Dezinformacije hitrejše od protiukrepov
Katarina Bulatović
—
Dezinformacije o covidu-19 lahko posredno vplivajo na javno zdravje ter učinkovitost javne porabe in odziva na epidemijo. Toda ciljnih ukrepov bodisi ni bodisi so razdrobljeni. Ukrepi evropske komisije niso zavezujoči, pristojni ministrstvi v Sloveniji pa na tem področju nimata posebnih ukrepov.
»Ne borimo se samo proti epidemiji, borimo se proti infodemiji. Lažne novice se širijo hitreje in lažje kot novi koronavirus in so prav tako nevarne kot virus,« je februarja lani na mednarodni varnostni konferenci v Münchnu dejal Tedros Adhanom Ghebreyesus, generalni direktor svetovne zdravstvene organizacije.
Ekipa Oštrovega projekta za preverjanje verodostojnosti medijskih vsebin Razkrinkavanje.si je od takrat preverila več kakor šestdeset izjav različnih posameznikov in medijskih vsebin, povezanih s covidom-19. Kar 40 odstotkov jih ni držalo, skoraj 18 odstotkov trditev pa je bilo neutemeljenih. Prav toliko je bilo objav, ki so držale samo delno, in le dobrih šest odstotkov jih je držalo.
Rast dezinformacij o koronavirusu lahko po opozorilih svetovne zdravstvene organizacije v javnosti ustvari zmedo in nezaupanje ter ovira učinkovit odziv na področju javnega zdravja.
Tudi evropska komisija je v junijskem sporočilu o boju proti dezinformacijam o covidu-19 opozorila, da je pandemija ustvarila ugodne razmere za širjenje neresničnih ali zavajajočih informacij. Pozvali so k odločnejšim ukrepom pristojnih organov, medijev, preverjevalcev dejstev, spletnih platform in drugih.
Dosedanji ukrepi evropske komisije v boju proti dezinformacijam so se večinoma zanašali na prostovoljno ukrepanje spletnih platform, prek katerih se dezinformacije širijo, drugi ukrepi pa so razdrobljeni in pogosto omejeni na posamezno državo članico, opozarja raziskovalka medijev Tanja Kerševan Smokvina.
Ministrstvo za kulturo neposrednih ukrepov za zajezitev širjenja lažnih novic ne izvaja, poleg tega slovenski šolski kurikulum nima obveznih vsebin s področja medijske pismenosti. Še več, izbirni predmet vzgoja za medije se izvaja le v 17 odstotkih osnovnih šol (brez podružnic), učni načrt predmeta pa je še iz leta 2006.
Povečano pretakanje dezinformacij
V zadnjih mesecih so se prek družbenih omrežij širile številne dezinformacije o cepljenju proti covidu-19. Kot smo na Oštru poročali prejšnji teden, se je informacija o neučinkovitosti cepiva AstraZenece izkazala za neutemeljeno.
Bioresonančna terapevtka Karin Rižner je v videoposnetku društva Pest, ki je bil februarja objavljen na youtube kanalu Zelena nit, denimo dejala, da so za cepiva proti covidu-19 registracijski postopki bistveno bolj liberalni kot za druge medicinske postopke oziroma zdravila. Trditev po preverjanju ekipe Razkrinkavanja.si ne drži.
Konec januarja skoraj polovica vprašanih v raziskavi trženjsko-svetovalne in raziskovalne družbe Valicon z naslovom #NovaNormalnost ni bila naklonjena cepljenju proti covidu-19.
Na vprašanje o razlogih, zakaj se ne bodo cepili, jih je največ, 63 odstotkov, odgovorilo, da novim cepivom ne verjamejo, dokler se sčasoma ne bo izkazalo, da so varna. Stranskih učinkov se je balo 38 odstotkov vprašanih, slaba tretjina pa je menila, da cepiva na splošno niso varna.
