Nad premoženjem politikov bedi 1 javni uslužbenec
Klara Škrinjar, Matej Zwitter, Žana Erznožnik, Maja Čakarić, Samo Demšar
—
V Sloveniji nihče razen komisije za preprečevanje korupcije ne ve, kakšno premoženje imajo visoki funkcionarji, in tako denimo ne more oceniti, ali se protizakonito okoriščajo. Ne samo da so podatki skriti pred javnostjo, ampak so zavezanci pri poročanju lahko tudi malomarni. Oštro je zato sklenil, da bo za javnost prižgal luč in v podatkovno-preiskovalnem projektu Detektor premoženja sledil premoženju politikov.
Avtor ilustracije: Istvan David
Ključne ugotovitve:
Po zakonu o integriteti in preprečevanju korupcije so javni le podatki o spremembah premoženja funcionarjev.
Objavljeni podatki so skopi, mestoma tudi pomanjkljivi, nad premoženjem približno 22 tisoč zavezancev pa ta čas na komisiji za preprečevanje korupcije (KPK) bedi zgolj 1 uslužbenec.
Od 21 članov vlade je Oštru kopijo obrazca za prijavo premoženjskega stanja KPK, ki sicer ni javna, sprva posredoval le minister za notranje zadeve Boštjan Poklukar, na vnovično zaprosilo pa še trije.
Kopije dohodninskih napovedi so dali na vpogled štirje ministri in ministrice.
Komisiji kar šest ministrstev ni posredovalo podatkov o podjetjih, ki so povezana z ministri in ministricami, da bi jih KPK uvrstila na seznam podjetij z omejitvijo poslovanja s pripadajočimi državnimi organi.
Vsaj štiri ministrstva so to sicer storila po prejemu vprašanj Oštra. Med drugim prijave niso podali zaradi nevednosti in nepozornosti.
»Minister je vse podatke o premoženjskem stanju v skladu z zakonodajo prijavil komisiji za preprečevanje korupcije.« Tako so ministri in ministrice najpogosteje odgovorili na prošnjo Oštra, da uredništvu posredujejo kopijo obrazca, na katerem so komisiji za preprečevanje korupcije (KPK) poročali o svojem premoženjskem stanju, in zadnjo dohodninsko napoved.
Od 21 članov vlade je obrazec Oštru sprva posredoval le minister za notranje zadeve Boštjan Poklukar, na vnovično zaprosilo pa še trije. Kopijo dohodninske napovedi so dali na vpogled štirje, drugi so odgovorili na Oštrov vprašalnik o premoženjskih podatkih, tretji so poslali le kopijo obrazca o prijavi sprememb premoženja.
V zadnjih letih so nekateri kandidati za politične funkcije prostovoljno že objavili podatke o svojem premoženju. Na zadnjih predsedniških volitvah sta to storila aktualna predsednica Nataša Pirc Musar in njen končni protikandidat Anže Logar, še preden je od kandidature odstopila, pa tudi kandidatka Marta Kos. Prav tako so svoje obrazce v prejšnjem sklicu parlamenta na spletnem mestu stranke objavili poslanci Levice.
Vpogled v premoženjsko stanje oseb, ki zasedajo najvišje položaje v državi, lahko bistveno pripomore k transparentnemu delovanju državnega aparata, pa tudi k povečanju zaupanja v ravnanje funkcionarjev.
Po zakonu o integriteti in preprečevanju korupcije so javni le podatki o spremembah premoženja. Toda objavljeni podatki so skopi, nekateri tudi pomanjkljivi, nad prijavljenim premoženjem približno 22 tisoč zavezancev pa ta čas na KPK zaradi odsotnosti bedi zgolj en uslužbenec.
Okrnjena objava podatkov o premoženju politikov po mnenju ministrstva za pravosodje ne sledi namenu zakona, to je krepitev transparentnosti in zaupanja javnosti v nosilce javnih funkcij, zato se je baze premoženjskih podatkov funkcionarjev lotil Oštro.
Med preiskavo, ki se je začela septembra lani, se je še izkazalo, da kar šest ministrstev KPK ni posredovalo podatkov o podjetjih, povezanih z ministri in ministricami, ki bi jih komisija morala uvrstiti na seznam podjetij z omejitvijo poslovanja. Vsaj štiri ministrstva so to sicer storila po prejemu vprašanj Oštra.
