V slovenskih domovih starostnikov umrla več kot četrtina okuženih oskrbovancev
Meta Gantar
—
Domove za starejše občane so med epidemijo covida-19 pestili pomanjkanje opreme, preveč navodil različnih organov, pa tudi strah pred okužbo, so Oštru povedali direktorji šestih domov starostnikov. Toda najbolj so bili v skrbeh zaradi pomanjkanja zaščitne opreme, saj je to povečevalo možnosti, da bi bili prav zaposleni v domovih tisti, ki bi med oskrbovanci razširili virus.
V skoraj 90 odstotkih domov za starejše občane niso imeli nobene okužbe z novim koronavirusom. Tako je bilo tudi v postojnskem domu, kjer je bila posneta fotografija med enim izmed obiskov predsednika Boruta Pahorja pri starostnikih. Foto: Daniel Novakovič/STA
»Hudo mi je bilo pri srcu, ko mi je hčerka po telefonu poslala fotografije domačega vrta in okolice, ki je bila vsa v cvetju, jaz pa sem bila zaprta v domu,« je preživljanje časa v zaprtih domovih starostnikov opisala 79-letna Mojca Ješovnik. Več kot pol leta že živi v podružnični enoti koroškega doma starostnikov v Slovenj Gradcu, skoraj dva meseca pa svojih bližnjih ni videla v živo.
Ministrstvo za zdravje (MZ) je namreč 6. marca zaradi novega koronavirusa izdalo predlog o popolni prepovedi obiskov v socialnovarstvenih zavodih. Dvanajst dni kasneje je ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ) prepovedalo tudi izhode stanovalcev iz zavodov, da bi preprečili stike z zunanjimi osebami. To je pomenilo, da se je od takrat naprej Ješovnikova gibala zgolj na območju doma.
Poleg tega sta se ministrstvi v domovih starejših občanov odločili osamiti obolele in ogrožene znotraj domov, začasno so zaprli tudi posebne zavode za odrasle, zavode za vzgojo in izobraževanje ter varstveno-delovne centre in domove za učence s posebnimi potrebami. Prav tako so 17. marca na ministrstvu za zdravje sklenili, da starejših, okuženih z novim koronavirusom, ki ne bodo potrebovali bolnišnične obravnave, ne bodo premeščali v zdravstvene ustanove.
Sicer pa so bili zaposleni v domovih starostnikov na začetku epidemije, kot pravi vodstvo skupnosti socialnih zavodov, založeni še z drugimi različnimi napotki pristojnih ministrstev, na primer, kdaj morajo zapreti dom za obiskovalce, kako morajo ravnati ob okužbi delavca ali stanovalca in na kakšen način prilagoditi izvajanje zdravstvene oskrbe.
Določene ukrepe, kot je prepoved obiskov, so nekateri domovi izvajali, še preden jih je ministrstvo izdalo, so za Oštro povedali na skupnosti socialnih zavodov. Po besedah šestih direktorjev domov starostnikov, s katerimi smo govorili, pa jih je bolj kot obilica navodil pestilo pomanjkanje zaščitne opreme. Zato so bili pod še večjim psihičnim pritiskom in v strahu, da ne bodo prav oni tisti, ki bodo virus prinesli v dom.
Lajšanje osebnih stisk
Stanovalka slovenjgraške podružnice koroškega doma Mojca Ješovnik, ki tri mesece ni mogla obiskati domačega vrta, je v dom starejših prišla lani jeseni, po moževi smrti. Kljub temu da je potrebovala oskrbo, se je občasno še vedno lahko sprehodila do hčerinega doma deset minut stran in ji pomagala skrbeti za vrt. To jo je osrečevalo.
»S prepovedjo izhodov tega nisem imela več in ni mi šlo v račun, zakaj ne bi smela oditi pogledat pomladanskega cvetja,« je dejala otožno. Da bi nadomestili njeno ljubo opravilo, so ji v domu odstopili gredo, ki jo je očistila ter v njej posadila grmičevje in zelišča.
