Raztrgani nahrbtnik končal v reškem pristanišču
Matej Zwitter, Klara Škrinjar, Maja Čakarić
—
Večina odvrženih oblačil v Sloveniji konča v črnih zabojnikih, med mešanimi komunalnimi odpadki. V Oštrovem projektu Smetosled smo na različnih lokacijah odvrgli več tekstilnih izdelkov, opremljenih s sledilno napravo, da bi preverili dejansko ravnanje z njimi.
V žep nahrbtnika, ki je imel na spodnji strani luknjo, smo vstavili peno, vanjo skrili sledilnik in ga nato zašili. Foto: Oštro
Projekt Smetosled je podprl Pulitzerjev center.
»Poslovni modeli, ki temeljijo na prodaji velike količine oblek za kratkotrajno uporabo, povzročajo visoko porabo surovin in veliko odpadkov,« je v lanskem poročilu o krožnem gospodarstvu v tekstilnem sektorju opozorila evropska komisija.
Evropejec porabi v povprečju vse več oblek; tako se je poraba med letoma 2003 in 2018 povečala za približno četrtino, z nekaj manj kot 8 na skoraj 10 kilogramov na leto. Toda ugotovili so, da kar 87 odstotkov tekstila na svetovni ravni po prvi uporabi konča v sežigalnicah ali na deponijah.
Članice Evropske unije za zdaj niso zavezane poročanju o zbranih količinah in načinih obdelave tekstilnih odpadkov. Podatki so zato na voljo le za nekatere države, zaradi različnih metodologij pa med seboj niso primerljivi. Države članice bodo od januarja 2025 skladno z evropsko zakonodajo dolžne zagotoviti ločeno zbiranje tekstilnih odpadkov.
Kako deluje ločeno zbiranje oblačil, smo na Oštru preverili v dveh pilotnih projektih zbiranja tekstilnih odpadkov. V zabojnika za neuporabna oblačila v Kamniku in Moravskih Toplicah smo odvrgli raztrgane kavbojke in nahrbtnik, oba kosa opremljena s sledilno napravo, v zbirnih centrih v Novem mestu in na Vrhniki pa smo oddali še uporaben plašč, kupljen v trgovini z blagom iz druge roke, in uničene športne copate.
V zadnjih dveh primerih nam sicer ni uspelo nedvoumno potrditi končnih lokacij odpadkov, za kavbojke in nahrbtnik pa se je izkazalo, da so potovali daleč. Kavbojke so namenjene v eno od tekstilnih sortirnic v tujini, medtem ko je pri nahrbtniku signal izginil na terminalu hrvaškega pristanišča.
Zabojnik v Moravskih toplicah. Foto: Oštro
Nahrbtnik iz Pomurja čez Madžarsko do Reke
Raztrgan nahrbtnik, opremljen s sledilno napravo, smo v zabojnik v Moravskih Toplicah odvrgli sredi novembra. Do danes je prepotoval najmanj 300 kilometrov in ꞌobiskalꞌ tri države. Prejšnji teden je bil še na kontejnerskem terminalu pristanišča na Reki, nato se je sled za njim izgubila.
Zabojnik v Moravskih Toplicah je bil del projekta PORE – Pozabljeni resursi, ki ga je lani izvajala lokalna akcijska skupina LAS Goričko. V Pomurju so postavili 13 zabojnikov za odpadno olje in prav toliko za odpadna oblačila, po pojasnilih skupine pa je bil eden od ciljev projekta tudi zmanjševanje količine odpadnega tekstila v mešanih komunalnih odpadkih.
Zabojnike so postavili marca in do konca leta zbrali 32.915 kilogramov tekstila (oblačil, obutve, igrač in torb), je za Oštro pojasnil Drago Dervarič, direktor podjetja Saubermacher Komunala Murska Sobota, ki je sodelovalo pri projektu PORE. Včasih so našli tudi kaj, kar sodi med mešane komunalne odpadke, toda »sistem dela je tak, da vreč, v katerih so oblačila, ne odpiramo mi, ampak šele naš prevzemnik«. Zbranih oblačil torej ne pregledujejo, temveč jih prodajo partnerski sortirnici na Madžarskem.
Dober mesec pozneje se je naprava v nahrbtniku oglasila iz Madžarske, natančneje iz kraja Zalaegerszeg, približno 50 kilometrov oddaljenega od mejnega prehoda Dolga vas. Tam stoji tekstilni obrat West Hungary Textil.
V podjetju West Hungary Textil na naša vprašanja niso odgovorili. Na spletnem mestu sicer navajajo, da oblačila sortirajo glede na tip, kakovost in sezono, jih pakirajo in nato prodajajo.