Detektor premoženja je odprta baza podatkov, v kateri uredništvo objavlja informacije o premoženju slovenskih političnih funkcionarjev. Podatke so novinarji pridobivali iz javno dostopnih registrov in drugih javnih oziroma javno dostopnih virov. Prva objava zadeva premoženje članov vlade, sledile pa ji bodo še druge.
Preventiva pred nezakonitim okoriščanjem
»Vedno znova se je izkazalo, da notranji nadzor nad premoženjskimi karticami ni zadosten,« je za Oštro poudarila Helen Darbishire, izvršna direktorica Access Info Europe, španske nevladne organizacije, ki se ukvarja s pravico do dostopa do informacij javnega značaja. Javna objava premoženjskih podatkov funkcionarjev je po njenem mnenju nujna za učinkovit nadzor nad morebitnim nezakonitim okoriščanjem.
Poleg tega je, pravi, javnost upravičena do informacij, ali je funkcionar premožen neodvisno od funkcije, ki jo opravlja, ali pa ima še drug vir dohodka, ki bi lahko vplival na njegovo odločanje. Obenem javna objava deluje preventivno, saj funkcionarje spodbuja, da o premoženju poročajo celostno, in jih odvrača od protizakonitega okoriščanja.
Pomemben je tudi format objave. Kot pravi direktorica Access Info Europe, je treba take podatke objaviti v odprtih podatkovnih formatih z dovoljenjem za ponovno uporabo. »To je bistveno za preiskovalne novinarje, civilno družbo, pa tudi za predstavnike javnosti, ki morajo biti seznanjeni z informacijami o politikih, ki jih izvolijo, in visokih javnih uslužbencih, ki sprejemajo odločitve, ki vplivajo na vsakdanje življenje državljanov.«
KPK je začela omejene podatke o spremembah premoženja funkcionarjev objavljati februarja lani, čeprav zakon o integriteti in preprečevanju korupcije to določa že od leta 2010. Podatki, do katerih lahko dostopa javnost, so okleščeni skorajda vseh podrobnosti, ki jih javnost potrebuje za nadzor in oceno, ali so spremembe premoženja posameznega funkcionarja skladne z njegovimi prihodki.
S tem, da sedanji način javne objave podatkov o spremembah premoženja javnih funkcionarjev ni zadosten, se strinja tudi Maruša Babnik, generalna sekretarka Transparency International (TI) Slovenia. Opozarja še, da niso objavljeni v strojno berljivi obliki, kar dodatno otežuje njihovo analizo.
»Objavljena tabela uporabniku odpira več vprašanj, kot daje odgovorov. Med drugim denimo ne navaja tipa pridobitve ali odsvojitve premoženja, torej ne ločuje med nakupom, darilom in dedovanjem. Čeprav naj bi obrazec za sporočanje sprememb premoženjskega stanja po zakonu obsegal tudi možnost navedbe razloga za povečanje ali zmanjšanje premoženja,« je za Oštro pojasnila Maruša Babnik.
V primežu varstva osebnih podatkov
Drago Kos, ki je KPK vodil od njenega nastanka leta 2004 do leta 2010, poudarja, da je v svetu uveljavljen standard javne objave vseh podatkov o premoženju funkcionarjev, razen identifikacijskih podatkov lastnine. »Splošna uredba o varstvu podatkov in praksa, ki izhaja iz nje, sta povzročili ogromno škode boju proti korupciji in transparentnosti. Ta rigidni pristop, ki ga izvaja tudi informacijski pooblaščenec, je boju proti korupciji povzročil precej škode.«
Tudi po mnenju Borisa Štefaneca, ki je KPK vodil med letoma 2014 in 2020, bi moralo biti javno celotno premoženjsko stanje funkcionarjev, ne le spremembe, predvsem zato, da ga lahko v času mandata nadzirajo javnost, davkoplačevalci in novinarji. Meni, da bi se moral »vsak, ki se odloči, da bo funkcionar na najvišjih pozicijah, strinjati s tem, da bo moral objaviti svoje premoženje«.
»Ne razumem, kaj bi bilo s tem narobe. Če bi bil, na primer, predsednik vlade, tako ali tako ne bi smel zaslužiti drugega kakor plače.« Še več, Štefanec je prepričan, da bi funkcionarji morali razkriti tudi premoženje družine, vsaj zakonca in otrok.
