Odpadki z bencinskega servisa v isti koš
Maja Čakarić, Matej Zwitter, Klara Škrinjar
—
Preverili smo delovanje sistema ravnanja s komunalnimi odpadki. Opremili smo jih s sledilnimi napravami ter jih odvrgli na pravilne in nepravilne načine. Raztrgani nahrbtnik je prepotoval najmanj 300 kilometrov, do hrvaškega pristanišča, delavci bencinskega servisa pa so prazno plastenko jogurta iz koša za embalažo stresli med mešane odpadke.
Na Petrolu so po našem poizvedovanju ugotovili, da na bencinskem servisu nimajo postavljenega ustreznega zabojnika za odpadno komunalno embalažo. Fotografija je simbolična. Foto: Matej Povše
Projekt Smetosled je podprl Pulitzerjev center.
Sledilna naprava, skrita v plastenki jogurta, je zaznala premik. Rdeča pika na zaslonu pametnega telefona je kazala, da je plastenka v centru za ravnanje z odpadki v Sežani. Dva dneva prej smo jo odvrgli v koš za embalažo na bencinskem servisu na Kozini.
Tam so delavci odpadke iz koša za embalažo stresli v zabojnik z mešanimi komunalnimi odpadki, kar so Oštru izdali geolokacijski podatki, ki jih je oddajala sledilna naprava. V projektu Smetosled smo namreč preverjali delovanje slovenskega sistema za ravnanje z odpadki, zato smo jih nekaj opremili s sledilniki.
Prebivalci Slovenije pridelajo nekaj več kot milijon ton komunalnih odpadkov na leto, vsak torej slabe pol tone. Že dve desetletji jih tudi bolj ali manj skrbno ločujejo. Novinarji Oštra smo v projektu Smetosled 30 odpadkom sledili skozi sistem ravnanja z odpadki in preverjali, ali končajo v ustreznih obratih. Od tistih, za katerimi se ni izgubila sled, so vsi razen enega ubrali predvideno pot.
Gospodinjske in nevarne odpadke, plastično in aluminijasto embalažo, steklo, elektroniko, gume, sveče, oblačila in več kosovnih odpadkov smo odložili v zabojnike in zbirne centre po državi. Še prej smo na vsakega pritrdili sledilno napravo za geolociranje.
Toda od skupaj 30 sledilnih naprav jih je 13 pred premikom z oddajnega mesta izgubilo povezavo, petim pa smo sledili do zbirnih centrov lokalnih komunalnih podjetij. Po posvetu s strokovnjaki se je izkazalo, da je izgubljena povezava posledica bodisi mehanskega uničenja bodisi izčrpanosti baterije.
Petrol odpravil nepravilnosti
Konec lanskega junija smo na Petrolovem bencinskem servisu na Kozini v koš z rumeno oznako za odpadno embalažo odvrgli prazno plastenko tekočega jogurta.
Dva dni pozneje je aplikacija, povezana s sledilno napravo, zaznala premik. Po podatkih, ki jih je javljala, so prazno embalažo najprej prepeljali v sežanski center za ravnanje z odpadki (CERO). Toda Komunalno-stanovanjsko podjetje Sežana (KSP), ki upravlja CERO, s Petrolovega servisa odvaža le mešane komunalne odpadke, ne pa tudi ločeno zbranih.
»Če ste odpadek pravilno odložili v zabojnik za embalažo, je edina možna razlaga, da so zaposleni na bencinskem servisu vsebino zabojnika za plastično embalažo pretresli v naš zabojnik za ostanek komunalnih odpadkov, saj drugih zabojnikov na bencinskih servisih ne praznimo,« nam je pojasnila Mojca Uršič iz KSP.
Takšen razplet dogodkov so potrdili tudi na Petrolu: »Ugotovili smo, da je odpadek, ki je bil pravilno odložen v koš z odpadno embalažo, kasneje pristal v zabojniku za mešane komunalne odpadke, kar je v nasprotju z internimi navodili, ki predpisujejo pravilno odlaganje oziroma razvrščanje odpadkov.«
Zagotovili so, da bodo »nemudoma poskrbeli, da bo ravnanje z odpadki na bencinskem servisu Kozina potekalo v skladu z navodili«. O primeru so obvestili tudi zunanje izvajalce storitve ravnanja z odpadki. Prav tako so napovedali preverbo drugih bencinskih servisov družbe.
Petrolov bencinski servis na Kozini. Foto: Oštro
Kot se je izkazalo, na bencinskem servisu niso imeli postavljenega ustreznega zabojnika za odpadno komunalno embalažo, kamor bi pretresali vsebino košev z embalažo.
