»Go, go, go, Bosnia, Bihać … go, go, nazaj«*
Farzad Kazim je bil v Iranu član iranske mladinske reprezentance v taekvondoju. Odlična telesna pripravljenost mu je omogočila, da se je od Srbije do Slovenije prebil skrit pod vlakom, držeč se za podvozje vagona.
Besedilo: Boštjan Videmšek, Nerminka Emrić
Fotografije: Matej Povše
Vse več prebežnikom ob vstopu v Slovenijo in na Hrvaško onemogočijo, da bi prosili za azil. Množično, sistematično in tudi nasilno jih potiskajo iz Evropske unije. Zbrali smo pričevanja, ki to dokazujejo.
Ami Rabet, 16 let, Sirija
Ami Rabet je najstnik iz Idliba. Star je 16 let in že več kot pol leta živi v Bihaću, na severozahodu Bosne in Hercegovine.
Mamo je pustil za seboj v Siriji in na pot odšel sam, za svojimi sorodniki. Starejšemu bratu je že pred tremi leti uspelo priti do Nemčije, zato upa, da bo enako uspelo tudi njemu. »Zelo si želim videti brata.«
Dvakrat je že poskusil nezakonito prečkati mejo med Hrvaško in BiH. Podal se je čez nevarno pogorje Plješivica, ki meji na obe državi. Obakrat so ga prijeli in vrnili v Bosno.
Prvič ga je ujela hrvaška policija. Ami se spominja, da so bili do njega zelo grobi. Polomili so mu telefon, raztrgali dokumente, vzeli denar in sežgali odeje, ki so ga varovale pred mrazom med spanjem na prostem.
“Policisti so me še potisnili v avtomobil in odpeljali do hrvaške meje, ne da bi nas sploh registrirali.”
Drugič, januarja letos, je bilo še težje. V skupini migrantov je v mrazu gazil po snegu, hodili so po gorskih stezah in gozdu. Po sedmih dneh izčrpavajoče hoje se je v GPS-aplikaciji na telefonu izpisalo, da so že dva kilometra stran od meje, v notranjosti Slovenije.
Prepričani so bili, da jim je uspelo, da so zdaj varni znotraj Evropske unije. Toda takoj ko so prišli iz gozda, jih je obkrožila slovenska policija.
Poskusil je zaprositi za azil. Policiji je pojasnjeval, da bi rad k bratu v Nemčijo, a zaman. S policisti je bil tudi prevajalec, ki je, kot trdi Ami, iz Palestine. Naivno je mislil, da mu bo pomagal, toda zgodilo se je nasprotno.
Prevajalec, ki je delal za slovensko policijo, je zavrnil vsako možnost, da bi bil Ami državljan Sirije in še mladoleten, čeprav mu je pokazal svoje osebne dokumente. »Go, go, go, Bosnia, Bihać … go, go, nazaj,« mu je govoril prevajalec.
Policisti so ga še z drugimi zajetimi migranti potisnili v avtomobil in odpeljali do hrvaške meje, ne da bi jih sploh registrirali. Hrvaška policija pa jih je nato še hitreje odpeljala do bosanske meje in naprej do Bihaća.
Ne bo odnehal. Kmalu bo spet poskusil prečkati meje na poti in zaprositi za azil. Vztrajal bo tako dolgo, dokler nazadnje ne bo pri svojem bratu v Nemčiji.
Nadine Maliki, 32 let, Sirija
Nadine Maliki je iz mešane sirsko-maroške družine, doma je iz Alepa. Sirijo je zapustila pred dvema letoma. Večino tega časa je preživela v Turčiji, v obmejnih mestih Reyhanlı in Antakya. Je brez družine. Starši so ji umrli. Nikoli se ni poročila.
“Kam greste, se je na nas zadrl policist s puško v roki. Strah me je bilo. ”
V Slovenijo je vstopila 3. maja letos. Sedem dni po tistem, ko se je iz Bosne in Hercegovine podala v »game«, igro, kot poti v boljši jutri pravijo prebežniki. Pohod čez gozdove in gore je komaj zdržala. Ko je prišla v Slovenijo, je mislila, da je njenih težav konec.
Motila se je, tako kot na stotine beguncev in migrantov pred njo. Bila je v migrantski skupini, ki se je z avtomobilom od slovensko-hrvaške meje peljala proti Ljubljani, a jih je ustavila policija.
»Kam greste, se je na nas zadrl policist s puško v roki. Strah me je bilo. Grobo so me izvlekli iz avtomobila. Nisem vedela, kaj naj počnem, kaj naj rečem. Tresla sem se. Imam astmo. Začelo me je dušiti,« je v skladišču z rabljenimi oblačili in obutvijo povedala izčrpana in pretresena Nadine. Skladišče v Veliki Kladuši vodijo španski prostovoljci iz humanitarne organizacije No Name Kitchen.
Od trenutka, ko so jo hrvaški policisti nagnali čez mejo nazaj v Bosno in Hercegovino, je minilo le nekaj ur. Devet dni ni normalno spala. »Hotela sem zaprositi za azil. V Sloveniji! Zavedam se svojih pravic. Sem begunka.«
»Palestinski prevajalec me je žalil. Ves čas mi je govoril, da lažem. Rekel mi je, da bom šla nazaj v Bosno. Da nimam kaj … Kričal je name, naj pozabim na azil. Ostala sem brez torbe, v njej sem imela vse, denar, nekaj nakita, oblačila,« je v joku pripovedovala Nadine.
