Na balkanski begunski poti sistematične kršitve človekovih pravic
Boštjan Videmšek, Mašenjka Bačić, Nerminka Emrić, Maja Čakarić, Klara Škrinjar
Fotografije: Matej Povše
—
Kljub opozorilom varuhov človekovih pravic v Sloveniji in na Hrvaškem je prebežnikom ob vstopu v ti državi še vedno oteženo zaprositi za azil. Množično, sistematično in tudi nasilno jih potiskajo iz Evropske unije.
Prebežnik iz Afganistana pred migrantskim centrom Bira v Bihaću, BiH.
Zahodni del Bosne in Hercegovine je ozko grlo za migrante in begunce na begu čez Balkan. Številne med njimi na poti proti severu ali zahodu Evrope ujamejo na slovenskem ozemlju, od koder jih zadnje leto sistematično vračajo na Hrvaško. Tam so pogosto izpostavljeni nasilju policije, v Bosni in Hercegovini, kjer nazadnje pristanejo, pa so obsojeni na neznano dolgo čakanje.
Slovenska policija prebežnikom omejuje možnosti, da bi zaprosili za azil, ali pa njihove prošnje »presliši«. O tem govorijo migranti, ki smo jih srečevali vzdolž balkanske begunske poti od Slovenije do Bosne. Primere nasilja nad njimi beležijo nevladne organizacije, preiskuje jih tudi slovenski varuh človekovih pravic.
Takšno ravnanje kaže na sistematične kršitve ključnih mednarodnih konvencij o človekovih pravicah – v dveh državah članicah EU.
Begunska pot razpadla, ljudje ostajajo
Situacija danes je bistveno drugačna od tiste, ki je pred štirimi leti pretresla javnost. Spomini na jesen leta 2015, ko se je čez Balkan po grobih ocenah prebijalo milijon ljudi, so za nekatere nemara še sveži, toda situacija na terenu se je od takrat občutno spremenila.
Begunska pot proti zahodu in severu Evrope je razpadla po sklenitvi sporazuma med EU in Turčijo, ki je med drugim predvideval vračanje beguncev in migrantov iz Grčije v Turčijo. Tako kot je sporazum predvidel, so že spomladi 2016 njegovi učinki ustavili množične migracije in skoraj v celoti zaprli balkanski koridor, zaradi česar je veliko prebežnikov ostalo ujetih v njem.
Naslednje leto so prišle na dan informacije o spornem potiskanju prebežnikov iz Slovenije in Hrvaške do meje z BiH (t. i. push-back), o nasilju, zasegih in uničevanju mobilnih telefonov, o jemanju denarja, krajah in tudi poškodovanju osebnih predmetov.
Kljub številnim pričevanjem in zbranim dokazom slovenska in hrvaška policija vse očitke nevladnih organizacij, medijev ter migrantov in beguncev zanikata.
Sredi julija je hrvaška varuhinja človekovih pravic javno objavila anonimno pritožbo skupine hrvaških policistov. V njej so priznali, da morajo po navodilu nadrejenih prebežnike vračati v BiH. Številni njihovi poklicni kolegi so pri tem nasilni, jim odvzemajo lastnino in podobno. »Če bi se temu uprli, bi dobili odpoved, kako naj potem preživljamo družine,« so v pismu zapisali nezadovoljni policisti.
Sirska družina iz Hame se je prebila do Slovenije, od koder so jih policisti vrnili na Hrvaško in nato v Bosno in Hercegovino. Na fotografiji iščejo prostor za spanje v Veliki Kladuši v BiH.
Takšno ravnanje potrjujejo mnogi prebežniki, ki smo jih spomladi spoznali na ostankih balkanske poti.
