Kako smo sledili smetem
Maja Čakarić, Matej Zwitter
—
Sledilne naprave smo nameravali tako dobro skriti v odpadke, da jih delavci v zbirnih centrih ne bi opazili. Z nekaj kreativnosti nam je to uspelo, toda sledenje odpadkom ni potekalo povsem tako, kot smo pričakovali.
Odpadke smo najprej zbrali, nato pa jih lani poleti kreativno predelali in pripravili na potovanje s sledilnikom. Na fotografiji novinar Oštra Matej Zwitter. Foto: Matej Povše
Projekt Smetosled je podprl Pulitzerjev center.
»Našli so sledilnik,« je novinarka sporočila v uredništvo Oštra, ko je končala pogovor s predstavniki Humane. V njihovem skladišču so delavci sredi januarja v žepu raztrganih hlač našli sledilno napravo, ki smo jo vanje všili v okviru projekta Smetosled.
Na skupno 30 odpadkov različnih vrst smo konec junija in konec oktobra karseda neopazno pritrdili, nalepili ali všili sledilne naprave, ki so nam nato prek mobilne oziroma spletne aplikacije sporočale svoje geolokacijske podatke.
Preverili smo, ali odpadki končajo v ustreznih predelovalnih obratih. Enega, odvrženega v koš za embalažo na enem od bencinskih servisov, so sicer stresli med mešane odpadke, a je nazadnje končal na pravem mestu, saj prevzemnik pred obdelavo odpadke sortira.
Projekt Smetosled se spogleduje s preteklimi podobnimi novinarskimi in akademskimi preiskavami po svetu. Sodelavci Tehnološkega inštituta v Massachusettsu so že leta 2009 pritrdili sledilnike na več kot dva tisoč odpadkov, da bi preverili sistem ravnanja z odpadki v Seattlu.
Pet let kasneje so raziskovalci Baselske akcijske mreže (BAN), ki se zavzema za okoljsko pravičnost, v Kanadi sledili 43 odsluženim elektronskim napravam in ugotovili, da so bile štiri najverjetneje nelegalno izvožene.
Novinarji finske medijske hiše YLE so spremljali pot rabljenih oblačil, podobno tudi lani novinarji švedske televizije SVT in litovskega medija Siena, ki so med sledenjem odkrili organizirano krajo oblačil, doniranih humanitarnim organizacijam.
Medtem ko smo raziskovali pretekle projekte in podatke o ravnanju z odpadki v Sloveniji, smo se odločali tudi o primerni sledilni napravi, pri čemer sta bili ključni vzdržljiva baterija in priročna velikost.
Po priporočilu novinarskih kolegov iz drugih preiskovalnih projektov smo se nazadnje odločili za napravo finskega proizvajalca Yepzon. Ima dovolj vzdržljivo baterijo, da ob konservativnih nastavitvah deluje do pol leta, poleg tega je dovolj majhna, da jo je bilo mogoče v odpadke skriti.
Za vzdržljivost baterije smo morali žrtvovati nekaj geolokacijske natančnosti. Po priporočilu proizvajalca smo namreč naprave nastavili tako, da so svojo lokacijo redno pridobivale na podlagi podatkov mobilnih oddajnikov in ne satelitskega sistema lociranja, kakršen je GPS. Pridobivanje natančne GPS-lokacije je namreč za baterijo precej zahtevnejše, zato smo jo zahtevali le takrat, ko smo zaznali premik odpadka in smo morali pridobiti natančno lokacijo.
Odpadke smo zbrali v pisarni Oštra, kjer jih je na potovanje s sledilnikom pripravila kiparka Neža, novinarji pa smo ji pri tem pomagali. Video: Matej Povše
Obnemeli sledilniki
Pri izboru odpadkov smo upoštevali zlasti dejavnika okoljske problematičnosti, temelječe na pregledu področnih poročil o ravnanju z odpadki, in pogostosti odpadka, da bi preizkusili ravnanje s čim bolj raznolikim naborom odpadkov. Pri tem smo posnemali ravnanje občanov, ki enkrat upoštevajo pravila o odlaganju odpadkov, drugič pa ne. Zanimalo nas je tudi, kako potujejo manj običajni odpadki, ki jih občani oddajo v zbirnih centrih.
