Migracijska politika EU ne temelji na dokumentu o nadomestnih migracijah
Avtorica: Lara Mavrič
TRDITEV
»Na takšnih dokumentih [kot je dokument Združenih narodov z naslovom Nadomestne migracije] temeljijo tudi migracijske politike, ki jih prav tako oblikuje EU, o obvezah, koliko migrantov mora vsaka država sprejeti.«
OCENA
IZVIRNA OBJAVA
Po podatkih evropske komisije je 1. januarja lani v EU prebivalo 27,3 milijona državljanov tretjih držav, ki so tedaj predstavljali 6,1 odstotka celotnega prebivalstva držav članic EU. Foto: ANSA/STA
Portal Nova24tv je 24. julija objavil članek z naslovom »[Dokument Združenih narodov] Velika zamenjava ni le teorija zarote?«, v katerem so poročali o dokumentu Združenih narodov z naslovom Nadomestne migracije. Trdili so, da »na takšnih dokumentih temeljijo tudi migracijske politike« o obvezah, koliko migrantov mora sprejeti vsaka država, ki jih oblikuje Evropska unija.
Združeni narodi so v dokumentu iz marca 2000 predstavili študijo o trendih upadanja in staranja prebivalstva ter vprašanju, ali so nadomestne migracije rešitev zanju. Pojasnili so, da se izraz nadomestna migracija »nanaša na mednarodne migracije, ki bi bile potrebne za nadomestitev upadanja prebivalstva, delovno sposobnega prebivalstva, kot tudi staranja prebivalstva«.
Na evropski komisiji so za Razkrinkavanje.si pojasnili, da »komisija takega dokumenta ni uporabila za razvoj strategije o migracijah«.
Vodilna načela o upravljanju migracij v EU v zadnjih letih, zaščiti njenih meja in ranljivih oseb določa letos sprejeti pakt o migracijah in azilu, ki velja od 11. junija. Nova zakonodaja za posamezno državo ne predvideva obveznih kvot za sprejem migrantov, so opozorili.
S paktom je EU vzpostavila prvi stalni obvezni solidarnostni mehanizem, ki državam članicam omogoča prožnost pri reševanju migracijskih izzivov, navaja spletno mesto EK. Vsaka država članica bo morala prosilcem za azil zagotoviti solidarnostne ukrepe, kot so premestitev prosilcev za azil in upravičencev do mednarodne zaščite, finančni prispevek v obliki podpore projektom v tretjih državah ali alternativni solidarnostni ukrepi, denimo krepitev zmogljivosti ali namestitev osebja za delo z migranti. Država bo vrsto ukrepa lahko izbrala sama.
Na komisiji so še poudarili, da so »samo države članice pristojne za odločanje o tem, koliko državljanov iz držav nečlanic EU lahko išče delo na njihovem ozemlju«.
Po ugotovitvah študije raziskovalcev z amsterdamske fakultete za družbene in vedenjske vede, septembra 2020 objavljene v recenzirani znanstveni reviji The British Journal of Sociology, so bili islam in muslimani v Evropi na podlagi demografskih podatkov v zadnjih desetletjih pogosto prikazani kot prišleki, kar zanemari zgodovinska dejstva, kot sta pretekla kolonizacija in stoletja razširjenosti islama v različnih delih Evrope.
Ugotovili so tudi naraščajoče zanimanje javnosti za razmnoževanje muslimanskega prebivalstva, ki je postalo del širšega javnega diskurza, vključno s teorijami, kot je »zamenjava prebivalstva«. Takšni diskurzi kažejo strah belega in krščanskega prebivalstva, ki se ima za avtohtone prebivalce Evrope, da ga bodo muslimani številčno presegli in »nadomestili«.
Mojca Pajnik, ki na ljubljanski fakulteti za družbene vede med drugim predava predmet politično komuniciranje, je za Razkrinkavanje.si pojasnila, da koncept remigracije, torej ideje, da na ozemlje neke države vdirajo barbari, ki nameravajo avtohtono prebivalstvo kolonizirati in »zamenjati«, v aktualnem diskurzu večinoma uporabljajo desničarske politične skupine, ki razširjajo ideje, podobne nacifašizmu.
Profesorica Pajnik meni, da so vsi poskusi prenavljanja koncepta remigracije nevarni, saj njihovi zagovorniki migracije zlorabljajo za doseganje občutka varnosti v smislu, »če se bomo znebili migrantov, bomo varni«.
Izredno problematično je, da se v javnosti ne opozarja na spornost teh konceptov, je poudarila. Zavedati se je treba, da je obračanje pojmov, razvitih v kontekstu demokratičnih idej, eden izmed načinov delovanja skrajne desnice, denimo, »mi nismo proti migrantom, ampak za pravice naših ljudi«.
Poudarila je tudi pomen razumevanja, da remigracije ne gre enačiti z integracijo tujcev ali s pojmom večkulturne družbe, kakor se ta diskurz včasih predstavlja.
Novo24tv smo seznanili z našimi ugotovitvami. Odziv bomo objavili, ko ga prejmemo.
SKLEP
Portal Nova24tv je 24. julija objavil članek z naslovom »Velika zamenjava ni le teorija zarote?«, v katerem so poročali o dokumentu Združenih narodov iz leta 2000 z naslovom Nadomestne migracije.
Po navedbah portala naj bi »na takšnih dokumentih temeljile migracijske politike Evropske unije o obveznem številu migrantov, ki jih mora sprejeti vsaka država članica«.
Na evropski komisiji so pojasnili, da tega dokumenta niso uporabili za razvoj strategije o migracijah. Vodilna načela o upravljanju migracij v EU določa pakt o migracijah in azilu, ki velja od 11. junija.
Poudarili so, da so »samo države članice pristojne za odločanje o tem, koliko državljanov držav nečlanic EU lahko išče delo na njihovem ozemlju«.
Trditev, da migracijska politika EU temelji na dokumentih, kakršen je dokument Združenih narodov z naslovom Nadomestne migracije, ne drži.
Etično obvestilo: Mojca Pajnik je članica Oštrovega strokovnega sveta. Prispevek je bil skladno z Oštrovim etičnim kodeksom, ki določa tudi proaktivno razkrivanje navideznih nasprotij interesov, pripravljen neodvisno.
Ne drži
Objava, o kateri smo na podlagi neodvisne preverbe dejstev ugotovili, da ni resnična. Oznako uporabljamo za trditve, pri katerih ni mogoče zanesljivo dokazati, da je avtor napačne informacije širil načrtno, je pa očitno, da ni šlo za nenamerno napako.
Vsebina je del projekta Adria Digital Media Observatory (ADMO).