Matej Zwitter

—

Število azbestnih bolnikov je nekajkrat višje od uradno priznanega, kažejo raziskave svetovno priznanih strokovnjakov za poklicne bolezni. Slovenija četrt stoletja po prepovedi proizvodnje azbesta še nima strategije odstranjevanja in evidenc o lokaciji azbestnih materialov, ki so še vgrajeni, zakonodaja o varovanju delavcev pa je še vedno pomanjkljiva.

Tovarna Salonita Anhovo. Foto: Matej Povše

Stojan Skočaj iz Goriških brd je bil v Salonitu Anhovo zaposlen 13 let, večino časa kot voznik premikalne lokomotive. Upokojil se je leta 2001, ko je dobil diagnozo, da ima azbestozo, bolezen, ki je posledica izpostavljenosti azbestu.

Skoraj dve desetletji kasneje je šel zaradi kašlja na pregled k pulmologu. Ta mu je zagotovil, da je z njegovimi pljuči vse v redu. Toda kašelj mu ni dal miru, prav tako ne zgodbe nekdanjih sodelavcev, ki so zaradi izpostavljenosti azbestu zboleli ali umrli.

Šel je k osebnemu zdravniku in zahteval CT-slikanje pljuč. To je pokazalo, da se tudi v njegovih pljučih razrašča rak.

Raziskave kažejo, da je azbestnih bolnikov z različnimi vrstami raka, najpogosteje na pljučih, nekajkrat več, kot je uradno priznanih. Vendar zdravniki o tem niso dovolj ozaveščeni, zato pri pacientih ne preverjajo, ali bi bil rak lahko posledica izpostavljenosti azbestu, opozarjajo strokovnjaki. Pacienti tako niso upravičeni do odškodnine, ki pripada azbestnim bolnikom.

V Sloveniji je denimo kot posledica izpostavljenosti azbestu priznanih trikrat manj primerov pljučnega raka kot mezotelioma, raka prsne in trebušne mrene. Toda po ugotovitvah priznanih raziskovalcev je pljučnega raka zaradi azbesta vsaj trikrat več.

Tudi druge evropske države v uradni statistiki zdravstvene posledice azbesta podcenjujejo, je pokazala novinarska preiskava Azbest: smrtonosna zapuščina, ki jo je koordiniral Investigative reporting Denmark, v njej pa je sodelovalo 11 medijev iz devetih držav, tudi Oštro v Sloveniji.

Proizvodnja azbesta je v Sloveniji prepovedana od konca leta 1996. Toda več kot četrt stoletja kasneje nihče v državi nima celostnega pregleda nad stavbami, stroji in infrastrukturo, v katerih so še vgrajeni azbestni materiali, kaže preiskovanje Oštra.

Mnogi azbestni izdelki se bližajo koncu svoje življenjske dobe, iz dotrajanega materiala pa se sproščajo mikroskopska vlakna, ki že v najmanjših količinah lahko povzročijo razvoj različnih vrst raka in drugih bolezni. Nobena izpostavljenost, še tako majhna, ni varna.

Kazni za nepravilno odstranjevanje azbesta so redke, kaže Oštrova analiza zadev, ki jih je v zadnjem desetletju v povezavi z azbestom vodil inšpektorat za okolje. Globo so v tem času izrekli le trikrat.

Spregledane posledice azbesta

Skočaj je po diagnozi pljučnega raka prestal operacijo pljuč in več kemoterapij, je pojasnil v pogovoru za Oštro. Pred kratkim si je kupil električno kolo, saj se mora med hojo v klanec vsakih nekaj metrov ustaviti, da se nadiha.

Vseeno pa se ima za srečneža: »Imel sem srečo, da sem zahteval slikanje in so raka odkrili, ko še ni bil močno razraščen.« Sindikalna organizacija Brda, ki zastopa azbestne bolnike, mu je po diagnozi pomagala pri zahtevi za dodelitev odškodnine, do katere so upravičeni azbestni bolniki.

Številnim drugim ni uspelo dokazati povezanosti med izpostavljenostjo azbestu in njihovo boleznijo, kaže primerjava priznanih primerov z rezultati mednarodnih raziskav. Po teh je večina smrti zaradi azbesta posledica pljučnega raka, toda ta je v Sloveniji le redko priznan kot posledica azbesta.

Jukka Takala, nekdanji predsednik mednarodne komisije za poklicne bolezni pri Združenih narodih, je leta 2018 s sodelavci ocenil, da za posledicami azbesta vsako leto umre skoraj 255 tisoč ljudi. Večina smrti, 80 odstotkov, je bila posledica pljučnega raka, dobrih 13 odstotkov pa mezotelioma, agresivnega raka prsne in trebušne mrene, ki ga največkrat povzroča azbest.