Med njimi je bila kdaj tudi mlada sirska družina iz Hame, ki se je letos spomladi prebila do Slovenije. »Takoj ko smo prestopili mejo, smo naleteli na slovenske policiste. Poskušali smo zaprositi za azil, a so nam rekli, da to ni mogoče. Da v Sloveniji 'ni azila'. Vrnili so nas na Hrvaško, kjer so nam vzeli telefone. Z nami so ravnali kot z zvermi, čeprav potujemo z otroki. Vrgli so nas v kombi in nas odpeljali v bližino bosanske meje.«
Od tam so v hudem dežju in skoraj zimskem mrazu pešačili do Velike Kladuše, mesta na severozahodu Bosne in Hercegovine, ki je eno izmed trenutnih središč na balkanski begunski poti.
Po oceni bosanskega varuha človekovih pravic bo letos v državo vstopilo najmanj 60 tisoč migrantov, vendar lokalne oblasti opozarjajo, da je država nanje slabo pripravljena.
V Veliki Kladuši je sirsko družino, premočeno in izčrpano, v jedilnico nekdanje picerije, zdaj pa začasne ljudske kuhinje, spustil gostilničar Asim Latić – Latan. Poldrugo leto že streže beguncem in migrantom. Njegovi gostje bežijo pred vojnami, totalitarnimi režimi, revščino, nasiljem in posledicami podnebnih sprememb, on pa jim postreže z večerjo. Vsak dan zanje pripravi do 800 večernih obrokov.
Gostilničar Asim Latić - Latan v nekdanji piceriji v Veliki Kladuši v BiH vsak dan pripravi 800 obrokov za migrante in begunce.
Sirska družina je po prihodu pojedla večerjo, prvi pravi obrok po tednu dni, je povedal oče dveh majhnih otrok, ki se nam je predstavil le z začetnico, A. Edini med prebežniki, katerih pričevanja objavljamo v nadaljevanju, nam ni zaupal svojega imena. Zaradi strahu pred maščevanjem režima v domovini, kjer so ostali njegovi starši, bratje in sestre, je dejal.
A. se je s svojo družino ter svakom in njegovo partnerico iz Sirije proti Evropi napotil v upanju, da bo lahko tu brez težav zaprosil za mednarodno zaščito, saj prihaja z vojnega območja in potuje z otroki. Uštel se se je. Tudi njegova družina se je pridružila naraščajočemu številu ljudi, ki so jim vzeli možnost za azil, še preden so sploh zaprosili zanj.
Vračanje po hitrem postopku
Slovenska policija je od lanske pomladi številnim prebežnikom onemogočila pravico do azila in jih vrnila na Hrvaško. Praksa onemogočanja vložitve prošnje za azil ter sistematičnega in množičnega vračanja beguncev in migrantov pa se je začela uveljavljati konec maja 2018.
Takrat je tedanji generalni direktor slovenske policije Simon Velički policistom dal navodilo, naj osebe, ki jih v mešanih slovensko-hrvaških patruljah ujamejo pri prečkanju meje, »vrnejo v obravnavo hrvaški policiji«.
Spremembe v obravnavi migrantov in s tem možne nepravilnosti v ravnanju slovenske policije pri obravnavi ljudi, ki so vstopili na območje Slovenije z namenom, da bi zaprosili za mednarodno zaščito, potrjujejo podatki, ki jih je na svoji spletni strani objavila sama policija.
Statistika vračanja beguncev je namreč najbolj poskočila lani, ko je bilo po poročilu slovenske policije na Hrvaško izgnanih kar 4653 ljudi, to je enajstkrat več od triletnega povprečja po letu 2015, ko je nastala balkanska begunska pot.
Prebežniki, ki uberejo pot čez Balkan proti severu in zahodu Evrope, prihajajo večinoma iz Afganistana, Irana in Pakistana, pa tudi Sirije, Iraka, Eritreje in drugih afriških držav. Pot se vije iz Turčije prek Grčije in Albanije, Črne gore in Srbije v Bosno in Hercegovino, nato pa prek Hrvaške do Slovenije.