Okrog nje so se gnetli begunci in migranti, ki so jim hrvaški policisti ukazali, naj se sezujejo. Iskali so rabljene čevlje.
Pokazala nam je hude odrgnine, ki jih je dobila med pohodom proti Sloveniji. To je bil sicer že njen tretji poskus. In edini, da se ji je uspelo prebiti do Slovenije. »Tam sem morala podpisati neki dokument (potrdilo o ilegalnem prestopu meje, op. p.). Ne vem, za kaj je šlo. Na Hrvaškem so nas slikali,« je povedala.
V Sloveniji je preživela dva dneva. Slovenska policija ji ni dala možnosti, da bi vložila prošnjo za azil, ampak jo je izročila hrvaškim kolegom. Ti so jo odpeljali proti BiH. Še prej so ji polomili mobilni telefon.
»Potrebujemo pomoč. Človečnost, ne denarja, me razumete?« je tiho govorila v prazno. In dodala: »Ne bom odnehala. Takoj ko bo mogoče, bom odšla naprej. Ne glede na vreme. Ne glede na vse.«
V torek, 7. maja, je Nadine s pomočjo tihotapcev – plačala jim je 2500 evrov – prek verige usklajenih »taksi« prevozov znova prispela v Slovenijo. Tudi tokrat so slovenski policisti njeno prošnjo za azil preslišali. Prek Hrvaške so jo vrnili v Bosno in Hercegovino. Odločena je, da se ne bo vdala.
Said Mahbub, 21 let, Afganistan
Said Mahbub prihaja iz Kunduza, enega najbolj nevarnih afganistanskih mest. Od doma je odšel pred tremi leti. Ker je nekaj časa delal za ameriško podjetje, so mu grozili tako talibi kot tamkajšnja podružnica samooklicane Islamske države. Leto in pol je preživel v Turčiji, dlje časa tudi v Grčiji.
Čez Makedonijo je prišel v Srbijo, tam je v nastanitvenem centru bival le štiri dni. Potem se je na železniški postaji skril pod vagon vlaka, ki je peljal proti Sloveniji. Osem ur je, držeč se za kovinsko ogrodje vagona, zdržal pod vozečim vlakom.
“Na policijski postaji so me popisali in me naložili v kombi. Odpeljali so me do hrvaške meje in me takoj izročili hrvaškim policistom.”
Na železniški postaji v Dobovi so ga 3. maja odkrili policisti. Bil je na smrt utrujen, prezebel in ves trd. Policistom je povedal, da bi rad v Sloveniji zaprosil za azil. Da mu talibi grozijo s smrtjo in da prihaja iz vojnega območja. Poznal je svoje pravice in policistom je poskušal dopovedati, da mu pripada pravica do mednarodne zaščite.
Mislil je, da so mu prisluhnili. Rekli so mu, naj ne skrbi, da bo za azil lahko uradno zaprosil na policijski postaji.
»Na policijski postaji so me popisali in me naložili v kombi. Odpeljali so me do hrvaške meje in me takoj izročili hrvaškim policistom.« Ti so mu vzeli mobilni telefon, denar in spalno vrečo. Skupaj s še nekaj begunci so ga vrgli v službeno vozilo in odpeljali proti Bosni in Hercegovini, kamor je prišel v nedeljo, 5. maja, zvečer.
Zdaj spi na prostem, kljub slabemu vremenu. V taborišču Miral ni prostora. Ob prvi priložnosti se bo ponovno poskušal prebiti do Slovenije in nato naprej proti Italiji. »Želim si le preživeti,« je dejal.
Halid Ali, 39 let, Eritreja
Eritrejec Halid Ali je v Bosni in Hercegovini bival devet mesecev. V tem času se je čez Hrvaško petkrat neuspešno poskušal prebiti do Slovenije. Enkrat je sicer prispel na cilj, a ga je slovenska policija hitro vrnila na Hrvaško. Od tam so ga vrnili v BiH, ne da bi mu dali možnost vložiti prošnjo za azil.
V šestem poskusu se mu je vstop v Slovenijo posrečil. Iz Velike Kladuše so skupaj z dvema tovarišema, Maročanom in Sudancem, po štirih dneh hitre hoje prispeli naravnost pred azilni dom na Viču v Ljubljani.
Izkušena begunsko-migrantska ekipa ničesar ni prepustila naključju. Vnaprej so proučili vsak kilometer poti, hodili so samo ponoči. Edino, kar jih je presenetilo, so bile vojaške vaje hrvaške vojske, ki so se jim izognili s potjo čez gozd. Kljub temu so se, medtem ko se skrivali za drevjem in grmovjem, večkrat znašli le nekaj metrov od vojakov. Niso jih opazili.
V Slovenijo so prišli čez Gorjance. Pripovedoval nam je, da so ves čas hodili. Ljubljano – svoj končni cilj – so prvič zagledali z vrha Krima. Po spustu so na Igu sedli na mestni avtobus in se pripeljali v mesto.