Podobne rezultate raziskave navaja tudi inštitut za meritve in vrednotenje zdravja pri univerzi v Washingtonu. Po njihovi oceni je leta 2019 zaradi azbesta umrlo 239 tisoč ljudi, 83 odstotkov zaradi raka dihal.

Razmerje med priznanimi azbestnimi boleznimi v Sloveniji pa je obrnjeno, kažejo podatki interdisciplinarne skupine, pristojne za ugotavljanje povezanosti med izpostavljenostjo azbestu in boleznijo. Od leta 1998 do konca oktobra letos je skupina potrdila 331 primerov raka, od tega 237 primerov mezotelioma in le 84 diagnoz pljučnega raka.

»Pljučni rak kot posledica azbesta je zagotovo podcenjen,« je za Oštro poudarila Metoda Dodič Fikfak, predstojnica kliničnega inštituta za medicino dela. Po različnih raziskavah je sicer pljučnega raka od tri- do desetkrat več kot mezotelioma, zato točnega števila ni mogoče določiti, je opozorila.

Če upoštevamo nižjo oceno, bi to pomenilo, da bi morali v Sloveniji kot posledico azbesta do zdaj priznati nekaj več kot 700 primerov pljučnega raka, priznanih pa jih je bilo le 84.

Poleg pljučnega azbest povzroča tudi raka na več drugih organih, denimo na grlu in jajčnikih, toda v Sloveniji so te vrste redko priznane kot posledica azbesta, je opozorila. Ni še bilo denimo primera raka na jajčnikih, ki bi bil uradno potrjen kot posledica izpostavljenosti azbestu.

Pacienti, katerih bolezen je potrjena kot posledica azbesta, so po zakonu upravičeni do odškodnine, ki za rakava obolenja znaša od 20 do 55 tisoč evrov. Za pridobitev odškodnine mora bolezen verificirati interdisciplinarna skupina. Brez njene potrditve bolnik ni upravičen do odškodnine.

Kot je pojasnila Metoda Dodič Fikfak, ta skupina o mnogih primerih raka z izjemo mezotelioma sploh nima priložnosti odločati, saj se tako bolniki kot zdravniki premalo zavedajo, da je rakava bolezen lahko posledica azbesta, zato je sploh ne poskusijo verificirati. »Tega znanja ni. To vedo v glavnem zdravniki v Soški dolini, tisti na drugih koncih Slovenije pa ne.«

Goriška s Soško dolino, kjer so v Salonitu Anhovo do leta 1996 proizvajali azbestne izdelke, je po podatkih registra raka z mezoteliomom najbolj obremenjena slovenska regija. Toda skupke primerov tega raka, ki je običajno posledica azbesta, so zaznali tudi na območju ljubljanske in mariborske upravne enote ter v bližini drugih industrijskih središč.

Milimetrski premiki

V Sloveniji ni evidenc zgradb, vodovodov ali strojev, ki še vsebujejo azbest. Zadnji poskus nacionalnega popisa je leta 1999 v raziskavi Nacionalne smernice za azbest izvedel takratni inštitut za varovanje zdravja, ki je na podlagi vprašalnikov, poslanih šolam in vrtcem, komunalnim podjetjem in upravnim enotam, ocenjeval količino azbesta v stavbah. Med drugim je bilo takrat še več kot 1900 kilometrov azbestnih vodovodnih cevi, z azbestno kritino pa je bila po njihovih ocenah pokrita približno tretjina stavb.

Ministrstvo za okolje in prostor je leta 2004 v operativnem programu ravnanja z gradbenimi odpadki podalo grobo oceno, da v naslednjih letih pričakuje še okrog 320 tisoč ton odpadne azbestne kritine.

Statistični urad zbira le skupne podatke o izolirnih in gradbenih materialih, ki vsebujejo azbest. Uradna odlagališča, kjer bi po predpisih morali končati vsi azbestni odpadki, so jih od leta 2005 do danes zbrala slabih 191 tisoč ton.

Popisa azbestnih kritin se je leta 2006 lotila tudi občina Goriška brda v sodelovanju s sindikalno organizacijo Brda. V 15 katastrskih občinah so jih popisali za več kot 103 tisoč kvadratnih metrov. Kot je za Oštro pojasnil Božidar Prinčič iz Brd, je veliko vaščanov delalo v Anhovem, kjer so poceni dobili azbestno kritino, s katero so pokrivali hiše in manjše pomožne kmetijske objekte.

»Jaz sem te ljudi silil, da so delali v teh čudnih razmerah,« je za Oštro pojasnil Prinčič, ki je bil nekoč vodja energetike v Salonitu Anhovo. Spominja se, da je takrat razmišljal: »Zdaj nimam obraza, da bi jim svetoval, da morajo te plošče menjati.« Zato je podprl projekt popisa azbesta, saj je menil, da bo obisk popisovalca pri vsaki hiši občane ozavestil o nevarnostih tega materiala.

