Pralnica sredi Evrope
OCCRP (povzetek uredništvo Oštra.si)
–
Luksemburg je mala finančna trdnjava z velikim vplivom. Tam je registriranih več kot 124 tisoč podjetij, levji delež jih obvladujejo tujci. Čeprav je kneževina v osrčju Evrope pomemben cilj ali vmesna postaja številnih podjetij in posameznikov, tudi politikov in kriminalcev, nadzor njihovega poslovanja močno otežujejo njeni predpisi.
Ilustracija: Svetlana Tijurina/OCCRP
Leta 2019 je špansko javnost presenetila informacija, da je neko luksemburško podjetje prevzelo največjega državnega proizvajalca orožja Maxamcorp. Javnost je zanimala tudi zato, ker je podjetje leta 1872 ustanovil izumitelj dinamita Alfred Nobel.
Španska vlada je potrdila prodajo, toda nihče ni poznal podjetja, ki je kupilo Maxamcorp. Nihče namreč še ni slišal za družbo Prill Holdings, registrirano v Luksemburgu. Končna lastnika sta bila po podatkih tamkajšnjega poslovnega registra dve podjetji s Kajmanskih otokov.
Po besedah Susane Ruiz, koordinatorke za davčno pravičnost pri organizaciji Oxfam International, je »nedopustno, da je španska vlada prižgala zeleno luč za prodajo podjetju, ki bo delovalo v sektorju, občutljivem za človekove pravice, ne da bi vedela, kdo stoji v ozadju«.
Čeprav sodi med najmanjše države na svetu, je Luksemburg eno od osrednjih finančnih središč. Toda večina denarja, ki ga poganja, izvira iz tujine, saj skoraj 90 odstotkov luksemburških podjetij obvladujejo tujci.
Najmanj 266 ljudi s seznama najbogatejših zemljanov revije Forbes ima tam registrirana podjetja. Nobeden izmed teh ni luksemburški državljan. Okrog 40 odstotkov podjetij je bilo ustanovljenih zgolj za upravljanje premoženja in ne poslujejo.
Pravzaprav je Luksemburg davčna oaza v srcu Evrope, magnet za ljudi, ki bi se radi »odklopili od svojih holdingov, da bi ustvarili finančno nepreglednost«, pravi profesor ekonomije na univerzi v Kaliforniji Gabriel Zucman.
V Luksemburg se steka toliko ruskega kapitala, da je žepna država trenutno največja tuja vlagateljica v Rusiji. »In to ne zato, ker bi Luksemburg vlagal v gradnjo ruskih tovarn,« pravi Benoît Majerus, profesor zgodovine na luksemburški univerzi. »Jasno je, da gre za ruski denar, ki kroži v Luksemburgu, nato pa se vrne v Rusijo.«
Italijanska policija je ugotovila, da člani mafijske družine 'Ndrangheta množično odpirajo luksemburška podjetja, saj je prek teh nezakonito pridobljeno premoženje mogoče skriti pred tožilci. Oblasti v najmanj treh južnoameriških državah preiskujejo sume, da so pomembni politiki podkupnine poskrili v Luksemburgu.
»Skrbi nas,« je novinarjem OCCRP dejal Laurent Lim, uslužbenec direktorata za finančno stabilnost pri evropski komisiji. Poudaril je, da je Luksemburg znan zaradi davčne politike, vendar bi bilo treba razpravljati tudi o problemu pranja denarja: »Do lani je bilo mogoče registrirati podjetje, ne da bi kdorkoli vedel, kdo je njegov končni upravičenec.«
“Neevropski investitorji lahko umazani denar v EU vlagajo prek Luksemburga, neobdavčeno, na skrivaj.”
Finančno središče s pedigrejem
Preoblikovanje Luksemburga v majhno finančno trdnjavo po vzoru Švice se je začelo v 20. letih prejšnjega stoletja, je pojasnil profesor Benoît Majerus. Da bi privabili tuji kapital, so prilagodili predpise, ustvarili borzni trg in uvedli sistem, ki holdinškim družbam omogoča, da ne plačujejo davkov na prihodke.
Ko je sredi 70. let propadla luksemburška jeklarska industrija, je finančni sektor postal glavna gonilna sila države. Danes ta sektor zaseda četrtino nacionalnega gospodarstva in okrog 80 odstotkov tujih neposrednih naložb.
