Žvižgač iz panamskih dokumentov: Potrebujemo javne registre podjetij!
Frederik Obermaier in Bastian Obermayer (Der Spiegel), prevod Oštro
—
Šest let po razkritju panamskih dokumentov je v prvem intervjuju spregovoril žvižgač, ki je novinarjem priskrbel dokumente. Zahodne države je okrcal, da se v gospodarskih sankcijah proti Rusiji premalo osredotočajo na slamnata podjetja, in pozval k uvedbi javno dostopnih registrov podjetij po vsem svetu.
Frederik Obermaier in Bastian Obermayer. Foto: Paper Trail Media
Leta 2015 se je anonimni žvižgač, ki si je nadel vzdevek John Doe, obrnil na časopis Süddeutsche Zeitung in dvema novinarjema razkril več kot 2,6 terabajta tajnih podatkov. Med dokumenti je bilo tudi več milijonov internih elektronskih sporočil panamske odvetniške družbe Mossack Fonseca, enega najpomembnejših ponudnikov poslovnih storitev v davčnih oazah.
Po razkritjih, ki so postala znana kot Panamski dokumenti in so jih novinarji z vsega sveta objavili v sodelovanju z Mednarodnim konzorcijem preiskovalnih novinarjev (ICIJ), sta med drugimi morala odstopiti islandski predsednik vlade Sigmundur Davíð Gunnlaugsson in pakistanski premier Navaz Šarif. Panamski dokumenti so sprožili množične proteste v Londonu, Reykjaviku in drugod ter na tisoče preiskav po vsem svetu. Pravila za slamnata podjetja so se od takrat zaostrila, vladam pa je uspelo povrniti več kot 1,3 milijarde dolarjev izgubljenih davčnih prihodkov.
Do zdaj je John Doe javno spregovoril le enkrat, in sicer je štiri tedne po objavi panamskih dokumentov v manifestu pozval nosilce oblasti, naj ukrepajo proti svetovni neenakosti. Odtlej je o razkritju izšlo več knjig, podkastov in dokumentarnih filmov ter celo hollywoodski film z Meryl Streep v glavni vlogi. Toda John Doe je molčal.
Pred kratkim je žvižgač stopil v stik z nekdanjima novinarjema Süddeutsche Zeitunga, ki zdaj delata za Der Spiegel. Da bi viru zagotovila anonimnost, sta intervju izvedla prek internetne povezave in šifrirano s programsko opremo, ki je govorila žvižgačeve odgovore. Intervju, ki je potekal v navzočnosti priče, sta novinarja zaradi berljivosti skrajšala, ga rahlo uredila in ga, kot je to običajna praksa v nemških medijih, pred objavo poslala sogovorniku v pregled in odobritev.
Kako ste? Ste na varnem?
Po mojem najboljšem vedenju sem na varnem. Živimo v nevarnem svetu, kar me včasih teži, toda na splošno mi gre precej dobro in menim, da imam veliko srečo.
Šest let ste bili tiho. Vas ni mikalo razkriti, da ste prav vi omogočili vpogled v skrivne posle voditeljev držav in vlad, narkokartelov in kriminalcev v davčnih oazah?
Kot mnogi drugi sem se pogosto spopadal z mislijo o pripisovanju zaslug za svoje delo.
Slava mi nikoli ni bila pomembna. V tistem obdobju je bila moja edina skrb ostati živ dovolj dolgo, da bo nekdo povedal zgodbo. Odločanje, da zberem podatke, do katerih sem imel dostop v podjetju Mossack Fonseca, je trajalo več dni in zdelo se mi je, da gledam v cev nabite puške, vendar sem navsezadnje to moral storiti.
Obrnili ste se na nemški dnevnik Süddeutsche Zeitung. Ta je pritegnil k sodelovanju več kot 400 novinarjev, ki jih je usmerjal Mednarodni konzorcij preiskovalnih novinarjev (ICIJ). Kaj ste imeli v mislih, ko ste se obrnili na nas?