Metoda Dodič Fikfak opozarja, da bi se evidentiranja in odstranjevanja azbesta morali lotiti bolj sistematično. Prvi korak bi bila po njenem mnenju ponovitev nacionalne raziskave o vsebnosti azbesta iz leta 1999. V nadaljevanju pa bi morala država zapovedati, da morajo vsi prebivalci tovrstne strehe odstraniti in zamenjati, denimo do leta 2030, in za to zagotoviti subvencijo.

Toda azbesta v stavbah ne najdemo le na strehah, temveč tudi v toplotni izolaciji, grelnih napravah in talnih oblogah. Po podatkih iz nacionalnih smernic za azbest imajo azbestna tesnila krajšo življenjsko dobo (pet let), azbest v izolaciji več kot 30 let, strešna kritina pa dotraja v približno 35 letih.

Toda lastniki nepremičnin se včasih niti ne zavedajo, da se v njihovem domu skriva azbest. Metoda Dodič Fikfak zato zagovarja uvedbo azbestnih izkaznic, s katero bi kupec nepremičnine dobil informacijo o lokaciji vgrajenih azbestnih materialov.

Na ministrstvu za okolje in prostor so sicer septembra v vprašalniku o vsebnosti azbesta v stavbah, ki ga je državam članicam poslala evropska komisija, pojasnili, da nameravajo v dveh letih sprejeti nacionalno strategijo odstranjevanja azbesta. Prihodnje leto pa načrtujejo sprejetje uredbe, s katero bi uvedli obvezno evidentiranje azbesta ob prenovi stavb, kaže vprašalnik, ki so ga Oštru posredovali z ministrstva.

»S tem se ukvarjam že 25 let,« je predvideno sprejetje uredbe komentirala Metoda Dodič Fikfak. »In premiki so res za milimeter.«

Evropa za strožje standarde, industrija proti

Na ministrstvu so za Oštro pojasnili, da bodo na podlagi nedavnega sporočila evropske komisije, v katerem je ta začrtala smernice za obvladovanje tveganj zaradi azbesta, pripravili strategijo njegovega obvladovanja.

V sporočilu je komisija med drugim napovedala, da bo pripravila zakonodajni predlog o evidentiranju azbesta v stavbah, države članice pa je pozvala k hitrejši digitalizaciji informacij o stavbah, pa tudi, naj odstranjevanje azbesta vključijo v programe, ki jih financira evropski sklad za okrevanje in odpornost.

Poleg tega je predlagala novelo direktive o zaščiti delavcev pred tveganji zaradi izpostavljenosti azbestu, s katero bi znižala mejno vrednost koncentracije te snovi na delovnem mestu s sto vlaken na liter zraka na deset (oziroma z 0,1 vlakna na kubični centimeter na 0,01).

Odstranjevanje azbesta z divjega odlagališča. Foto: Matej Povše

Evropski parlament je sicer oktobra lani predlagal še nižjo vrednost, in sicer eno vlakno na liter, kar so podprli tudi sindikati. Evropsko združenje gradbenih podjetij FIEC pa je letos spomladi nasprotovalo kakršnemukoli znižanju mejne vrednosti, češ da bi to pomenilo previsoke stroške, predvsem za mala in srednje velika podjetja.

Slovenska zbornica gradbeništva in industrije gradbenega materiala znižanju ne bo nasprotovala, je za Oštro napovedal njen direktor Gregor Ficko. »Moram reči, da tega stališča FIEC ne razumem,« je dejal. »Če je zdravstvena stroka ugotovila, da že najmanjši delci lahko škodijo zdravju, potem seveda GZS in zbornica gradbeništva nimata razloga, da bi nasprotovali takšnemu ukrepu.«

Novembra so se tudi na FIEC sprijaznili, da se bo mejna vrednost znižala na 10 vlaken na liter. V tedanjem osnutku mnenja o predlogu evropske komisije, ki so ga Oštru posredovali s slovenske gospodarske zbornice, so poudarili predvsem nasprotovanje dodatnemu nižanju mejnih vrednosti, ki ga je zahteval evropski parlament. Poudarili so še, da zgolj to po njihovi oceni ne bo prineslo želenih rezultatov, predlagali so tudi štiri- do petletno prehodno obdobje.

Nekateri strokovnjaki niso prepričani, da bo znižanje mejnih vrednosti imelo kakšen učinek.