Kos je za Oštro priznal, da je bil sam sprva proti javni objavi. »Potem pa sem na primeru drugih držav videl, da je objava pomembna zato, da vsi zainteresirani vidijo, kaj funkcionarji imajo.« Poleg tega lahko novinarji, pa tudi splošna javnost, prispevajo k dopolnjevanju podatkov o premoženjskem stanju, saj pristojni organi zaradi velikega števila zavezancev nimajo zmogljivosti, da bi jih nadzirali, zavezanci pa »naravno stremijo k temu, da bi prijavili čim manj«.
»V Ukrajini so tako denimo prav na podlagi javne objave in s pomočjo novinarjev ugotovili, da ima nekdanji predsednik v lasti velike vile v Španiji. Brez objave to ne bi bilo možno, saj novinarji in javnost ne bi vedeli, kaj je predsednik prijavil, komisija pa ne bi vedela, kaj predsednik še ima, ker ne brskajo po vseh državah sveta. Zato je pomembno, da lahko zainteresirana javnost pomaga pri pridobivanju popolnih podatkov o premoženju funkcionarjev,« je prepričan Kos.
“Pristojni organi zaradi velikega števila zavezancev nimajo zmogljivosti, da bi jih nadzirali, zavezanci pa naravno stremijo k temu, da bi prijavili čim manj.
”
Helen Darbishire pa je še poudarila, da mora biti nabor podatkov za poročanje dovolj širok, saj se funkcionarji ne okoriščajo le neposredno prek financ, temveč lahko na primer od nekega podkupovalca dobijo v dar luksuzne izdelke ali počitnice.
Premier le opisno
Podatki, prikazani v Detektorju premoženja, niso popolni in celoviti, saj so imeli novinarji Oštra na voljo le javno dostopne podatkovne vire, v mesecu pred objavo pa tudi informacije, ki so jih člani vlade poslali na prošnjo uredništva. Detektor premoženja je tako prvi primer sistematične javne objave premoženja političnih funkcionarjev v Sloveniji doslej.
Novinarji so pred objavo projekta vse člane vlade podrobno seznanili z zbirom podatkov, ki so jih pridobili o njihovem premoženju.
Med tistimi, ki so poslali obrazec o premoženjskem stanju, je bil prvi minister za notranje zadeve Boštjan Poklukar, pozneje je odgovoril tudi na dodatna vprašanja. Posredovali so ga še kulturna ministrica Asta Vrečko, kmetijska ministrica Irena Šinko in minister za okolje, podnebje in energijo Bojan Kumer.
Kromberk Foto: Oštro
Predsednik vlade Robert Golob je poslal le opisne podatke. Iz njegovega kabineta so sporočili, da ima prihranke na banki in finančna sredstva, naložena v vzajemne sklade. Je lastnik osebnega avtomobila, sadovnjaka z manjšim gospodarskim objektom, nasada oljk in nekaj razpršenih zemljišč v okolici Kromberka. Posojil nima.
Zemljiškoknjižni izpiski sicer kažejo, da je na treh izmed štirih zemljišč nad Kromberkom, ki jih je novinarjem uspelo identificirati, vpisana hipoteka iz leta 2014 v vrednosti 73.000 evrov.
V kabinetu na dodatno vprašanje, ali je hipoteka torej že odplačana, do objave še niso odgovorili. Zemljišč, ki so v (so)lastništvu premierja, je na tem območju še nekaj.
Hiška na morju
»Kot sem napovedal, se bom umaknil iz lastništva.« Tako je gospodarski minister Matjaž Han lani, dva dni pred imenovanjem, odgovoril na vprašanje N1, ali se zavezuje, da položaja ne bo izkoriščal zase ali za svoje podjetje M & M International.
Han je to trgovsko-proizvodno-storitveno podjetje skupaj s pokojnim očetom ustanovil leta 1992, še pred vstopom v politiko. Njegov direktor je bil do leta 2009, v tem času pa je bil med drugim župan v Radečah in poslanec v državnem zboru. Podjetje je imelo doslej nekaj več kot 198.000 evrov prihodkov iz javnih sredstev.