Takrat nisem imel nikakršne predstave o tem, kaj se bo zgodilo in ali se boste sploh odzvali. Dopisoval sem si z več novinarji, med drugim pri New York Timesu in Wall Street Journalu, vendar niso pokazali zanimanja. Pozneje sem se obrnil tudi na Wikileaks, kjer pa mi sploh niso odgovorili.*
Mednarodna ekipa je panamske dokumente začela objavljati 3. aprila 2016. Kakšen je bil ta dan za vas?
Spomnim se, da je bila običajna nedelja. S prijatelji sem šel na kosilo in osupel sem izvedel, da se na twitterju Edward Snowden močno zanima za projekt.
Žvižgač ameriške obveščevalne agencije NSA, ki zdaj živi v izgnanstvu v Rusiji, je nekako izvedel za preiskavo in tvitnil o njej, še preden smo objavili novico o »največjem razkritju 'pobeglih' podatkov v zgodovini podatkovnega novinarstva« ...
Spomnim se, da si je sledilo na tisoče objav na družbenih omrežjih. Česa takega še nisem videl. Dobesedna eksplozija informacij. Ljudje, s katerimi sem bil, so o tem govorili takoj, ko so izvedeli. Po najboljših močeh sem se trudil, da bi se vedel kot kdorkoli drug, ki bi o tem prvič slišal.
Veliko strokovnjakov primerja Panamske dokumente z afero Watergate. Najpomembnejši vir za Watergate je bil pomočnik direktorja FBI Mark Felt, ki je nastopal pod imenom Globoko grlo in je 33 let po objavi končno razkril svojo identiteto ...
Občasno sem razmišljal o Marku Feltu in tveganjih, s katerimi se je spoprijemal. Tveganja, s katerimi se spoprijemam jaz, so nekoliko drugačna. Morda bom z razkritjem identitete moral počakati, dokler ne bom na smrtni postelji.
Zakaj?
Panamski dokumenti zadevajo toliko različnih mednarodnih kriminalnih organizacij, nekatere od njih so povezane tudi z oblastmi, da si je težko predstavljati, da bi se bilo kadarkoli varno razkriti. Felta so morali skrbeti predvsem Richard Nixon in njegovi pajdaši, toda Nixon je slabi dve leti po aferi odstopil, s čimer je ostal brez vsakršne moči. Nekatere skupine, ki skrbi povzročajo meni, pa bodo verjetno tudi čez 50 let še vedno med nami.
Ali ste sploh komu povedali o svoji vlogi v Panamskih dokumentih?
Po objavi sem povedal le nekaj najbližjim.
Torej ste molčali šest let. Zakaj ste sklenili spregovoriti zdaj?
V zadnjih šestih letih me je večkrat mikalo, da bi spregovoril. Vsakič se je zdelo, da je svet vse bližje katastrofi, zato se je potreba po posredovanju zdela nujna. Obenem pa sem moral pretehtati nekaj dejavnikov.
Kateri so ti dejavniki?
Najprej je to seveda moja fizična varnost in varnost moje družine. Drugi dejavnik je dejstvo, da je svet velik prostor s kakofonijo glasov, ki se vsi trudijo biti slišani. Želel sem, da bi moje besede ohranile pomen in ne bi bile pozabljene še pred naslednjim tvitom Donalda Trumpa.
Leta 2016 sem na podlagi tega, čemur sem bil priča, zapisal (v manifestu, op. p.), da se bojim, »da bi nas lahko tik za vogalom že čakala huda nestabilnost«. Bojim se, da je ta nestabilnost zdaj tukaj.
Kakšno nestabilnost imate v mislih?
Vzpon fašizma in avtoritarnosti po vsem svetu, od Kitajske do Rusije, od Brazilije do Filipinov, zlasti pa zdaj v Združenih državah.