»Menim, da je to brezpredmetno,« je za Oštro opozoril Stefano Silvestri, italijanski zdravnik specialist za higieno na delovnem mestu, ki je od leta 1997 član državne komisije za azbest. Sodeloval je tudi pri pripravi zakona, s katerim je Italija leta 2008 uvedla mejno vrednost deset vlaken na liter, kakršno zdaj predlaga evropska komisija. »Problem je, da tega nihče ne meri.«

Tudi Metoda Dodič Fikfak s kliničnega inštituta za medicino dela se strinja, da je izvajanje meritev v praksi pomanjkljivo. »Nimam nič proti mejni vrednosti eno vlakno na liter. Vesela bom, če bo uvedena.« Toda sprašuje se, kdo bo izvajal meritve.

Čakajoč na Evropo

Izvajalci gradbenih del morajo pri rušenju ali obnovi stavb, ki vsebujejo azbest, izvajati meritve koncentracije. Prav tako morajo dela, povezana z azbestom, vnaprej prijaviti inšpektoratu za okolje. Izjema so dela manjšega obsega, denimo kadar površina kritine ne presega 300 kvadratnih metrov, dela pa največ dva delavca opravita v največ štirih urah.

Toda sodeč po ugotovitvah inšpektorata je izvajanje meritev pomanjkljivo celo pri rušitvah, ki potekajo pod budnim očesom javnosti, v gosto naseljenih območjih. Tak primer je bilo rušenje nekdanje tovarne Rog v Ljubljani, za katero je bilo znano, da je imela azbestno kritino.

Izvajalec rušitve, podjetje Dolinšek transport, kljub temu ni zagotovil meritev koncentracije azbesta, rušenja zgradbe pa ni prijavil inšpektoratu, kaže odločba, ki jo je Oštro na podlagi zahteve za dostop do informacij javnega značaja pridobil od inšpektorata za okolje. Ta je podjetju izrekel zgolj opomin in mu naložil izvedbo meritev najkasneje v dveh mesecih.

Rušenje nekdanje tovarne Rog na dan obiska okoljske inšpekcije. Foto: Borut Živulovič/BOBO

Kršitelji predpisov, ki zadevajo ravnanje z azbestom, so tudi sicer le redko kaznovani. Inšpektorat za okolje je v zadnjih desetih letih v skupno 162 zadevah izdal 50 odločb. V polovici primerov so izrekli opomin, v preostalih pa so kršiteljem večinoma naložili le odpravo nepravilnosti, kaže Oštrov pregled kopij vseh zadev.

Le v treh primerih je inšpektorat kršitelja oglobil. Družbi za upravljanje terjatev bank je zaradi skladiščenja azbesta v poslopju nekdanje tovarne INDE v Kopru naložil plačilo 4173 evrov, takratnemu izvršnemu direktorju Janezu Škrubeju pa še 125 evrov.

Dvakrat so oglobili samostojnega podjetnika, obakrat je – kljub ponavljajočim se kršitvam – dobil najnižjo možno globo, 1200 evrov.

Izvajanje del, ki zadevajo azbest, nadzoruje tudi inšpektorat za delo. V zadnjih desetih letih so zaznali 293 kršitev, večino leta 2015, ko so izvajali ciljani nadzor na področju del z azbestom. Po podatkih, ki so jih posredovali Oštru, v zadnjih dveh letih niso ugotovili nobene kršitve.

Pravila za zaščito delavcev pred izpostavljenostjo azbestu so sicer manj dorečena kot pri varovanju okolja. Pravilnik o varovanju delavcev pred tveganji zaradi izpostavljenosti azbestu določa, da morajo delodajalci tovrstna dela vnaprej prijaviti pristojnemu inšpektoratu, zagotoviti morajo zdravstvene preglede delavcev in evidentirati, kdo je dela izvajal.

Teh varnostnih ukrepov pa niso dolžni izvajati, če gre za dela z nizko in občasno izpostavljenostjo. Minister za delo bi moral sprejeti praktične smernice za določanje takšne izpostavljenosti – 17 let po sprejetju pravilnika jih še ni.

Ko je Oštro o tem v začetku avgusta vprašal ministrstvo za delo, so odgovorili, da je »minister Luka Mesec naročil prioritetno ureditev tega področja, z navodilom, da se praktične smernice (...) oblikujejo in pošljejo v uskladitev socialnim partnerjem v najkrajšem možnem času«.

Tri mesece kasneje smo preverili, ali so smernice že v pripravi. Pojasnili so, da evropska komisija pripravlja prenovo direktive o varstvu delavcev pred tveganji zaradi azbesta, na podlagi te pa bo oblikovala tudi praktične smernice. Ko bodo objavljene, jih bo Slovenija prevzela in tako področje uredila enako kot druge države članice, so zagotovili.

Bodi naš Veter!
Z vami želimo zasnovati skupnost. Pridruži se Oštru.
Kaj pridobite, če se nam pridružite? Pripravili smo tri programe.
→ www.ostro.si/veter

Spregledane žrtve azbesta

Spregledane posledice azbesta

Milimetrski premiki

Evropa za strožje standarde, industrija proti

Čakajoč na Evropo