Poslanci Evropskega parlamenta ne odgovarjajo nikomur
Staffan Dahllöf, Anuška Delić, Nils Mulvad, Susan Mitchell, Minna Knus-Galán, Hans-Martin Tillack, Kristof Clerix, Pavla Holcová, Sara Menafra, Marcos García Rey, Delphine Reuter, Mark Lee Hunter, Tina Kristan in Tiina Lundell (prevod izvirnika: Nataša Šilec)
—
Sodni primer, ki ga je skupina novinarjev iz 28 držav članic EU septembra lani izgubila na Evropskem sodišču, meče senco na letošnje volitve v Evropski parlament. Po našem mnenju zaradi odločitve Sodišča, da noben državljan EU nima pravice dostopati do dokumentov o stroških evroposlancev, nismo poraženi samo mi, ampak vseh 500 milijonov prebivalcev EU.
Plenarno zasedanje EU parlamenta. Foto: Jan Van De Vel © European Union 2019 - Source : EP
MNENJE
Sodni primer, ki ga je skupina novinarjev iz 28 držav članic EU lanskega septembra izgubila na Evropskem sodišču, meče senco na prihajajoče volitve v Evropski parlament. Po našem mnenju zaradi odločitve Sodišča, da noben državljan EU nima pravice dostopa do dokumentov o nadomestilih za stroške poslancev Evropskega parlamenta, nismo poraženi samo mi, ampak vseh 500 milijonov prebivalcev EU.
Ta odločitev preseneča, saj mnoge države in države članice EU že dovolijo dostop do odhodkov svojih državnih poslancev.
Dokumenti, ki smo jih zahtevali, so bila dokazila o stroških poslancev med opravljanjem njihove vloge zakonodajalcev. Leta 2019 vsi poslanci prejemajo 4.513 evrov na mesec za vzdrževanje njihove pisarne v matični državi, kadar ne opravljajo svojih dolžnosti v Bruslju in Strasbourgu. To je zgolj dodatek k njihovi plači, ki znaša 8.757,70 evra na mesec, povrnejo pa se jim tudi potni stroški (za letalsko vozovnico poslovnega razreda ali vozovnico za vlak v prvem razredu). In dobijo dnevnico v višini 320 evrov na dan. Nadomestila za pisarno znašajo več kot 40 milijonov evrov na leto.
Naša preiskava v okviru Projekta Evroposlanci (angleško: The MEPs Project) kaže, da mnoge izmed teh pisarn sploh ne obstajajo.
V času našega preiskovanja leta 2017 je bilo samo 53 od 748 tedanjih poslancev pripravljenih predložiti dokumente o dejanskih izdatkih. Nekateri evropski poslanci so nam zaupali, da podpirajo večjo preglednost in da se notranje zavzemajo za uvedbo strožjih pravil. Velika večina pa ima raje status quo. Tretjina poslancev je celo zavrnila razkritje naslova svojih pisarn, ali predložila naslove, ki jih ni bilo mogoče najti na zemljevidu, ali preprosto ni odgovorila.
Toliko o preglednosti javnofinančnih odhodkov.
Na naše začudenje je Evropsko sodišče leta 2018 odločilo, da je zavrnitev dostopa do dokumentov upravičena.
“Mnoge izmed nacionalnih pisarn evroposlancev sploh ne obstajajo.”
Triletno bitko je sklenilo s tem, da je pravica poslancev do zasebnosti pomembnejša od naše pravice javnega dostopa do dokumentov.
Ni nas zanimalo, kolikšen davek plačujejo poslanci ali kako porabijo preostanek svoje plače. Nismo prosili za vpogled v njihova zasebna življenja. Zahtevali smo dostop do dokumentov, na podlagi katerih naj bi Evropski parlament preverjal, ali se javna sredstva porabljajo skladno s predpisi. Sodišče nam je sporočilo, da ta argument ni dovolj za prebitje zidu zasebnosti.
Pravno bitko smo torej izgubili.
Sledil je še politični odziv.
