem. Interpretacija ministrstva pa je po njegovem mnenju degradirala vse inženirske stroke in favorizirala arhitekturno, zato se je nanjo odločno odzval.
Rajh je novembra istega leta v poslanskem vprašanju od takratnega ministra za javno upravo Rudija Medveda zahteval pojasnilo, ali je upravna enota pred izdajo gradbenega dovoljenja pristojna za preverjanje, ali je vodja projekta iz prave stroke.
Rajhovo posredovanje je bilo učinkovito. Minister Medved se je namreč v odgovoru strinjal, da uradniki na upravnih enotah res niso pristojni za vsebinsko odločanje o ustreznosti izbire vodje projekta: »Menimo, da je projektant tisti, ki mora presoditi, katera stroka je prevladujoča, in nato določi vodjo projekta.«
Gradbeni inženirji od takrat nimajo več težav s pridobivanjem gradbenih dovoljenj za stavbe, je dejal Pogačnik. In v tem ne vidi težave.
»Projekt je interdisciplinarna zadeva, v kateri sodelujejo različni, enakopravni sodelavci«, kot so arhitekt, gradbeni inženir, elektroinženir in drugi. »Projektantsko podjetje, ki sklene posel, mora izmed članov te ekipe določiti osebo, ki bo vodja projekta.«
Naloga vodje projekta je po njegovem mnenju zgolj koordiniranje različnih strok, ne pa prevzemanje nalog posameznih strokovnjakov: »Absolutno nočemo prevzemati dela arhitektov.« Ker vodja projekta skrbi tudi za usklajevanje z investitorjem, Pogačnik vztrajanje ZAPS, da mora projektiranje stavb voditi arhitekt, vidi kot poskus preusmerjanja investitorjev na arhitekturne biroje. »Nočemo ekskluzivizma na strani arhitektov in ga ne razumemo.«
Prav tako je, pravi, neutemeljena bojazen, da bi lahko stavbe, če bi obveljale predlagane zakonske spremembe, projektirali inženirji brez sodelovanja arhitektov. Dokumentacija za pridobitev gradbenega dovoljenja mora namreč vsebovati tudi prikaz arhitekture, ki ga po zakonu o arhitekturni in inženirski dejavnosti lahko pripravi le pooblaščeni arhitekt.
Inženir, ki bi risal arhitekturne prikaze, bi torej kršil zakon: »Gre za prastrah arhitektov, da bomo inženirji risali načrte namesto njih. Jaz res nisem za to in jim priznavam kompetenco na njihovem področju.«
Pomanjkljiv nadzor
Toda zakonska določba, da smejo arhitekturno projektiranje izvajati le arhitekti, v praksi ne preprečuje, da načrtov ne bi risali tudi inženirji ali drugi, ki za to niso usposobljeni, je v pogovoru za Oštro opozoril predsednik ZAPS Tomaž Krištof. Nad avtorstvom arhitekturnih prikazov namreč ni nikakršnega nadzora, ki bi onemogočal zlorabe.
Gradbeni zakon v 43. členu določa pogoje za izdajo gradbenega dovoljenja, denimo, da je gradnja skladna s prostorskim aktom in da je dokumentacijo podpisal vodja projekta. Med temi pogoji pa ni zahteve, da je prikaz arhitekture izdelal arhitekt. Upravna enota projekta ne bo ustavila, če arhitekturnih prikazov ni narisal arhitekt, je pojasnil Krištof. To so potrdili tudi na ministrstvu za okolje in prostor.
Da pomanjkanje nadzora nad pripravo arhitekturnih prikazov omogoča izigravanje zakonodaje, kaže tudi raziskava ZAPS iz leta 2014. Takrat so na pobudo društva arhitektov Pomurja pregledali več kot 900 gradbenih dovoljenj, ki so jih med letoma 2012 in 2014 izdale upravne enote Murska Sobota, Lendava in Gornja Radgona. Ugotovili so, da so skoraj 64 odstotkov projektov izdelala podjetja, ki niso imela zaposlenega nobenega arhitekta, niti niso bila v lasti arhitektov.
Zakon je tedaj sicer dopuščal, da je projektantsko podjetje za izdelavo načrtov najelo zunanjega izvajalca, a kot so ugotovili na ZAPS, so dobro tretjino arhitekturnih načrtov v teh upravnih enotah podpisali zgolj trije arhitekti. Nobeden izmed njih ni imel prijavljene dejavnosti projektiranja, niti niso bili zaposleni v podjetju, ki bi opravljalo tako dejavnost.
Rekorder med tremi »priljubljenimi« arhitekti je v 32 mesecih podpisal 132 načrtov oziroma približno enega na teden. To je pri ZAPS vzbudilo sum, da arhitekti načrtov v resnici niso risali sami, temveč so zgolj posojali svoj žig in podpis.