Amerika je v svoji zgodovini naredila nekaj strašnih napak, vendar je bila v ključnih trenutkih sila, ki je uravnotežila najslabše režime. To ravnotežje v bistvu ne obstaja več.
Kot kaže, so davčne oaze ključnega pomena za oblastnike v avtokratskih režimih.
Putin je za Združene države večja grožnja, kot je bil Hitler kadarkoli, in slamnata podjetja so njegov najboljši prijatelj. Slamnata podjetja, s katerimi se financira ruska vojska, so tista, ki pobijajo nedolžne civiliste v Ukrajini, ko Putinove rakete zadevajo nakupovalne centre. Slamnata podjetja, za katerimi se skrivajo kitajske korporacije, ubijajo mladoletne rudarje kobalta v Kongu.
Slamnata podjetja omogočajo te in druge grozote, saj onemogočajo družbeno odgovornost. Brez odgovornosti pa družba ne more delovati.
Zdi se, da so panamski dokumenti zaradi ruskega napada na Ukrajino pomembnejši kot kdaj prej. Konec februarja so sprejeli sankcije za enega najstarejših in najtesnejših prijateljev Vladimirja Putina, violončelista Sergeja Roldugina. Glavni razlog za to je v panamskih dokumentih, ki so pokazali, da je Roldugin očitno deloval kot krinka za svojega vplivnega prijatelja, vsaj na papirju pa je njegovo premoženje vredno več milijard. Ali ste zadovoljni s takšnim razpletom dogodkov?
Vesel sem, da so bile zoper Roldugina sprejete sankcije. Mislim, da je to nekaj izjemnega.
“Odkrito povedano, jahte imajo zgolj simbolni pomen. Ključni so slamnata podjetja in skrbniški skladi.”
Ali se bojite, da bi se vam Rusija maščevala?
S tem tveganjem živim, glede na to da je ruska vlada dejala, da me hoče mrtvega. Preden so države omejile doseg televizije Russia Today zaradi ruskega napada na Ukrajino, je ta predvajala dvodelno dokudramo Panamski dokumenti z likom Johna Doeja, ki je v uvodni špici dobil poškodbo glave zaradi mučenja, po tem pa je še narisana ladja zaplula po bazenu njegove krvi, kot da bi šlo za Panamski prekop. Drama je bila čudaška in neokusna, ni bila prav subtilna.
Videli smo, kako so se drugi, ki so bili povezani z računi v davčnih oazah, zatekli k umorom, kot v primeru tragedij Daphne Caruana Galizia in Jána Kuciaka. Njuni smrti sta me globoko pretresli, zato pozivam Evropsko unijo, naj doseže pravico za Daphne in Jána ter njuni družini. In da zagotovi vladavino prava na Malti, eni od nekdanjih jurisdikcij podjetja Mossack Fonseca.
Leta 2017 je prav tako anonimni vir nemški zvezni policiji predal dokumente družbe Mossack Fonseca.
Da, to sem bil jaz. Od začetka sem bil pripravljen sodelovati z vladnimi organi, saj se mi je zdelo povsem jasno, da je kazniva dejanja, ki izvirajo iz panamskih dokumentov, treba sodno preganjati. Nemška vlada me je bolj kot katerakoli druga prepričala, da bo meni in moji družini zagotovila varnost, in po nekaj časa smo dosegli dogovor, ki se je zdel pravičen. Žal je kmalu zatem prekršila dogovor in z mojega stališča je ogrozila mojo varnost. Na žalost drugim ne bi priporočal, da zaupajo zagotovilom nemške države.
Po poročanju medijev ste bili nagrajeni s 5 milijoni evrov. Zakaj ste nezadovoljni z nemško zvezno policijo*?
Bili so trije glavni problemi. Prvič, potem ko je nemška zvezna policija dobila podatke, sem bil v bistvu prepuščen sam sebi in brez kakršnekoli zaščite. To se mi je zdelo nespametno, saj se moja ogroženost sploh ni zmanjšala, celo povečala se je. Kmalu zatem se je v Berlinu sredi belega dne zgodil umor, povezan z rusko tajno službo FSB. To bi lahko bil jaz.