Poleg tega je 22 odstotkov vprašanih menilo, da covid-19 ni nič bolj nevaren od običajne gripe, medtem ko jih je bilo 14 odstotkov prepričanih, da je virus izmišljotina farmacevtske industrije.
Profesor filozofije Tomaž Grušovnik s pedagoške fakultete na primorski univerzi je za Razkrinkavanje.si pojasnil, da lahko vera v teorije zarote, za katere se pogosto izkaže, da vsebujejo lažne informacije, v človekovo življenje vnese občutek stabilnosti. Pandemija je namreč v življenje ljudi vnesla strah pred izgubo normalnosti.
»Če nekdo meni, da je covid-19 izmišljotina farmacevtske družbe, predpostavlja, da imajo pandemijo pod nadzorom posamezniki, ki bi radi mastno zaslužili. To je v resnici lažje misliti, kot se sprijazniti z dejstvom, da je svet negotov.«
Poleg tega del javnosti verjame dezinformacijam zaradi upora proti dolgčasu vsakdana. »Vsak dan je zelo banalen – moraš v službo, nekaj kupiš za jesti, pospraviš stanovanje, to je bolj ali manj to. Ostane ti še Netflix. Človeka mika, da verjame v fantastične stvari; kakor da bi šlo za upor proti dolgčasu vsakdana.«
Grušovnik je poudaril, da so ljudje nagnjeni k potrditveni pristranskosti. To pomeni, da bodo bolj verjetno verjeli informacijam, ki so skladne z njihovim pogledom na svet. Algoritmi spletnih platform dodatno okrepijo človekovo potrebo po potrditvi njegovih prepričanj. Uporabnikom prikazujejo vsebine na podlagi zgodovine brskanja oziroma uporabe.
Družbena omrežja so dezinformacijam »dala krila«, niso pa vzrok za njihovo širjenje, je opozorila Ksenija Vidmar Horvat, sociologinja z ljubljanske filozofske fakultete. »Priča smo daljši eroziji splošnega zaupanja javnosti v institucije.«
Po njenem mnenju bi morale javne institucije skrbeti za dobrobit državljanov, vendar je ta skrb v zadnjih desetletjih pod udarom neoliberalne politike: »Javne storitve se privatizirajo, to pa pomeni, da so institucije, ki nosijo odgovornost za skupno dobro, v rokah posameznikov, ki jih lahko upravljajo skladno s tržno logiko.«
Zaupanje v dezinformacije lahko utrdijo tudi človekove izkušnje. »Če ima nekdo v svoji bližini ljudi, ki so covid-19 denimo preboleli samo z blažjimi simptomi, zlahka odmahne z roko in reče, da ne gre za pandemijo, temveč za pretiravanje.«
Vero v dezinformacije lahko še dodatno utrdijo mnenjski voditelji, estradniki brez strokovnih referenc in drugi nekvalificirani glasovi: »Ustvarja se ozračje, v katerem ni pomembno, kaj nekdo reče, ampak kako emocionalno bije boj za svojo resnico.«
Vplivneži namesto stroke
Televizijski voditelj Marko Potrč od lanskega poletja na facebooku redno objavlja različne trditve o pandemiji, predpisanih varnostnih ukrepih in podobno. Ekipa Razkrinkavanja.si je septembra preverjala tri Potrčeve trditve o covidu-19, ki jih je objavil avgusta. Nobena ni držala.
V Valiconovi javnomnenjski raziskavi #NovaNormalnost je novembra lani na vprašanje, koliko zaupajo televizijskemu voditelju Marku Potrču, kar četrtina vprašanih odgovorila, da mu bolj zaupajo kot ne. Delež tistih, ki so zaupali Potrču, je bil enak deležu tistih, ki so zaupali predsedniku vlade Janezu Janši. Nekoliko več vprašanih, 36 odstotkov, je bolj zaupalo kot ne še direktorju nacionalnega inštituta za javno zdravje Milanu Kreku.