»Prečkali smo avtocesto. Hodili smo po ulici in nekoga prosili, ali nas zapelje do azilnega doma na Viču. Ta je bil oddaljen pet kilometrov. Dobri človek nas je pripeljal prav do vhoda. Tam so nam povedali, da za azil lahko zaprosimo le na najbližji policijski postaji. Poklicali so policijo. Prišli so. Na policijski postaji so nas popisali in odpeljali nazaj v azilni dom. Postopek je bil kratek, korekten, človeški,« nam je pripovedoval med sprehodom po turobni industrijski coni, ki obdaja ljubljanski azilni dom.
Rad bi ostal v Sloveniji. »Azilni intervju« je imel 13. junija. Čakal je na odgovor. Bil je nervozen.
Halid Ali je Eritrejo zaradi nevzdržnih pritiskov vojaške diktature zapustil že pred sedmimi leti in pol. Čez celotno balkansko begunsko pot se je enkrat že prebil. Ko je bil nekaj mesecev odprt humanitarni koridor med Turčijo ter srednjo in severno Evropo, mu je iz Bolgarije, kjer je v nastanitvenem centru preživel poldrugo leto, uspelo priti na Švedsko. Tam je kot politični begunec nameraval zaprositi za azil.
Podobno kot je to storilo na stotine njegovih rojakov. Prošnje za azil so eritrejskim beguncem zaradi nesporno grozljivih razmer v državi na afriškem rogu v letih 2015 in 2016 navadno odobrili.
Halidu Aliju je niso. Ker je bil kot begunec že registriran v Bolgariji, so se švedske oblasti odločile za deportacijo. Njegove sanje so se sesule. Vrniti se je moral na izhodišče, na točko nič.
Ker domov ne more in noče, saj bi ga v Eritreji takoj zaprli, se je lani še enkrat podal po ostankih balkanske poti – Bolgarija, Srbija, Bosna in Hercegovina.
“Lahko se poskušam prebiti nekam v Evropo, kjer me ne bodo zavrnili, ali pa umrem. Zavedam se, da so moje možnosti zelo majhne, a bom še naprej vztrajal. ”
V Veliki Kladuši, v neposredni bližini hrvaške meje, je najprej živel v šotoru. Ko je decembra sledila velika selitev v taborišče, se je skupaj s tremi sotrpini zatekel v zapuščeni kontejner, ki ga je tamkajšnji nogometni klub uporabljal kot zasilno slačilnico.
»Niti slučajno ne grem v taborišče. Miral je pekel. Ogromno je nasilja in kriminala. Med različnimi skupinami vlada napetost. Hrana je grozna. V vrsti se čaka tudi tri ure. Gibanje je omejeno. Jaz imam hude težave z želodcem. Jem lahko le kuhano hrano, drugače imam strašne bolečine,« je konec januarja med pripravo kosila pripovedoval premraženi Halid.
Jutro je bilo zelo hladno in rahlo ogrevanje ni zaleglo.
»Ujet sem. Nimam izbire. Lahko se poskušam prebiti nekam v Evropo, kjer me ne bodo zavrnili, ali pa umrem. Zavedam se, da so moje možnosti zelo majhne, a bom še naprej vztrajal. Le da se vreme malce izboljša,« je mirno razlagal begunec, ki je zbežal iz ene najbolj zaprtih in totalitarnih držav na svetu.
Na begu iz Eritreje je veliko časa preživel tudi v Sudanu. Tam je bilo zanj najhuje. Izpostavljen je bil zlorabam tihotapcev in policije, dela pa ni bilo.
»Tu so ljudje do mene večinoma prijazni, čeprav včasih slišim kakšno rasistično opazko. Ampak tega sem se navadil že v Bolgariji, kjer je bilo grozno. Tam nas, Afričanov, nimajo za ljudi. Pljuvali so za mano. Toda tu ni dela. Tudi domačini gredo v Slovenijo in Nemčijo. Nočem biti vse življenje na begu. Rad bi se ustalil in zaživel kot normalen človek,« je tiho pripovedoval.
Po selitvi v kontejner so ga večkrat okradli. V Veliki Kladuši tudi na ulici, ne samo v taborišču, vlada zakon džungle. Med migrantskimi in begunskimi skupinami se je oblikovala hierarhija in Eritrejci, ki jih je le nekaj, so na dnu. Zato je bil Halid Ali še toliko bolj izpostavljen.
»Moja družina ve, da sem v težavah. Vedo tudi, da se ne morem vrniti. Upajo, da bom preživel. Ampak to ni dovolj … Sedem let sem zdoma. Morda pa se mi nekoč vendarle nasmehne sreča,« je januarja v zahodni Bosni dejal Halid Ali.
Pol leta pozneje je prišel v Ljubljano in nas poiskal. Srečali smo se. V tretjem poskusu mu je v Sloveniji vendarle uspelo zaprositi za mednarodno zaščito. Najbolj ga skrbi, da ga bodo slovenske oblasti, tako kot švedske, vrnile v Bolgarijo. To bi ga pokopalo.