Na ZAPS so pri pregledu načrtov ugotovili tudi celo vrsto kršitev in slabih arhitekturnih zasnov. V več primerih je denimo manjkal prikaz kanalizacije ali izolacije, nosilne stene so bile prikazane nedosledno, tlorisi so bili neracionalni zaradi preozkih ali neizkoriščenih prostorov, dolgih hodnikov in zapletenih poti. Zaradi nepopolne projektne dokumentacije je zbornica kasneje v disciplinskih postopkih izrekla sankcije šestim arhitektom, od teh so štirim pogojno odvzeli licenco.
“Vodja projekta je tisti, ki mora tehtati med interesi investitorja in javnim interesom po urejenem grajenem okolju in ki mora investitorju znati kdaj reči tudi ne.”
Tveganje, da bi arhitekturne načrte risali posamezniki, ki za to niso usposobljeni, po Krištofovem mnenju obstaja še danes. Pravi, da je v poslovni register vpisanih veliko podjetij z dejavnostjo arhitekturnega projektiranja, čeprav niso v lasti arhitektov, niti jih ne zaposlujejo.
V poslovni bazi Bisnode smo preverili prvih 50 samostojnih podjetnikov z dejavnostjo arhitekturnega projektiranja, ki zaposlujejo zgolj eno osebo. Le dobra polovica, natančneje 26, jih je bila vpisana v imenik pooblaščenih arhitektov.
Zahteva, da projektiranje stavb vodi arhitekt, je zato po Krištofovem mnenju ključna varovalka pred tem, da bi arhitekturne načrte za stavbe risali inženirji ali drugi, ki za to niso usposobljeni. Vodja projekta mora biti namreč po zakonu bodisi zaposlen v projektantskem podjetju bodisi njegov (so)lastnik, kar otežuje posojanje podpisov. Prav tako je upravna enota dolžna pred izdajo gradbenega dovoljenja preveriti, ali je vodja projekta vpisan v imenik pristojne zbornice.
Tudi kadar je avtor načrtov arhitekt, je po mnenju dekana fakultete za arhitekturo Mateja Blenkuša pomembno, da je tudi vodja projekta. Ta je namreč pristojen za usklajevanje interesov posameznih strokovnjakov, ki sodelujejo pri projektu.
»Če poenostavim: če bi pri gradnji vrtca prevladoval interes gradbenega inženirja, bi pri presoji, kakšen je najboljši vrtec, dal prednost tistim vprašanjem, ki jih v celoti obvladuje, denimo gradbeni stabilnosti, izbiri materialov in ekonomski učinkovitosti,« je ponazoril Blenkuš. »Tak vrtec bi bil izrazito racionalen, vendar ne bi imel prostorske učinkovitosti.«
Arhitekt pa bi več pozornosti namenil kakovosti bivanja v vrtcu, razporeditvi prostorov in vplivu novogradnje na okolico. »Arhitekta bi prednostno zanimali orientacija stavbe, dobro počutje otrok, barve prostorov. Temu bo namenil toliko časa, da bo izpolnil potrebe otrok.«
Interes javnosti in uporabnikov stavbe po kakovostni ureditvi prostora je pogosto v nasprotju z interesom investitorja po povečanju donosnosti projekta, je opozoril Krištof. Zato je po njegovem nujno, da projekt vodi arhitekt.
»Vodja projekta je tisti, ki mora tehtati med interesi investitorja in javnim interesom po urejenem grajenem okolju in ki mora investitorju znati kdaj reči tudi ne,« je pojasnil Krištof. Poudaril je, da je prav tehtanje teh interesov eno izmed ključnih vprašanj, s katerimi se ukvarjajo študenti arhitekture, varovanje javnega interesa pa arhitektom zapoveduje tudi etični kodeks. »Če arhitekt ni v stiku z investitorjem, tega ne bo mogel početi.«
Javnega interesa, denimo, da so prostori funkcionalni in dobro izkoriščeni, da zunanjost stavbe ne kvari kakovosti bivanja okoliških prebivalcev in da spoštuje določbe o varstvu kulturne dediščine, ni mogoče definirati v predpisih, temveč zahteva strokovno znanje, je še poudaril Krištof. »V arhitekturi ni nič trdnega. Presoja, ali se bo stavba dobro vključila v okolje in ali bo bivanje v njej prijetno, izhaja iz dobrega občutka za arhitekturo.«
Zasnova soseske ob Borovniščici je po posredovanju civilne iniciative doživela več sprememb, s katerimi so jo prilagodili lokalnemu okolju. Foto: Uredništvo Oštra.si
Kakšne so lahko posledice pretiranega uklanjanja projektantov volji investitorja, kaže tudi projekt stanovanjske soseske v Borovnici, kjer se je proti gradnji organizirala civilna iniciativa in zbrala podpise za razpis referenduma proti občinskemu prostorskemu načrtu, ki je predvideval gradnjo soseske.
Projektiranje soseske je vodil strojni inženir Marcel Turk iz podjetja MT-engineering. Kot je za Oštro pojasnil v telefonskem pogovoru, ga je k projektu povabil solastnik podjetja Orbital, ki je investiralo v gradnjo soseske, s katerim sta dolgoletna prijatelja in poslovna partnerja.