»Vplivnež ali vplivnica, ki že sicer z javnostjo deli veliko svojega vsakdana, je javnosti pač veliko bolj dostopen od marsikaterega strokovnjaka. Več let je na zaupanju javnosti gradil s svojimi nastopi in dostopnostjo. Znanstveniki tega pogosto ne počnejo,« je pojasnila Zarja Muršič, znanstvena novinarka na Radiu Študent in sodelavka projekta Sledilnik o covidu-19.
Meni, da so znali vplivneži in »kvazistrokovnjaki« svoje širjenje dezinformacij o pandemiji zelo dobro unovčiti. S poenostavljenimi razlagami so zapolnili vrzel, ki jo je pustila stroka, in pridobili množice sledilcev: »Strokovna javnost ni ponudila razumljivih razlag o razvoju epidemije. Nasprotno, zagovarjala je veliko ukrepov, ki jih ni strokovno utemeljila, hkrati pa je pričakovala, da jih bomo upoštevali.«
Muršičeva je še poudarila, da je zdravniška stroka prepogosto želela delovati nezmotljivo. To ni skladno z delovanjem znanosti, prav tako pa so napake v znanosti lahko gojišče za širjenje dezinformacij v javnosti.
Spomnila je na lansko nacionalno raziskavo inštituta za mikrobiologijo in imunologijo o razširjenosti covida-19 v Sloveniji. Izračunali so namreč triodstotno prekuženost v državi, pozneje pa se je izkazalo, da je bila manj kot enoodstotna. Na raziskavo se je kasneje v eni od objav na facebooku skliceval tudi televizijski voditelj Marko Potrč, ne da bi pri tem pojasnil, da je bila po objavi odkrita napaka.
Zaupanje v znanost je po mnenju Vidmar Horvatove omajala tudi vlada, ki je nekatere ukrepe sprejemala in sproščala brez strokovne podlage. Namesto na zaupanje se je zanašala na represijo: »Ko se je treba spoprijeti s krizo, so strategije komuniciranja z javnostjo ključne. Pomembno je, da ta temelji na zaupanju. Ustrahovalno in kaznovalno stigmatiziranje nikoli ne obrodi sadov, ampak privlači samo več upora proti oblasti.«
“Ključno je zagotoviti obstoj svobodnega novinarstva, da bo lahko še naprej celovito obveščalo javnost.”
Razdrobljeni ukrepi
Na krizo verodostojnih informacij v času covida-19 so se odzvale institucije EU ter številne nevladne in filantropske organizacije.
Toda nekdanja državna sekretarka na kulturnem ministrstvu, sicer pa raziskovalka medijev Tanja Kerševan Smokvina s centra za raziskovanje družbenega komuniciranja, je opozorila, da se EU in njene članice še vedno pretežno zanašajo le na priporočila. Evropska komisija, denimo, zlasti pričakuje, da bodo ukrepale korporacije, ki upravljajo komunikacijsko infrastrukturo, prek katere se dezinformacije širijo.
Evropska komisija je aprila 2018 v sporočilu drugim evropskim institucijam o boju proti dezinformacijam res pozvala spletne platforme, naj jih omejujejo s samoregulacijo. Podprla je kodeks o ravnanju EU glede dezinformacij, katerega namen je opredeliti ukrepe, s katerimi bi podpisnice lahko odgovorile na izzive, povezane z dezinformacijami. Isto leto so ga podpisali nekateri globalni oglaševalci, spletne platforme in vodilna družbena omrežja, denimo Facebook, Google in Twitter.
Skupina evropskih regulatorjev za avdiovizualne medijske storitve (ERGA) je maja lani objavila oceno o implementaciji kodeksa. Poudarila je, da ima »ključne slabosti, ki jih je treba odpraviti«. Ukrepi po kodeksu so namreč preveč splošni, nadzor nad njegovim izvajanjem ni dovolj pregleden, nekatere spletne platforme, denimo TikTok in WhatsApp, pa ga niso podpisale.