“Domovi starejših občanov sodijo pod socialne zavode, a opreme niso dobili, kljub temu da blizu 90 odstotkov stanovalcev potrebuje skoraj stalen nadzor.”
V tem času je Ješovnikova prebolela hudo pljučnico, ki pa se po testiranju ni izkazala za posledico novega koronavirusa. Zanjo je bil tako pomladni čas življenja znotraj meja doma starejših otožen, saj je zamudila najlepše dneve, ki zanjo tako hitro minejo in kmalu spet pride zima.
Drugi stanovalci v slovenjgraškem domu, med njimi 75-letna Maja Gregorič, so si ta čas krajšali z branjem, igranjem računalniških igric, sedenjem na balkonu, reševanjem križank ali sudokuja in barvanjem. Bilo je skoraj tako, kot je ponavadi. »Mnogi sostanovalci bi bili sicer umsko in fizično sposobni sodelovati tudi v kakšni aktivnosti, pa se za to niso odločili,« je razmere opisala Gregoričeva.
Novega koronavirusa se slovenjgraški sogovornici nista bali. »Vsi vemo, proti čemu v življenju potujemo,« je dejala Gregoričeva.
Slovenjgraška podružnica koroškega doma sodi med 90 odstotkov slovenskih domov za starostnike, kjer niso imeli nobene okužbe z novim koronavirusom. »A to ni razlog za praznovanje, saj se vsi zavedamo, da jo lahko dobimo že jutri,« pravi Marjana Kamnik, vodja tamkajšnjega doma, v katerem prebiva 90 stanovalcev.
Stalen psihični pritisk in strah pred okužbo po njenih besedah izrazito hromita delo. »Težkega fizičnega dela so naši delavci vajeni. Utrujenost se je pojavila predvsem zaradi skrbi, da bomo mi tisti, ki bomo okužbo prinesli v dom. Ljudje radi s prstom pokažejo na krivca.«
Dodatno jih je skrbelo, da ne bi imeli dovolj zaščitne opreme, vendar so za zdaj preskrbljeni. Februarja so imeli namreč največ primerov gripoznih obolenj v zadnjih enajstih letih, zato so že takrat kupili velike količine razkužila, rokavic, mask in druge zaščitne opreme.
Domovi sprva prepuščeni samim sebi
Da je večina domov, kljub nekaterim pozitivnim zgodbam, epidemijo pričakala povsem brez potrebne zaščitne opreme in kadrovsko zelo podhranjenih, je opozoril Denis Sahernik, v. d. sekretarja skupnosti socialnih zavodov Slovenije.
To denimo dokazuje podatek, da v domu starejših občanov Lipa v Štorah do 20. marca od države niso prejeli niti kosa zaščitne opreme, pač pa so jo po visokih cenah sami kupovali na trgu. V prvih tednih so opremo sami kupovali tudi v domu dr. Janka Benedika v Radovljici.
Biserka Marolt Meden, predsednica društva za dostojno starost Srebrna nit, je povedala, da je uprava za zaščito in reševanje zaščitno opremo sprva zagotavljala za zdravstvene domove: »Domovi starejših občanov pa sodijo pod socialne zavode, a opreme niso dobili, kljub temu da blizu 90 odstotkov stanovalcev potrebuje skoraj stalen nadzor.«
Po informacijah Oštra naj bi dva milijona zaščitnih mask FFP2, ki jih je 10. aprila dobavilo podjetje Joca Pečečnika, a se je izkazalo, da so navadne kirurške, država odkupila prav zato, da bi jih dala v uporabo domovom za starejše. Z uprave za zaščito in reševanje smo dobili uradno potrditev, da je bilo v 40 domov prerazporejenih 22 tisoč kirurških mask iz omenjene pošiljke. Na upravi so nam še zagotovili, da so ti pozneje dobili tudi zaščitne maske FFP2.