Bari Hajdari, 40 let, Afganistan
V velikih betonskih poslopjih brez oken v centru Bira v Bihaću so postavili kovinske kontejnerje. V vsakem je več postelj. Tako so nagnetene skupaj, da se že obiskovalec počuti utesnjenega, prebivalci pa najbrž toliko bolj. Posebej neprijetno je, ker je v prostoru ves dan polmrak, dnevna svetloba v notranjost komajda pronica.
“Hrvaška policija je bila vsakič, ko me je s tovariši prijela na poti, zelo groba. Razbili so nam telefone, raztrgali vse dokumente. ”
En kontejner se razlikuje od drugih. Urejen je in okrašen. V njem skupaj s še tremi migranti živi Afganistanec Bari Hajdari. Doma je iz Kabula. Ukvarja se z oblikovanjem in sanja o življenju v Londonu. Kabul je zapustil pred tremi leti, v Bihaću je že sedem mesecev.
Petkrat je poskusil prečkati hrvaško mejo. Enkrat je celo trinajst dni pešačil čez gore na severozahodu BiH, da jo je prestopil. Hrvaška policija je bila vsakič, ko ga je s tovariši prijela na poti, zelo groba. Razbili so jim telefone, raztrgali vse dokumente.
Bari nam je tiho prišepnil, zakaj je zapustil svojo državo. Ne bi mu bilo prijetno, če bi ga slišali sostanovalci.
Star je 40 let in ne bo opustil svojih sanj – dolgoletne želje, da bi živel v Londonu.
Farzad Kazim, 29 let, Iran
O sebi pravi, da ni klasičen politični begunec. Če bo dobil priložnost, bo v Sloveniji – ali kjerkoli drugje v EU, »razen na Hrvaškem« – zaprosil za politični azil.
»Prihajam iz Irana. Iz domovine sem moral oditi zaradi pritiskov politike in nazadnjaške družbe. Sem napreden, moderen človek, zato so me ves čas napadali. Nikakor nisem ekonomski migrant. Prihajam namreč iz bogate družine, toda moral sem oditi. Verski pritiski so se stopnjevali,« je nizkorasli in mišičasti Farzad v izvrstni angleščini povedal pred nastanitvenim centrom Miral na obrobju Velike Kladuše. Tam biva že mesec dni.
»Dobrodošli v Zombilandu. Tu ni človečnosti,« nas je pozdravil Farzad, ki je Iran zapustil dve leti pred koncem študija mednarodnega prava. Želel si je postati profesor na univerzi. Nekoč bo dokončal študij, je prepričan.
Bil je član iranske mladinske reprezentance v taekvondoju. Opravil je izpit za trenerja gimnastike, ki jo je vrsto let treniral. Na iranski televiziji naj bi vodil oddajo o športu.
“Policist mi je na čelo prislonil pištolo. Bal sem se, da me bo ubil. Malce je premaknil pištolo in ustrelil tik ob moji glavi.”
Od doma je odšel pred desetimi meseci. Kljub temu da je na begunski poti izgubil enajst kilogramov, mu je odlična telesna pripravljenost omogočila, da se je iz Šida v Srbiji, skrit pod vlakom in ves čas držeč se za podvozje vagona, trikrat odpravil proti Sloveniji.
Vsakič so ga odkrili slovenski policisti, zadnjič pred štirimi meseci v Dobovi pri hrvaški meji. »Nikoli nisem dobil priložnosti, da bi zaprosil za politični azil. Slovenski policisti se niso zmenili za moje prošnje. Poznam svoje pravice in mednarodne konvencije. Niso me poslušali. Niso me jemali resno.«
Slovenski policisti so ga vsakič izročili Hrvatom. Enkrat je moral plačati kazen za ilegalni prestop meje – nekaj več kot 200 evrov. Ko se je v Slovenijo poskušal prebiti peš, ga je ujela patrulja hrvaške policije. Pretepli so ga in mu zlomili mobilni telefon – o takšnem ravnanju poročajo številni begunci in migranti.
Najhujšo izkušnjo je imel na Madžarskem, kamor se je prebil prek obmejnega območja, kjer ni zidu. Ujeli so ga madžarski policisti in ga vrgli na tla. »Policist mi je na čelo prislonil pištolo. Bal sem se, da me bo ubil. Malce je premaknil pištolo in ustrelil tik ob moji glavi,« nam je povedal Farzad, ki je bil več let član specialnih enot iranske vojske.
Ko je bil še v Iranu, so ga »določeni ljudje iz režima« hoteli poslati v Sirijo, v podporo režimu predsednika Bašarja al Asada. Poznal je veliko fantov in mož, ki so na sirskih bojiščih umrli zaman. V vojni za nekoga drugega. Nikakor ni hotel oditi v vojno. To je njegove težave z oblastmi še povečalo.
Povedal nam je, da bo še naprej poskušal prodreti v Evropo. Nima druge izbire, pravi.
»Če bo od mene ostal le en prst, bo ta še naprej hodil proti Evropi,« je dodal. »V Evropi nas beguncev ne razumete. Begunci bežimo za svoje življenje, ogroženi smo. Res pa je, da je na migrantskih poteh kar nekaj slabih ljudi. To je razumljivo. In to se najbolje vidi v taborišču Miral. Tu ponoči ne morem spati. Veliko je drog, alkohola, nasilja, kriminala. Danes ponoči so mi, recimo, ukradli oblačila. Drugačen sem od teh ljudi. Rad bi, da Evropa to spozna. In razume,« je pogovor sklenil Farzad.
