Častni konzuli v nečastnih poslih
Matej Zwitter, Klara Škrinjar, Anuška Delić, Samo Demšar
—
Častni konzuli naj bi krepili gospodarske in kulturne stike med državami. Toda naziv odpira tudi marsikatera vrata v poslu in politiki, kar nekateri konzularni funkcionarji izrabijo za osebno korist, kažejo ugotovitve mednarodne novinarske preiskave, v kateri je sodelovalo 61 medijev, med njimi tudi Oštro.
Ilustracija: Matt Rota
Žalski podjetnik Danilo Senič se pred celjskim sodiščem od leta 2019 zagovarja zaradi domnevnih navideznih poslov, s katerimi naj bi zdaj že propadlo gradbeno podjetje Nivo oškodoval za poldrugi milijon evrov. Delovni inšpektorji so mu očitali tudi šikaniranje delavcev in neizplačilo regresa za letni dopust.
Vendar Senič ni zgolj podjetnik, ampak v Sloveniji kot častni konzul zastopa interese Gvineje Bissau, zahodnoafriške države z dobrima dvema milijonoma prebivalcev. Blagovna menjava med državama je uborna, o kulturnih ali političnih stikih pa smo kljub obširnemu preiskovanju našli le drobec informacij.
Častni konzuli manjšim državam, ki si težko privoščijo razvejeno mrežo profesionalnih veleposlaništev in konzulatov, omogočajo vzdrževanje gospodarskih in kulturnih stikov ter pomoč svojim državljanom po svetu.
Funkcijo opravljajo prostovoljno in so največkrat državljani države gostiteljice, pogosto z dobro razpredeno mrežo poznanstev v gospodarskih, kulturnih ali političnih krogih. Naziv in pripadajoče ugodnosti, med njimi posebni potni list in registrske tablice, pa lahko odpirajo vrata v poslu in politiki.
Toda nekateri častni konzuli sistem, ki se zanaša na njihovo dobro ime, izrabljajo za osebno korist, kažejo ugotovitve mednarodne novinarske preiskave Diplomati v senci (angl. Shadow Diplomats), v kateri je sodelovalo 61 medijev, med njimi tudi Oštro. Vodila sta jo ameriški nepridobitni medij ProPublica in mednarodni konzorcij preiskovalnih novinarjev (ICIJ).
Novinarji so identificirali več kot 500 trenutnih in nekdanjih častnih konzulov, ki so jim javno očitali nepravilnosti ali neetično ravnanje. Nekateri so se s funkcijo okoristili, drugi so bili tarča kritik zaradi podpiranja avtoritarnih režimov.
Mumije v diplomatski pošti
Že pred sto leti, v 20. letih prejšnjega stoletja, je komisija Lige narodov, ki se je ukvarjala z vprašanjem kodifikacije mednarodnega prava, ugotovila, da se častni konzuli »precej več ukvarjajo s svojimi zasebnimi zadevami kot z državo pošiljateljico«. Bolje bi bilo, da ta funkcija ne bi več obstajala, saj konzulom, ki so običajno tudi podjetniki, omogoča dostop do privilegiranih informacij in izkrivlja konkurenco, so ugotavljali.
A namesto ukinitve je bila funkcija leta 1963 formalizirana v dunajski konvenciji o konzularnih odnosih, ki ureja pravice in dolžnosti častnih konzulov. Med drugim jim podeljuje pravico do konzularnih pošiljk, ki jih ni dovoljeno odpirati in pregledovati, razen s soglasjem države pošiljateljice. Pošiljke so lahko kakršnekoli velikosti, od pisem do ladijskih kontejnerjev, kar dopušča zlorabe, kažejo mednarodne ugotovitve novinarjev.
Nekdanjega italijanskega konzula v Egiptu je tamkajšnje sodišče leta 2020 obsodilo zaradi poskusa tihotapljenja več kot 20 tisoč starin, vključno z maskami mumij in lesenim sarkofagom. Starine so bile skrite v diplomatski pošti.
Libanonska organizacija Hezbolah pa naj bi po ugotovitvah ameriških preiskovalcev status častnega konzula podeljevala svojim financerjem, ki se tako z diplomatskim potnim listom neovirano premikajo čez meje.