Kot je obljubil pred nastopom ministrske funkcije, se je iz lastništva podjetja umaknil avgusta lani, ko je svoj polovični delež prepisal na ženo. Notarska pogodba kaže, da ta za delež, vreden malo več kot 146.000 evrov, ni odštela nič.
Han je sicer po registru dejanskih lastnikov edini dejanski lastnik podjetja M & M International, ki posluje tudi s Petrolom. Kot je dejal v pogovoru za Oštro, se je pri KPK pozanimal o morebitni problematičnosti tega poslovnega odnosa in tam so mu, tudi ko je prevzel ministrstvo, »rekli, da ni nič spornega«.
Na KPK so za Oštro pojasnili, da ministrovega vprašanja niso prejeli. S tem smo seznanili Hana, nakar je pojasnil, da o tem ni povpraševal uradno in pisno, pač pa neuradno po telefonu, ko je prosil za nasvete ob prijavi premoženja.
Kot so mediji že poročali, denimo 24ur.com, Han z družino že vrsto let dopustuje na hrvaškem otoku Pagu. Po podatkih hrvaške zemljiške knjige sta z ženo od konca septembra 2018 lastnika počitniške hiške v naselju Mandre.
Sodeč po obrazcu o spremembah premoženja, ki ga je Oštru poslal Han, ima hiška 62 kvadratnih metrov uporabne površine. Ločeno pa je še pojasnil, da ima 146 kvadratnih metrov pripadajoče parcele, ob kateri je tudi 582 kvadratnih metrov nezazidljivega zemljišča. V času nakupa je bil Han poslanec državnega zbora.
Pogodba o prodaji, ki jo je Oštro pridobil prek novinarjev sestrskega centra Oštro v Zagrebu, kaže, da sta Hanova za hiško, ki je po aplikaciji google maps od morja oddaljena manj kot 150 metrov, odštela 165.000 evrov. Han je pojasnil, da sta z ženo najela po 40.000 evrov posojila, preostanek pa sta financirala s sredstvi od prodaje naložb v skladih.
Sanja Ajanović Hovnik. Foto: Nebojša Tejić/STA
Vse v družini
Do lanskega poletja je bila lastnica podjetja tudi ministrica za javno upravo Sanja Ajanović Hovnik. Avgusta 2020 je s podjetnicama Kajo Primorac in Aljo Žorž ustanovila podjetje za poslovno svetovanje Smart Center, ki svetuje na področjih digitalizacije, trajnosti in demokratizacije organizacijskih procesov. Doslej je po podatkih Erarja ustvarilo slabih 24 tisočakov prihodkov v javnem sektorju.
Direktorica in solastnica Smart Centra je bila do sredine junija 2022. Takrat, dva tedna po imenovanju, je svoj 50-odstotni lastniški delež podarila mami, sicer upokojeni medicinski sestri, ki po dostopnih podatkih nima izkušenj s poslovnim svetovanjem. Podjetje do nedavnega v Ajpesov register dejanskih lastnikov sicer ni vpisalo podatkov, čeprav to zahteva zakon o preprečevanju pranja denarja.
Oštro je Ajanović Hovnikovo o sumu delno slamnatega lastništva Smart Centra in nevpisu v register dejanskih lastnikov vprašal 8. maja. Sprememba se je zgodila že dan pozneje, 9. maja, ko se je kot dejanska lastnica od 25 do 50 odstotkov podjetja vpisala Kaja Primorac, sicer polovična lastnica Smart Centra. Tretja soustanoviteljica Alja Žorž je iz podjetja izstopila že aprila 2021. Kdo je dejanski lastnik druge polovice podjetja, tako še vedno ni jasno.
Po določbah zakona o preprečevanju pranja denarja je treba spremembe lastništva podjetja v višini vsaj 25-odstotnega deleža v osmih dneh vpisati tudi v register dejanskih lastnikov.
»Pomanjkanje transparentnosti lastništva nakazuje na možnost slamnatega lastništva,« so primer komentirali na Transparency International. Po njihovi oceni primer kaže na to, »da niso upoštevali zakonodaje o pravočasnem in popolnem razkritju dejanskega lastništva. Če gre za družinsko članico visoke funkcionarke, pa bi moralo biti podjetje objavljeno tudi na seznamu omejitev poslovanja na portalu Erar.«
Kadar imajo družinski člani funkcionarjev ministrstev v lasti podjetje, morajo po zakonu o integriteti o tem v osmih dneh poročati ministrstvu, to pa KPK. Ta namreč vodi seznam subjektov, pri katerih imajo državni organi omejitev pri poslovanju, kar je eden izmed ukrepov za zaščito javnih sredstev pred porabo, motivirano z zasebnimi interesi.
