Aktivin luksemburški požiralnik
Matej Zwitter
–
Del denarja, ki si ga je nekdanja skupina Aktiva pred propadom izposodila pri bankah, je prek Luksemburga poniknil na Nizozemskem. Ko so njena podjetja premikala premoženje zunaj dosega upnikov, je skupino kljub formalnemu izstopu še vedno upravljal Darko Horvat.
Darko Horvat med tekmo pola. Foto: Wakeham/PoloPhoto
Leto 2011 se je za skupino Aktiva končalo slabo: »Brez ustreznih virov financiranja ali sklenjenega dogovora o reprogramu posojil z bankami družba ne bo sposobna nadaljevati poslovanja kot delujoče podjetje.« Tako so delničarje opozorili v letnem poročilu družbe CG Invest, ki se je pred tem imenovala Aktiva naložbe in je bila ključno podjetje skupine v Sloveniji.
CG Invest bi moral slovenskim bankam naslednje leto vrniti skoraj 73 milijonov evrov, a denarja ni imel, povrhu pa mu posojil ni več uspelo podaljšati.
Pred tem je imel CG Invest pri bankah več sreče. Te so posojila podaljševale, toda ko so podjetja Aktive, ki je zrasla iz certifikatske privatizacije v devetdesetih, v letih 2013 in 2014 drugo za drugim šla v stečaj, tega denarja ni bilo več v njihovih bilancah.
CG Invest je namreč s pridobljenimi sredstvi med drugim financiral povezane družbe v tujini, predvsem na Nizozemskem.
Na Oštru smo v okviru mednarodnega preiskovalnega novinarskega projekta OpenLux, ki ga je koordiniral francoski časnik Le Monde v sodelovanju z mednarodno mrežo nepridobitnih preiskovalnih centrov OCCRP, rekonstruirali del toka denarja iz slovenskih bank v podjetja skupine Aktiva v tujini.
Novinarji Le Monda so pridobili podatkovno bazo z več milijoni dokumentov iz luksemburškega registra podjetij, OCCRP pa je med drugim prispeval svoje podatkovno-analitične zmogljivosti, da je bila baza novinarjem na voljo v strojno berljivi obliki in da so v njej lahko iskali po imenih oseb. Novinarji so med lastniki luksemburških podjetij odkrili trgovce z orožjem, člane kriminalnih organizacij in prijatelje ali sorodnike nekaterih vplivnih politikov.
Lastniško stičišče zdaj že propadle skupine Aktiva je bilo prav v Luksemburgu. Njene lovke so poleg Slovenije segale v Romunijo, na Nizozemsko, v Veliko Britanijo, britansko davčno oazo Guernsey in kasneje v Hongkong.
V Luksemburgu je registriranih več kot 124 tisoč podjetij. Foto: Unsplash
CG Invest (nekdanja Aktiva naložbe) po letu 2011 ni več oddajal letnih poročil, dve leti kasneje pa je šel v stečaj. Takrat je imela družba že za dobrih 150 milijonov evrov terjatev do dveh nizozemskih povezanih podjetij, SEI Holding in Avant Holding, ki sta tedaj ocenili, da nimata dovolj sredstev za poplačilo posojil, kot je CG Invest poročal v zadnjem letnem poročilu.
Ključno Aktivino luksemburško podjetje je bilo China Grace Capital, ki se je prej imenovalo Aktiva Capital in je prek povezanih družb obvladovalo slovenski CG Invest. Tam je delovala tudi družba s skoraj enakim imenom, China Grace Capital II.
Tedaj je bilo na vrhu lastniške piramide britansko podjetje General Investments 2009, katerega manjšinski družbenik je bilo do leta 2009 drugo britansko podjetje, Aktiva Capital Limited, ki ga je vodil ustanovitelj Aktive, poslovnež Darko Horvat.
Horvat je ta položaj zapustil marca 2010, ko so v skupini Aktiva že začeli pripravljati teren za finančno-poslovne operacije, ki so naposled izpraznile CG Invest. Za uspeh sta bili ključni dve luksemburški družbi, ki ju je decembra 2009 ustanovil General Investments 2009: International Investment Holding in Alternative Investment Holding.