Pred tednom dni so Oštru s Petrola sporočili, da so na servisu na Kozini postavili zabojnik za ločeno zbiranje odpadne komunalne embalaže.
V sežanskem centru za ravnanje z odpadki ostanka komunalnih odpadkov ne obdelujejo, temveč jih začasno skladiščijo, dokler jih ne prevzame družba Kostak iz Krškega.
Kostak zbrano embalažo presortira in iz nje izloči sekundarne surovine, kot so nekatere vrste plastike in kovine. Te so namenjene reciklaži, preostanek odpadkov pa uporabijo za gorivo v cementarnah in drugih industrijskih energetskih obratih, so pojasnili v podjetju.
Na naše vprašanje, kaj bi se zgodilo z odpadkom, če bi njihov zaposleni opazil sledilnik, so v Kostaku pojasnili, da bi se moral držati postopkov in napravo izločiti iz procesa obdelave zaradi nevarnosti požara, ki ga take naprave lahko povzročijo.
»Na splošno med odpadno embalažo opažamo velik del odpadkov, ki tja ne sodijo, saj vsebujejo nevarne snovi, na primer baterije, kovinske kapsule z vnetljivo vsebino pod pritiskom in nekatere vrste elektronskih naprav, ki lahko zanetijo požar,« so dodali.
Sledilnik v embalaži jogurta dan po tistem, ko je prispel v Krško, ni več oddajal signala. Ker odpadke iz logističnih razlogov stiskajo v kvadratne bale, je bil po predvidevanju Kostaka verjetno uničen v postopku baliranja.
↓ Embalaža tekočega detergenta stisnjena v balo
Prazno embalažo tekočega detergenta za perilo smo novembra opremili s sledilnikom in jo oddali v ljubljanskem zbirnem centru Barje. Čez dva dni je prispela v obrat družbe Salomon v Lenartu, štiri dni pozneje pa se je signal izgubil.
»Sledilnika nismo našli. Težko si predstavljamo, da bi delavec v procesu hitrega sortiranja na traku opazil omenjeni sledilnik, saj gre za mešano komunalno embalažo, v kateri je ogromno različnih frakcij embalaže in tudi drugih odpadkov, kar pomeni, da je že sama detekcija primerne embalaže za sortiranje izziv. Tudi če bi ga opazil, skoraj zagotovo ne bi mogel identificirati, za kaj gre,« je pojasnil Primož Gabrič, direktor dejavnosti ravnanja z odpadki v Salomonu.
Kot je povedal Gabrič, so embalažo našega detergenta najverjetneje stisnili v stiskalnici, kar je po njegovi oceni tudi najverjetnejši razlog za uničenje sledilnika oziroma izgubo signala. »Ta embalaža je običajno izdelana iz HDPE-plastike, zato smo jo v našem centru za ravnanje z odpadki v Lenartu izločili in stisnili v balo. Vse sortirane frakcije pošljemo v reciklažo, to je predelovalcem, ki nato iz njih naredijo čiste granulate, ki niso več odpadki, uporabijo pa se za proizvodnjo nove embalaže.«
Foto: Salomon
Insekticid na sežig v Avstrijo
V Sloveniji bi morali po uredbi o embalaži in odpadni embalaži reciklirati najmanj 22,5 odstotka vse plastične embalaže, do leta 2030 pa bi morali doseči 55-odstotni delež. Po podatkih agencije za okolje (Arso) je bila leta 2019, ko so na voljo zadnji podatki, reciklirana približno polovica zbrane plastične embalaže.
Preostanek večinoma konča v sežigalnicah v tujini. Od skoraj 50 tisoč ton plastične embalaže so iz Slovenije v tem letu izvozili približno polovico, od tega je je bilo dobrih 13 tisoč ton poslane v sežig.
Na sežig v tujino je romala tudi embalaža insekticida, ki smo jo konec junija oddali v zbirnem centru na Vrhniki. Oddali smo jo med nevarne odpadke, saj je bilo na varnostnem listu insekticida navedeno, da je aktivna snov v izdelku nevarna za zdravje in okolje.
Prazna embalaža nevarnih snovi sicer po uredbi o embalaži in odpadni embalaži ni nevaren odpadek. Pri tekočih snoveh velja, da je embalaža prazna, če iz nje ne kaplja. Toda javnosti je težko razumljivo predstaviti, kdaj je embalaža dovolj izpraznjena, da sodi med nenevarne odpadke, je za Oštro pojasnil vodja projektov v zbirnem centru Barje Jože Gregorič. Občanom, ki so v dvomih, zato svetujejo, naj embalažo oddajo kar med nevarne odpadke v zbirnem centru, saj jih tam pregledajo usposobljeni delavci in presodijo, kako z njimi ravnati.