Zaradi stalnih sprememb na trgu zaščitne opreme bodo domovi morali tudi v prihodnje dobro načrtovati nakupe, da bodo ob morebitnem drugem valu epidemije ustrezno opremljeni, je poudarila direktorica Deosovega doma starejših občanov v Notranjih Goricah Ana Petrič: »Le tako lahko zmanjšamo stisko in stres, ki smo ga doživljali zdaj.«
Nekateri domovi zaprli vrata že pred predlogom ministra
Sogovorniki iz šestih domov ali centrov za starejše so poudarili, da so nekatere napotke, ki so jih prejeli od MZ, MDDSZ in nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ), večinoma izvajali, še preden so jih področni organi izdali.
Nekateri so tako svoja vrata zaprli že pred predlogom popolne prepovedi obiskov, izdanim 6. marca. Med njimi sta Deosov center starejših v Horjulu in obalni dom upokojencev v Kopru, ki so ju za obiske zaprli 22. oziroma 26. februarja, v domu starejših v Radovljici pa so obiske omejili 28. februarja.
V radovljiškem in koprskem domu niso imeli okužb z novim koronavirusom. Direktor radovljiškega doma Alen Gril je poleg tega opazil, da je zaradi poostrenih zaščitnih ukrepov verjetno umrlo manj varovancev, ki sicer v marcu in aprilu pogosto obolevajo za virozami in gripoznimi obolenji.
Za zgodnjo prepoved obiskov so se v radovljiškem in koprskem domu odločili zaradi razvoja epidemije v Italiji. Direktorica obalnega doma upokojencev v Kopru Neva Tomažič je pojasnila, da je njihovo odločitev spodbudila tudi »geografska lega na rizičnem območju, ki meji na Italijo«. »V takratnih razmerah se je to marsikomu zdel preuranjen ukrep, a le tako smo lahko zdravje, počutje in zaščito naših stanovalcev postavili na prvo mesto,« je dodala.
Že 22. februarja so obiske prepovedali v Deosovem centru starejših v Horjulu, je povedala direktorica Irena Vincek. Kljub temu so imeli v domu en primer okužbe, ki pa so jo uspešno zajezili. Pozneje okužb niso več zaznali.
Po besedah Denisa Sahernika iz skupnosti socialnih zavodov ta primer kaže, da so se v domovih za starejše lahko primerile okužbe z novim koronavirusom, »četudi je izvajalec upošteval vsa navodila in izvedel vse ukrepe, ki so jih predpisali ministrstva in institucije«.
Zaradi covida-19 so po podatkih NIJZ umrli varovanci v domovih za starejše občane v Horjulu, Preddvoru, Ljutomeru, Metliki, Ljubljani (Vič - Rudnik) in največ, 37, v Šmarju pri Jelšah. Šest odstotkov vseh domov za starejše je zabeležilo primere smrti oskrbovancev.
Po podatkih NIJZ je covid-19 do vključno 2. junija v domovih za starejše zahteval 86 življenj, kar pomeni skoraj 79-odstotni delež vseh smrti zaradi epidemije pri nas. Do tega dne je bilo med oskrbovanci socialnovarstvenih zavodov 323 potrjeno okuženih, kar pomeni, da delež navedenih 86 smrti predstavlja več kot četrtino vseh primerov v tej družbeni skupini. Delež potrjeno okuženih med starostniki v domovih pa je 1,7 odstotka.
Sosedje testirali več, dosledno premeščali v bolnišnice
Širjenje novega koronavirusa po domovih za starejše in število umrlih bi po prepričanju Denisa Sahernika iz skupnosti socialnih zavodov lahko zmanjšali, če bi se zgledovali po ukrepih Avstrije in Hrvaške. Tam so obolele starostnike dosledno premeščali iz domov v bolnišnice, namenjene prav za oskrbo obolelih za covidom-19. Prav tako so testirali vse stanovalce in zaposlene v domovih s potrjenimi okužbami ali sumom na okužbo.