CG Invest je šel v stečaj maja 2013, do leta 2014 pa je pet slovenskih bank na DUTB preneslo 95 milijonov evrov slabih terjatev. V stečajni masi je namreč za poplačilo upnikov zmanjkalo skoraj 250 milijonov evrov. Kot smo na Oštru razkrili septembra lani, se je v tistem času prek računov fizičnih oseb in družb, povezanih s Horvatom, steklo najmanj 48,2 milijona dolarjev.
Horvatov izstop, ki to ni bil
Leta 2011 je tedaj ključno Aktivino luksemburško podjetje China Grace Capital II prevzela hongkonška družba China Grace International Investment, ki je bila v lasti njenega direktorja Zakija Ishaga, Sudanca z italijanskim državljanstvom in prebivališčem v Londonu.
Na Oštru smo pridobili sklep specializiranega državnega tožilstva iz novembra 2019 o zavrženju kazenske ovadbe proti vodilnim v CG Investu, ki jo je leta 2013 vložila Banka Celje. Vodstvo CG Investa z ustanoviteljem skupine Aktiva Darkom Horvatom na čelu naj bi po trditvah banke leta 2010 lažnivo prikazovalo, da podjetje izpolnjuje pogoje za odobritev dobrih 27 milijonov evrov posojil.
CG Invest posojil nikoli ni poplačal, Banka Celje pa jih je leta 2014 prenesla na DUTB. Tožilstvo je ovadbo zavrglo, ker je ocenilo, da je imela banka dostop do vseh podatkov o poslovanju podjetja, Aktivina podjetja pa posojil niso mogla vrniti, kar je bila posledica finančno-gospodarske krize, so menili.
Je pa tožilstvo med drugim ugotovilo, da so pristojni v banki že decembra 2010 opozarjali na neustrezna zavarovanja posojil, danih CG Investu, in na dvomljivo porabo sredstev, saj so bila ta namenjena drugim Aktivinim družbam, katerih odnosi so bili »izredno nepregledni in prepleteni, končne naložbe pa niso razvidne«.
Od marca 2010 naj Horvat ne bi več imel nobene vloge v skupini Aktiva ali njenih podjetjih, v popravku, ki so ga 2012. objavile Finance, pa je zatrjeval, da se je iz skupine umaknil že vsaj leta 2009. Toda navedbe celjskih kriminalistov tega ne potrjujejo. Ugotovili so, da je Horvat do leta 2011 skupaj s ključnim direktorjem Aktive v Veliki Britaniji nadzoroval centralni bančni račun skupine v Londonu, kamor se je stekal ves denar Aktivinih podjetij.
Darko Horvat leta 2001, ko je bil še direktor Aktive Group, d.o.o. Foto: Janko Rath/Večer
Kot so ugotovili kriminalisti, je Horvat prek upravljanja sredstev na tem bančnem računu tudi po formalnem izstopu iz Aktivinih podjetij »še naprej ostal končni ekonomski koristnik skupine Aktiva ter njen dejanski poslovodja«, ki je sprejemal vse bistvene odločitve, povezane z vodenjem družb iz skupine, ali nanje vplival.
Po informacijah, ki so jih kriminalisti zbrali pri zaposlenih v banki in skupini Aktiva, se je Horvat decembra 2010 osebno udeleževal sestankov v Banki Celje glede podaljšanja posojil.
Leta 2011 sta bila »formalno lastništvo in upravljanje družb iz skupine« prenesena na Zakija Ishaga, ki je »postal tudi pooblaščenec na bančnih računih družb iz skupine, tako v Sloveniji kot v tujini«. V predkazenskem postopku so še ugotovili, da je Ishag oče podjetnika Davida Ishaga, enega od Horvatovih ožjih sodelavcev. To potrjujejo tudi javni viri.
Leta 2014 je denimo njun poslovni odnos na kratko opisalo londonsko upravno sodišče v sodbi zoper nekdanjega vodilnega uslužbenca JP Morgana, ki ga je spoznalo za krivega razkrivanja notranjih informacij banke o poslovanju družbe Heritage Oil kurdskemu ministru za nafto Aštiju Havramiju.
