Cene zaščitnih mask v Evropi tudi 37 evrov za kos
Oštro, OCCRP
–
Analiza več kot 37 tisoč javnih razpisov in pogodb za dobavo zaščitne opreme v Evropi v vrednosti skoraj 21 milijard evrov je pokazala velike razlike v cenah, ki so jih za opremo plačevale države. Nekatere med njimi skrivajo podrobnosti teh pogodb. Slovenija je sicer med bolj transparentnimi, zaščitne maske pa je kupovala po nekoliko višjih cenah od evropskega povprečja.
Foto: Oštro
Medtem ko so vlade evropskih držav v začetku leta poskušale zajeziti širjenje pandemije covida-19, je bila med prvimi žrtvami transparentnost. Številne države so v tekmi za nakup medicinske opreme opustile običajna pravila javnega naročanja. Brez razpisov in zbiranja ponudb so oddale za več milijard evrov javnih naročil, katerih podrobnosti ostajajo skrite pred javnostjo.
Novinarji mednarodne mreže neprofitnih novinarskih centrov, ki preiskujejo kriminal in korupcijo, OCCRP, so skupaj z medijskimi partnerji, med katerimi je bil tudi Oštro, poskušali ta denar izslediti. Novinarji OCCRP in medijev iz 37 držav so v projektu #CovidSpendingUnmasked (razkrinkana javna poraba za covid-19) analizirali podatke o več kot 37 tisoč javnih naročilih, povezanih s pandemijo novega koronavirusa. Skupna vrednost vseh naročil med februarjem in oktobrom letos je več kot 20,8 milijarde evrov.
Evropske države so po izsledkih novinarjev večino največjih javnih naročil oddale brez predhodnega zbiranja ponudb in izvedbe odprtega postopka, ki omogoča sodelovanje vsem ponudnikom, ki izpolnjujejo pogoje razpisa.
Nekateri izsledki analize so bili predvidljivi. Države so največ javnega denarja porabile za nakup osebne varovalne opreme, denimo mask, rokavic in zaščitnih oblek, ter respiratorjev in testov za covid-19.
Druge ugotovitve so bolj presenetljive. Cene, ki so jih dosegale maske tipa FFP2, namenjene predvsem zaščiti zdravstvenih delavcev, so se močno razlikovale – države so jih kupovale po cenah od 20 centov do 37 evrov za kos. V tem obdobju se je močno povečalo tudi povpraševanje po zdravilih, za katera so mnogi kljub nezanesljivim dokazom verjeli, da ponujajo izhod iz pandemije, denimo po hidroklorokinu in deksametazonu.
OCCRP in partnerji so zasnovali podatkovno bazo, v kateri so združili podatke iz dokumentov o javnem naročanju, objavljenih na evropskem portalu javnih naročil TED, pridobili pa so jih tudi pri nacionalnih in regionalnih virih. Podatkovna baza javnosti prvič omogoča celosten vpogled v pretakanje več milijard evrov, ki so jih za javna naročila, namenjena obvladovanju pandemije covida-19, plačale evropske države.
Slovenija med bolj transparentnimi državami
Kljub številnim virom informacij podatkovna baza obsega le del vse javne porabe za medicinsko in drugo opremo v Evropi. V bolj transparentnih državah so javno dostopni bolj popolni podatki kot v tistih, ki podrobnosti o javnem naročanju opreme za obvladovanje pandemije ne razkrivajo ali jih objavljajo v okrnjeni obliki.
V Sloveniji so te pogodbe javno dostopne na portalu javnih naročil. Sicer pa je zavod za blagovne rezerve, ki je bil do začetka junija pristojen za nabavo zaščitne opreme, od 8. aprila objavljal ključne podatke o naročilih. Sprva so jih osveževali vsakih nekaj dni, nato vsakodnevno. Podatki so poleg pogodbenega partnerja in vrednosti pogodbe vključevali tudi cene posamezne opreme in status naročil.