Tudi minister za zdravje Tomaž Gantar je načrtoval, da bi v ptujsko bolnišnico preselili 40 stanovalcev ljutomerskega doma starostnikov, a je zaradi nasprotovanja občine in zaposlenih v bolnišnici selitev preklical. »Premestitev v ptujsko bolnišnico je bila mišljena, da bi razbremenili dom za starejše. V tem času bi ga lahko ustrezno očistili,« je konec maja na tiskovni konferenci pojasnjeval Gantar.
Po besedah direktorjev šestih slovenskih domov za starejše so testirali zgolj tiste, pri katerih so posumili na okužbo, ne vseh zaposlenih in varovancev. V Deosovem centru starejših v Notranjih Goricah pa so po priporočilu regijskih koordinatorjev za izvajanje zdravstvene dejavnosti denimo vsak teden testirali še nekaj naključno izbranih stanovalcev doma.
Minister Gantar je socialnovarstvenim centrom 17. marca poslal navodilo, da je epidemija prešla v fazo, ko oskrbovancev domov za starejše, posebnih zavodov za odrasle, domskega varstva v varstveno-delovnih centrih, zavodov za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov ter domov za učence s posebnimi potrebami ne bodo sprejemali v bolnišnice, kadar zaradi okužbe ne bodo potrebovali bolnišnične obravnave. Namesto tega jim bodo zdravstveno oskrbo zagotovili v navedenih zavodih.
»Takoj ko so ugotovili, da naš zdravstveni sistem zmore obdelati toliko okuženih primerov, kot smo jih imeli v Sloveniji, bi morali spremeniti navodila in starejše iz domov ponovno sprejemati v bolnišnice,« je ta ukrep komentirala Biserka Marolt Meden iz društva Srebrna nit.
Osebje domov nam je povedalo, da v nekaterih primerih niso imeli zadostnega znanja za ukrepanje, če jim ne bi svetoval koordinator za izvajanje zdravstvene dejavnosti in nege. To so bile diplomirane medicinske sestre in zdravstveniki, ki jih je domovom starejših občanov v posameznih regijah določilo ministrstvo za zdravje.
Da bi zagotovili zdravstveno oskrbo v vseh socialnovarstvenih zavodih v javni mreži, so koordinatorji v posamezni regiji prerazporejali in usklajevali zdravstvene kadre. Nekateri so odgovornim osebam v posameznih zavodih pojasnjevali pravilno uporabo zaščitne opreme in navodila, ki so jih pošiljala ministrstva. Na MZ so imenovali tudi svetovalce zdravnikom glede izvajanja paliativne oskrbe.
Domovi neprimerni za osamitev okuženih
»Videli smo, da domovi niso namenjeni obvladovanju epidemije, da so to bolj prebivališča, in da niti osebje ni izurjeno v tem, niti nima zadostnih virov,« je 27. maja na tiskovni konferenci dejal Aleš Rozman, direktor univerzitetne klinike za pljučne bolezni in alergijo Golnik. Zato so si že od sredine marca prizadevali, da bi v domove prišlo dovolj zaščitne opreme. Želeli so si namreč, da se jo osebje nauči uporabljati, tako da ne bi nevede prenašalo okužbe na stanovalce, je dodal.
Kljub znani situaciji v domovih so oboleli ostali tam. »Če bi obolele samo odvažali v bolnišnice, nekateri okuženi pa bi še vedno ležali v domovih starejših, bi se okužba tam lahko širila naprej,« je pojasnil Rozman.
Na nepopolna navodila NIJZ in pristojnih ministrstev so opozarjali v skupnosti socialnih zavodov. Po besedah Denisa Sahernika že eno prvih navodil NIJZ z 10. marca kaže, da so bili začetni ukrepi zelo splošni. V navodilu so namreč zapisali, naj zavodi za preprečevanje okužbe izvajajo take ukrepe, kot jih vsak dan izvajajo za zgodnje odkrivanje in preprečevanje širjenja drugih respiratornih virusov, denimo gripe.