Evropska komisija je sicer napovedala, da bo za projekte, ki spremljajo kršitve medijske svobode in spodbujajo čezmejno sodelovanje novinarjev, v proračunskem obdobju 2021–2027 namenila najmanj 61 milijonov evrov.
Za ustavitev širjenja dezinformacij so sicer v Evropi in v posameznih državah na voljo različni viri financiranja v podporo nevladnim organizacijam, ki izvajajo kampanje ozaveščanja, preverjajo dejstva in širijo medijsko pismenost. Vendar Tanja Kerševan Smokvina opozarja, da to financiranje pogosto nima jasno določenega namena, ukrepi pa so »razdrobljeni, nepovezani in najpogosteje omejeni na posamezno državo«.
»Priporočila niso več dovolj«
Oktobra lani je komisija ustanovila evropsko opazovalnico digitalnih medijev, ki bo združevala raziskovalce in preverjevalce dejstev za boljše razumevanje širjenja dezinformacij. Decembra pa je ob nadgradnji akcijskega načrta iz leta 2018 sporočila, da je za učinkovitejši boj proti dezinformacijam potreben odločnejši pristop, ki vključuje tudi ustrezne nadzorne mehanizme. Napovedala je pripravo uredbe o digitalnih storitvah, ki bo zajela nova tveganja na spletu.
Evropski parlament in svet EU sta istega meseca objavila predlog uredbe. Med drugim predvideva postopke za umik nezakonitih vsebin na spletu, denimo sovražnega govora, kršitev avtorskih pravic in otroške pornografije. Spletne platforme bi morale uporabnikom olajšati prijavo nezakonitih vsebin, če bi kršile pravila, pa bi jim komisija lahko naložila globo, ki ne bi presegla šestih odstotkov skupnega prometa v predhodnem poslovnem letu.
Nataša Pirc Musar, nekdanja informacijska pooblaščenka, sicer pa odvetnica, specializirana za medijsko pravo, meni, da je to korak v pravo smer: »Priporočila niso več dovolj. Hitra rast modernih tehnologij in vpetost v digitalne platforme sta pokazali, da brez regulacije ne bo šlo.«
Pirc Musarjeva je prav tako opozorila, da kurikulum v osnovnih in srednjih šolah še vedno ne vključuje izobraževanja o modernih tehnologijah, posegih v zasebnost in digitalnih storitvah.
To drži. Veljavni učni načrt vzgoje za medije (radio, tisk, televizija) je iz leta 2006. Platforme, kot sta facebook in twitter, so imele takrat le peščico slovenskih uporabnikov, dezinformacije pa je javnost dojemala kot nasprotje dejstev, ne kot njihovo alternativno obliko.
Izbirni predmet vzgoja za medije za učence zadnje triade osnovne šole je takratno ministrstvo za šolstvo in šport uvedlo pred več kot dvajsetimi leti. Toda v tem šolskem letu ga po podatkih ministrstva izvaja samo 77 od 455 osnovnih šol, torej le slabih 17 odstotkov.
Z ministrstva so nam posredovali nekatera pojasnila, ne pa tudi odgovora na vprašanje, kdaj bodo prenovili 15 let star učni načrt vzgoje za medije. Obljubili so, da ga bodo poslali pozneje. Ko bomo odgovor prejeli, ga bomo objavili.
Tudi na vprašanje, s katerimi vsebinami v šolskem sistemu zagotavljajo prepoznavanje lažnih novic, ki ni vključeno v učni načrt vzgoje za medije, na ministrstvu niso odgovorili. Pojasnili so, da se center za varnejši internet, ki upravlja spletno mesto Safe.si, osredotoča na varnost in zasebnost na spletu.
Ministrstvo (še) brez ciljnih ukrepov
Čeprav je Slovenija medijsko vzgojo v šolski kurikulum uvedla razmeroma zgodaj v primerjavi z drugimi državami v regiji, se je razvoj tega področja ustavil, je poudarila raziskovalka medijev Tanja Kerševan Smokvina. Dejala je, da je krepitev medijske pismenosti v šolah najenostavnejša izbira oblikovalcev programov, toda pozornost bi morali nameniti tudi predšolskim otrokom in starejšim.