Čez nekaj dni nam je sporočil, da se je v skupini beguncev spet odpravil proti Sloveniji. »Molite za nas!«
Po dveh dneh tišine je sledil kratek klic in poročilo o nasilju hrvaške policije. »Hrvati so nas dobili in vrnili v Bosno. Grozna izkušnja. Tokrat so nas še posebej brutalno pretepli. Postavili so se v koridor in nas tepli z gumijevkami in pestmi. Dolgo je trajalo … Nekaj ljudi je bilo huje poškodovanih. Vsem so nam polomili mobilne telefone. Pokradli so nam denar in nakit. Vzeli so nam torbe. Kriminalci so! Lopovi! Sedem kilometrov pred bosansko mejo smo se morali v blatu in dežju sezuti. Bosi smo se vrnili v Veliko Kladušo.«
Farzad je obupan. Po zadnji vrnitvi v Veliko Kladušo nam je zaupal, da je že trikrat nameraval storiti samomor. Nikoli ni zbral dovolj poguma. Zdaj resno razmišlja o četrtem poskusu.
»Edina možnost, ki jo imam poleg samomora, je vrnitev v Iran. Tam me bodo, ker sem družbeno nesprejemljiv, ubili. Škodil bom tudi svoji družini. Resnično ne vem, kaj naj storim. V Evropi nočem ostati. Tu ni človečnosti. Srečujem le zlo,« je s tresočim se glasom dodal mladi Iranec.
Ihsan Ulah, 29 let, Afganistan
Afganistanec je privzdignil majico in pokazal na veliko brazgotino na trebuhu. Ime mu je Ihsan Ulah. Dom je zapustil pred dvema letoma. Zdaj že več kot šest mesecev živi v namestitvenem centru Bira v Bihaću.
“Policisti so nam razbili telefone, pobrali denar, strgali dokumente, niso pa nas registrirali. Kar čez gozd so nas vrnili na bosansko mejo. ”
V slabi angleščini je ves čas ponavljal, da mu hrvaška policija ni hotela pomagati. Trikrat je poskusil prečkati mejo. Enkrat mu je uspelo priti celo do Slovenije, dvakrat pa so ga zavrnili že na hrvaški meji.
Pravi, da mu je bilo najhuje januarja letos. Ko se je s skupino migrantov v mrazu vzpenjal proti vrhu Plješivice, pogorja na meji med BiH in Hrvaško, je v trebuhu začutil močno bolečino. Devet kilometrov globoko na Hrvaškem so že bili, ko jih je ujela policija. Trpel je zaradi bolečin, potreboval je pomoč.
Toda hrvaška policija mu ni hotela pomagati. Njemu in drugim v skupini so razbili telefone, pobrali denar, strgali dokumente, niso pa jih registrirali. Kar čez gozd so jih vrnili na bosansko mejo.
Ihsan je nato pristal v bolnišnici, kjer so mu operirali žolč. Odstranili so mu žolčne kamne. Ne počuti se še dobro, a komaj čaka, da bo šel spet na pot.
Amir Abdul Aldolahivizi, 40 let, Iran
Skupina desetih moških, umazanih in izčrpanih, je na mrzel in deževen majski dan hodila po Veliki Kladuši. Iskali so kakršenkoli prostor, kjer bi lahko prenočili.
Prišli so naravnost iz gozda. Lilo je. Če bi bilo le kakšno stopinjo manj, bi morda celo snežilo. Za njimi so hodili potepuški psi, ki jih je v tem delu Bosne ogromno.
Hrvaška policija je deseterico beguncev in migrantov, potem ko so jih pretepli in jim odvzeli ali poškodovali mobile telefone, odložila 20 kilometrov severno od meje z Bosno in Hercegovino. Nekaterim so vzeli čevlje. Utrujeni, lačni in poškodovani so pripešačili v Veliko Kladušo.
Med njimi je bil tudi 40-letni Amir Abdul Aldolahivizi, epidemiolog iz Isfahana. Bil je edini Iranec v skupini, ki se je prek Hrvaške vrnila iz Slovenije. V njej sta bila še dva Afganistanca in sedem Pakistancev.
»Takoj bom šel nazaj v 'game'. Ne morem, ne smem čakati. Žena in sin sta že eno leto v Nemčiji. Obljubil sem, da se jima bom pridružil. Zato sem šel na pot,« je povedal sivolasi gospod. Videti je bil vsaj petnajst let starejši.
V Iranu je kot zdravnik dolga leta delal na kliniki. Zaradi svobodnega prepričanja je bil, trdi, ves čas izpostavljen pritiskom režima, a nam o teh ni želel veliko povedati. »Moral sem oditi. Šlo je za življenje ali smrt. To je vse,« je dejal.
Z družino je Iran zapustil pred tremi leti. Odšli so v Turčijo, kjer je Amir Abdul delal kot krovec in prodajalec v trgovini s pohištvom. Žena, računalniška programerka, je delala v kozmetičnem salonu. Pred letom dni so se odločili za pot v Evropo. Žena in sin sta odšla naprej, on pa jima je obljubil, da se jima bo pridružil takoj, ko bo mogoče.