Poglavitno napako je ministrstvo za zdravje po Sahernikovem prepričanju storilo 17. marca, ob razglasitvi druge faze ukrepov za domove starejših občanov, in sicer z odločitvijo, da je treba obolele varovance osamiti. Tako zakon o nalezljivih boleznih kot pravilnik o prijavi nalezljivih bolezni določata, da je treba bolnika, ki ga ni mogoče zdraviti na njegovem domu, osamiti v zdravstvenem zavodu, določenem za zdravljenje te nalezljive bolezni.
Kot je opozoril Sahernik, domovi za tovrstne osamitve niso bili primerni, saj niso mogli zagotoviti tako visoke stopnje varnosti pri preprečevanju širjenja koronavirusa, kot so jo lahko zdravstveni zavodi. Vsekakor bi več pozornosti v domovih morali nameniti osamitvi zdravih oskrbovancev, ki niso kazali tipičnih simptomov okužbe, je prepričan.
“Če bi obolele samo odvažali v bolnišnice, nekateri okuženi pa bi še vedno ležali v domovih starejših, bi se okužba tam lahko širila naprej.”
Da večina domov nima ustreznih prostorov za izolacijo ter da niso usposobljeni za bolnišnično zdravljenje in oskrbovanje velikega števila obolelih za covidom-19, je potrdila Neva Tomažič, direktorica obalnega doma upokojencev v Kopru. Tam bi v primeru večjega števila okuženih stanovalcev težko zagotovili dovolj prostorov za izolacijo. »Če bi se to zgodilo, bi gotovo potrebovali zdravstveno in prostorsko pomoč.«
Direktorji šestih socialnovarstvenih zavodov, s katerimi smo bili v stiku, so nam potrdili, da je bilo navodil glede izvajanja ukrepov ob razširitvi novega koronavirusa preveč naenkrat in iz preveč različnih institucij.
»Lažje bi bilo, če bi nam poenotene podatke v dogovoru z vsemi pristojnimi pošiljalo samo eno ministrstvo,« je poudarila Ana Petrič, direktorica doma v Notranjih Goricah, ko smo z njo govorili 6. maja. »Sprva smo navodilom komaj sledili, zdaj pa že skoraj teden dni nismo dobili nobenega sporočila,« je opozorila na dotedanjo situacijo.
Časovnica ukrepov in razvoja dogodkov v domovih za starejše med epidemijo, ki smo jo pripravili na Oštru, kaže, da je ministrstvo za delo izdalo navodila domovom 30. aprila in 20. maja, v vmesnem času pa jim niso poslali drugih informacij. Krivulja števila okužb v Sloveniji je tedaj sicer že upadala.
Ocenjevanje zdravstvenega stanja oskrbovancev kot ozko grlo
Kot je prejšnji teden poročal tednik Mladina, je ministrstvo za zdravje, potem ko so domove zaprli, uvedlo razvrščanje starostnikov po kriterijih za odločanje, kdo bo v primeru okužbe ostal v domu in koga bodo poslali na zdravljenje v bolnišnico. Kot so pojasnili, jim je to razkril nekdanji minister za zdravje Dušan Keber.
Z ocenjevanjem starostnikov na podlagi tipskih obrazcev za odločanje o tem, ali bolnik potrebuje paliativno oskrbo ali ne, so po podatkih Mladine začeli v domu v Šmarju pri Jelšah, nato pa naj bi tako ravnali še v Novem mestu. V domovih za ostarele po vsej državi naj bi starostnike ocenjevali konziliji, v katere so bili imenovani regijski koordinatorji in posamezni domski zdravniki.