Vse odpadke smo zbrali v pisarni Oštra, kjer jih je nato na potovanje s sledilnikom pripravila kiparka Neža. Lepila, trgala in barvala je, da je zakamuflirala bele sledilnike, novinarji pa smo ji pri tem pomagali.
Plastenke smo prerezali, televizor, računalnik in sesalnik smo razstavili. Pri oblačilih smo morali biti bolj domiselni, da všiti sledilniki ne bi bili opazni na otip, zato smo v trgovini z rabljenim blagom poiskali plašč s podloženimi rameni. Žep nahrbtnika smo napolnili s peno, v katero smo vstavili sledilnik, in ga nato zašili.
Pri aluminijski cevi smo se ušteli. Najprej smo jo uničili in obtolkli, da je bila neuporabna, ko smo vanjo umestili sledilnik in jo skorajda že poslali na pot, pa ugotovili, da je bil ali preveč stisnjen ali pa signal skozi aluminij ni prodrl. Sledilnik smo izbezali iz cevi in ga namestili v drug odpadek.
Poseben izziv je bila azbestna kritina, saj je lahko zelo škodljiva. Med sprehodom ob Savi smo manj kot pol metra od sprehajalne poti našli ravno prav velik kup nezakonito odloženih salonitk. A zaradi varovanja zdravja se z njimi nismo hoteli ubadati v pisarni.
Nadeli smo si zaščitno obleko, škornje in masko, nato pa naprave namestili na spodnjo stran plošč in jih prelepili z umetnim mahom, da bi bile čim bolj neopazne. Zatem smo kritino v skladu z zakonodajo zavili v zaščitno folijo in jo pripravili na oddajo v zbirnem centru.
Novinarji smo odpadke odvrgli v koše pred hišami, jih odpeljali v zbirne centre in na izlet po državi, da bi se izognili pretirani centralizaciji preiskave. Naposled smo pokrili vse statistične regije.
Fotogalerija
Avtorji: Matej Povše, novinarji Oštra
Čakanje in zapisovanje premikov
Naprave smo nastavili tako, da so ob premiku odpadka približno geolokacijo sporočale vsakih šest ur. Če je odpadek miroval, pa so lokacijo javile enkrat na dan. Vse premike smo zapisovali v nastajajočo podatkovno bazo.
Že nekaj dni po poletni oddaji odpadkov smo se razveselili prvega premika: plastenka jogurta se je s Petrolovega bencinskega servisa premaknila v center za ravnanje z odpadki v Sežani.
Toda sledil je mrzel tuš. Veliko naprav je prenehalo oddajati lokacijo, čeprav so imele ob zadnjem stiku še dovolj polno baterijo. Z analitiki proizvajalca Yepzona smo analizirali vse ꞌizpuhteleꞌ sledilnike in postavili dve tezi: naprave je bodisi stisnil hidravlični mehanizem v smetarskem vozilu bodisi so, zakopane med odpadki v kovinskih zabojnikih, tako dolgo poskušale vzpostaviti povezavo, da se jim je izpraznila baterija.
Po prvem mesecu smo ostali brez stika z več kot polovico naprav, zato smo sklenili, da bomo poslali na pot nov sveženj, tokrat deset odpadkov, a smo uporabili trpežnejše sledilnike, ki so namenjeni spremljanju tovornjakov in gradbenih strojev. Ta tip sledilnika je precej večji in težji, zato smo morali pazljivo izbrati odpadke, v katere smo jih vstavili.
Ob koncu redakcije so signal oddajali še štirje sledilniki – v elektronski sveči, avtomobilski gumi, sesalniku in kavbojkah. Zadnji sicer ni več v kavbojkah, saj so jih v Humani po prejemu novinarskih vprašanj, v katerih smo razkrili tudi obstoj sledilnikov, našli in napravo odstranili. Nekaj dni pred objavo je signal prenehal oddajati tudi sledilnik, skrit v raztrganem nahrbtniku, katerega zadnja lokacija je bila reško pristanišče. Tako ne bomo nikoli izvedeli, v kateri državi v razvoju je končal.
Poznate primer neustreznega ravnanja z odpadki? Obvestite nas o njem na contact@ostro.si. Tehtne informacije bomo preverili in jih v primeru sumov nepravilnosti tudi preiskali.
