Avtor: Ilija Lozovski, priredba Oštro

—

Kirgiške oblasti so ugleden medij Temirov Live, ki goji preiskovalno novinarstvo, obtožile spodbujanja množičnih nemirov. Zaprle so več kot deset sedanjih in nekdanjih sodelavcev. Državo, ki je nekoč veljala za najbolj svobodno v srednjeazijski regiji, prežema strah.

Šestnajstega januarja, na svoj triindvajseti rojstni dan, je mlada kirgiška novinarka Ajke Bejšekejeva nameravala kupiti torto in praznovati s svojimi kolegi.

Praznovanja ni dočakala. Na ta dan zgodaj zjutraj so jo v domači hiši aretirali. Osumljena je bila »spodbujanja množičnih nemirov«. Nato je več tednov prebila v centru za pridržanje št. 1, mračnem prepletu nizkih zgradb v središču Biškeka, glavnega mesta Kirgizije.

Bejšekejeva je resda še mlada, vendar je opravljala resno delo. Pred kratkim, zgolj nekaj mesecev po začetku novinarske kariere, se je pridružila novinarjem medija Temirov Live. Mnoge njihove preiskave so razkrivale obsežno korupcijo kirgiških visokih uradnikov. (OCCRP je s Temirovom Live sodeloval pri več preiskavah.)

Istega dne so prijeli še deset sedanjih in nekdanjih zaposlenih pri Temirovu Live. Tudi oni so obtoženi spodbujanja množičnih nemirov. Če bodo obsojeni, jim grozi več let zapora.

Akcija, uperjena zoper novinarsko skupino, je nov simptom bolehanja kirgiške demokracije. Država je veljala za najbolj svobodno med nekdanjimi sovjetskimi srednjeazijskimi republikami. Čeprav je doživljala revolucije – od osamosvojitve leta 1991 so se zvrstile tri – so v Kirgiziji potekale regularne volitve. Imela je razvejeno medijsko sceno in živahno civilno družbo, ki je vključevala vse, od feminističnih skupin do organizacij za pravice invalidov.

V zadnjih letih pa je vzdušje postalo napeto. Pod oblastjo predsednika Sadirja Džaparova, ki združuje populistično retoriko z ruskimi metodami nadzorovanja družbe, je več neodvisnih medijev prenehalo delovati ali so se znašli pod pritiskom. Na lestvici medijske svobode, ki jo pripravlja organizacija Novinarji brez meja, je Kirgizija v letu dni zdrsnila za petdeset mest – z ravni Japonske na raven Južnega Sudana.

Pretepen, nadziran, izgnan

Ustanovitelj Temirova Live Bolot Temirov je eden najglasnejših kritikov kirgiške vlade. Z novinarsko ekipo neustrašno poroča o dveh najmočnejših možeh v državi, predsedniku Džaparovu in šefu državne varnosti Kamčibeku Tašijevu. Temirov Live je razkril posle med družino Tašijev in državnim naftnim podjetjem ter (skupaj z OCCRP) odkril povezave med predsednikovim sinom in zloglasnim družinskim klanom, ki se domnevno ukvarja s tihotapstvom in pranjem denarja.

Kirgiški predsednik Sadir Džaparov. Tiskovni urad predsednika, CC BY-SA 4.0, vir

Štiriinštiridesetletni Temirov je bil zaradi preiskovalnega novinarskega dela hudo kaznovan. V zadnjih nekaj letih so ga pretepli, prisluškovala mu je tajna služba, odvzeli so mu državljanstvo in ga izgnali v Rusijo. Med novinarji, aretiranimi januarja, je tudi njegova žena.

Bolot Temirov, ki zdaj deluje s skrite lokacije nekje v Evropi, nadaljuje z objavljanjem videoposnetkov in objavami na družbenih omrežjih. V njih obsoja nedotakljivost kirgiških oblasti in zahteva izpustitev novinarskih kolegov na svobodo.

Uradniki v predsednikovi administraciji, na notranjem ministrstvu, tožilstvu in v tajni službi GKNB se niso odzvali na prošnje OCCRP za komentar. Toda v dveh mesecih, kolikor je minilo od aretacije novinarjev, jih je več podalo pomenljive javne izjave.

V nedavni radijski pogovorni oddaji je namestnik ministrskega predsednika Edil Bajsalov dejal, da gre za vprašanje discipline in prevzgoje.

»Ti mladi ljudje seveda niso [državni] sovražniki, seveda so naredili napako. Ne predsednik ne katerikoli državni organ ali sodišče ne želijo, da bi gnili v zaporu,« je dejal Bajsalov. »Gre za vprašanje vzgoje, za očetovsko, bratsko dolžnost,« je nadaljeval. »Včasih mora nekdo – glava družine, gospodar hiše – narediti red.«

V odgovoru na prošnjo za komentar njegovih izjav je Bajsalov ponovno poudaril, da »noben predstavnik oblasti teh fantov in deklet ne označuje za sovražnike ljudstva«.