Sodišče je med dokaze vključilo tudi dogajanje na sestanku leta 2008 med predstavniki banke in naftnim podjetjem Heritage Oil o morebitnih investicijah v izkoriščanje nafte v iraškem Kurdistanu. Na sestanku je bil David Ishag navzoč kot Horvatov svetovalec. Ishag in Horvat nista bila osumljenca.
Horvat je v tem času sredstva za investicije v raziskovanje nafte in plina zbiral tudi v družabnih krogih. Kot smo na Oštru razkrili lani, mu je leta 2014 milijon dolarjev za raziskovanje nafte primaknil Andreas Heeschen, ki je bil tedaj še največji posamični lastnik nemške orožarske družbe Heckler & Koch. Za Oštro je povedal, da je bil Horvat v londonskih poslovnih krogih znan po svojih naftnih in plinskih poslih.
Z Zakijem Ishagom smo poskušali navezati stik prek sinagoge v Londonu, ki jo je ustanovil skupaj z bratoma, a odgovora nismo prejeli. Darku Horvatu smo vprašanja poslali prek treh odvetniških družb, ki so ga v preteklosti zastopale ali upravljale njegovo premoženje, a smo prav tako ostali brez odgovorov.
Krožno posojilodajalstvo
Prav v letu 2010, ko je Horvat še nadzoroval sredstva skupine Aktiva, so njena podjetja izpeljala več notranjih menjav lastništva podjetij in premikov premoženja.
Po sestankih z Banko Celje, ki se jih je udeležil tudi Horvat, je ta leta 2010 podaljšala tri posojila v skupni vrednosti 27,2 milijona evrov, kažejo podatki v sklepu tožilstva. CG Investu so takrat posojila podaljšale tudi druge banke, med njimi NLB, NKBM, Gorenjska banka, Abanka Vipa in Factor banka, katere druga največja družbenica je bila Aktiva, Horvat pa do leta 2012 njen nadzornik.
V letu 2010 bi moral CG Invest bankam vrniti za skupno 87 milijonov evrov posojil, toda sodeč po njegovih letnih poročilih so se obveznosti podjetja do bank v tem letu zmanjšale le za slabih 11 milijonov evrov, večino posojil pa so banke podaljšale. Skupaj z dolgoročnimi posojili je družba konec leta bankam dolgovala dobrih 107 milijonov evrov.
Letna poročila CG Investa kažejo, da je ta izposojeni denar posojal naprej, posojila družbam v skupini pa je iz leta v leto podaljševal. Leta 2010 so posojila dvema povezanima podjetjema iz Nizozemske znašala dobrih 180 milijonov evrov, kar je predstavljalo 78 odstotkov vsega premoženja CG Investa, sicer pa presegalo skupni dolg družbe do slovenskih bank.
SEI Holding je bil od leta 2009 edini lastnik CG Investa, dolgoval pa mu je dobrih 73 milijonov evrov. Še več, 107,4 milijona evrov, je CG Invest posodil Avant Holdingu, ki je upravljal naložbe skupine na Gibraltarju, Curaçau na Nizozemskih Antilih in drugod.
SEI Holding in Avant Holding teh posojil nista v celoti poplačala. Leta 2011 sta CG Investu sporočila, da dolgov v pogodbenem roku ne bosta mogla vrniti, ker nimata dovolj sredstev.
Toda Avant Holding še leto pred tem ni imel likvidnostnih težav. Kot kažejo njegova letna poročila, je 2010. povezani luksemburški družbi Alternative Investment Holding posodil 118 milijonov evrov. Ta je bila ustanovljena šele konec leta 2009, a je že avgusta 2010 prevzela SEI Holding.
Posojilo Avant Holdinga je družba Alternative Investment Holding najverjetneje uporabila za prevzem SEI Holdinga, saj je kupnina znašala prav toliko kot posojilo. Stekla se je na račun še enega nizozemskega podjetja, Venture Holdinga, ki je bil do takrat edini lastnik SEI Holdinga.
Tudi Venture Holding je, še isto leto, denar posodil naprej, in sicer 82 milijonov evrov še eni povezani sveže ustanovljeni luksemburški družbi, International Investment Holding. Ta je nato za kupnino v prav takem znesku prevzela Avant Holding, katerega lastnik je bil dotlej prav Venture Holding.
