Rusija je prva legalizirala splav, toda takratni postopek ni primerljiv z današnjim
Avtorica: Lara Drugovič
Svetovna zdravstvena organizacija je junija 2020 v začasnih smernicah za vzdrževanje osnovnih zdravstvenih storitev med epidemijo covida-19 opozorila, da bi lahko 10-odstotno zmanjšanje storitev spolnega in reproduktivnega zdravja v naslednjem letu povzročilo okrog 3,3 milijona nevarnih splavov in 29 tisoč dodatnih smrti mater. Foto: Daniel Novakovič/STA
Urša Cankar Soares, koordinatorica civilne iniciative Pohod za življenje, je 2. oktobra v videopogovoru Vroča tema na portalu Domovina trdila, da se je splav začel v Rusiji. Trditev je portal dobrih deset dni pozneje objavil tudi v intervjuju s koordinatorico.
Ana Cergol Paradiž, predavateljica na oddelku za zgodovino ljubljanske filozofske fakultete, je za Razkrinkavanje.si pojasnila, da »se je umetna prekinitev nosečnosti v človeških družbah izvajala ves čas, odnos oblasti do nje pa se je skozi zgodovino spreminjal«.
Odgovor na vprašanje o povezavi umetne prekinitve nosečnosti s komunizmom po njeni oceni »ni enostaven«. Potrdila je, da je bila »Sovjetska zveza (takrat Ruska sovjetska federativna socialistična republika – RSFSR, op. a.) prva država, ki je leta 1920 legalizirala splav na željo nosečnice«, vendar je pozneje oblast Sovjetske zveze, ustanovljene leta 1922, predvsem v 30. letih zaradi politike spodbujanja rodnosti začela strožje omejevati splav.
V 20. letih prejšnjega stoletja so legalizacijo splava podpirale tudi socialistične in komunistične stranke drugih držav, a le v določenih etičnih, medicinskih in socialnih okoliščinah ter za rojstvo telesno in duševno zdravih potomcev. Po drugi svetovni vojni so države vzhodnega bloka splav legalizirale prej kot zahodne, običajno postopoma. Nekatere socialistične države, denimo Romunija med letoma 1967 in 1989, pa so splav tudi prepovedale, je pojasnila.
Tudi po ugotovitvah v članku, leta 2009 objavljenem v recenzirani reviji Ars & Humanitas, je Sovjetska zveza (takrat RSFSR) novembra 1920 »postala prva država na svetu, ki je legalizirala splav na zahtevo ženske v prvih treh mesecih nosečnosti«. Toda leta 1936 so splav na zahtevo prepovedali in ga vnovič omogočili šele leta 1955, po Stalinovi smrti.
Antropologinja Sara Pistotnik je pojasnila, da imajo »novodobna gibanja glede splava agendo ‘za ali proti’«, zgodovinsko gledano pa je ta razprava potekala v odvisnosti od družbenega sistema in vrednot, ki so v njem prevladovale. Strinja se, da se je uzakonitev splava delno začela v ruski državi, a je bila ta pravica del radikalnih rešitev po oktobrski revoluciji, zato je »Rusijo označevati za začetnico splava zelo pro et contra«.
Ana Cergol Paradiž je poudarila, da se je skozi zgodovino spreminjalo tudi mnenje o tem, kdaj se začne življenje v maternici. Glede tega niso bili enotni niti teologi: »Rimskokatoliška cerkev je idejo o svetosti zarodka od dneva spočetja potrdila v drugi polovici 19. stoletja.«
Kot je pojasnila, se je konec 19. in v 20. stoletju število umetnih splavov, predvsem v mestih, močno povečalo zaradi večje potrebe po zmanjšanju števila otrok v družini in pomanjkanja učinkovite kontracepcije. Takrat je bil splav v Evropi prepovedan, kar je ženske prisililo v iskanje rešitev v ilegali, zaradi česar jih je veliko umrlo. Po zgodovinarkinih besedah je to, še po letu 1945, »veljalo tudi za takratni slovenski prostor«.
Uršo Cankar Soares smo seznanili z našimi ugotovitvami. Odziv bomo objavili, ko ga prejmemo.
SKLEP
Urša Cankar Soares, koordinatorica civilne iniciative Pohod za življenje, je v videopogovoru Vroča tema na portalu Domovina trdila, da se je splav začel v Rusiji.
Predavateljica na oddelku za zgodovino filozofske fakultete Ana Cergol Paradiž je pojasnila, da je bila ruska država »prva, ki je leta 1920 legalizirala splav«. To med drugim potrjujejo ugotovitve članka, leta 2009 objavljenega v recenzirani reviji Ars & Humanitas. Leta 1936 so splav na zahtevo sicer prepovedali in ga vnovič omogočili leta 1955.
Antropologinja Sara Pistotnik je pojasnila, da zakonska ureditev umetne prekinitve nosečnosti, ki so jo boljševiki sprejeli v okviru reform po oktobrski revoluciji, ni primerljiva z današnjo. »Takratna tehnologija je bila izredno invazivna«, odločitev za splav pa tvegana, zato je »Rusijo označevati za začetnico splava zelo pro et contra«.
Trditev, da se je splav »začel v Rusiji«, po metodologiji Razkrinkavanja.si označujemo za sivo cono. Predhodnica Sovjetske zveze je bila prva država, ki je legalizirala splav, vendar postopka takratne prekinitve nosečnosti zaradi invazivnih metod ne moremo primerjati z današnjim, leta 1936 pa so ga tudi prepovedali.
Siva cona
Objava, ki drži samo delno. Oznako uporabljamo tudi za trditve, ki jih zaradi pomanjkanja zanesljivih podatkov, verodostojnih strokovnih mnenj oziroma relevantnih protiargumentov ni mogoče enoznačno oceniti.
Vsebina je del projekta Adria Digital Media Observatory (ADMO).