Ali ustava zagotavlja pravico do splava, lahko presodi le ustavno sodišče
Avtorja: Žana Erznožnik, Matej Zwitter
TRDITEV
Sam splav kot tak pa tudi ni ustavno zagotovljena pravica. Ustavno zagotovljena pravica je pravica do življenja in pa pravica do svobodnega odločanja o rojstvih otrok, ne pa nujno tudi splava.
IZVIRNA OBJAVA
Ustava zagotavlja svobodno odločanje o rojstvu otrok, kar po mnenju več sogovornikov zajema tudi pravico do splava, toda ustavno sodišče se o tem vprašanju še ni izreklo. Foto: Tamino Petelinšek/STA
»Ustavno zagotovljena pravica je pravica do življenja in pravica do svobodnega odločanja o rojstvih otrok, ne pa nujno tudi splava,« so 7. oktobra v uredniškem komentarju zapisali na portalu Domovina.je. Komentirali so odločitev TV Slovenija in Pop TV, ki nista poročali o shodu nasprotnikov splava v Ljubljani 3. oktobra.
Pojasnilo Pop TV, da o shodu niso poročali, ker je šlo za protest proti ustavno zagotovljeni pravici, so v uredništvu Domovine označili za izgovor, »privlečen za lase«, saj naj bi protestniki zgolj pozivali k spoštovanju življenja. »Sam splav kot tak pa tudi ni ustavno zagotovljena pravica,« so dodali. Portal Domovina.je je protestu, ki se ga je po poročanju slovenske tiskovne agencije udeležilo okrog 200 ljudi, namenil tri prispevke.
Pred shodom so organizatorji pripravili tudi deklaracijo, katere podpisniki si med drugim želijo »Slovenijo, v kateri bodo vsi nerojeni otroci lahko zagledali svetlobo sveta«.
Pravica žensk do splava v prvi razlagi ustave
Ustava v 55. členu določa, da je odločanje o rojstvu otrok svobodno: »Država zagotavlja možnosti za uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki omogočajo staršem, da se odločajo za rojstva svojih otrok.«
Ubeseditev 55. člena je pri snovanju ustave najdlje ostala nedorečena. Nekateri poslanci z desnega političnega pola so takrat zagovarjali stališče, da bi ta člen, ki je bil v podobni obliki že vključen v ustavo Socialistične republike Slovenije, iz ustave neodvisne države črtali.
Po mnenju profesorice civilnega prava z ljubljanske pravne fakultete Viktorije Žnidaršič Skubic, ki se med drugim ukvarja s pravom v medicini, že razprave iz časa sprejemanja ustave kažejo, da petinpetdeseti člen ustave obsega tudi pravico do umetne prekinitve nosečnosti. »Če ne bi bilo tako, tudi ne bi bilo zahtev po spremembi tega ustavnega člena – od stare socialistične ustave je ostal skoraj nespremenjen – ko se je sprejemala nova slovenska ustava in so bile to jasno izražene težnje takratne desnice.«
Devetnajstega decembra 1991, manj kot teden dni prej, preden so poslanci potrdili ustavo, je komisija za ustavna vprašanja in temeljne faze nastajanja slovenske ustave še zadnjič obravnavala besedilo 55. člena. Kot se je na seji izrazil njen predsednik France Bučar, je bil to »še zadnji sporni člen«.
Istega dne je ustavna komisija sprejela končno različico člena, ki je tudi obveljala. Komisija je predlog ustave dopolnila z razlago njenih členov. V primeru 55. člena je pojasnila, da ta svoboščina »zajema tudi pravico človeka do ugotavljanja in zdravljenja zmanjšane plodnosti, do preprečevanja zanositve, kar obsega kontracepcijo in sterilizacijo, ter pravico žensk do umetne prekinitve nosečnosti«.
Uresničevanje te temeljne svoboščine je zagotovljeno neposredno na podlagi ustave, omejiti pa jo je mogoče samo, kadar bi pomenila poseg v pravice drugih ljudi. Prav tako je zagotovljeno »sodno varstvo te svoboščine, ki je ni dopustno omejevati z izgovorom, da je ta ustava ne priznava ali da jo priznava v manjši meri«. V primeru omejevanja svoboščin iz 55. člena in po predhodno izčrpanem rednem pravnem varstvu mora varstvo zagotavljati tudi ustavno sodišče, so dodali.