V Bosno in Hercegovino je iz Turčije prišel čez Grčijo, Albanijo in Črno goro. »Moj cilj je Nemčija. Na pot sem se odpravil v veliki skupini, iz Bihaća. Šli smo po daljši poti, zaradi varnosti. Kmalu po prehodu bosansko-hrvaške meje sem si v hribih zvil gleženj. Nisem mogel naprej. Ostal sem zadaj. Sam.«
Deset dni ni mogel normalno hoditi, vse ga je bolelo in bil je brez hrane.
“Trpel sem. Nisem vedel, kaj naj storim. Zelo počasi sem se premikal. Srečal sem medveda. Bal sem se, da bom umrl v gozdu. Jedel sem travo in koruzo. Strah me je bilo ves čas.”
»Loteval se me je obup. A nekako sem se prebil v Slovenijo,« je pripovedoval v Veliki Kladuši. Preden je govoril z nami, je pojedel prvi resen obrok v dvanajstih dneh.
V Slovenijo je vstopil v gozdovih nad Kočevjem. Prvega domačina, ki ga je srečal, je vprašal, kje je najbližja policijska postaja. Ta ga je usmeril proti mestu. Peš se je odpravil tja.
»Kmalu se je pripeljal policijski avtomobil. Policistoma sem povedal, da sem deset dni sam hodil čez Hrvaško in da bi v Sloveniji rad zaprosil za azil. Rekla sta, da ni problema. Bila sta prijazna. Odpeljala sta me do bližnje reke in me slikala. Hotela sta, da za zapisnik povem, da sem v Slovenijo nezakonito vstopil čez reko. Kar pa ni res. Tega nisem hotel storiti. Njuno vedenje se je takoj spremenilo.«
»Rekel sem jima, da bi rad zaprosil za azil. Odgovorila sta mi, da 'nimam šans'. Da me v Sloveniji 'ne rabijo'. Vrni se, od koder si prišel, mi je dejal slovenski policist.«
Policista sta ga odpeljala na policijsko postajo v Kočevju in nato do hrvaške meje, od koder so ga v skupini migrantov vrnili v Bosno in Hercegovino. »Na Hrvaškem so grozno ravnali z nami. Tudi meni so vzeli čevlje. Dobil sem nekaj udarcev. Ukradli so mi mobilni telefon. Ne vem, zakaj se tako obnašajo do nas. Očitno je, da nas sovražijo. Zanje nismo ljudje. To ni samo rasizem …«
Iranski zdravnik je obupan. Ves čas govori o smrti, toda pokonci ga drži družina. »Šel bom k ženi in sinu v Nemčijo, za vsako ceno. Poskušal bom in poskušal. Vse mogoče sem že preživel. Le noge se mi morajo zaceliti.«
Po ulici, na kateri smo se novinarji srečevali z begunci, so ves čas hodili potepuški psi in šolarji. Izčrpanih ljudi na begu, odetih v stare odeje, ne eni ne drugi niso niti pogledali.
Džamal Nuri, 28 let, Iran
Džamal Nuri je doma iz kurdskega dela Irana. Ob našem pogovoru je bil v Veliki Kladuši devet mesecev. V Slovenijo se mu je uspelo prebiti že trikrat, a so ga vsakič nagnali – brez možnosti, da bi zaprosil za azil oziroma mednarodno zaščito.
Iz Irana je pobegnil, ker je spremenil vero. Postal je katolik, zato so njemu in njegovi družini grozili s smrtjo. Tudi v njegovem ožjem okolju so ga imeli za izdajalca. Moral je zbežati.
Že leta 2014 je prispel v Turčijo. Pri UNHCR, Uradu Združenih narodov za begunce, je takoj zaprosil za begunski status in za preselitev v ZDA, Avstralijo ali Kanado. Opravil je intervju in na odobritev prošnje čakal skoraj tri leta. UNHCR mu je končno odobril nastanitev in begunski status v ZDA.
To potrjuje dokument, ki ga ima ves čas pri sebi, a ga do zdaj slovenskim policistom sploh ni mogel predložiti. Dokument skriva pred hrvaškimi policisti, saj se boji, da bi ga uničili. To je po pričevanjih beguncev redna praksa. Novinarjem ga je pokazal in videli smo, da je verodostojen.
Ko bi moral iz Turčije kreniti proti ZDA, je ameriški predsednik Donald Trump prepovedal vstop beguncem iz Irana. Njegove sanje so se v hipu razblinile.
Še dobro leto je ostal v Turčiji v mestu Yalova, kjer je opravljal najslabše plačana dela.
»Z nami, begunci, so delali kot s sužnji. V najboljšem primeru so nam plačali tretjino toliko kot turškim delavcem. Svinjsko so delali z nami. V Turčiji je izredno težko. Odločil sem se, da ne bom več čakal. Krenil sem proti Evropi. Zdaj sem tu,« je povedal pred mošejo v bližini taborišča Miral. Uglajeni in umirjeni mladenič je v Iranu končal visoko šolo za računovodstvo.
V taborišču Miral neizmerno trpi. Hrupno je in težko spi: zaradi pretepov, precej je droge in alkohola, dogajajo se kraje in izsiljevanje. Nihče nikogar ne nadzira, sovražnost med različnimi etničnimi skupinami ima odprta vrata, vlada nevaren kaos.