Najbolj kakovostna oblačila prodajo na Madžarskem in v sosednjih državah, v afriške države in na Bližnji vzhod prodajo predvsem poletna oblačila, v Azijo, največkrat v Pakistan, pa tista, ki so »poceni, a še vedno zanesljive kakovosti«, trdijo na spletnem mestu.
Nahrbtnik je iz Madžarske prek Zagreba pripotoval do reškega pristanišča, nato pa se je nekaj dni pred objavo signal izgubil. Čeprav je bil raztrgan, je, kot kaže, končal med tekstilnimi odpadki, namenjenimi za prodajo.
»Z nadaljnjimi potmi oblačil nismo konkretno seznanjeni. Vemo pa, da gre velika večina v ponovno uporabo,« je za Oštro povedal direktor komunalnega podjetja Dervarič.
Zasačene kavbojke
V zabojnik za zbiranje neuporabnega tekstila v Kamniku pa smo v začetku julija odvrgli raztrgane kavbojke.
V Publikusu, ki sicer izvaja javno službo zbiranja komunalnih odpadkov v Kamniku, so zbiranje neuporabnih oblačil in drugega tekstila na dveh lokacijah v občini uvedli na pobudo podjetja za zbiranje rabljenih oblačil Humana. To podjetje je prevzelo tudi vse stroške, povezane s praznjenjem zabojnikov in sortiranjem zbranih odpadkov.
»Ločeno zbrana neuporabna ali raztrgana odpadna oblačila in tekstil je mogoče predelati, denimo v industrijske krpe, ali jih uporabiti kot dodatek pri pripravi goriva iz odpadkov,« je namen zbiranja teh odpadkov pojasnil Gregor Kranjec, strokovni sodelavec za odnose z javnostmi v Publikusu.
Dodal je še, da želijo doseči predvsem ločevanje še uporabnih in neuporabnih oblačil. »Želeli smo izboljšati kakovost oblačil, oddanih v običajne zabojnike Humane, ki so namenjena ponovni uporabi. Po drugi strani pa gre tudi za izločanje odpadkov iz zabojnikov za mešane komunalne odpadke, kamor sicer sodijo neuporabna oziroma raztrgana odpadna oblačila in tekstil.«
Podobno je pojasnila vodja slovenske Humane Saška Susman. S projektom so želeli preveriti, kako bi se v Sloveniji obneslo ločevanje uporabnega in neuporabnega tekstila: »Za ravnanje z uporabnim tekstilom imamo namreč že dolgo zelo dobre rešitve in vemo, kaj z njim početi, medtem ko rešitve za neuporaben tekstil še niso zelo jasne.«
Prvi podatki projekta, ki so ga izvajali od julija lani do januarja, kažejo, da bi se ljudje lahko naučili ustrezno oddajati tekstil, saj je bilo v dveh testnih zabojnikih najmanj 30 ali 40 odstotkov odpadnega tekstila, ugotavlja Dejan Komparić, strokovni sodelavec Humane.
Vsebino zabojnikov so prepeljali v skladišče Humane v Črnučah v Ljubljani, od koder se je javljala tudi sledilna naprava v naših kavbojkah. Humano smo obvestili o projektu Smetosled in jih prosili za pogovor. Preiskali so vreče s tekstilijami, ki so jih zbrali v Kamniku, in našli naše kavbojke s sledilnikom.
»Gre za pilotni projekt, ki nima finančne konstrukcije,« je pojasnil Komparić v prostoru z večjo delovno mizo na sredini, ob stenah pa so bile razpostavljene sive vreče tekstila, ki so jih zbrali v Kamniku. V vrečah z narisanim križem je bil odpadni tekstil. »In v eni od teh je bil tudi vaš sledilnik,« je dejala Susmanova. V preostalih vrečah pa je bil še uporaben tekstil, ki so ga ljudje odvrgli v projektna zabojnika.
Ob našem obisku skladišča so hlače signal od tam oddajale že pet mesecev. Projekt se je namreč iztekel šele 15. januarja. Kavbojke so kategorizirali kot neuporabne, zato čakajo na odvoz v eno od sortirnic v tujini, s katerimi Humana sodeluje. Neuporaben tekstil gre največkrat na Slovaško, v Bolgarijo in severno Afriko.
Končna lokacija Oštrovih kavbojk bo tako ostala skrivnost.
↓ Še uporaben plašč ostal v Novem mestu
Foto: Matej Povše
V trgovini z oblačili iz druge roke smo kupili plašč in ga pozneje oddali v zbirnem centru v Novem mestu. Najprej smo ga odpeljali v zbirni center na Ljubljanskem barju, kjer so nam zaposleni svetovali, naj ga odvržemo med preostanek odpadkov.