Kot je pojasnila profesorica Viktorija Žnidaršič Skubic, je iz razlage člena jasno, da je pravica do splava zagotovljena v ustavi. »Ustavna komisija je z avtentično razlago – torej z razlago tistega, ki je ustavo sprejemal in ve, kaj je imel v mislih z zapisanim členom – to povsem nedvoumno zapisala.«
Nedvoumnost razlage je zmotila tudi takratnega člana ustavne komisije in poslanca Slovenskih krščanskih demokratov Cirila Kolešnika. Izmed dvaindvajsetih članov komisije je bil edini, ki se o predlogu 55. člena ni opredelil, prav tako se je vzdržal pri glasovanju o sprejetju ustave v parlamentu.
Kot je pojasnil za Razkrinkavanje.si, meni, da je zarodek človek od trenutka zanositve in je treba varovati njegovo življenje, splav pa je dopusten le zaradi zdravstvenih razlogov. Dejal je, da se je vzdržal prav zaradi omembe umetne prekinitve nosečnosti v razlagi 55. člena, ki je bila po njegovem mnenju koncesija »mladincem« iz nekdanje zveze socialistične mladine: »Politika je rezultat možnega. In ta rezultat je bil, da smo ob 55. členu sprejeli še to razlago, zato sem se vzdržal.«
Kljub temu da se je takrat vzdržal zaradi vsebine razlage petinpetdesetega člena, Kolešnik danes vztraja, da pravica do splava v ustavi ni zagotovljena. »Zame razlaga ni del ustave.«
Ustavno sodišče o 55. členu še ni odločalo
Profesor ustavnega prava na ljubljanski pravni fakulteti Igor Kaučič se do vprašanja, ali ustava zagotavlja pravico do splava, ni želel opredeliti, saj se s tem vprašanjem podrobneje ne ukvarja.
V splošnem pa je za Razkrinkavanje.si pojasnil, da je razlaga členov, kakršno je sprejela ustavna komisija, pomembna za tiste, ki razlagajo določbe predloga ustave: »Med temi je zlasti ustavno sodišče, ki pri svojem odločanju pogosto izhaja iz utemeljitev in obrazložitev materialov, ki so nastali ob sprejemanju ustave, oziroma se nanje opre.«
Dodal je, da gre zgolj za eno izmed tako imenovanih interpretacijskih opor, ki pa za ustavno sodišče niso zavezujoče. Njihova teža je med drugim odvisna od pravne prepričljivosti in strokovne utemeljenosti stališč, je pojasnil.
Ustavno sodišče o tem vprašanju še ni odločalo. Leta 1997 je sicer prejelo pobudo dveh civilnih združenj za presojo ustavnosti dveh zakonov še iz časa nekdanje Jugoslavije, in sicer splošnega zakona o prekinitvi nosečnosti in zakona o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok. Vendar sodišče o ustavnosti teh zakonov ni presojalo, saj predlagatelji niso izkazali pravnega interesa.
Profesor ustavnega prava na mariborski pravni fakulteti Jurij Toplak je za Razkrinkavanje.si pojasnil, da o vprašanju, ali ustava zagotavlja pravico do splava, lahko odločijo le ustavni sodniki. »Dokler tega ne zapišejo jasno, je vse naše izjavljanje špekuliranje.«
Docent na katedri za temeljne pravne vede mariborske pravne fakultete Aljoša Dežman je leta 2019 v komentarju ustave poudaril, da ustavno sodišče in evropsko sodišče za človekove pravice še nista oblikovali stališča do vprašanja, ali pravica do življenja iz 17. člena ustave varuje tudi nerojenega otroka.
Ugotavljal je, da je pravica do svobodnega odločanja o rojstvih otrok po slovenski ustavi zelo široka, saj posamezniku prepušča precejšnjo svobodo pri odločanju o tem. »Nihče mu namreč ne more naložiti dolžnosti imeti otroka, bodisi spočetega bodisi še ne spočetega; in nasprotno, nihče ne more posameznika omejevati v njegovi volji imeti toliko otrok, kolikor si jih želi.«
Avtor uredniškega komentarja na portalu Domovina.je se s tem ne strinja. Kot je pojasnil v odgovoru za Razkrinkavanje.si, se ustavna pravica do nedotakljivosti človekovega življenja po njegovem mnenju nanaša tudi na nerojenega otroka.