Luksemburg je po besedah Gabriela Zucmana kot nekakšen švicarski nož za finančne storitve, oziroma za davčno utajo in finančni kriminal, odvisno od zornega kota. Ponuja celo vrsto storitev, od pretakanja dobičkov multinacionalk in upravljanja zasebnega premoženja do ustanavljanja podjetij nabiralnikov.
Čeprav je davek od dobička pravnih oseb 25-odstoten, je novinarski preiskovalni projekt Luxembourg Leaks že leta 2014 razkril, da so tamkajšnje oblasti s korporacijami sklepale dogovore, po katerih so te prek zapletenih luksemburških lastniških struktur plačevale tudi manj kot odstotek davka na dobiček.
Mednarodni odziv je oblasti prisilil v izboljševanje preglednosti finančnega poslovanja v državi, januarja 2019 pa je Luksemburg uzakonil oblikovanje registra končnih lastnikov podjetij.
Luksemburg je pogosto odskočna deska za poslovanje v Evropski uniji za tiste naložbe, ki so jih prej upravljali prek tradicionalnih davčnih oaz, denimo na Karibih. Foto: Johny Goerend/Unsplash
Uspeh na papirju
Marca 2019 je kneževina kot ena prvih evropskih držav res uvedla register končnih lastnikov, da bi izpolnila zahteve evropske direktive s področja pranja denarja. S tem naj bi prisilila dobrih 124 tisoč podjetij, da so razkrila svoje ekonomske upravičence.
Toda javna podatkovna baza ima celo vrsto slabosti. Ena ključnih je ta, da omogoča zgolj iskanje po imenih podjetij, kar otežuje delo novinarjev in drugih, ki potrebujejo poslovne podatke o luksemburških družbah.
Francoski časnik Le Monde je pridobil na milijone dokumentov, ki razkrivajo formalne končne lastnike teh podjetij. Mednarodna mreža neprofitnih novinarskih centrov OCCRP je prispevala podatkovno-tehnične rešitve za obdelavo podatkov in njihovo pripravo za novinarsko analiziranje. Ključna prednost zbirke podatkov je bilo iskanje po osebnih imenih.
V letu, ko je luksemburški register končnih lastnikov postal dostopen javnosti, je država prvič v zgodovini zaznala, da je bilo več podjetij izbrisanih iz poslovnega registra kot vpisanih vanj. Tudi luksemburške oblasti se zavedajo, da imajo velikanski prilivi tujega kapitala temno plat, s katero se bodo morale spopasti. Pranje nezakonito pridobljenega denarja je že nekaj let na vrhu seznama tveganj.
Na luksemburškem finančnem ministrstvu so novinarjem OCCRP dejali, da so v zadnjih letih močno povečali ukrepe za zagotavljanje davčne preglednosti, da so ti skladni z evropskimi standardi in da je danes stanje boljše kot pred petimi leti.
Toda strokovnjaki opozarjajo, podatkovna analiza OCCRP pa potrjuje, da ima luksemburški register končnih ekonomskih upravičencev tamkajšnjih podjetij kopico pomanjkljivosti.
Primer družbe Prill Holdings, ki je kupila nekdanje podjetje izumitelja Alfreda Nobela, to lepo ponazarja. V nasprotju s predpisi namreč še vedno ni priglasila svojih ekonomskih upravičencev, zato je bil ta status samodejno dodeljen podjetjema, ki Prill Holdings formalno upravljata s Kajmanskih otokov.
Poleg tega, da ima register omejene možnosti iskanja, so nepopolni tudi podatki, do katerih javnosti omogoča dostop. Analiza podatkov v bazi, ki so jo prečesali novinarji, kaže, da je leto po ustanovitvi registra le 52 odstotkov luksemburških podjetij poročalo registru o svojih dejanskih ekonomskih upravičencih. (Tamkajšnje oblasti so to sicer zanikale in zagotovile, da je delež skoraj 88-odstoten.)
Od preostalih 48 odstotkov podjetij jih 68 tisoč ni poročalo o svojih končnih lastnikih, od tega so pristojne oblasti v številnih primerih ugotovile kršitve predpisov, zato so jih posredovale tožilstvu. V drugih pa podjetja, tako kot Prill Holdings, niso predložila podatkov, zato so formalni končni lastniki postala njihova upravljavska ali skrbniška podjetja.
Danes so, jutri jih ni več
Novinarji časnika Le Monde in mreže OCCRP so prav tako odkrili na desetine primerov podjetij, katerih končni lastniki so bili otroci, umrli in očitne slamnate osebe. Eden bolj razvpitih primerov je podjetje Prestigestate, ki ima v lasti najdražje posestvo na svetu, grad Ludvika XIV., vreden 300 milijonov dolarjev.