Naši sogovorniki v šestih domovih, kjer okužbe z novim koronavirusom niso zaznali, s tipskimi obrazci in konziliji za ocenjevanje starostnikov niso bili seznanjeni in ocenjevanja niso izvajali. Z ministrstva za zdravje so Oštru sporočili, da so pripravili le obrazec za mnenje konzilija o paliativni obravnavi in evidenčni list paliativnega svetovanja, ki so ju objavili na svojem spletnem mestu.
»V času epidemije so po domovih gotovo nastali ad hoc konziliji, ki so se ukvarjali s strokovnimi vprašanji glede bolnikov,« pa je za Oštro dejala Bojana Beović, vodja strokovne skupine za zajezitev in obvladovanje epidemije covida-19 pri zdravstvenem ministrstvu. Zagotovila je, da ti konziliji niso pripravili seznamov oskrbovancev: »Seznami tistih, ki ne smejo v bolnišnice, niso obstajali. To se mi zdi kot zdravnici čisto neverjetna trditev, da bi moji kolegi naredili kaj takega.«
Na Oštru smo pregledali navodila, ki jih je ministrstvo poslalo domovom za starejše in socialnovarstvenim zavodom. V tistih z dne 17. marca so zapisali, da »uporabnikov domov ali zavodov, ki ne bodo potrebovali bolnišnične oskrbe, ne bodo sprejemali v bolnišnice«, ampak bodo oskrbo izvajali v domovih oziroma zavodih.
Fotografija, posneta v postojnskem domu za starejše, med obiskom predsednika države Boruta Pahorja. Foto: Daniel Novakovič/STA
V shemi, ki so jo priložili navodilom, piše, da lahko osebe s slabim zdravstvenim stanjem – razen pacientov v paliativni oskrbi – napotijo v bolnišnico. Navodil o tem, v katerem primeru je pacient primeren za odhod v bolnišnico, niso podali.
Deset dni pozneje, 27. marca, je ministrstvo poslalo obširnejša navodila glede organizacije izvajanja zdravstvene oskrbe v socialnovarstvenih zavodih. Prvo navodilo je zadevalo organizacijo enote za zdrave uporabnike, uporabnike s sumom na okužbo z novim koronavirusom in uporabnike, pozitivne na virus.
Poleg tega so spremenili shemo za anamnezo v primeru napredovane kronične bolezni. Shema vsebuje paliativno prognostično lestvico s kriteriji o pokretnosti, zavesti, vnosu hrane in tekočine, samostojnosti opravljanja življenjskih aktivnosti in znakih bolezni. Pri poteku sheme so upoštevali tudi posameznikove duhovne potrebe, razumevanje in mnenje družine ter mnenje oskrbovanca, če ga je zmožen podati. S pomočjo sheme so nameravali določiti tiste, pri katerih so pridružene bolezni tako napredovale, da bi intenzivno zdravljenje poslabšalo in skrajšalo pričakovano dolžino življenja.
Da je bila bolnišnična oskrba zagotovljena vsem, ki so jo potrebovali, je na tiskovni konferenci zagotovil Aleš Rozman, direktor klinike Golnik. »Domske zdravnike smo prosili, da oskrbovance pregledajo, da bi ugotovili, ali bi potrebovali paliativno oskrbo, pa jim ta trenutno ni bila omogočena,« je pojasnil. Pregled oskrbovanca na podlagi sheme iz poslanih navodil je označil kot zapisnik za dežurnega zdravnika, ki pride sredi noči v dom zdravit starostnika, da se lažje orientira.
Gre za izpis oskrbovančeve diagnoze in ocene njegovega stanja, je pojasnila državna koordinatorica razvoja paliativne oskrbe pri ministrstvu za zdravje Mateja Lopuh. »Če bi zdravnik prišel ob treh ponoči, ne bi imel na voljo vse dokumentacije oziroma bi dobil tri centimetre debel karton na vpogled, zraven pa bi imel stanovalca, ki težko diha ali se duši, in ne bi vedel, ali gre za osnovno napredovano bolezen ali za poslabšanje okužbe z novim koronavirusom,« je ponazorila.