Dodal je še, da je ustavno sodišče letos med presojo ustavnosti omejitve gibanja med občinami odločilo, da zaščita življenj prevlada nad prav tako ustavno zagotovljeno pravico do svobode gibanja. »Sklepam, da je torej pravica do življenja vsakega človeka (tudi nerojenega) tudi nad pravico do končanja življenja drugega (nerojenega) človeka.« Sicer pa je šlo za uredniški komentar, pravi, kar »nekoliko širi avtorjevo polje lastne interpretacije in razumevanja ustavnih določb«.
Toda profesorica Viktorija Žnidaršič Skubic je za Razkrinkavanje.si pojasnila, da zarodek v slovenskem pravu »ni pravni subjekt, zato tudi nima brez nadaljnjega zagotovljene pravice do življenja na podlagi ustave. Varovan je le omejeno ter posredno, prek matere.«
Ribičič: To je občutljivo vprašanje
Nekdanji ustavni sodnik in profesor ustavnega prava na ljubljanski pravni fakulteti Ciril Ribičič, eden izmed članov omenjene ustavne komisije, je v odgovoru za Razkrinkavanje.si zapisal, da je zanj »dobrodošla novost«, da nasprotniki umetne prekinitve nosečnosti niso več tako nestrpni do 55. člena ustave, kot so bili nekoč. Vendar se z njihovo razlago, da člen ne daje podlage za umetno prekinitev nosečnosti v času, ko zarodek še ni sposoben samostojnega življenja, ne strinja.
»Petinpetdeseti člen ustave daje podlago za svobodno odločanje ženske o rojstvu otroka, seveda samo v začetni fazi nosečnosti,« meni Ribičič. Ob tem je poudaril, da 55. člen ustave obravnava zelo občutljivo vprašanje, glede katerega »je smiseln strpen, občutljiv pristop z razumevajočim odnosom do nasprotnih stališč in njihovih nosilcev«. Njegov odgovor v celoti objavljamo na koncu članka.
Ribičič je tudi poudaril, da je država po 55. členu ustave dolžna zagotavljati možnosti za svobodno odločanje o rojstvu otrok, česar pa »nikakor ne moremo reducirati na omogočanje prekinitve nosečnosti, temveč pomeni tudi oziroma predvsem, da država ustvarja razmere, v katerih ne bo prekinitev nosečnosti, ker je ogrožena socialna varnost potencialne matere«.
Svobodno odločanje vključuje tudi prekinitev nosečnosti
Država je pravice iz 55. člena ustave uredila v zakonu o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok (ZZUUP). Ta v prvem členu določa, da ima »človek pravico, da svobodno odloča o rojstvu otrok«, sistem zdravstvenega varstva pa mu omogoča uresničevanje te pravice. Povezani zdravstveni ukrepi po tem zakonu so preprečevanje zanositve, zdravljenje zmanjšane plodnosti in umetna prekinitev nosečnosti.
Pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok prav tako obsega pouk, svetovanje in seznanjanje s postopkom, potekom in posledicami uporabe sodobnih načinov in sredstev za uravnavanje rojstev. Pri tem je umetna prekinitev nosečnosti »medicinski poseg, ki se opravi na zahtevo nosečnice, če nosečnost ne traja več kot deset tednov«.
Kot so za Razkrinkavanje.si pojasnili pri razširjenem strokovnem kolegiju za ginekologijo in porodničarstvo, se umetna prekinitev nosečnosti do trajanja nosečnosti 10 tednov in šestih dni lahko opravi na izrecno željo nosečnice ne glede na to, kakšni so njeni razlogi za takšno odločitev. To obdobje se praviloma začne s prvim dnem izostanka prve naslednje menstruacije, vključuje pa čas za obisk ginekologa, ki preveri dejansko starost zarodka, ter za razmislek o odločitvi.
Kadar je nosečnost daljša od desetih tednov, o zahtevi nosečnice odločajo komisije za umetno prekinitev nosečnosti prve in druge stopnje, ki presodijo, ali je »nevarnost posega za življenje in zdravje nosečnice ter za njena bodoča materinstva manjša od nevarnosti, ki grozi nosečnici ali otroku zaradi nadaljevanja nosečnosti in zaradi poroda«.