Slovenska in hrvaška policija prebežnike sicer zavračata na podlagi bilateralnega sporazuma, ki sta ga državi sklenili leta 2006. Ta določa vračanje migrantov po skrajšanem postopku.
»Grozno je, da se dve državi članici EU enostavno znebita nekaterih iskalcev azila, tako da jih po hitrem postopku vrneta nazaj v tretjo državo,« so že ob začetku te prakse ugotavljali v mednarodni človekoljubni organizaciji Amnesty International.
Da bi preverili navedbe, ki se nanašajo na položaj tujcev, ko nedovoljeno prestopijo državno mejo na območju policijskih postaj Črnomelj in Metlika, je urad varuha kot neodvisni organ opravil pregled policijskega dela na območju teh policijskih postaj.
Na podlagi ugotovitev v poročilu je februarja letos ministrstvu za notranje zadeve predlagal, naj skupaj s policijo sprejme »vse potrebne ukrepe«, da bi zagotovili dosledno spoštovanje človekovih pravic, neoviran dostop do mednarodne zaščite in natančno dokumentiranje postopkov s tujci.
Meddržavni sporazum s Hrvaško po mnenju urada ne odvezuje policistov od obveznosti, da morajo pri svojem delu upoštevati pravice in svoboščine, zagotovljene z našo ustavo, zakoni in drugimi predpisi.
Slovenski policist na meji med Slovenijo in Hrvaško.
Nenaden upad števila prosilcev za azil
Če slovenska policija tujca na slovenskem ozemlju, ki ga obravnava slovensko-hrvaška patrulja, preda hrvaškim varnostnim organom, čeprav je izrazil namen, da bo zaprosil za azil, je to po oceni varuha v nasprotju z zakonom o mednarodni zaščiti.
Med drugim so v uradu varuha pogrešali (resno) obravnavo okoliščin vsakega posameznika. Iz policijske dokumentacije namreč ni bilo vedno razvidno, ali je oseba v pridržanju izrazila namero, da bi vložila prošnjo za mednarodno zaščito, oziroma jo je izrazila, pa je bila ta morda preslišana. Takšna nekonsistentnost pa kaže na možnost, da je policija nekaterim preprečila dostop do azilnega postopka.
Ministrstvo za notranje zadeve je varuhu zatrdilo, da se lahko v policijskih prostorih vsak seznani s pravicami in postopkom, saj so na voljo zloženke v različnih jezikih. Takšno informiranje je po mnenju varuha nedvomno koristno, vendar mora biti dostopno na mestih, kjer se je z vsebino mogoče seznaniti.
Varuh je še opozoril, da mora biti prosilcu za mednarodno zaščito zagotovljena možnost zaprositi zanjo in jo nato tudi pridobiti, če izpolnjuje pogoje konvencije o statusu beguncev, tako imenovane ženevske konvencije.
Potem ko je nanizala ugotovitve iz poročila, je Nataša Kuzmič iz urada varuha človekovih pravic še dodala: »Zanemarljivo število dejansko zaznanih namer prebežnikov, da bi zaprosili za mednarodno zaščito, na policijski postaji Črnomelj kaže na utemeljenost očitkov, da so se v nekaterih policijskih postopkih dogajale nepravilnosti, vključno z izvajanjem kolektivnih izgonov, ki so prepovedani po konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin«.
Civilnodružbena iniciativa Info Kolpa je v poročilu letošnjega aprila ugotavljala, da je »praksa kršenja zakonodaje z onemogočanjem pravice do azila« junija lani postala sistematična. Med drugim so navedli, da se je s črnomeljske policijske postaje razširila tudi na druge obmejne postaje, denimo v Metliki, Ilirski Bistrici in na Dragonji.
Junija lani, kmalu po izdaji omenjenega navodila slovenskim policistom o ravnanju z nezakonitimi prebežniki, se je delež tistih, ki so izrazili namero za pridobitev azila na policijski postaji v Črnomlju, v enem samem mesecu znižal za 95 odstotnih točk, z 98 odstotkov na tri.