Toda plašč je bil še uporaben, zato smo ga odpeljali še v Novo mesto, kjer so nas usmerili k zabojniku za mešane odpadke, tja smo ga tudi odvrgli.
Kot je za Oštro pojasnil Emilio Murtič z novomeške komunale, mešane odpadke pregledajo in izločijo tiste, ki jih lahko pošljejo v ponovno uporabo. Še uporabne obleke predajajo podjetju Tekstilko in trgovini z rabljenimi oblačili Stara šola. Preostanek odpadkov pa prepustijo družbi Cerod v nadaljnjo obdelavo, nakar se po Murtičevih besedah uporabijo kot gorivo.
Kje je končal Oštrov plašč, tako ni mogel z gotovostjo potrditi, prav tako nam tega ni sporočila sledilna naprava, saj je iz neznanega razloga izgubila povezavo že v zbirnem centru.
Neodgovornost proizvajalcev
Leta 2020 so prebivalci Slovenije po podatkih statističnega urada ločeno oddali 1372 ton odpadnih oblačil in 261 ton odpadnega tekstila. Evidenca zajema le ločeno zbrane tekstilne odpadke, ne pa tudi tistih, ki so jih občani odvrgli v črni zabojnik za mešane komunalne odpadke. Skupaj s temi so leta 2019 v Sloveniji zavrgli nekaj več kot 25 tisoč ton oblačil, kakor so v lanski raziskavi Obleka naredi človeka ocenili partnerji projekta, pravična trgovina 3muhe ter društvi Ekologi brez meja in Focus.
»Težava pri ravnanju z odpadnim tekstilom je predvsem dejstvo, da kot sekundarna surovina ni veliko vreden, zato ni veliko interesa za ločeno zbiranje in recikliranje — na svetovni ravni je recikliranega manj kot odstotek,« je za Oštro dejal Jaka Kranjc iz organizacije Ekologi brez meja. Po njegovi oceni za zdaj dobro ločeno zbiramo le ohranjene kose oblačil za bolj ali manj dobrodelne namene, čeprav bi lahko zbrali še več.
Rdeči križ je leta 2020 razdelil 270 ton oblačil, Karitas pa 175 ton. Obe organizaciji oblačila delita praviloma le socialno ogroženim v Sloveniji. Humana, ki ves zbrani tekstil prodaja v tujino, ga je lani, denimo, zbrala 2577 ton.
Kot je pojasnil Kranjc iz Ekologov brez meja, »potujejo rabljena oblačila običajno v večje sortirne centre po Evropi, od koder potem glede na kakovost, ohranjenost in tip oblačila romajo do trgovcev z oblačili iz druge roke in v države v razvoju«.
Na vprašanje Oštra, kaj se torej zgodi z raztrganim in neuporabnim tekstilom in ali je mogoče, da tak tekstil konča v nerazvitih državah, je Kranjc pojasnil, da tega ne vedo. Oblačila dovolj visoke vrednosti ostanejo v Evropi, »za druga pa je mogoče, da končajo na manj zahtevnih trgih«.
Saška Susman, vodja Humane, je za Oštro pojasnila, da gre velik del najboljšega tekstila v ponovno uporabo na severni polobli, malenkostno poškodovani kosi pa v Afriko in druge države, kjer sortiranje in prodaja oblek po njenem mnenju spodbujata lokalno gospodarstvo.
Glede neuporabnega odpadnega tekstila pa meni, da bi bilo smiselno uvesti sistem proizvajalčeve razširjene odgovornosti, v katerem mora proizvajalec ali uvoznik blaga financirati tudi ravnanje z odpadki: »To pomeni, da bi proizvajalci tekstila, kot so H & M, Zara in drugi veliki akterji, morali plačevati, tako kot to za embalažo počne Coca-Cola.«
Sistem proizvajalčeve razširjene odgovornosti je v Sloveniji v veljavi denimo za embalažo, električno in elektronsko opremo, gume in sveče. V Evropski uniji pa ga je že leta 2007 tudi za tekstil uvedla Francija, kjer so proizvajalci dolžni zagotoviti, da vsaj polovica prodanih tekstilnih izdelkov ne konča na deponijah.
Tudi Jaka Kranjc iz Ekologov brez meja se strinja, da je rešitev v uveljavitvi odgovornosti proizvajalcev. »V takem sistemu lahko država prek prispevkov z ekonomskim pritiskom proizvajalce spodbuja k bolj krožni zasnovi,« je opozoril. »Hkrati pa zagotovi sredstva za kakovostno ločeno zbiranje vseh tekstilnih odpadkov, da jih bo več končalo v predelavi.«
Poznate primer neustreznega ravnanja z odpadki? Obvestite nas o njem na contact@ostro.si. Tehtne informacije bomo preverili in jih v primeru sumov nepravilnosti tudi preiskali.