Strokovni komisiji prve in druge stopnje sestavljajo zdravniki in socialni delavci. Vsaj eden od zdravnikov, ki komisiji tudi predseduje, mora biti specialist za ženske bolezni in porodništvo. Pri strokovnem kolegiju so pojasnili, da je odločanje strokovne komisije o dopustnosti prekinitve nosečnosti po 10. tednu nosečnosti vedno individualno in odvisno od posameznega primera.
Pojem človeka je zelo širok in poleg razvojnega in biološkega pogleda zajema tudi filozofski, religiozni in pravni vidik, so še pojasnili pri strokovnem kolegiju. Zarodek se v prvih 12 tednih nosečnosti razvije v plod, ko ta dozori dovolj, da lahko samostojno preživi zunaj maternice, se rodi kot novorojenček. Po definiciji svetovne zdravstvene organizacije se to zgodi po vsaj 22 tednih nosečnosti, oziroma ko plod tehta vsaj pol kilograma, so dodali.
Po podatkih mednarodnega nevladnega Centra za reproduktivne pravice iz primerjalnega pregleda relevantnih zakonov je prekinitev nosečnosti na zahtevo nosečnice ali denimo na podlagi »ohlapno definiranih pogojev«, kot so ekonomsko-socialni razlogi, dovoljena v 25 od 27 držav članic EU, tudi v Sloveniji.
V Evropi je prekinitev nosečnosti dovoljena vsaj v prvem trimesečju nosečnosti, v večini držav pa tudi pozneje, če gre za varovanje zdravja in življenja nosečnice. Pri tem so opozorili, da se v Evropi v zadnjih letih »pojavljajo nazadnjaški poskusi odvzema ali omejitve pravne zaščite pravice žensk do prekinitve nosečnosti«.
S K L E P
Ustavno zagotovljena pravica je pravica do življenja in pravica do svobodnega odločanja o rojstvih otrok, ne pa nujno tudi splava, so zapisali v uredniškem komentarju na portalu Domovina.je.
Ustava v 55. členu določa, da je odločanje o rojstvu otrok svobodno. Ustavna komisija, ki je oblikovala predlog slovenske ustave, ki ga je decembra 1991 potrdil tedanji družbenopolitični zbor, pa je v razlagi 55. člena jasno zapisala, da vključuje tudi »pravico žensk do umetne prekinitve nosečnosti«.
Kot je pojasnil profesor ustavnega prava Igor Kaučič, takšna razlaga ni pravno zavezujoča. Kljub temu pa je pomembna za tiste, ki razlagajo ustavne določbe, med katerimi je zlasti ustavno sodišče.
Profesorica civilnega prava na ljubljanski pravni fakulteti Viktorija Žnidaršič Skubic sicer meni, da je razlaga ustavne komisije povsem nedvoumna in da 55. člen ustave varuje tudi pravico do umetne prekinitve nosečnosti.
Ali iz ustave izhaja tudi pravica do splava, lahko odloči le ustavno sodišče, meni profesor ustavnega prava na mariborski pravni fakulteti Jurij Toplak, zato je vsakršno izjavljanje o tem zgolj špekulacija.
Da se ustavno sodišče o tem vprašanju še ni izreklo, je v komentarju ustave iz leta 2019 ugotavljal tudi docent na mariborski pravni fakulteti Aljoša Dežman. Obenem je pojasnil, da je pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok po slovenski ustavi zelo široka in posamezniku »nihče ne more naložiti dolžnosti imeti otroka, bodisi spočetega bodisi še ne spočetega«.
Ciril Ribičič, profesor ustavnega prava na ljubljanski pravni fakulteti in član ustavne komisije, ki je zasnovala predlog ustave, je poudaril, da 55. člen obravnava zelo občutljivo vprašanje, ki zahteva razumevajoč odnos do nasprotujočih si stališč. Po njegovem mnenju je ustava, ko gre za zgodnjo nosečnost, na strani pravice do prekinitve, ko je zarodek sposoben samostojnega življenja, pa na strani otrokove pravice do življenja.
Z vprašanji o ustavni ureditvi splava smo se obrnili še na osem drugih ustavnih pravnikov in posameznikov, ki so sodelovali pri pisanju ustave, vendar se do te teme niso želeli opredeliti ali pa se na vprašanja Razkrinkavanja.si niso odzvali.