KPK je po prejemu novinarskih vprašanj Oštra o tem primeru ugotovila, da ministrstvo za javno upravo o lastništvu podjetja Smart Center ni poročalo komisiji. Ministrstvo so prosili za pojasnila.
Na seznamu podjetij z omejitvami poslovanja z ministrstvom za javno upravo prav tako ni vsaj še dveh subjektov, povezanih z ministrico – samostojnega podjetnika Danila Hovnika, njenega moža, in zavoda Inštitut za trajnostno mobilnost Maribor, katerega soustanoviteljica je ministričina mama.
Ministrica Ajanović Hovnik se na vprašanja Oštra o njenem premoženju, prepisu podjetja Smart Center na mamo in njegovem dejanskem lastništvu ni odzvala. Služba ministrstva za odnose z javnostmi je le večkrat ponovila, da ministrica o svojem premoženju skladno s predpisi poroča KPK.
Tik pred objavo so naknadno pojasnili še, zakaj podjetja, povezana z ministričinimi družinskimi člani, niso vpisana na seznam subjektov z omejitvami poslovanja.
»Ministrica ob nastopu funkcije res ni prijavila poslovnih subjektov, za katere velja omejitev poslovanja, saj tedaj ob vseh obveznostih na to ni bila pozorna, niti je ni nihče opozoril. Vsekakor gre za napako, ki jo ministrica priznava in se zanjo iskreno opravičuje. Svojo obveznost obveščanja KPK o poslovnih subjektih, za katere velja omejitev poslovanja, je izpolnila takoj, ko je bila na to opozorjena.«
Dodala je še, da podjetje njenega moža in Smart Center nista sodelovala z organi državne uprave, o poslovanju mariborskega inštituta za trajnostno mobilnost pa ni bila seznanjena, a »po njenem védenju ni posloval« z javnim sektorjem.
Pred objavo projekta Detektor premoženja poleg pravnih oseb, povezanih z ministrico Ajanović Hovnik, na seznamu subjektov z omejitvijo poslovanja ni bilo tudi podjetij, zavodov oziroma fizičnih oseb z dejavnostjo, povezanih z ministri Boštjanom Poklukarjem, Danijelom Bešičem Loredanom in Matejem Arčonom ter ministricami Tanjo Fajon, Dominiko Švarc Pipan in Emilijo Stojmenovo Duh.*
Nekateri med njimi so za Oštro pojasnili, da se je to zgodilo zaradi nevednosti in nepozornosti – zagotovili so, da nepravilnosti že odpravljajo. KPK pa je napovedala, da bo preverila posamezne primere, o katerih jo je spraševal Oštro.
Šišenska soseska, kjer je stanovanje kupil minister Bojan Kumer. Foto: Oštro
Pri Kumrovem nakupu stanovanja brez nepravilnosti
Jeseni 2016. je Elektro Ljubljana stanovanje v drugem nadstropju bloka v ljubljanski Šiški prodal tedanjemu direktorju hčerinskega podjetja Elektro energija Bojanu Kumru, ki je danes okoljski minister. Slabih šest let pozneje, tik pred lanskimi državnozborskimi volitvami, je družba odpustila tri zaposlene in zaradi domnevne zlorabe položaja ovadila takratnega predsednika uprave Andreja Ribiča, zaradi pomoči pri kaznivem dejanju pa še Martino Pohar iz pravne službe.
Med drugim so jima očitali, da je Elektro Ljubljana Kumru prodal stanovanje pod tržno ceno in za prodajo ni pridobil soglasja nadzornega sveta, so za Oštro povzeli v podjetju.
Nizko ceno stanovanja je Kumer lani, v televizijskem prispevku na RTV Slovenija, utemeljeval tudi s slabim stanjem stanovanja: »Zaudarjalo je, ni bilo vseljivo in normalna pravica bodočega najemnika je, da si, če začne v stanovanje vlagati svoje evre, zagotovi predkupno pravico.« Danes stanovanje oddaja v najem.