Pojasnila je še, da svojcev o izpisu diagnoze iz kartona ni treba obvestiti, saj morajo biti ti s stanjem svojega bližnjega tako ali tako že seznanjeni. »Če pa bi oskrbovanec zbolel ali se okužil, bi domski zdravniki morali svojce o tem obvestiti.«
Po njenih podatkih nekateri domski zdravniki obrazcev niso izpolnjevali, drugi so natisnili povzetke diagnoz in terapij z elektronskih kartonov, tretji pa so izpolnili obrazce, ki jih je na spletnem mestu objavilo ministrstvo za zdravje. »Ministrstvo je pripravilo enaka navodila za vse domske zdravnike. Kako so se odločali sami, je bilo prepuščeno njihovi presoji. Mi kot ustanova ne moremo prisiliti nikogar v nič,« je opozorila.
Poleg tega je ministrstvo, pravi, 27. marca zavodom poslalo priporočila za lajšanje simptomov sočasne okužbe z novim koronavirusom ob že znani napredovani neozdravljivi kronični bolezni. V takih primerih so predlagali uporabo petih različnih terapij za blaženje bolečin in pomoč pri lažjem dihanju.
“Če bi zdravnik prišel ob treh ponoči, ne bi imel na voljo vse dokumentacije oziroma bi dobil tri centimetre debel karton na vpogled, zraven pa bi imel stanovalca, ki težko diha ali se duši, in ne bi vedel, ali gre za osnovno napredovano bolezen ali za poslabšanje okužbe z novim koronavirusom.”
Paliativna oskrba pomaga bolniku čim bolje živeti z napredovano neozdravljivo boleznijo, je še pojasnila Lopuhova. Nekateri bolniki namreč ne želijo bolnišničnega zdravljenja: »To pravico imajo in njihovo odločitev je treba upoštevati, čeprav je včasih drugačna od naše.«
Odgovore ministrstva za zdravje na dodatna vprašanja o vplivu ukrepov na stanje v domovih za starejše med epidemijo in o domnevnem ocenjevanju starostnikov na podlagi shem bomo objavili, ko jih bomo prejeli.
Danes protokol obiskov domovi določajo sami
Domovi za starejše so po dveh mesecih znova odprli vrata za obiskovalce. Protokol obiskov so določili sami, glede na razmere v posameznem domu in skladno z usmeritvami oblasti. V domovih, kjer so imeli oziroma še imajo okužene varovance, so pravila obiskov strožja. Obvezno je nositi zaščitna očala in obleko, vizir ali pa mora biti obiskovalec od svojca ločen s pregrado iz pleksistekla.
Ministrstvo je domovom priporočilo, naj se za javnost odprejo med 4. in 11. majem, če v njihovi okolici ni bilo povečanega števila okužb z novim koronavirusom. V Deosu so interni protokol za obisk svojcev pripravili že sredi aprila, tako so lahko 5. maja odprli vse svoje centre, je povedala direktorica Irena Vincek. Izjema je horjulski dom, kjer so zaradi potrjenih primerov okužbe z obiski še nekoliko počakali. Po navodilih ministrstva so obiski v delih domov, kjer prebivajo stanovalci z znaki okužbe ali s potrjeno okužbo, mogoči le, če oseba umira.
Navodila za sprejem obiskovalcev so bila po besedah sogovornikov iz šestih domov za starejše pripravljena korektno glede na to, da na začetku ni nihče vedel, kako močno bo novi koronavirus prizadel Slovenijo. Toda po mnenju Ane Petrič, direktorice doma v Notranjih Goricah, je bil sporen čas posredovanja informacije, da bodo obiski v domovih spet mogoči. To so od ministrstva za delo prejeli v četrtek pred prvomajskimi prazniki, v času popoldanske menjave. »Svojci so novico slišali v medijih in telefon nam je od klicev skoraj pregorel,« se je spomnila Petričeva.