Novinarji Oštra so v podatkovno bazo projekta poleg podatkov iz pogodb prispevali tudi podatke s portala Erar. Pri javnih naročilih, ki niso bila v celoti izpolnjena, denimo zaradi težav pri dobavi opreme, je bilo namreč treba ugotoviti, v kolikšnem delu so bila izpolnjena in koliko javnih sredstev je posamezen dobavitelj v resnici prejel.
Nekatere druge države so bile pri tem javnem naročanju precej manj transparentne. V Belgiji, na Nizozemskem in na Danskem so oblasti zavrnile zahteve novinnarjev za dostop do informacij javnega značaja, večinoma z utemeljitvijo, da bi to škodovalo pogajanjem za nakup opreme. Norveška je sicer na zahtevo posredovala nekaj vrst podatkov iz pogodb, med njimi imena dobaviteljev, ni pa razkrila cen posameznih izdelkov.
Na spodnjem zemljevidu so prikazane države po stopnji transparentnosti podatkov iz javnih naročil. V črno obarvanih državah podatki niso javno dostopni. Modro obarvane države so novinarjem razkrile vsaj del podatkov o javnem naročanju, tiste, ki so obarvane rumeno, pa so objavile tudi ločene sezname s podatki o naročilih, povezanih z obvladovanjem pandemije.
V Sloveniji za 126 milijonov evrov naročil
Skoraj polovico vrednosti od skupno 20,8 milijarde evrov pogodb, ki so jih pridobili novinarji, predstavljajo javna naročila Združenega kraljestva. Največjo posamično nacionalno pogodbo pa je sklenila Španija, in sicer v vrednosti 181 milijonov evrov.
V Sloveniji je največje javno naročilo prejelo podjetje Public Digital Infrastructure. Zavodu za blagovne rezerve bi moralo dobaviti za skoraj 31 milijonov evrov mask ter zaščitnih oblek, rokavic in očal. Vendar pogodba ni bila v celoti izpolnjena. Kot je razvidno iz podatkov portala Erar, je podjetje od zavoda za blagovne rezerve prejelo 18,8 milijona evrov. Največji posamezni posel je tako ustvarilo slovenjgraško podjetje Acron, ki je zavodu za 19,5 milijona evrov dobavilo pet milijonov mask FFP2.
Skupna vrednost slovenskih pogodb, ki so bile vključene v analizo projekta, v obdobju od 4. marca, ko je bil v Sloveniji potrjen prvi primer okužbe z virusom sars-cov-2, znaša 126,5 milijona evrov. Podatki vključujejo vse pogodbe, objavljene na portalu javnih naročil do konca maja, ter vse povezane pogodbe večjih vrednosti, ki so bile na evropskem portalu javnih naročil objavljene do sredine oktobra. Poleg zaščitne opreme, ki jo je kupoval zavod za blagovne rezerve, podatki zadevajo tudi javna naročila bolnišnic, zdravstvenih domov, domov za starejše občane in drugih javnih ustanov.
Skupni znesek porabe prav tako vključuje nabavo mesa, ribjih konzerv in mlečnih izdelkov, ki jih je zavod za blagovne rezerve kupil po hitrem postopku brez javnega zbiranja ponudb zaradi »skrajne nujnosti pri zagotavljanju nujne oskrbe prebivalstva Republike Slovenije ob pandemiji covida-19«.
Največje posamezno naročilo v evropskih državah, za katere so novinarji zbrali podatke, je prejelo nemško podjetje Gyz GmbH. To bo v okviru skupnega javnega naročila EU dobavilo za skoraj 1,5 milijarde evrov mask, vizirjev in zaščitnih očal.
Cene mask v Sloveniji nadpovprečne
Cene posameznih izdelkov so bile novinarjem dostopne le za manjši del vseh javnih naročil, natančneje za tri milijarde evrov od skupno 20,8 milijarde, kolikor so za obvladovanje pandemije po teh podatkih porabile evropske države. V Sloveniji je zavod za blagovne rezerve v času, ko je vodil tovrstno javno naročanje, cene naročene opreme objavljal na spletu, prav tako so dostopne v pogodbah, objavljenih na portalu javnih naročil.