Venture Holding je tako pri prodaji Avanta denar za prevzem najprej posodil, a ker je v poslu obenem nastopal tudi kot prodajalec, ga je takoj dobil vrnjenega kot kupnino. Pri prodaji SEI Holdinga pa je Venture Holding zaslužil 118 milijonov evrov.
Kam je šel denar iz Venture Holdinga, ni jasno, saj njegova letna poročila v nizozemskem registru podjetij niso več dostopna; leta 2012 je bil pripojen k CG Venture, še eni nizozemski družbi skupine Aktiva. Vse tri nizozemske družbe, SEI in Avant Holding ter CG Venture, so od leta 2014 v stečaju.
Nizozemski stečajni upravitelj je njihove postopke združil v enega, njegova poročila pa kažejo, da so si Avant Holding, CG Venture in nekdanja Avantova hčerinska družba Altafin med seboj izmenjali za 140 milijonov evrov delnic podjetja Palensia Investments z Britanskih Deviških otokov. Kupnine v teh poslih so bile poplačane »s poravnavami in izplačili dividend«, je v poročilu iz leta 2018 pojasnil stečajni upravitelj.
Povezani v energentih
Kje so končale delnice družbe Palensia Investments, ni znano, prav tako ne podrobnejši podatki o poslih z njimi. Stečajni upravitelj je sprva sicer razmišljal o podrobnejši preiskavi poslov in ponovnem odprtju stečaja družbe Altafin, ki je bila leta 2018 že likvidirana. Marca lani je presodil, da nadaljnja preiskava ne bi bila smiselna.
Sodeč po javno dostopnih podatkih je bilo tudi nizozemsko podjetje Altafin povezano z Darkom Horvatom. Prek tega in še dveh podjetij je namreč do leta 2008 obvladoval skoraj 17-odstotni delež v ameriški naftni družbi Maverick Oil & Gas iz zvezne države Florida, kažejo njena letna poročila.
Lastništvo Palensie Investments je bilo, kot kaže, prav tako povezano z izkoriščanjem naravnih bogastev. V letih 2006 in 2007 je namreč podjetje investiralo v rudnik bakra in cinka na jugu Demokratične republike Kongo tik ob meji z Zambijo, kot je pred desetletjem poročal Bloomberg.
Drugi investitor je bilo podjetje Fleurette Properties v lasti izraelskega poslovneža Dana Gertlerja, proti kateremu so ZDA leta 2017 uvedle finančne sankcije zaradi koruptivnih poslov v Kongu. Ugotovili so namreč, da je Gertler tesno prijateljstvo z nekdanjim predsednikom te države Josephom Kabilo izkoriščal za »igranje posrednika pri pridobivanju pravic za izkoriščanje rudnin, pri čemer so nekatera multinacionalna podjetja morala uporabljati njegove storitve, da so lahko poslovala z državo«.
Z Gertlerjevimi posli v Kongu so se leta 2017 v okviru mednarodnega preiskovalnega projekta Paradise Papers ukvarjali nemški kolegi pri časniku Süddeutsche Zeitung.
Kdaj se je Palensia Investments umaknila iz investicije v rudnik v Demokratični republiki Kongo, ni znano. Je pa po poročanju Bloomberga še leta 2011 vložila tožbo proti družbi Fleurette Properties in njenemu lastniku Danu Gertlerju, saj je soinvestitor zamujal s plačilom posojila, za katero je Palensia izdala poroštvo. Spor se je končal z zunajsodno poravnavo. Rudnik je pozneje za 145 milijonov dolarjev kupilo kanadsko podjetje Ivanhoe Mines.
Skupna točka med Horvatom in Gertlerjem je tudi Gibraltar, znan kot poltransparentna jurisdikcija. Oba sta stranki gibraltarske odvetniške pisarne Hassans, ki upravlja vrsto skrbniških družb, denimo Line Management Services Limited, Line Secretaries Limited in Line Trust Corporation.
Horvat je prek skrbniških podjetij odvetniške pisarne Hassans obvladoval naložbe v ameriški naftni družbi Maverick Oil & Gas in drugih podjetjih v Veliki Britaniji, na Guernseyju in Gibraltarju.
Kar zadeva Gertlerja, je Line Trust Corporation pooblaščenec sklada njegove družine, prek katerega obvladuje vsaj Fleurette Properties, Horvatovega soinvestitorja v rudnik v Kongu.