Alen Gril, direktor radovljiškega doma, je dejal, da ga je nenadnost odločitve presenetila: »Dan prej so veljali še vsi najstrožji ukrepi, nato pa bi domove lahko ob ustreznih pogojih že kar odprli.«
Ker zaposleni v domovih razumejo stiske svojcev in stanovalcev, ki se že mesece niso videli, so čim hitreje in čim bolj ustrezno sprejeli prve obiskovalce. Zato bi bilo po njegovem mnenju bolje, da bi ministrstvo navodila domovom poslalo prej in jim dalo čas, da se pripravijo na ponovno odprtje, nato pa bi to sporočilo širši javnosti.
Domovi za starejše so s 25. majem spet lahko začeli sprejemati tudi nove stanovalce. S prošnjo za sprejem v vse domove trenutno čaka več kot 12 tisoč prosilcev, od tega skoraj desetina za takojšen sprejem. Podatkov o čakajočih pred epidemijo nam z ministrstva še niso poslali.
Naši sogovorniki iz dejavnosti so opozorili, da domovi za starejše niso negovalne bolnišnice, da pa se financirajo s prodajo storitev socialne oskrbe. »Velik primanjkljaj se bo poznal tudi, ker skoraj tri mesece od zaprtja domov nismo smeli sprejemati novih stanovalcev. Postelje so ostajale prazne,« je pred finančnimi težavami posvaril Gril.
»Stroške zaradi epidemije naj pokrije proračun«
Epidemija je odprla številne rane, ki so nastale zaradi dolgoletnega zapostavljanja potreb starostnikov in nezadostnih vlaganj države v javno mrežo izvajalcev, meni Denis Sahernik iz skupnosti socialnih zavodov. Direktorica koprskega doma Neva Tomažič pa upa, da se je vlada zaradi velikega števila okužb in smrti v domovih za starejše zavedela, da mora biti zagotavljanje dostojnega in kakovostnega življenja v starosti ena izmed njenih prednostnih nalog.
Stroške, ki so nastali zaradi epidemije, bo treba nujno pokriti iz državnega proračuna, je prepričan Sahernik, saj se bo sicer tudi to breme preneslo na stanovalce in njihove svojce. Rešitev bi bile po njegovem negovalne bolnišnice, »a namesto tega je neprimerljivo ceneje imeti v domovih premalo zaposlenih, nižjo izobrazbeno strukturo in zastarele domove«.
“Dan prej so veljali še vsi najstrožji ukrepi, nato pa bi domove lahko ob ustreznih pogojih že kar odprli.”
Minister za javno upravo Boštjan Koritnik je 4. aprila sporočil, da bodo vsi javni uslužbenci, ki so med epidemijo delali v nevarnih razmerah, ko je bilo ali bi lahko bilo ogroženo njihovo zdravje, dobili krizni dodatek. Toda na ministrstvu za delo tega, ali bodo dodatek dobili vsi delavci v domovih za starejše, za Oštro niso mogli potrditi. Za zdaj bodo več denarja namenili tistim domovom, ki so bili žarišča okužbe, pri čemer bodo upoštevali število osebja, ki je delalo med epidemijo.
Direktorja radovljiškega doma Grila skrbi, kako bodo domovi izplačali dodatek, saj marsikateri ne bo imel dovolj denarja za poplačilo tistih delavcev, ki so si ga zaslužili. Zadnji meseci so bili po njegovem mnenju preizkusni kamen za domove starostnikov, želi pa si, da bi bile hude razmere opomin za vlado, da mora čim prej sprejeti zakon o dolgotrajni oskrbi, ki bi starejšim omogočil enakopravno in lažje dostopno pomoč pri oskrbi.
Če bi bilo področje oskrbe urejeno že prej, bi se lahko visokemu številu okuženih, prostorski stiski in drugim težavam ob epidemiji izognili, so bili enotni naši sogovorniki v domovih za starejše občane.