Med vsemi pogodbami, ki so jih zbrali novinarji projekta #CovidSpendingUnmasked, je bil najpogosteje dostopen podatek o cenah za maske tipa FFP2. Te so namenjene predvsem zaščiti zdravstvenih delavcev in morajo po evropskih standardih iz vdihanega zraka izločiti najmanj 94 odstotkov delcev velikosti virusa. Maske N95 in KN95 so po stopnji zaščite enake FFP2, le da morajo izpolnjevati ameriške oziroma kitajske varnostne standarde.
Države so maske tipa FFP2 ali ekvivalentne kupovale po zelo različnih cenah. Pri polovici naročil, o katerih so novinarji lahko zbrali podatke, so maske stale manj kot 3,27 evra za kos, toda nekatere države so zanje plačale bistveno več. Ukrajina in Češka sta v primeru nekaterih naročil za vsako masko odšteli kar 37 evrov.
Obe državi sta kupili tudi najcenejše maske v Evropi: Ukrajina po 23, Češka pa po 30 centov za kos. V češkem primeru se je pozneje sicer izkazalo, da so bile maske kirurške in niso ustrezale standardu FFP2.
Slovenija po cenah, ki jih je plačevala za maske FFP2 in njene ekvivalente, ne izstopa. Večina mask je bila dražja od 3,27 evra, kolikor znaša evropska mediana. Ta predstavlja srednjo vrednost, ki cenejšo polovico naročil ločuje od dražje polovice. Mediana slovenskih naročil je bila 3,53 evra na masko.
Najcenejše maske je zavodu za blagovne rezerve dobavilo podjetje Public Digital Infrastructure, in sicer po 1,85 evra za kos. Vendar ta cena ne vključuje stroška prevoza, ki ga je podjetje zaračunalo ločeno (in po trditvah njegovega lastnika Joca Pečečnika ne v celoti). Najdražje pa so bile maske podjetja Medicop, za katere je država plačala 6,24 evra za kos. Tudi v tem primeru je dobavitelj prevoz računal posebej. Največ mask tipa FFP2, 5,3 milijona, je zavod naročil po ceni 3,9 evra, po kateri sta jih dobavili podjetji Acron in Biovis.
Na spodnjih infografikah so prikazani podatki o cenah mask FFP2 iz posameznih javnih naročil v evropskih državah, ki so jih zbrali novinarji. Velikost krogov je odvisna od števila mask v posameznem javnem naročilu. Prva slika uporablja linearno merilo, druga pa logaritemsko, zato so posli, v katerih so dobavitelji dosegali različno visoke cene, na njej razporejeni bolj enakomerno.
Največja naročila večinoma oddana brez zbiranja ponudb
Po izračunih novinarjev projekta #CovidSpendingUnmasked so evropske države približno 60 odstotkov vsega denarja namenile za naročila osebne varovalne opreme, denimo mask FFP2, zaščitnih rokavic in oblek. Teh naročil je bilo za 12,6 milijarde evrov, naročila testov za novi koronavirus so znašala 3,1 milijarde evrov, 2,5 milijarde pa so stali ventilatorji in z njimi povezane storitve.
Naročila osebne varovalne opreme in respiratorjev so bila prav tako najpogostejši predmet najvišjih (novinarjem dostopnih) pogodb, ki so jih sklenile države.
Spodnja infografika prikazuje največja posamezna naročila, katerih vrednost je bila od milijon do 1,5 milijarde evrov. Ta predstavljajo le odstotek največjih naročil po vrednosti. Na levi so prikazani podatki, ki so jih novinarji zbrali iz obvestil o javnih naročilih, na desni pa so podatki iz pogodb. Javna naročila so pogosto večja, saj je lahko v enem naročilu združen nakup različnih vrst opreme od več dobaviteljev.