Formalno je lastnik posestva luksemburško podjetje, vendar je več medijev poročalo, da je njegov ekonomski upravičenec savdski princ Mohamed bin Salman. Toda sodeč po luksemburškem registru končnih lastnikov je podjetje v lasti treh Savdijcev iz kroga princa bin Salmana.
Kazni za podjetja, ki ne predložijo podatkov o končnih lastnikih ali predložijo napačne, znašajo od 1500 do 1,25 milijona evrov. Toda pregon teh dejanj se je doslej izkazal za izredno težkega, saj je bila ena redkih izdanih kazni 2500 evrov.
Luksemburško finančno ministrstvo je v izjavi za novinarje Le Monda branilo dosežke kneževine in poudarilo, da je bila ta med prvimi evropskimi državami, ki so uvedle javni register končnih lastnikov podjetij. Pri tem so iskali ravnotežje med zaščito zasebnosti in preglednostjo poslovanja. Poudarili pa so, da zgolj register ne zadostuje, saj so tudi uslužbenci finančnih družb in bank dolžni preverjati stranke, ki jih sprejmejo.
Po mnenju Thoma Townsenda, direktorja britanske organizacije Open Ownership, ki se zavzema za javnosti odprte registre končnih lastnikov podjetij, so ti lahko zelo učinkoviti, če so ustrezno zasnovani. Strinjal se je, da bi bil britanski model registra, ki dovoljuje iskanje po imenih direktorjev, ustreznejši tudi za Luksemburg.
Luksemburški register pa denimo ne hrani zgodovinskih dokumentov podjetij, ki so bila likvidirana, kar močno otežuje preiskovanje finančnega kriminala. »Da lahko podatki izginejo z danes na jutri, je velika luknja v zakonu,« meni Townsend, saj so ti podatki včasih ključnega pomena v verigi dokazov neke preiskave.
Čas za odločnejše ukrepe
OCCRP je skupaj s partnerskimi centri analiziral dejavnosti podjetij, katerih lastniki so bili politično izpostavljeni ljudje ali ljudje s kriminalno preteklostjo, in odkril razne vzorce. Luksemburg je pogosto odskočna deska za poslovanje v Evropski uniji za tiste naložbe, ki so jih prej upravljali prek tradicionalnih davčnih oaz, denimo na Karibih.
Markus Meinzer, raziskovalec pri organizaciji Tax Justice Network, je poudaril, da ima Luksemburg vlogo povezovalne točke za poslovanje neevropskih podjetij na evropskem trgu. »Neevropski investitorji lahko umazani denar v EU vlagajo prek Luksemburga, neobdavčeno, na skrivaj.«
Velik delež družb, registriranih v tej kneževini, so hčerinska podjetja drugih družb iz davčnih oaz. Pri tem so Kajmanski otoki, britansko ozemlje v Karibskem morju z le 70 tisoč prebivalci, šesta najpogostejša oaza, katere podjetja so v Luksemburgu registrirala podružnice.
Potem ko se naložbe stečejo v Luksemburg, ga pogosto kmalu tudi zapustijo. V številnih primerih, ki so jih analizirali novinarji, so imela luksemburška podjetja prehodno vlogo pri pretakanju denarja prek različnih držav. V drugih so bila ustanovljena za vlaganje v nepremičnine v tretjih državah, zlasti v Franciji.
Hude težave imajo tudi tožilci in drugi preiskovalci v državah, kot sta Italija in Španija, kjer so potrdili, da njihova prizadevanja za izsleditev kriminalcev v Luksemburgu med drugim ovira pasivnost tamkajšnjih oblasti. To se zlasti kaže pri ugotavljanju nezakonitih denarnih tokov.
Italijanski tožilci so novinarjem denimo pojasnili, da le stežka sledijo denarju mafijske družine 'Ndrangheta v Luksemburg, policija pa, da luksemburške oblasti nerade preiskujejo delovanje mafije.
Strokovnjaki, kot je Gabriel Zucman, opozarjajo, da nobena država ne more sama ustaviti finančnega kriminala in da je prišel čas za bolj ambiciozne načrte. Po njegovem bi se Evropska unija morala učiti na primeru Luksemburga in uvesti skupni javni register vseh vrst premoženja v standardiziranem formatu. »To bi dobro opredmetilo načela finančne preglednosti.«