Slovensko policijo smo zaprosili za sveže podatke o prosilcih za azil za leto 2019 po posameznih obmejnih policijskih postajah, vendar nam jih niso posredovali, češ da bi zbiranje podatkov zanje pomenilo »nesorazmerno obremenitev«.
Zavračanje
Policija je sicer že v statističnem poročilu o ilegalnih migracijah za leto 2018 ugotovila, da se je »število izročenih tujcev opazno povečalo tudi zaradi krepitve sodelovanja s hrvaškimi varnostnimi organi. Povečanje je bilo zaznano predvsem v drugi polovici leta 2018.«
To je bilo leto rekordov. Število vseh, ki jih je slovenska policija vrnila oblastem drugih držav, se je leta 2018 glede na prejšnje leto povečalo kar za 406 odstotkov. Pri tem je poskočil tudi delež vrnjenih na hrvaško mejo, za vrtoglavih 507 odstotkov.
Po javno dostopnih podatkih policije je bilo letos v prvem polletju vloženih slabih osem odstotkov manj prošenj za mednarodno zaščito kot v enakem obdobju lani. Število nelegalnih prehodov državne meje se je v tem času povečalo kar za 47 odstotkov.
Še bolj, za 216 odstotkov, se je povečalo število prebežnikov, ki so jih slovenske oblasti na podlagi različnih meddržavnih sporazumov vrnile v sosednje države. Lani so jih v prvem polletju vrnile 1117, letos pa 3534. Od teh jih je bilo največ, 98 odstotkov, vrnjenih na zunanjo mejo s Hrvaško.
Prebežniki na poti čez hribovje med Bosno in Hercegovino in Hrvaško. V ozadju je mesto Bihać. Na pot se praviloma odpravijo v zavetju noči, da so čim manj vidni policistom in ostalim prebivalcem. Hodijo izven ustaljenih poti, skozi gozdove, izogibajo se večjim krajem.
Urša Regvar iz centra nevladnih organizacij PIC pravi, da nekateri prosilci še vedno pričajo o onemogočanju dostopa do azilnih postopkov, »kar potrjuje naša opažanja in kaže, da posameznikom na meji dostop do zaščite še naprej omejujejo«.
Toda na policiji so neomajni. »Na tovrstne posplošene in neutemeljene očitke smo že večkrat odgovarjali in pojasnili, da smo vsak konkreten primer, ki nam je bil predstavljen, natančno preverili. Pri nobenem doslej se izrečeni očitki niso potrdili.«
Da so policijski postopki na meji netransparentni ter da se kršitve pravic izvajajo sistematično in množično, opozarjajo novinarji, aktivisti in nevladne organizacije. Nanje je, kot smo pojasnili zgoraj, lani postal pozoren varuh človekovih pravic.
Sume o nezakonitosti policijskih postopkov pri obravnavi prosilcev za azil in morebitne kršitve človekovih pravic preiskuje tudi slovensko specializirano državno tožilstvo. Preiskava še ni končana.
Za razumevanje razmer na terenu je ključen dokument, o katerem pišemo zgoraj. Svojemu poročilu ga je dodala iniciativa Info Kolpa. Kot je iz njega razvidno, je vodstvo slovenske policije maja lani vsem policijskim postajam odredilo, kako naj ravnajo z migranti in prosilci za azil.
Do nedavnega je bil dokument še tajen. Toda policija ga je morala razkriti, saj je Amnesty International po zakonu o dostopu do informacij javnega značaja zahtevala vpogled vanj. Vendar pa vsebine tega navodila javnost še vedno ne pozna v celoti. Kot so dodali pri iniciativi Info Kolpa, »se policija kljub odločbi informacijske pooblaščenke, da gre za informacije javnega značaja, proti razkritju bori na sodišču«. Postopek še ni končan.