Evropske države so po ugotovitvah novinarjev projekta večino največjih naročil oddale brez odprtega postopka, ki vsem podjetjem na trgu omogoča oddajo ponudb, javni naročnik pa nato izbere najugodnejšo. Namesto tega so posle oddajale neposredno izbranim podjetjem, brez predhodne objave naročila.
Tudi v Sloveniji je zavod za blagovne rezerve zaščitno opremo kupoval po postopku s pogajanji brez predhodne objave. Javni naročniki lahko tak postopek med drugim uporabijo takrat, kadar je naročilo nujno zaradi okoliščin, ki jih naročnik ni mogel predvideti, določa zakon o javnem naročanju. Med takšne okoliščine po priporočilih evropske komisije z začetka aprila spada tudi epidemija covida-19.
V primeru nujnega naročila torej naročniku ni treba objaviti odprtega razpisa in zbirati ponudb, temveč lahko pogodbo sklene z izbranim dobaviteljem. Še isti dan, ko je naročilo oddano, pa mora na nacionalnem portalu javnih naročil, pri naročilih večje vrednosti tudi na evropskem, objaviti »obvestilo za predhodno transparentnost«. V njem mora med drugim navesti predmet naročila in podatke o dobavitelju.
V spodnji infografiki so prikazana največja javna naročila po vrsti postopka. Rdeče obarvana naročila so bila oddana brez javnega zbiranja ponudb, modra pa v odprtem postopku. Naročila so razdeljena v skupine glede na vrsto proizvoda ali storitve, velikost krogov pa predstavlja vrednost naročila.
Tekma za zdravila
Države Evropske unije so zaradi epidemije med februarjem in julijem letos uvozile za približno milijardo evrov zdravil oziroma 5,2 odstotka več kot v enakem obdobju lani. Del te povečane porabe so bili tudi nakupi spojin, ki so se v medijih omenjale kot morebitna zdravila za covid-19.
Med njimi je bil denimo hidroklorokin, sicer zdravilo proti malariji, za katerega je ameriški predsednik Donald Trump trdil, da bolezen zavira v zgodnjih fazah. Raziskave so namreč kazale, da je zdravilo lahko učinkovito pri zdravljenju bolezni sars, vendar so kasnejši preizkusi svetovne zdravstvene organizacije pokazali, da na razvoj covida-19 nima vpliva. Večjih javnih naročil hidroklorokina, pa tudi klorokina, je bilo med februarjem in oktobrom letos 31, v celotnem lanskem letu pa samo dve.
Še bolj je zraslo povpraševanje po deksametazonu, kortikosteroidu, ki se sicer uporablja za zdravljenje številnih tegob, od alergij do artritisa. Podatki o javnih naročilih kažejo, da so evropske države v letu 2019 izvedle šest večjih javnih naročil tega zdravila, letos pa jih je bilo do konca oktobra že 215.
Pri ustvarjanju te zgodbe so sodelovali mediji HETQ (Armenija), Profil (Avstrija), Oštro (Slovenija), Investigace (Češka), DeTijd (Belgija), Bivol (Bolgarija), DR (Danska), YLE (Finska), NRK (Norveška), Fundacija Reporterow (Poljska), BR Data (Nemčija), IRPI (Italija), Re: Baltica (Latvija), Atlatszo (Madžarska), Reporter.lu (Luksemburg), Follow the Money (Nizozemska), Publico (Portugalska), Times of Malta (Malta), KRIK (Srbija), RISE Romania (Romunija), Finance Uncovered (Združeno kraljestvo), The Times (Združeno kraljestvo), The Irish Times (Irska), IRL Macedonia (Severna Makedonija) ter novinarji Sylke Gruhnwald (Švica), Ola Westerberg (Švedska), Michele Catanzaro (Španija) in Staffan Dahllöf (Danska).