V vrhniškem zbirnem centru so, kot kaže, presodili, da gre za nevaren odpadek. Konec septembra je namreč sledilna naprava v našem insekticidu javila premik v bližino Kidričevega. Tam deluje center za ravnanje z nevarnimi odpadki podjetja Saubermacher, ki ima s Komunalnim podjetjem Vrhnika sklenjeno pogodbo za odvoz nevarnih odpadkov.
V Saubermacherju so pojasnili, da odpadke iz Kidričevega pošljejo na sežig v tujino, niso pa pojasnili, kateremu podjetju.
Prazna plastenka insekticida je sicer na dan, ko je prispela v Kidričevo, nato potovala v bližino Arnoldsteina v Avstriji. Tam deluje obrat podjetja ABRG, ki se ukvarja z obdelavo odpadkov; prevzemajo tudi embalažo, onesnaženo z nevarnimi snovmi, ki jo sežgejo. Natančne lokacije nam ni uspelo potrditi, saj je naprava izgubila signal.
Na vprašanje, zakaj so embalažo oddali Saubermacherju kot nevaren odpadek, čeprav je bila izpraznjena, so v vrhniškem komunalnem podjetju pojasnili, da »v embalaži po uporabi vedno ostane nekaj vsebine, zato omenjeno embalažo obravnavajo, kot da je onesnažena«.
Vendar po dostopnih podatkih embalaža oddanega insekticida kljub temu ni nevaren odpadek. Koncentracija aktivne snovi, ki predstavlja nevarnost za zdravje in okolje, je namreč manjša od praga, ki ga za nevarne odpadke določa evropska direktiva o odpadkih.
Na vrhniški komunali so pojasnili, da gre po njihovi oceni kljub temu za nevaren odpadek in da se v primeru dvoma »vedno odločajo v prid naravi oziroma okolju«.
↓ Recikliranje reciklirane plastenke
Zeleno plastenko mineralne vode smo oddali v zabojnik za embalažo v Železnikih, čez dva tedna se je njen sledilnik oglasil iz zbirnega centra Draga v bližini Škofje Loke, nato pa smo z njim izgubili stik.
Podjetje Atlantic Droga Kolinska je mineralno vodo donat pred enim letom prenehalo točiti v steklenice, tako da je zdaj na voljo samo v plastenkah, te pa so iz recikliranega materiala. V podjetju so pojasnili, da so narejene iz zelenih plastenk, ki jih od njih odkupuje avstrijsko podjetje za reciklažo Alpla, nato pa jih predela v recikliran granulat.
V Alpli so za Oštro pojasnili, da je tudi plastenke iz reciklirane plastike mogoče vnovič reciklirati. To sicer nekoliko vpliva na kakovost tako pridobljenega materiala, a je ta še vedno sprejemljiva, so dodali. Tako gredo tudi reciklirane plastenke donata še enkrat v reciklažo.
Po uredbi o embalaži in odpadni embalaži mora biti do leta 2030 reciklirane najmanj 70 odstotkov vse odpadne embalaže, kar vključuje tako plastično kot papirnato, stekleno in druge vrste embalaže.
Temu deležu se je slovenski sistem ravnanja z odpadno embalažo po podatkih Arsa približal že leta 2019, ko je bilo reciklirane 67,1 odstotka vse ločeno zbrane embalaže. Dobra polovica je je sicer končala v predelavi v tujini.
Ločeno zbiranje tekstilnih odpadkov, ki smo jim v projektu Smetosled prav tako namenili pozornost, za zdaj ni predpisano. Po ugotovitvah lanske raziskave Obleka naredi človeka, ki so jo izvedli zavod za pravično trgovino 3muhe ter društvi Ekologi brez meja in Focus, večina odpadnih oblačil konča v zabojnikih za mešane komunalne odpadke.
Preverili smo tudi, kaj se zgodi z ločeno zbranim odpadnim tekstilom. Izkazalo se je, da sta vsaj dva kosa, raztrgana in neuporabna, namenjena v izvoz.
Poznate primer neustreznega ravnanja z odpadki? Obvestite nas o njem na contact@ostro.si. Tehtne informacije bomo preverili in jih v primeru sumov nepravilnosti tudi preiskali.