Častni konzuli imajo omejeno imuniteto. V nasprotju z diplomati so pred kazenskim pregonom zaščiteni le za dejanja, ki jih opravljajo v vlogi konzula, ne pa denimo za gospodarsko ali drugo kriminaliteto v zasebnem ali poslovnem življenju. Kljub temu so nekateri status izkoriščali za poskuse izogibanja pregledu prtljage, aretaciji, plačilu davkov in kazni.
Novinarska preiskava je razkrila tudi pomanjkljiv nadzor nad častnimi konzuli. Nemčija je denimo po prejemu novinarskih vprašanj odvzela status svojemu častnemu konzulu v Braziliji. Še en konzul, v Švici, pa je napovedal odstop.
V Sloveniji v težavah vsaj dva častna konzula
V Sloveniji po ugotovitvah Oštra kazenski postopki tečejo proti vsaj dvema aktualnima častnima konzuloma – Gvineje Bissau in Kazahstana.
Blagovna menjava med Slovenijo in Gvinejo Bissau je po Oštru dostopnih podatkih uborna. Leta 2021 je uvoz znašal manj kot 100 dolarjev. Šlo je za nekaj kilogramov vijakov in druge železnine, kaže baza podatkov Združenih narodov Comtrade. Izvoz je bil nekoliko večji, za slabih 375.000 dolarjev, večina pa je odpadla na knjige in druge izdelke iz tiskarske industrije.
Danilo Senič (levo) leta 2007 ob podpisu pogodb za gradnjo HE Blanca. Foto: Rasto Božič/STA
Kljub temu ima ta država v Sloveniji še vedno častnega konzula. Danilo Senič, ki to funkcijo opravlja od leta 2009, je danes samostojni podjetnik iz okolice Žalca, ukvarja se s poslovnim svetovanjem. Javnosti je bolj znan kot nekdanji direktor propadlega celjskega podjetja Nivo, ki je v stečaju.
Leta 2011 so ga kriminalisti ovadili zaradi zlorabe položaja in pranja denarja. Leto pozneje so ga zaradi šikaniranja delavcev in neizplačila regresa za letni dopust ovadili tudi delovni inšpektorji.
Od leta 2019 se na celjskem sodišču zagovarja zaradi domnevne zlorabe položaja ali pravic pri gospodarski dejavnosti. Kot so za Oštro pojasnili na okrožnem državnem tožilstvu v Celju, naj bi sklenil dve navidezni posojilni pogodbi v vrednosti nekaj več kot 1,5 milijona evrov, a nobeno od posojil ni bilo poplačano.
Direktorjema podjetij, ki sta dobili posojili, očitajo pomoč pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali pravic in pranje denarja, skupaj s še dvema soobdolžencema. Vir denarja naj bi prikrivali z gotovinskimi dvigi in prenosi denarja na druge transakcijske račune.
Danilo Senič za Oštro ni pojasnil svoje vloge v očitanih dejanjih, prav tako ni odgovoril na vprašanja o tem, kako kazenski postopek vpliva na njegovo funkcijo častnega konzula, kot tudi ne, kakšno je sodelovanje med Slovenijo in Gvinejo Bissau, ki jo zastopa.
V kazenskem postopku je tudi mariborski notar Gorazd Šifrer, ki je od leta 2016 častni konzul Kazahstana v Sloveniji. Specializirano državno tožilstvo je zoper njega leta 2020 vložilo obtožnico zaradi domnevnega poskusa goljufije in pranja denarja v tako imenovani aferi Lon. Sodeloval naj bi v spornih postopkih za odpis kredita zadolženemu podjetniku. Sojenje na mariborskem okrožnem sodišču še ni končano.
Šifrer podrobnosti postopka, ki še poteka, za Oštro ni želel komentirati, očitki pa se mu zdijo neutemeljeni: »Ustavno načelo domneve nedolžnosti velja tudi v mojem primeru. Sam sem v omenjenem kazenskem postopku udeležen kot notar, ki je opravljal notarska opravila, ne da bi poznal vsa ozadja poslov in dokumentov, razen tistih, ki so jih stranke predložile.«
Dodal je še, da se doslej ni izogibal nobenemu postopku. »Sem in bom tudi v prihodnje z aktivnim sodelovanjem prispeval k ugotavljanju dejanskega stanja in pojasnil svojo vlogo notarja pri domnevnem poslovanju, ki naj bi ga organizirale in vodile druge osebe.«
O tem, da je v kazenskem postopku, je »nemudoma, ob uvedbi postopka«, obvestil tudi državo pošiljateljico, torej Kazahstan. Kot je pojasnil, ga s funkcije častnega konzula niso razrešili, je pa za čas kazenskega postopka zamrznjen postopek njegovega ponovnega imenovanja za nadaljevanje funkcije.