Čeprav sta oba varuha človekovih pravic, slovenski in hrvaški, opozorila, da je treba razmere izboljšati, se je sistematično in kolektivno vračanje prosilcev za azil nezadržno nadaljevalo tudi letos.
Na ostankih balkanske begunske poti, med Slovenijo in Bosno, smo zbrali pričevanja, ki to dokazujejo.
Prevozi v birokratski trikotnik
Nedaleč od narodnega parka Plitvice, ene najpomembnejših hrvaških turističnih točk, leži mestece Korenica. Nekam zapuščeno je videti in tudi infrastruktura je bolj žalostna.
Čeprav je tako blizu naravnega bisera, ni na turistični poti. Po navedbah hrvaških nevladnih organizacij je stavba tamkajšnje policijske postaje postala »birokratski trikotnik« oziroma »začasna nastanitev« za drugačne obiskovalce.
Migrante, ki jih odkrijejo med prehodom, odpeljejo do oddaljene policijske postaje, nato pa do zelene meje ter jih preženejo v Srbijo ali BiH.
Policijska postaja Korenica, za njo pa garaža, kjer zadržujejo prebežnike.
»Res je, da sem vozijo migrante,« nam je potrdila prebivalka Korenice. Zakaj, kako, koliko jih je, ni vedela.
Toda poročilo nevladnih organizacij, ki sodelujejo pri iniciativi Border Violence Monitoring, o »nezakonitih push-backih in nasilju na mejah« iz aprila letos vsebuje več pričevanj o tej policijski postaji oziroma zlasti nekakšni garaži ob njej. Tam ljudi po poročanju portala H-alter.org pridržijo, z njimi grdo ravnajo, nato pa jih vrnejo v BiH.
Hrvaška policija izvajanje push-backov vztrajno zanika. Toda ne le pričevanja beguncev, tudi niz fotografij in videoposnetkov dokazuje nasprotno. Da je pri tem »potrebno malo sile«, je nedavno potrdila celo sama hrvaška predsednica Kolinda Grabar Kitarović.
Na nepravilnosti v ravnanju policije kaže tudi uradna statistika oziroma luknje v njej. Civilna iniciativa Dobrodošli ter nevladni organizaciji Center za mirovne študije in Are You Syrious so namreč odkrile neskladja v uradnih podatkih.
Leta 2018 je hrvaško mejo nezakonito prečkalo 8207 ljudi, kar je 71 odstotkov več kot leto prej. Porast primerov nezakonitega prehoda meje je bil najočitnejši prav v bližini meje s Slovenijo, kar 158-odstoten. V bližini meje z BiH je hrvaška policija odkrila 88 odstotkov več vstopov, v preostalem delu države pa 55 odstotkov.
Od teh 8207 oseb so jih pridržali le 536 oziroma slabih sedem odstotkov. Trinajst odstotkov prebežnikov (1068) je zaprosilo za azil, dobrih 17 odstotkov (1438) pa so jih vrnili v tretje države.
Torej: hrvaška policija ima le podatke o skupno 3042 ljudeh, ki jih je leta 2018 zajela med prečkanjem državne meje. To je manj kot polovica.
»Kje je preostalih 5165 in kako je policija ravnala z njimi?« se sprašuje Julija Kranjec iz Centra za mirovne študije. Poročilo te organizacije predvideva, da gre za ljudi, ki so jih na Hrvaškem nezakonito zavrnili. Domnevajo, da policija ne popiše vseh, ki jih zajame.
Točne uradne statistike o pregonih beguncev iz Hrvaške po njihovem mnenju ni, na podlagi podatkov, ki so jih zbrale mednarodne organizacije, pa sklepajo, da je hrvaška policija v sosednje države nezakonito vrnila najmanj 10 tisoč ljudi, torej sedemkrat več, kot navaja hrvaška policija.