Večina poslancev je 31. januarja 2019 glasovala v prid spremembe pravil, ki urejajo njihove odhodke. V prihodnosti bo tehnično mogoče, da bodo lahko posamezni poslanci na svojih uradnih spletnih straneh objavili prostovoljno revizijo porabe svojega splošnega nadomestila stroškov (plačila za nacionalno pisarno).
Povedano drugače:
Ni jim treba opraviti revizije porabe.
Ni jim treba utemeljiti stroškov.
Ni jim treba zagotoviti preglednosti porabe nadomestil.
To je največ, kar smo lahko dosegli.
Spričo podnebnih sprememb, vse večjih gospodarskih razlik, razširjenosti utaj davkov, pranja denarja in občutka nemoči med državljani je to, kako politiki vsak mesec porabijo 4.513 evrov, seveda zanemarljiva podrobnost. Če ne bi šlo za načela.
Če naši izvoljeni predstavniki ne čutijo potrebe po tem, da bi odgovarjali za svoja dejanja, ali sploh še obstaja kdo, ki je izvoljen ali na oblasti in se ne želi skrivati za zaveso osebne integritete?
Leta 1999 je bila Evropska komisija, ki ji je predsedoval Jacques Santer, prisiljena v celoti odstopiti. Povod za odstop je bilo razkritje zaupnih dokumentov, iz katerih je bila razvidna zloraba javnih sredstev. Razkriti dokumenti so prišli v roke Evropskemu parlamentu in takratni poslanci so zahtevali temeljito preiskavo.
Naloga petih neodvisnih strokovnjakov je bila postaviti obtožbe pod drobnogled. V svojem končnem poročilu so navedli: »Vse težje je najti osebo, ki bi pokazala vsaj najmanjši čut za odgovornost.«
Dvajset let pozneje smo se znašli v podobni situaciji. Vendar tokrat ravno evropski poslanci zavračajo prevzemanje kakršne koli finančne odgovornosti. To je še toliko bolj presenetljivo, ker danes člani Evropske komisije in najvišji uradniki agencij EU objavljajo podrobnosti o svojih potnih stroških.
“Vse težje je najti osebo, ki bi pokazala vsaj najmanjši čut za odgovornost.”
Mi, novinarji, ki sodelujemo v Projektu Evroposlanci in smo podpisniki tega mnenjskega članka, nimamo skupnega političnega programa. Imamo precej drugačne poglede na prihodnost EU. Kot poročevalci o evropskih zadevah pa imamo skupen cilj: zagotoviti, da bodo izvoljeni predstavniki odgovarjali tako za svoje odločitve kot za svojo porabo davkoplačevalskega denarja.
Kandidati za poslance v Evropskem parlamentu, ki so naklonjeni temu cilju, bi morali biti pripravljeni izraziti svojo zavezanost preglednosti – ne samo v smislu abstraktnega cilja, ampak dejanskega temelja – in začeti z obljubo, da bodo predložili dokazila o tem, kako bodo porabili nadomestilo za nacionalno pisarno.
Kandidatom, ki dajejo prednost drugačnim vrednotam ali ki jih vznejevolji domnevno poseganje novinarjev v njihovo zasebno življenje, seveda ni treba obljubiti ničesar. Ne odgovarjate nam. Odgovarjate le svojim volivcem.
Menili smo, da bo Evropsko sodišče prepoznalo, da je bila naša zahteva podana v duhu interesa demokratične javnosti.
Menili smo, da se bo Evropski parlament pridružil naši zaskrbljenosti in izkoristil to priložnost za okrepitev svoje legitimnosti.
Zmotili smo se. Glede obeh domnev.
Podpisniki, ki sodelujejo v Projektu Evroposlanci, v tem članku izražajo svoje osebno mnenje. Za več informacij o projektu obiščite spletno stran: https://www.ir-d.dk/the-meps-project/
Stopnišče parlamentarnega poslopja v Strasbourgu. Foto: © European Union - EP © Architecte : Architecture Studio