Kot smo na Oštru razkrili septembra lani, je družba Hassans med letoma 2011 in 2016 različnim prejemnikom, povezanim s Horvatom, nakazala 48,2 milijona dolarjev, od tega 4,7 milijona evrov neposredno na Horvatov osebni bančni račun v Švici.
Foto: posnetek zaslona spletnega mesta Fleurette Group.
Za menoj potop
V Sloveniji in na Nizozemskem se je medtem odvijala cela vrsta finančnih manevrov, s katerimi naj bi družbe skupine Aktiva formalno reševale svojo prezadolženost, česar po Oštru trenutno dostopnih podatkih še ni mogoče neodvisno potrditi ali zanikati.
Nizozemski Avant Holding, ki je s posojilom Alternative Investment Holdingu financiral njegov prevzem SEI Holdinga, bi moral denimo slovenskemu CG Investu do leta 2012 vrniti še slabih 90 milijonov evrov. Ker denarja ni imel, je na CG Invest leta 2011 prenesel ekonomske pravice do vsega svojega premoženja. Enako je storil nizozemski SEI Holding, ki je CG Investu leta 2011 dolgoval še 61,5 milijona evrov.
Vendar tega premoženja, ki so ga sestavljale predvsem dolgoročne finančne naložbe, ni bilo mogoče hitro unovčiti, so pri CG Investu leta 2011 pojasnili v zadnjem javno dostopnem poslovnem poročilu.
Toda CG Invest je namesto neunovčljivega premoženja potreboval denar, ker je takrat slovenskim bankam dolgoval že dobrih 96 milijonov evrov. Poleg tega je bilo to premoženje v kasnejših stečajnih postopkih vrnjeno SEI in Avant Holdingu, saj se je izkazalo, da je šlo pri prenosu za oškodovanje upnikov nizozemskih družb.
Slovenski davkoplačevalci od tega niso imeli nič. Večletne finančne operacije so obrodile sadove za lastnike, a ko je šel CG Invest leta 2013 v stečaj, je bil le še prazna lupina.
Stečajni upravitelj CG Investa je štiri leta pozneje priznal za 250 milijonov evrov terjatev, upniki pa so se poplačali le s 300 tisoč evri. Slovenske banke so na DUTB prenesle skupaj nekaj manj kot 90 milijonov evrov slabih terjatev do CG Investa.
Stečaj treh ključnih nizozemskih družb iz lastniške strukture Aktive, to so SEI in Avant Holding ter CG Venture, še traja, upniki pa so prijavili za 330 milijonov evrov terjatev. SEI in Avant Holding sta s prenosom njunega nekdanjega premoženja nazaj v stečajno maso pridobila deleže v več podjetjih v vzhodni Evropi in na Gibraltarju, katerih vrednost ni znana.
CG Venture, h kateremu je bil leta 2012 pripojen Venture Holding, pa je bil ob stečaju že dodobra izvotljen. Kljub temu da je leta 2010 dobil 118 milijonov evrov kupnine za SEI Holding, so bili ob začetku stečaja leta 2014 v premoženju holdinga le manjšinski delež v Pokojninski družbi A in dve nadstropji poslovne stavbe v Ljubljani.
Tudi preiskava slovenskega specializiranega tožilstva zoper vodilne v Factor banki zaradi posojil, ki jih je ta dala družbam iz skupine Aktiva v času, ko sta bila člana njenega nadzornega odbora Darko Horvat in njegov dolgoletni sodelavec Andrej Ručigaj, še traja. Septembra so na tožilstvu pojasnili, da še vedno čakajo podatke iz tujine, »ki v konkretnem primeru pomenijo pomemben del za ugotavljanje dejanskega stanja«.
Tako se je sklenil krog raznovrstnih finančno-poslovnih operacij skupine Aktiva, ki se je začel v času, ko se je Horvat iz njenih podjetij formalno že umikal. Od njih niso imeli koristi ne upniki ne slovenski davkoplačevalci. Korist, ki smo jo novinarji Oštra lahko neodvisno potrdili doslej, so imeli za zdaj le Darko Horvat in najverjetneje tisti, ki jih je pooblastil, da so operacije izvajali v njegovem imenu.