Petinpetdeseti člen ustave pravice do prekinitve nosečnosti ne določa neposredno. Razlaga ustavne komisije, po kateri 55. člen izrecno vključuje tudi pravico do umetne prekinitve nosečnosti, je pomemben vir za interpretacijo, ni pa pravno zavezujoč dokument. Razlage tega člena, tudi v povezavi s 17. členom, ki zagotavlja nedotakljivost človekovega življenja, so se otepali mnogi naši sogovorniki.
Tisti, ki so temo komentirali, so se večinoma strinjali, da iz ustave izhaja tudi pravica do umetne prekinitve nosečnosti v zgodnji fazi razvoja zarodka. Toda ustavno sodišče, ki je edino pristojno za razsojanje o ustavnih vprašanjih, o tem, ali je pravica do prekinitve nosečnosti zagotovljena v ustavi ali ne, še ni odločalo.
Na Razkrinkavanju.si nismo poklicani za interpretacijo ustavnih vprašanj, toliko bolj, kadar ta zadevajo temeljne človekove pravice. Zato smo tokrat izjemoma sklenili, da trditvi uredništva portala Domovina.je, da sta ustavno zagotovljeni pravica do življenja in pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok, ne pa tudi do splava, ne bomo dali ocene.
Odgovor ustavnega pravnika in nekdanjega člana ustavne komisije Cirila Ribičiča objavljamo v celoti.
Petinpetdeseti člen ustave ureja izjemno občutljivo tvarino, glede katere se doma in v tujini soočata dva pristopa. Na eni strani so zagovorniki svobodne izbire (pro-choice), ki se sklicujejo na pravico ženske, da svobodno odloča o svojem telesu in o rojstvu otrok, in na drugi zagovorniki pravice do življenja (pro-life), ki se po njihovem mnenju začne s spočetjem. O tako usodnih vprašanjih ne gre presojati »oštro«, pač pa je smiseln strpen, občutljiv pristop z razumevajočim odnosom do nasprotnih stališč in njihovih nosilcev.
Nasprotniki umetne prekinitve nosečnosti so doslej obravnavali 55. člen ustave kot sramoto, ki ni skladna z ustavno pravico do življenja, tako da je zame dobrodošla novost, da so do 55. člena manj nestrpni, čeprav se ne strinjam z njihovo razlago, da ustava ne daje podlage za umetno prekinitev nosečnosti v času, ko zarodek še ni sposoben samostojnega življenja zunaj materinega telesa.
Petinpetdeseti člen ustave daje podlago za svobodno odločanje ženske o rojstvu otroka, seveda samo v začetni fazi nosečnosti. Poleg tega ustava govori o tem, da država zagotavlja možnosti za uresničevanje te svoboščine, česar nikakor ne moremo reducirati na omogočanje prekinitve nosečnosti, temveč pomeni tudi oziroma predvsem, da država ustvarja razmere, v katerih ne bo prihajalo do prekinitev nosečnosti zato, ker je ogrožena socialna varnost potencialne matere. Ustava jasno pravi, da je treba omogočati staršem, da se odločajo za rojstvo svojih otrok. Zato se motijo tisti, ki govorijo o 55. členu kot o določbi, ki zagotavlja zgolj splav, ki v ustavi sploh ni omenjen.
Če malo poenostavim, lahko rečem, da je ustava na strani svobodnega odločanja o rojstvu otrok in pravice do prekinitve nosečnosti, ko gre za zgodnjo nosečnost, in na strani otrokove pravice do življenja, ko gre za nosečnost, pri kateri je zarodek sposoben samostojnega preživetja.
Ustava varuje pravice in temeljne svoboščine, pri čemer so pravice praviloma podlaga za zahtevke njihovih nosilcev nasproti državi, medtem ko so svoboščine praviloma namenjene omejevanju države, da ne bi posegala v človekovo svobodo, položaj in dostojanstvo.
Za podrobnejšo razpravo o razliki med pravicami in temeljnimi svoboščinami na tem mestu ni dovolj prostora, gotovo pa je, da ustava varuje prve in druge in da pri tem temeljne svoboščine nikakor niso manjvredne v primerjavi s pravicami. To velja tudi za svobodno odločanje o rojstvu otrok, ki je po ustavi svoboščina, ki je podlaga za pravico do umetne prekinitve nosečnosti. Ta pravica pa ni brezmejna, temveč je omejena na začetno obdobje nosečnosti, razen če nosečnost ogroža življenje in zdravje noseče ženske.