»V Iranu imamo vse. Lepo državo, naravo, nafto, bogato zgodovino … Nimamo pa svobode. Živimo v diktaturi. Verske oblasti in policija nadzirajo vsak naš korak, vsako našo besedo. Še posebno težko je za Kurde. Imajo nas za izdajalce. Ne morem se vrniti domov, čeprav bi se nekoč rad. A le, če bo Iran kdaj postal svobodna družba,« je tiho pripovedoval Džamal.
V Sloveniji je bil nazadnje pred dvema mesecema. Policija ga je skupaj z večjo skupino migrantov zajela pri Vinici, v bližini reke Kolpe. Na mobilnem telefonu nam je pokazal natančno lokacijo.
“Ko sem jim dejal, da bi rad odšel v Ljubljano in zaprosil za politični azil, so me ignorirali. Kot da me ne bi slišali.”
Odpeljali so jih na najbližjo policijsko postajo, popisali in nemudoma vrnili na Hrvaško. Tam je doživel klasično begunsko usodo: pretepanje, odvzem denarja in potovalke … Hrvaška policija ga je hitro vrnila v Bosno in Hercegovino.
Najbližje cilju je bil, nam je povedal, lani jeseni, ko je prvič peš krenil proti Sloveniji. Hodil je deset dni. Bil je slabo pripravljen. Na pot ni vzel dovolj hrane, vreme je bilo slabo. Uspelo mu je priti v središče Črnomlja. Sestradan in žejen je hotel kupiti hrano in pijačo. Pripeljal se je policijski avtomobil s prižganimi lučmi. Aretirali so ga in odpeljali na policijsko postajo.
»Niso bili nasilni. Postopek je bil korekten. Toda ko sem jim dejal, da bi rad odšel v Ljubljano in zaprosil za politični azil, so me ignorirali. Kot da me ne bi slišali. Bile so tudi težave s prevajalcem. Nekaj časa sem bil na policijski postaji, potem so me vrnili na Hrvaško,« je opisal svojo izkušnjo s slovenskimi oblastmi.
Po njegovih besedah je nadaljevanje poti proti Ljubljani in vložitev prošnje za azil policija omogočila le družinam in mladoletnikom.
Džamal Nuri si želi priti na Nizozemsko, kjer ima znance. V Evropski uniji je pripravljen opravljati kakršnokoli delo, a obenem ves čas ponavlja, da nikakor ni ekonomski migrant. Je politični begunec, ki mu je UNHCR podelil status in odobril selitev v ZDA.
Podobnih primerov je v Turčiji veliko. Ljudje, ki jim je bila odobrena selitev, vendar do nje ni prišlo, so zdaj izpostavljeni deportacijam. Tudi Iranci. Tega se je Džamal najbolj bal – to je bil glavni razlog za njegov odhod v BiH.
Bilel Dababi, 27 let, Tunizija
Tunizijec Bilel Dababi je več let delal kot kuhar. Zaslužil je slabo, delo je bilo trdo, priložnosti za napredovanje pa ni dobil. Zaželel si je boljšega življenja, zato je krenil »proti Evropi«. Z letalom je iz Tunizije odpotoval v Srbijo. Potem se je pridružil migrantski karavani na balkanski poti.
Bilel je klasičen ekonomski migrant. Ti danes v Bosni in Hercegovini, slepem črevesu balkanskih begunskih in migrantskih poti, tvorijo večino, saj so na dnu prehranjevalne verige evropskega azilnega sistema.
Bilel je v Bosni že dobrega pol leta, potem ko je bil na poti osem mesecev. Odkar je nastanjen v bosanskem begunskem taborišču Miral, se je petkrat poskušal prebiti v Italijo. Še prej je dvakrat poskusil srečo pri vstopu na Madžarsko.
V Slovenijo je vstopil le enkrat, 3. maja letos. Potem ko je v skupini petih ljudi šest dni hodil čez Hrvaško in pol dneva čez Slovenijo.
Slovenska policija je skupino ustavila 24 kilometrov južno od Ljubljane. Bili so v avtomobilu, ki jim je po Bilelovih besedah ustavil, ko so štopali v bližini hrvaške meje. To so prestopili v okolici Kočevja.
»Slovenski policisti so nas z uperjenimi puškami zvlekli iz avta. Odpeljali so nas na policijsko postajo. Bilo je ob devetih zvečer. V avtomobilu so ostale tri od naših petih torb. Nikoli jih nismo dobili nazaj,« je pred improvizirano ambulanto v Veliki Kladuši, ki jo upravlja solidarnostna organizacija SOS Velika Kladuša, povedal Bilel.
V Sloveniji je hotel zaprositi za azil. To je – takoj – povedal tudi palestinskemu prevajalcu, ki je spremljal patruljo slovenske policije. Novinarjem je dejal, da jih prevajalec sploh ni poslušal.
»Vseeno je bilo, kaj smo povedali. Sproti si je izmišljeval. Ni verjel, od kod prihajamo. Govoril nam je, naj priznamo, da smo plačali vozniku, da je tihotapec. Palestinec nas je žalil. Imel nas je za pse. Ta prevajalec sovraži ljudi. Odpeljali so nas na policijo. Ločili so moške in ženske. Oboji smo spali v sobah brez oken, lačni in žejni,« je pripovedoval v Veliki Kladuši.