»Nenehno ponavljam vprašanje: Kje so ti ljudje?« pravi Maja Kević iz hrvaškega urada varuha človekovih pravic, ki prejema pritožbe o nezakonitem vračanju migrantov v Srbijo in BiH. Večina pritožb v zadnjem letnem poročilu varuha zadeva policijske postopke proti migrantom, ki so jih prijeli med prečkanjem državne meje ali neposredno po njem.
Urad varuha je izvedel tudi za interna pravila na hrvaški policiji, ki omogočajo izvajanje push-backov.
Številni prebežniki poročajo o nasilnem vedenju policistov.
Eno izmed njih je domnevno ustna odredba s konca leta 2016, drugo je pisni dokument s 15. februarja 2018.
Po navodilih takratnega generalnega direktorja policije Marka Srdarevića morajo policisti migrante, ki jih najdejo globoko na hrvaškem ozemlju, se pravi, stran od obmejnih policijskih postaj, poslati na policijsko postajo na območju, kjer so prečkali mejo, ne pa na tisto, ki je najbliže kraju, kjer so jih našli.
Poleg tega je po besedah Kevićeve preiskovanje urada varuha človekovih pravic pokazalo, da obstaja tipski obrazec, ki ga dajejo migrantom, »v njem pa med drugim piše, da se strinjajo z vrnitvijo, da ne potrebujejo prevajalca in da se lahko sporazumejo tudi s pomočjo googlovega prevajalnika in podobno«.
To pa je v nasprotju s hrvaško zakonodajo. Beguncem bi morali omogočiti, da zaprosijo za azil, če to želijo, in obravnavati bi jih morali individualno, da bi sploh izvedeli, zakaj so prišli v državo, pravi Kevićeva.
Obrazec, ki ga prejmejo, je pravzaprav sklep o odhodu, ki jim nalaga, da morajo državo zapustiti v sedmih dneh. Da bi lahko prečkali mejo, bi morali imeti veljavne osebne dokumente, ki jih migranti večinoma nimajo, niti jih ne morejo dobiti.
»Zato menimo, kar piše tudi v [našem] poročilu, da jih na te bolj odročne policijske postaje pripeljejo zato, da spravili čez zeleno mejo,« je povedala Kevićeva. Dejansko gre po njenem za kršitve človekovih pravic, ki so glede na številčnost postopkov vračanja množične.
Podobno kot slovensko tudi hrvaško ministrstvo za notranje zadeve kljub številnim dokazom o nasprotnem vztrajno zanika nezakonito ravnanje obmejnih policistov.
Ko je švicarska televizija maja letos objavila posnetke, na katerih policisti na zeleni meji potiskajo migrante proti BiH, je hrvaški notranji minister Davor Božinović dejal: »To je še en jalov poskus obtoževanja hrvaške policije, ki upošteva državne in evropske zakone.«
Bosanska taborišča
Migranti in begunci, ki jih pri prehodu meje ujame slovenska ali hrvaška policija, pot za nedoločen čas končajo v Bosni in Hercegovini. Nekdanja tovarna klimatskih naprav Bira v Bihaću, mestu na severozahodu države, je eden izmed največjih migrantskih centrov v državi.
Vsak migrant, ki je tam nastanjen, je vsaj enkrat že poskusil prečkati mejo na Hrvaško in se odpraviti naprej proti Sloveniji. Nekateri so se vrnili, drugim je uspelo ali pa so končali v Srbiji.
V Bihać je od lanskega aprila do julija letos po podatkih mestnega urada za komuniciranje prišlo približno 11 tisoč migrantov, medtem ko jih notranje ministrstvo Unsko-sanskega kantona navaja 17 tisoč. Toliko so jih vsaj registrirali. Zakaj je nastala takšna razlika, ne zna pojasniti nihče, oboji namreč pravijo, da jih popisujejo natančno.