Svoje mnenje je izrazil tudi predsednik Sadir Džaparov. V nekem intervjuju je zatrdil, da je treba za ohranitev varnosti omejiti svobodo govora.

Med aretiranimi tudi raper in pesnik

Eden najbolj izvirnih Temirovih projektov je youtubov kanal Ait Ait Dese, ki predvaja tudi nastope tradicionalnih ljudskih pesnikov akinov. Ti pozivajo k odpravljanju družbenih problemov, opozarjajo na korupcijo in celo v rimah opisujejo izsledke novinarskih preiskav Temirova Live.

V enem od videov akin Bolot Nazarov v pesniški maniri pripoveduje preiskovalno zgodbo o malteških offshore podjetjih, ki naj bi bila povezana s sorodniki ministrskega predsednika Akilbeka Džaparova. V nekem drugem nastopu je Nazarov obsodil dualistično oblast predsednika Džaparova in vodje tajne službe Tašijeva.

Ta pripovedna tehnika ima moč, pravi Lejla Nazgul Seitbek, kirgiška borka za človekove pravice, ki deluje v izgnanstvu na Dunaju. »Akini so tradicionalni glasniki težav, s katerimi se spopadajo Kirgizi. Tradicija obenem veleva, da vladarji akinov ne preganjajo. Njihova naloga je, da govorijo o krivicah in da se norčujejo iz politikov.«

Od januarskih aretacij je delovanje kanala Ait Ait Dese zamrznjeno. Eden od njegovih zvezdnikov, raper in pesnik Azamat Išenbekov, je prav tako v priporu.

Kirgiški aktivisti opisujejo zadušljive skrbi, ki tarejo civilno družbo. »Ljudi je zelo strah,« pravi Lejla Nazgul Seitbek. »Dogaja se, da se naši kolegi [ob vrnitvi v Kirgizijo] bojijo prinesti knjige iz tujine. To se v preteklosti ni dogajalo.«

Videti je, da lahko kdorkoli postane tarča oblasti, celo kadar so obtožbe absurdne. Ko so nagrajeni kirgiški novinarski center Kloop, ki je član OCCRP, prejšnji mesec s sodno odredbo zaprli, so tožilci uporabili pričevanja psihiatrov. Dokazati so hoteli, da je prek kanala na youtubu »vplival na duševno zdravje ljudi« s tem, da jih je z negativnimi informacijami »razburil«.

Šibke institucije

Kako se je Kirgiziji to zgodilo? Država je nekoč veljala za »otok demokracije« v srednji Aziji. Pozitivno je izstopala zaradi niza ljudskih revolucij, usmerjenih zoper nepriljubljeni režim.

Tudi sedanje kirgiške voditelje je postavila na oblast ljudska vstaja: oktobra 2020 so se državljani zgrnili na ulice, ogorčeni nad izidi domnevno prirejenih volitev in nad ravnanjem prejšnje vlade med epidemijo covida-19.

V kaosu je Sadirja Džaparova, nekdanjega poslanca in podpihovalca populizma, ki je prestajal zaporno kazen zaradi ugrabitve lokalnega uradnika, povzdignila množica njegovih privržencev. Nato se mu je uspelo prebiti na oblast; najprej je bil začasni predsednik, nekaj mesecev pozneje je zmagal na predsedniških volitvah.

Z zaveznikom Kamčibekom Tašijevom, vodjo tajne službe GKNB, sta pogosto uporabljala nacionalistično retoriko, agresivno obsojala tuje vrednote in vplive ter trdila, da se zavzemata za običajne kirgiške državljane.

Kirgizija se spoprijema z vrsto težav. Politična opozicija je slabo organizirana, sodstvo dejansko ni neodvisno, vlada Džaparova je sprejela tudi vrsto spornih zakonov, na primer o dezinformacijah, o medijih, o neprofitnem sektorju in o »tujih agentih«, da bi zaostrila nadzor nad družbo.

Velik del te zakonodaje spominja na zakone, ki jih za zatiranje disidentov uporabljajo v Rusiji. Opazovalci dogajanja pravijo, da to ni naključje.

»Ruski varnostni agenti že leta sedijo v stavbi GKNB. Veliko jih je,« pravi Lejla Nazgul Seitbek.

»Kirgizija je pod zelo močnim ruskim vplivom, močnejšim, kot bi si mislili. Oblasti, ki so same po sebi šibke, vidijo Putina kot garanta svoje varnosti. In ko imate Putina za zaščitnika, očitno ne morete veliko narediti za razvoj demokracije.«

Pri nastajanju zgodbe sta sodelovala tudi Eldijar Arikbajev (OCCRP) in Vjačeslav Abramov (OCCRP/Vlast.kz).

Novinarji za zapahi: Kirgizija tone v novo obdobje represije

Med aretiranimi tudi raper in pesnik