“Nismo mogli zaprositi za azil. Niso nas poslušali. ”
Sedel je pred frizerskim salonom v najbolj begunsko-migrantski ulici, v središču tega, kar je ostalo od balkanske begunske poti.
Na policijski postaji je Bilel Dababi še enkrat poskušal zaprositi za azil. »Mene so takoj zavrnili. Drugim so rekli, da bodo lahko zaprosili naslednji dan, ko naj bi nas odpeljali v nastanitveni center. Namesto tega so nas zjutraj brez zajtrka odpeljali na sodišče.«
Tam je imel spet glavno vlogo palestinski prevajalec.
»Na vsak način je hotel, da bi pričali proti vozniku. Nismo mogli zaprositi za azil. Niso nas poslušali. Še eno noč smo preživeli na policijski postaji,« je z izpovedjo nadaljeval utrujeni Bilel.
Povedal je še, da so v Sloveniji podpisali neke papirje. Ni vedel, za kaj je šlo. Kazni za ilegalni prehod meje jim ni bilo treba plačati.
Slovenska policija jih je nato zgodaj zjutraj odpeljala do hrvaške meje in jih izročila hrvaški policiji, je povedal.
Sledilo je tisto, o čemer pripovedujejo mnogi migranti, ki so jih vrnili na Hrvaško: policisti so jih pretepli, jim vzeli ali polomili mobitele, vzeli so jim denar, tudi čevlje in ženskama nakit.
Po štirih urah vožnje, ki je bila po Bilelovem zatrjevanju divja, so jih pripeljali do meje z BiH. Dejal je, da so jih kot pse nagnali na bosansko stran, v bližini Velike Kladuše. Potem so več ur hodili.
Izčrpani so, lačni, nimajo kje spati, saj je taborišče Miral polno.
Abdalah Al Hamadah, 30 let, Irak
V sprejemni center Ušivak, ki je približno 90 kilometrov oddaljen od Sarajeva, se je pravkar vrnil tridesetletni Abdalah Al Hamadah, rojen v Basri v Iraku. Vrnil se je po neuspelem poskusu prečkanja meje.
Nekateri migranti se, ko jim ne uspe, vrnejo v Ušivak, pogosto praznih rok, saj na poti ostanejo brez vsega, ali pa se v Ušivak odločijo priti zato, ker so centri v Bihaću prenatrpani.
V migrantskem centru se poskusijo okrepčati, povežejo se s svojci v domovini, da jim pošljejo kaj denarja, kupijo si nove mobilne telefone in že načrtujejo naslednjo pot čez meje.
Abdalah je pred enim letom prispel v Bosno čez Turčijo, Grčijo, Albanijo in Črno goro. Uspelo mu je priti do Mostarja in nazadnje v Bihać.
Aprila letos je s skupino tamkajšnjih beguncev prvič prečkal pogorje Plješivica, katerega del sega tudi v notranjost BiH. Pešačili so čez težko prehodne gozdove, da bi prečkali mejo, najprej na Hrvaško in nato še v Slovenijo.
Sedem dni so hodili. Dvajset kilometrov globoko v notranjosti Slovenije so že bili, ko jim je zmanjkalo pitne vode, tudi baterije mobilnih telefonov so se izpraznile. Prisiljeni so bili zapustiti varen gozd in stopiti na plano, v naselje.
“Ne morem odnehati, moram jim [ženi, hčerkama] najti boljši dom.”
Tam jih je hitro našla in prijela policija. Skupina na begu je po okoliščinah prijetja ugotovila, da jih je pravzaprav našel policijski dron. Niso se upirali, zato tudi policisti niso bili grobi, so jim pa onesposobili telefone ter zažgali vse odeje in spalne vreče.
Abdalah trdi, da so poskusili nagovoriti policiste in jih prositi za azil, a jih niso poslušali. Preprosto so jih potisnili v kombi in hitro prepeljali na hrvaško mejo, tamkajšnji policisti pa so jih vrnili v Bosno. Nihče jih ni registriral kot beguncev.
Pravi, da se počasi spet odpravlja na pot. Tudi tokrat bo šel proti Bihaću, toda z novimi prijatelji, ki jih je spoznal v Sarajevu. Dobili so nove telefone in začrtali so nove poti. Njihov prvi cilj je Italija, bodisi Trst bodisi Milano, potem pa bi nadaljevali proti Franciji ali Nemčiji.
Ko nam je kazal fotografije žene in dveh hčera, ki so ostale v Basri, je na kratko pristavil: »Ne morem odnehati, moram jim najti boljši dom.«
Odziv na očitke, ki so jih prebežniki nanizali v pričevanjih, smo pridobili v nosilni zgodbi.
*»Go, go, go, Bosnia, Bihać … go, go, nazaj« pomeni »Gremo, gremo, gremo, Bosna, Bihać … gremo, gremo, nazaj«.
Projekt je podprl Journalism Fund. Izvedli smo ga v sodelovanju z avtorji in fotografom iz Slovenije, Hrvaške ter Bosne in Hercegovine.