Drugič, nemška vlada dejansko ni spoštovala finančnega dela dogovora, kar je povzročilo dodatne težave, ki so ogrozile mojo varnost.
Tretjič, nemška zvezna policija je večkrat zavrnila priložnost, da bi analizirala dodatne podatke o poslovanju v davčnih oazah, ki presegajo panamske dokumente, kar je naravnost šokantno.
Torej menite, da nemški organi niso storili dovolj, da bi vas zavarovali?
Želim biti pošten. Zagotovili so majhno stopnjo zaščite, vendar v taki situaciji le ena napaka lahko privede do katastrofalnih, nepopravljivih posledic. Iz več razlogov nisem bil zadovoljen z njihovim pristopom, zlasti ko je od razkritij preteklo več časa. Če bi se nemška vlada resnično zavedala pomena panamskih dokumentov, sem prepričan, da bi se zadeve lotila precej drugače.
Kaj točno ste želeli od policije? Zaščito prič? Novo identiteto? Ali več denarja?
Lahko rečem le, da niso spoštovali finančnega dogovora.
Nemška policija je podatke družbe Mossack Fonseca delila z več deset državami, vendar jim je omejila dostop na podatke o njihovih državljanih. Po tej logiki bi lahko podatke o oligarhih delili le z ruskimi organi, razen če v drugih državah potekajo kazenske preiskave – kar je absurdno, zlasti glede na to, da so bile ravno proti tem ljudem nedavno uvedene sankcije kot odgovor na rusko invazijo na Ukrajino.
Na žalost niti nemška niti ameriška vlada nista pokazali večjega zanimanja za panamske dokumente. Namesto tega se osredotočajo na jahte. Odkrito povedano, jahte imajo zgolj simbolni pomen. Ključni so slamnata podjetja in skrbniški skladi. Sankcije so eno od pomembnih orodij, obstajajo pa tudi druga. ZDA bi lahko na primer izvedle racijo v ameriških pisarnah nekaterih agentov, ki ustanavljajo slamnata podjetja, in tako dale vedeti, da te dejavnosti niso več sprejemljive. To bi zlahka storile. Vendar za zdaj niso.
“Potrebujemo javno dostopne registre podjetij v vseh jurisdikcijah, od Britanskih Deviških otokov do Angvile, Sejšelov, Labuana in Delawara. Takoj. In če slišite odpor, je to glas politika, ki ga je treba zamenjati.”
Ruska elita rutinsko skriva lastništvo luksuznih hiš, jaht, letal in drugega premoženja z zapletenimi lastniškimi strukturami v davčnih oazah. Kako to ustaviti?
Mislim, da je zahodni svet Vladimirja Putina dolgo časa obravnaval kot nadlogo, ki pa jo lahko nadzoruje z gospodarskimi spodbudami. Očitno to ni delovalo.
Potrebna bi bila res izredna prizadevanja, nekakšen sodobni projekt Manhattan, katerega cilj bi bil razvozlati skrivnosti sveta davčnih oaz. Računalniške zmogljivosti za to vsekakor obstajajo. Vprašanje pa je, ali obstaja politična volja. Do zdaj nisem videl veliko dokazov, ki bi me prepričali o tem.
Zakaj menite, da še nismo videli pomembnega ruskega žvižgača?
Čeprav imaš potreben pogum, je nujna določena stopnja svobode, da postaneš žvižgač. Nekdo ti mora prisluhniti in obstajati mora vsaj nekaj želje po spremembi. Poleg tega, da Putin pogumne ljudi ubija in zapira, je v državi, kot je Rusija, zelo težko najti takšno svobodo.
Edward Snowden je ujet v Rusiji. Čeprav kritizira Putinovo vlado kot skorumpirano, ne more zapustiti države, saj bi mu v ZDA sodili.