Opozorila je, da se kritična miselnost razvija tako s formalnim kot neformalnim učenjem. Ker preprostih rešitev za zajezitev širjenja dezinformacij po njeni oceni ni, je ključno zagotoviti obstoj svobodnega novinarstva, da bo lahko še naprej celovito obveščalo javnost. Splošna javnost ni naklonjena plačevanju digitalnih medijskih vsebin, zato profesionalno novinarstvo ne bo preživelo brez jasne odločenosti držav, da ga ohranijo kot javno dobro in tudi finančno podprejo, je poudarila.
Tanja Kerševan Smokvina je tudi soavtorica nekdanjega predloga zakona o medijih, ki ga je pripravilo kulturno ministrstvo v času vlade Marjana Šarca. V njem so napovedali ukrepe, namenjene razvoju medijske pismenosti in prepoznavanju zavajajočih informacij v medijih.
Aktualna vlada je ta člen v novem predlogu zakona, ki je zdaj v medresorskem usklajevanju, ohranila. Toda iz predloga je med drugim izločila spodbude za preiskovalno novinarstvo, izobraževanje novinarjev, ohranjanje delovnih mest, podporo novinarski etiki in samoregulaciji.
»Ministrstvo za kulturo ne izvaja neposrednih ukrepov za zajezitev širjenja lažnih novic in dezinformacij,« so pojasnili na ministrstvu, ki ga vodi Vasko Simoniti. Poudarili pa so, da so leta 2019 s 50 tisoč evri v sodelovanju s Svetom Evrope sofinancirali mednarodno konferenco o kritični rabi medijskih vsebin in programske vsebine za krepitev medijske pismenosti v izvedbi javnega zavoda Radiotelevizija Slovenija.
Pojasnili so, da pripravljajo javne razpise za sofinanciranje projektov medijske pismenosti v celotnem šolstvu, od predšolske vzgoje do izobraževanja odraslih. Prav tako pripravljajo javne razpise za sofinanciranje projektov medijske pismenosti, denimo za preverjanje dejstev in usposabljanje novinarjev.
Sociologinja Ksenija Vidmar Horvat je opozorila, da je za omejevanje širjenja dezinformacij ključno preverjanje virov, iz katerih te izvirajo, pri čemer imajo glavno vlogo mediji. »Dezinformacije nastanejo najprej kot govorice. Zelo pomembno je, da take govorice spoštljivo, s protiargumenti, ne z zasmehovanjem, odpravijo kot nerelevantne.«
Protiargumente dezinformacijam lahko po mnenju Zarje Muršič najbolj prepričljivo ponudi znanost, ki se vprašanj loteva z znanstvenimi metodami in ob sodelovanju več strokovnjakov, zaradi česar si po njenem mnenju zasluži zaupanje javnosti.
Dopolnitev, 30. 3. 2021:
Na prošnjo sogovornice Tanje Kerševan Smokvina smo prispevek dopolnili. Dodali smo poved, da so za ustavitev širjenja dezinformacij sicer v Evropi in v posameznih državah na voljo različni viri financiranja v podporo nevladnim organizacijam, ki izvajajo kampanje ozaveščanja, preverjajo dejstva in širijo medijsko pismenost. Vendar Tanja Kerševan Smokvina opozarja, da to financiranje pogosto nima jasno določenega namena.
Poleg tega smo dodali poved, da je krepitev medijske pismenosti v šolah najenostavnejša izbira oblikovalcev programov, toda pozornost bi morali nameniti tudi predšolskim otrokom in starejšim.
Projekt EUformatorka poteka v sodelovanju z Evropsko komisijo – Predstavništvom v Sloveniji. Stališča, izražena v posameznem prispevku, ne odražajo nujno uradnih stališč Evropske komisije.