V vlogi vodje projekta Turk ne vidi prostora za interese okoliških prebivalcev in razmislek o vplivu gradnje na kakovost bivanja. »To bi bilo tako, kot da bi sosed prišel v vaše stanovanje in vam naročil, da morate umakniti sedežno garnituro, ker njemu ni všeč.« Nič drugače ne vidi vloge arhitekta: »Arhitekt je eksekutor in narediti mora tako, kot želi investitor.«
Toda zaradi takega pristopa okoliški prebivalci niso zahtevali le umika kosa pohištva, temveč kar celotne soseske. Tega sicer niso dosegli, je bilo pa treba projekt zaradi posredovanja civilne iniciative prilagoditi interesom okolice.
Investitor je namreč popustil. Prvo vrsto novih stanovanjskih blokov, ki bi imela po prvotni zasnovi poleg pritličja še tri nadstropja, je znižal za eno etažo. Poleg tega je na robu soseske uredil dodatna parkirna mesta za stanovalce starejših sosednjih blokov, kjer je parkirnih mest primanjkovalo. Načrtovali so tudi gradnjo vrtca ter ureditev sprehajalne poti in mostu čez potok Borovniščica, a do danes niso zgrajeni.
»Šlo je za prilagoditev projekta življenju v okolju, kjer soseska stoji,« je te spremembe povzel arhitekt Slavko Gabrovšek. »Treba je biti domiseln in empatičen do ljudi, ki v nekem prostoru že živijo. To so zahtevna vprašanja, za katera so nas arhitekte učili, kako se jih lotiti, marsikoga drugega pa niso.«
Konec arhitekturnih natečajev
Vpliv arhitekturne stroke na slovensko krajino ogroža še ena zakonodajna sprememba, ki je trenutno v medresorski obravnavi. Ministrstvo za javno upravo je namreč pripravilo predlog novele zakona o javnem naročanju, s katero bi med drugim odpravilo nekatere javne arhitekturne natečaje.
Javni naročniki so po veljavnem zakonu za naročilo projektiranja objektov dolžni razpisati projektni natečaj, kadar predvidena vrednost investicije presega 2,5 milijona evrov oziroma pol milijona evrov, če gre za športne in rekreacijske objekte. O izbiri rešitve odloča neodvisna žirija, v kateri mora biti vsaj polovica strokovnjakov s področja, ki ga natečaj zadeva.
“Javni natečaj je varovalka, da se denar ne deli med prijatelji.”
Zdaj bi ministrstvo obvezno izvedbo natečajev za večje investicije črtalo. Po mnenju dekana fakultete za arhitekturo Mateja Blenkuša bi to lahko vodilo v nenamensko porabo sredstev: »Če se odločitev o izbiri projektanta za velike investicije, ki zahtevajo obsežna proračunska sredstva, ne vodi prek natečaja, bo država dolgoročno oškodovana.«
Natečaj namreč omogoča sočasno presojo več kriterijev, ki so pomembni za odločitev o posegu v prostor, denimo cene, vpliva na okolico in ekološkega odtisa projekta, je pojasnil Blenkuš. »To je mogoče samo, če imaš pred seboj pet ali več predlogov. Če država izbere samo enega projektanta, nikoli ne bo mogla vedeti, ali ima pred seboj dobro ali slabo rešitev.«
Aleš Prijon, nekdanji predsednik ZAPS in državni sekretar na ministrstvu za okolje in prostor pod prejšnjo vlado, je poudaril, da projektni natečaji ne zagotavljajo zgolj izbire arhitekturno najboljše rešitve, ampak je izbor strokovne žirije tudi močno protikorupcijsko orodje.
»Javni natečaj je varovalka, da se denar ne deli med prijatelji,« je dejal za Oštro. »Vračamo se desetletja nazaj, ko se je župan odločil, kdo bo projektiral. Deregulacija je zelo spolzko področje.«
Na ministrstvu za javno upravo trdijo, da je razlog za predlagano spremembo zgolj nomotehničen, saj da bi izvedbo natečajev moral urejati zakon o urejanju prostora, zato jih bodo črtali iz zakona o javnem naročanju.
Toda novela zakona o urejanju prostora, ki je že od novembra v medresorski obravnavi, ne predvideva nove določbe, ki bi urejala izvedbo projektnih natečajev za projekte večje vrednosti. O tem smo vprašali ministrstvo, vendar dodatnih pojasnil niso dali, češ da z ministrstvom za okolje in prostor še usklajujejo vsebino novele.
Članek je nastal v sodelovanju s Transparency International Slovenia v okviru projekta Integrity Watch Europe, ki ga je sofinancirala Evropska unija iz Sklada za notranjo varnost. Vsebina publikacije odraža izključno stališča avtorja. Evropska komisija ni odgovorna za kakršno koli uporabo informacij, ki jih publikacija vsebuje.
Etično obvestilo: Skladno z Oštrovim etičnim kodeksom se je odgovorna urednica zaradi morebitne percepcije nasprotja interesov izločila iz odločanja o izboru teme in iz priprave tega članka.