Snowden je le delček sestavljanke v informacijski vojni, ki jo Rusija večji del zadnjega stoletja vodi proti Združenim državam. Če ima ameriška obveščevalna skupnost dokaze proti njemu, bi jih morala predložiti vsem na vpogled. Če jih nima, bi ga moral predsednik Biden pomilostiti in mu omogočiti vrnitev domov. Tako preprosto je.
Kako ste zadovoljni z učinkom razkritij?
Osupel sem nad posledicami razkritij panamskih dokumentov. Kar je dosegel ICIJ, je bilo brez primere, in sem zelo zadovoljen, celo ponosen, da so bile zaradi panamskih dokumentov izvedene pomembne reforme. Dejstvo, da so se tudi pozneje razvila tako obsežna novinarska sodelovanja, je prav tako prava zmaga. Žal pa to še vedno ni dovolj. Nikoli si nisem mislil, da bo objava podatkov ene odvetniške pisarne rešila svetovno korupcijo, kaj šele spremenila človeško naravo. Politiki morajo ukrepati.
Potrebujemo javno dostopne registre podjetij v vseh jurisdikcijah, od Britanskih Deviških otokov do Angvile, Sejšelov, Labuana in Delawara. Takoj. In če slišite odpor, je to glas politika, ki ga je treba zamenjati.
Od leta 2016 je bilo objavljenih na tisoče zgodb o panamskih dokumentih. Ali so še kakšne, za katere menite, da mora svet izvedeti zanje?
Veliko zgodb še ni bilo povedanih. Na misel mi pride skrbniški sklad, ki je uporabljal rumene papirnate čeke in ga je kolumbijsko svetovalno podjetje verjetno ustanovilo za narkokartel, velika ameriška banka pa je očitno dovolila neposredno uporabo računa pri svoji korespondenčni banki v Panami. Imena prejemnikov plačil so na te čeke natipkali s pisalnim strojem. To ni samo nenavadno – lahko bi izdajali kar čeke z opozorilnimi znamenji.
Edward Snowden je vaš primer nekoč opisal kot najboljši možni scenarij za žvižgača: z razkritji ste dosegli velik učinek, obenem pa ste javnosti še vedno neznani in svobodni. Ali tudi vi tako vidite svojo vlogo?
Imam neverjetno srečo, da se je vse izšlo tako dobro, kot se je, čeprav nič ni popolno. Očitna prednost tega, da javnosti ostajam neznan, je, da sem razmeroma varen. Cena za to pa je, da nisem mogel doseči, da bi ta tematika ostala v javni razpravi, kot je to storil Edward Snowden v zvezi z razkritji o prisluškovanju NSA. Seveda je to do neke mere plačal s svojo svobodo. Vedno nekaj pridobiš in nekaj izgubiš.
Kaj vas je razkritje naučilo o žvižgaštvu?
Po mojem mnenju je najpomembnejša lekcija mojega primera, da je mogoče, čeprav morda redko, sprožiti veliko spremembo in še vedno dobro živeti. Vendar je potrebnega veliko dela in tudi sreče, da ostaneš korak pred drugimi.
Ali bi kaj priporočili morebitnim žvižgačem?
Povedati resnico o kočljivih zadevah ni nikoli enostavno. Rekel bi, da podcenjujemo, kako težko je ohraniti trezno glavo. Ne glede na to, ali se pogovarjate z novinarji ali državnimi organi, bodite pripravljeni, da se bo vse odvijalo zelo počasi. Pomembno je, da dihate in si občasno zaposlite možgane z drugimi stvarmi.
Če bi lahko zavrteli čas nazaj, ali bi še enkrat zažvižgali?
Takoj.
* Časnika New York Times in Wall Street Journal nista želela komentirati žvižgačevih navedb, da ju objava dokumentov ni zanimala. Wikileaks se na poizvedbe Der Spiegla ni odzval. Nemška zvezna policija očitkov o kršitvi dogovora z žvižgačem ni želela komentirati.