Prebežniki, za katere ni bilo prostora v migrantskem centru Bira v BiH, so se zadrževali in spali kar na odprtem.
Na ulicah Bihaća se srečujejo različni prebežniki iz Sirije, Pakistana, Libije, Afganistana, Alžirije, Maroka, Tunizije, Palestine, Iraka, Irana in drugih bližnjevzhodnih ter afriških dežel. Mnogi spijo na prostem. Nekateri najdejo zavetje v zapuščenih objektih, ki jih v Bosni ni malo.
V BiH dolgo nihče ni skrbel za migrante, ki niso imeli prenočišča. Julija lani je v vseh sprejemnih centrih v tej državi skrb zanje prevzela meddržavna ustanova Mednarodna organizacija za migracije (IOM). Vendar so njihovi sprejemni centri pogosto prepolni, zato so mnogi migranti še vedno na ulicah brez strehe nad glavo.
Pred vhodom v center Bira so sprejemni prostori, kjer je bilo ob našem obisku letos spomladi približno 500 ljudi. Ko smo govorili z njimi, so nas prosili za pomoč, pripovedovali so, da jim nihče iz centra Bira noče pomagati. Trdili so, da jim ne dajo ne vode ne hrane.
Melisa Kljuca, predstavnica organizacije IOM, ki upravlja center Bira, je zatrdila, da vsi dobivajo redne obroke, vendar je center prezaseden.
Nastanitev prebežnikov v migrantskem centru Bira v BiH.
Bili smo tudi priča temu, da so varnostniki zasebnega podjetja Bakrač Security, ki varujejo Biro, uporabljali električne paralizatorje, da bi migrante oddaljili od vhoda v sprejemni center. Uporaba teh naprav je po bosanskih predpisih prepovedana.
Stopili smo v stik s predstavnikom podjetja Bakrač Security, vendar niso bili pripravljeni pojasniti, zakaj jih uporabljajo. Je pa Melisa Kljuca iz IOM povedala, da so posamezne varnostnike zaradi teh palic že začasno suspendirali in premestili drugam.
Tisto noč je sicer veliko migrantov ostalo na prostem, spali so na travniku, blizu centra Bira. Nedaleč od Bihaća so sicer bosanske oblasti na travniku, nekdanjem odlagališču odpadkov, postavile šotore. V to improvizirano taborišče, ki se imenuje Vučjak, policija zdaj vodi migrante, ki jih najde na mestnih ulicah. Živeti tam je huje, kot biti v zaporu, pravijo.
Ozko grlo balkanske poti
Migranti navadno v BiH vstopajo čez njeno vzhodno mejo, kjer ni sprejemnih centrov zanje, potem pa se odpravijo v notranjost države, proti Tuzli. Kot smo videli na terenu, breme migrantske krize nosi peščica prostovoljcev. Delujejo na lastno pobudo, občasno jim pomagajo človekoljubne organizacije in maloštevilni prebivalci Tuzle.
Med najbolj dejavnimi je domačin Senad Pirić. Pravi, da se znajdejo, kakor vejo in znajo, in da so tudi že preutrujeni. Njihove zaloge hrane, sanitetnega materiala in drugih osnovnih življenjskih potrebščin so skoraj izčrpane, migrantov pa je iz meseca v mesec več.
Prebežniki iz sosednje Srbije v BiH oziroma v Republiko Srbsko prihajajo čez reko Drino. Voditelji Republike Srbske, ene izmed dveh političnih entitet BiH, vztrajajo, da migrantom ne bodo pomagali, omogočajo pa humanitarni koridor. Policisti zato vse, ki pridejo v območje Republike Srbske, usmerijo v drugo entiteto, Federacijo, oziroma proti Tuzli.
Železniški most čez reko Drino pri kraju Karakaj na meji med BiH in Srbijo.