Za Oštro je pojasnil, da ga je policija zaslišala kot osebo, ki bi lahko imela za policijski postopek koristne informacije: »Pogodba ni bila fiktivna, kar dokazujejo plačane najemnine. Kupnina ni bila nižja od takratne tržne cene, kar je potrdila tudi sodno zaprisežena cenilka.«
Vodja ljubljanskega tožilstva Katarina Bergant je maja za Oštro pojasnila, da je tožilstvo kazensko ovadbo 21. aprila zavrglo.
»V postopku je bilo ugotovljeno, da je bilo stanovanje prodano po ustrezni ceni, ki jo je določila sodno zaprisežena cenilka, in da je ta svoje delo opravila strokovno,« so zadevo komentirali na Elektru Ljubljana in dodali, da soglasje nadzornega sveta za sklenitev posla ni bilo potrebno.
(Ne)javne ugotovitve nadzora
Maruša Babnik iz TI Slovenia je med drugim še opozorila, da lahko KPK po zakonu objavi tudi ugotovitve o pravilnosti, popolnosti in pravočasnosti poročanja funkcionarjev o spremembi premoženjskega stanja. Trenutna objava podatkov namreč ne kaže, da je »komisija opravila pregled finančnih aktivnosti funkcionarjev in ali je pri tem odkrila kakšne nepravilnosti«.
KPK je sklep o začetku nadzora nad pravilnostjo poročanja aktualnih funkcionarjev državnega zbora, vlade in ministrstev sprejela avgusta lani. Senat komisije je poročilo o tem sprejel 10. januarja, a ga KPK ni objavila na spletu. Oštro je elektronsko kopijo pridobil na podlagi zakona o dostopu do informacij javnega značaja.
Komisija je ugotovila, da 41 od 62 »vladnih zavezancev« in 48 od 91 zavezancev iz državnega zbora, ki jih je zajela v pregled, pri prijavi premoženjskega stanja ni pravilno izpolnilo svojih zakonskih obveznosti.
Največ napak je bilo pri poročanju o nepremičninah in pravicah na nepremičninah ter drugih premoženjskih pravicah, o denarnih sredstvih pri bankah, hranilnicah in hranilno-kreditnih službah in o dolgovih, obveznostih oziroma prevzetih jamstvih in danih posojilih.
Predsednik KPK Robert Šumi je za Oštro pojasnil, da so na podlagi ugotovitev po pregledu uvedli tudi prekrškovne postopke, podrobnosti pa do pravnomočnosti ne bodo razkrivali. Na splošno je razočaran nad neobčutljivostjo političnih funkcionarjev za vprašanja, povezana z njihovo lastno integriteto.
Kot je pojasnil, so kandidate o obveznostih glede prijave premoženja, omejitev poslovanja in nezdružljivosti funkcij obvestili že pred lanskimi parlamentarnimi in lokalnimi volitvami. Po volitvah so jim poslali še povezavo do infopaketa, ki je, kot pravijo, preprosto dostopen na spletu. O vseh njihovih obveznostih po zakonu o integriteti in preprečevanju korupcije, tudi glede poročanja o premoženjskem stanju, so jih obveščali še po drugih komunikacijskih kanalih.
»To je, preprosto, ignoranca. Bolj kot pa pasivnost,« je ocenil pravočasnost in točnost poročanja funkcionarjev. »Potreben je premislek o tem, kje smo.«
Evropska mavrica standardov poročanja
Države EU so uvedle različne prakse glede prijave in objave premoženja. V nekaterih te informacije niso javno dostopne, v drugih le na zahtevo, večina pa jih objavlja na spletu z različnimi stopnjami podrobnosti.
Nobena država pa sistema nadzora nad premoženjem politikov nima izdelanega do te mere, da bi lahko veljala za zgled drugim, je za Oštro ocenila Helen Darbishire. Kot državi, ki sta doslej na tem področju dosegli določeno raven transparentnosti, je navedla Francijo in od nedavnega tudi Romunijo.
Oštro je ob pomoči novinarskih kolegov iz drugih držav EU pripravil pregled objave podatkov o premoženju funkcionarjev in jih glede na transparentnost objave razvrstil v šest kategorij.