Gorazd Šifrer (levo) ob odprtju kazahstanskega konzulata v Mariboru s kazahstanskim veleposlanikom v Avstriji. Foto: Gregor Mlakar/STA
Ne glede na to še vedno sodeluje s predstavniki Kazahstana, predvsem na kulturnem področju. Do zdaj je denimo organiziral koncerte in razstave kazahstanskih umetnikov v Sloveniji, potovanje slovenskih notarjev in odvetnikov v Kazahstan ter potovanje z gospodarstveniki na Expo 2017 v Astani.
Zunanji ministrstvi Kazahstana in Gvineje Bissau smo vprašali, ali so seznanjeni s kazenskima postopkoma zoper njuna častna konzula in kako so oziroma bodo ukrepali. Odgovorov nismo prejeli.
Ministrstvo za zunanje zadeve je za Oštro pojasnilo, da o uvedbi kazenskega pregona zoper častna konzularna funkcionarja Gvineje Bissau in Kazahstana v Sloveniji niso bili obveščeni. To bi se zgodilo le, če bi funkcionarja želela uveljavljati imuniteto. »Častni konzularni funkcionarji so načeloma državljani Republike Slovenije in njihova imuniteta je, v primerjavi s kariernimi konzularnimi funkcionarji, zelo omejena,« so še pojasnili.
MZZ šele od 2019. izvaja lastna navodila
Tudi nadzor nad slovenskimi konzuli v tujini je luknjičav, kažejo ugotovitve Oštra. Uradna navodila za častne konzularne funkcionarje denimo določajo, da mora nadzorno veleposlaništvo vsakih pet let preveriti, ali častni konzul še uživa ugled in zaupanje v sprejemni državi, ali je nekaznovan, preveriti pa mora tudi premoženjsko stanje in druge okoliščine, ki vplivajo na njegov položaj.
Da vsi častni konzuli niso primerni za to funkcijo, se je izkazalo najmanj leta 2016, ko je Delo v panamskih dokumentih razkrilo poslovanje častnih konzulov v Lihtenštajnu in Luksemburgu v davčnih oazah. Prvega je vlada razrešila, drugi je odstopil sam.
Leta 2010 je Slovenija s položaja častnega konzula v Hamburgu razrešila nepremičninskega investitorja Kaia Wünscheja, ki mu je sicer tamkajšnje sodišče že leta 2002 naložilo kazen zaradi podkupovanja. Leta 2012 pa je vlada razrešila Mieczysława Mariana Barańskija, častnega konzula v Katovicah, potem ko ga je po poročanju poljskih medijev zaradi suma korupcije pridržala protikorupcijska enota.
Kljub temu zunanje ministrstvo do leta 2019 ni začelo sistematično preverjati primernosti častnih konzulov, kot to določajo navodila. Od takrat so preverili 82 od 105 konzulov, ki so na tej funkciji dlje kot pet let, kažejo podatki, ki so jih posredovali Oštru.
Navodilo konzulom nalaga tudi obveznost, da vsako leto izdelajo letno poročilo. Toda od skupno 141 konzulov jih je lani poročilo oddalo le 94. Ko smo denimo zahtevali vsa poročila za častnega konzula Slovenije v Trinidadu in Tobagu, se je izkazalo, da je v devetih letih mandata oddal samo pet poročil.
Kot so za Oštro pojasnili na ministrstvu, navodilo ne predvideva sankcij, če častni konzul ne predloži letnega poročila. Poudarili pa so, da so s konzuli v rednih stikih in se z njihovimi aktivnostmi lahko seznanijo tudi ob drugih priložnostih.
Konzularno-poslovne dejavnosti
Konzuli so sicer v poročilih za lansko leto, ki jih je Oštro pridobil po zakonu o informacijah javnega značaja, pogosto poročali o dogodkih ob 30. obletnici slovenske osamosvojitve, ki so jih organizirali. Poleg tega so pomagali slovenskim državljanom v tujini pri urejanju dokumentov ali drugih zadev ter slovenskim podjetjem pri vstopu na tuje trge.
Konzularne aktivnosti so se v nekaterih primerih tesno prepletale s poslovnimi dejavnostmi in poznanstvi častnih konzulov Slovenije, kažejo njihova poročila.