Tja vsak dan v poznih večernih urah pripešači več migrantov. Navadno pridejo v skupinah, v katerih je tudi trideset ljudi. Premočeni so, lačni, prestrašeni. Zberejo se pred zbirnim centrom, v parku ali pa na glavni avtobusni postaji, od koder gredo naprej v Sarajevo.
»Prav nobena lokacija v Tuzli ni primerna za bivanje. Javna stranišča zvečer ne delujejo, prav tako ni prepotrebne zdravniške oskrbe oziroma kakršnekoli pomoči odgovornih,« nam je pojasnil Pirić.
Do tega problema so oblasti zavestno brezbrižne, trdi ta neutrudni prostovoljec, ki dneve in noči pomaga prebežnikom. Pravi, da BiH nima nikakršne sistemske rešitve za migrantski problem. Ne dovolijo jim, da bi vstopili v EU, a jim tu, kjer obtičijo, tudi ničesar ne priskrbijo, je obžaloval Pirić. Ne morejo ne naprej ne nazaj.
»Država z neodzivnostjo očitno krši temeljne človekove pravice beguncev in migrantov, EU pa spodbuja tudi države, ki niso njene članice, k uporabi represivnih metod,« ugotavlja Nidžara Ahmetašević, bosanska aktivistka in novinarka, ki begunsko krizo spremlja od leta 2015.
Tuzla, prvo mesto v BiH, v katero pridejo prebežniki iz Srbije. Na fotografiji prenočujejo pred zbirnim centrom, kjer jih registrirajo.
Zanikanje in brezbrižnost
Po treh mesecih intenzivnega terenskega dela in obdelovanja podatkov ugotavljamo, da se praksa tako imenovanih push-backov – zavrnitve beguncev in migrantov na meji brez možnosti vložitve prošnje za azil – na balkanski begunski poti kljub opozorilom nacionalnih varuhov človekovih pravic, nevladnikov, novinarjev in drugih s tega področja nemoteno nadaljuje tudi v letu 2019.
O tem najbolj jasno pričajo številni begunci in migranti, s katerimi smo – ob sprotnem in poznejšem preverjanju dejstev – govorili v Bosni in Hercegovini, predvsem v Veliki Kladuši in Bihaću. Njihova pričevanja so ključna, saj dokazujejo sistematičnost ravnanja z migranti, ki je v nasprotju z mednarodnimi konvencijami o človekovih pravicah in ravnanju z begunci.
Zavrnitve se dogajajo na slovensko-hrvaški meji, kar poleg pričevanj dokazuje tudi uradna statistika, ki pa je včasih pomanjkljiva. Nemogoče je denimo vedeti, koliko beguncev in migrantov po prestopu meje slovenska policija vrne naravnost na Hrvaško, saj po mnenju poznavalcev razmer mnogi niso zajeti v slovenskih statističnih podatkih, največkrat tudi v hrvaških ne.
Ko so na Hrvaškem, pa jih tamkajšnja policija – tudi to potrjujejo zbrana pričevanja – z zelo nasilnimi ukrepi vrne v Bosno in Hercegovino, kjer v nastanitvenih centrih pod okriljem Mednarodne organizacije za migracije vladajo nečloveške razmere. Številni se morajo znajti sami.
Slovenska policija kršitve mednarodnih konvencij in azilne zakonodaje vztrajno zanika. Podobno velja za hrvaško, ki zavrača vse obtožbe o nasilju.
V Bosni in Hercegovini, ozkem grlu tega, kar je ostalo od balkanske begunske poti, se politični vrh z vprašanjem migracij tako rekoč ne ukvarja. Trenutno je po podatkih IOM v Bosni na begu okoli 7000 ljudi.
Fotogalerija
Avtor fotografij: Matej Povše
Projekt je podprl Journalism Fund. Izvedli smo ga v sodelovanju z avtorji in fotografom iz Slovenije, Hrvaške ter Bosne in Hercegovine.
Vsebine portala Oštro.si sofinancira Ministrstvo za kulturo.