V najvišji kategoriji so tiste, ki objavljajo vsaj konkretne podatke o nepremičninah, vozilih, deležih v podjetjih in vrednostnih papirjih ter denarnih sredstvih v lasti funkcionarjev. Mednje denimo sodi Hrvaška, kjer so poleg premoženja funkcionarjev javno objavljeni tudi podatki o premoženju njihovih zakoncev in mladoletnih otrok. Primerjalno visok standard javne objave ima osem držav vzhodne in južne Evrope, v zahodni Evropi pa po preglednosti izstopa Francija.
Na Slovaškem, Irskem in v Latviji javno objavljajo podrobne podatke le o nekaterih vrstah premoženja, na Danskem in v Luksemburgu pa le o deležih v podjetjih. Šest držav, tudi Slovenija, objavlja pomanjkljive podatke ali agregirane vrednosti po posameznih vrstah premoženja. Portugalska, Švedska in Češka omogočajo dostop do premoženjskih kartic le na zahtevo, v štirih državah srednje in zahodne Evrope pa podatki niso javno dostopni.
V okoliški regiji so podobne podatkovne baze, kot je Detektor premoženja, v preteklih letih že objavili novinarji oziroma nevladne organizacije na Hrvaškem (Mozaik veza), v Srbiji (Baza imovine političara) ter v Bosni in Hercegovini (Baza imovine političara).
»Vzpostavitev baze je bila velik izziv, predvsem zato, ker smo bili na tem področju v Srbiji praktično pionirji,« je za Oštro povedala Bojana Jovanović, namestnica odgovornega urednika Krika, srbskega centra za preiskovalno novinarstvo. »Delali smo nekaj, česar dotlej ni počel še nihče.«
Med drugim je Krik k odločitvi leta 2016 spodbudila premoženjska kartica predsednika Srbije Aleksandra Vučića. »Sodeč po tej je bil med najbolj revnimi funkcionarji na svetu, ki ima v lasti le garsonjero v Beogradu,« je dejala Jovanovićeva. V Srbiji morajo funkcionarji svoje premoženje in prihodke, kot tudi od zakoncev in otrok, prijaviti agenciji za preprečevanje korupcije.
Novinarji Krika so pozneje ugotovili, da ima Vučić v lasti eno nepremičnino v srbski prestolnici, člani njegove družine pa šest, ki so bile tedaj vredne več kot 1,1 milijona evrov. Dve izmed stanovanj so po ugodnih pogojih odkupili od države v devetdesetih letih, je pojasnila Jovanovićeva. »Zanimivo je še to, da je Vučićeva garsonjera tik ob stanovanju njegove žene s površino kakšnih 100 kvadratnih metrov.«
Za projekt so 2017. prejeli svetovno nagrado Data Journalism Award v kategoriji odprtih podatkov, ki jo podeljuje GIJN, svetovna mreža za preiskovalno novinarstvo.
Premoženjski podatki članov vlade in njihova analiza so prva faza projekta Oštra, ki ga sočasno izvajata sestrska centra za preiskovalno novinarstvo v Sloveniji in na Hrvaškem. V nadaljevanju bodo objavili podatke o premoženju drugih skupin funkcionarjev, vse podatke pa bodo obdobno posodabljali.
Dopolnitev 5. 7. 2023:
Ob objavi prve faze projekta smo pomotoma izpustili informacijo, da na seznamu subjektov z omejitvijo poslovanja ni bilo tudi podjetja, povezanega z ministrom brez resorja Matejem Arčonom. Članek smo ustrezno dopolnili. Za napako se opravičujemo.
Pri zbiranju informacij o načinu objave podatkov o premoženju funkcionarjev v drugih državah EU so Oštru nesebično pomagali: Thomas Hoisl (Avstrija), Kristof Clerix (Belgija), Atanas Čobanov (Bolgarija), Stelios Orphanides (Grčija, Ciper), Pavla Holcová (Češka), Staffan Dahllöf (Danska, Švedska), Minna Knus-Galán (Finska), Stéphane Horel in Léa Sanchez (Francija), Harald Schumann (Nemčija), Lois Kapila (Irska), Giulio Rubino (Italija), Sanita Jemberga (Latvija), Šarunas Černiauskas (Litva), Luc Caregari (Luksemburg), Jacob Borg (Malta), Lise Witteman (Nizozemska), Sofia Rodrigues (Portugalska), Attila Biro (Romunija), Lukaš Diko (Slovaška) in Marcos Garcia Rey (Španija). Hvala jim!