Častni konzul v Belorusiji Sergej Badulja je denimo lani poročal, da je slovenskemu podjetju Bisol, ki proizvaja sončne panele, pomagal pri pogajanjih z belorusko družbo Belorusneft o postavitvi 300-megavatne sončne elektrarne v vrednosti 100 milijonov evrov.
Toda Badulja je hkrati direktor in solastnik latvijskega podjetja SNG Solar, ki je za Belorusneft že postavilo eno sončno elektrarno, za katero je uporabilo Bisolove panele. Ali bo njegovo podjetje vpleteno tudi v posel, o katerem se je lani pogajal Bisol, ni znano. Badulja se na naša vprašanja ni odzval, prav tako nismo prejeli odgovora Bisola.
Tudi konzul v Bangladešu Vahid Salam je priskočil na pomoč svojemu poslovnemu partnerju, kaže njegovo poročilo. Bangladeškim vojaškim in policijskim uradnikom je pomagal oglaševati orožje in protiizgredne ščite, ki jih je ponujal konzorcij s slovenskim podjetjem GER svetovanje na čelu.
Lastnik podjetja Miha Groznik je poleg tega direktor Salamovega slovenskega podjetja Poliklinika Emona. Kot je pojasnil za Oštro, se je GER potegoval le za prodajo protiizgrednih ščitov, ne pa tudi orožja, toda posel jim ni uspel. Podjetje Poliklinika Emona pa je po njegovih besedah v mirovanju, saj še razvijajo poslovno idejo.
Groznik bo sicer morda tudi sam kmalu postal častni konzul Bangladeša v Sloveniji. Kot je pojasnil za Oštro, ga je bangladeška država že predlagala, čaka pa še na potrditev Slovenije.
Kako prepleten je svet častnih konzulov, nakazuje tudi poročilo Mustafe Basarja Ariogluja, častnega konzula v Istanbulu in predsednika uprave gradbene družbe Yapi Merkezi. Ta je del konzorcija, ki gradi drugi tir med Koprom in Divačo.
Predsednik upravnega odbora družbe Yapi Merkezi in častni konzul Slovenije v Turčiji Mustafa Basar Arioglu. Foto: Anže Malovrh/STA
Lani se je Arioglu, kot je poročal pristojnemu veleposlaništvu, udeležil slavnostnega začetka gradnje, kjer se je srečal z gradbenima partnerjema Stojanom Petričem (Kolektor) in Janezom Škrabcem (Riko). Tudi Petrič in Škrabec sta častna konzula – prvega je za to poverila Južna Koreja, drugega pa Maroko.
Sodelovanje s Kolektorjem in drugimi slovenskimi podjetji kani Yapi Merkezi nadaljevati še na drugih trgih, je Arioglu pojasnil za Oštro: »S tega vidika je podpis pogodbe za gradnjo drugega tira pomemben korak v mojih prizadevanjih za razvoj slovensko-turških gospodarskih odnosov.«
Tudi častni konzul v Bolgariji Nikolaj Vasilev je v poročilu o konzularnih aktivnostih opisal dosežek svojega investicijskega podjetja Expat Capital, ki je na ljubljansko borzo lani uvrstilo več indeksnih skladov. Kot je dejal za Oštro, je šlo po njegovih informacijah za uvrstitev prvih tovrstnih tujih skladov na ljubljansko borzo, zato se mu je dogodek zdel dovolj pomemben, da je o njem poročal veleposlaniku.
S poslovnega vidika Slovenija za njegovo podjetje, ki med drugim posluje na londonski borzi, sicer ni pomemben trg, je dodal.
Funkcija častnega konzula Vasilevu ni nikoli prinesla prednosti, prav tako ni izkoristil ugodnosti, do katerih je upravičen, kot sta denimo povračilo davka ali diplomatske registrske tablice, je zatrdil v pogovoru za Oštro.
»Nimam nikakršnih poslovnih ugodnosti, razen dobrih prijateljev in poznanstev.«
Pri zbiranju podatkov o častnih konzulih so sodelovali Šarūnas Černiauskas (OCCRP, Baltics), Ana Jurić (OCCRP ID), Nathan Jaccard (OCCRP, Latin America), Arwa Barkallah (OCCRP, West Africa), Metin Dzhumagulov (OCCRP, Central Asia), Indunil Usgoda Arachchi (OCCRP, Asia) in Carlos Mureithi (OCCRP, East Africa).
Ilustracija: ICIJ in Propublica
