Zeleni le na papirju
ICIJ, priredba Oštro
—
Certifikati, ki jih imajo lesni izdelki, naj bi označevali trajnostno gospodarjenje z gozdovi. Toda imajo jih tudi izdelki podjetij, ki povzročajo okoljsko škodo, je pokazala mednarodna novinarska preiskava.
Cesta, ki povezuje Kanado z Aljasko, severno od mesteca Fort St. John v Britanski Kolumbiji. Foto: Scilla Alecci (ICIJ)
Ključne ugotovitve:
Nekatera podjetja, ki opravljajo okoljske revizije, podeljujejo certifikate o trajnostnem gospodarjenju izdelkom, povezanim s krčenjem gozdov, sečnjo na zaščitenih območjih in drugimi zlorabami.
Novinarji ICIJ so za več kot 340 certificiranih podjetij iz lesne industrije ugotovili, da so jih lokalne skupnosti, okoljevarstvene skupine in vladne agencije obtožile okoljskih zločinov in drugih nepravilnosti.
Področje okoljskih revizij je večinoma neregulirano, revizorji pa le redko odgovarjajo za svoje ocene, če pri strankah spregledajo informacije, ki kažejo na morebitno okoljsko škodo.
Območje severno od mesteca Fort St. John v Britanski Kolumbiji, ob cesti, ki povezuje Kanado z Aljasko, so nekoč pokrivali nepregledni gozdovi. Sherry Dominic in njeni domači so tja hodili na ribolov in nabirat jagodičevje, kot je bilo od nekdaj v navadi med staroselci, živečimi ob reki Blueberry.
Po več kot desetletju intenzivne sečnje na tem območju so Dominicovi in tamkajšnja staroselska skupnost leta 2015 tožili deželno vlado, ker je odobrila načrt »trajnostnega gospodarjenja z gozdovi«, ki pa je namesto zaščite gozdov gozdarskim podjetjem omogočil preobsežno izsekavanje. Šest let kasneje jim je sodišče pritrdilo in zadržalo nova dovoljenja za sečnjo.
Sodišče je ugotovilo, da je deželna vlada spodbujala intenzivno izkoriščanje gozdov, ki je povzročilo nepopravljivo škodo in drastično spremenilo staroselsko ozemlje.
Okoljski revizor projekta je bilo globalno računovodsko podjetje KPMG, ki je bilo obenem tudi finančni revizor za Canfor, gozdarski konglomerat s 6 milijardami dolarjev letnega prihodka, ki je na omenjenem območju izsekaval gozd. Leto za letom je KPMG izdajal okoljska poročila, v katerih je sečnjo v zaščitenih območjih, uničenje habitatov in slabšanje kakovosti vode v okolici opisoval kot »manjše neskladnosti«.
KPMG nikoli ni obiskal staroselske skupnosti, ki živi v okolici gozdarskega projekta, so njeni pripadniki opozorili v tožbi proti deželni vladi.
Preiskava okoljske revizije podjetja KPMG je del mednarodnega novinarskega projekta Deforestacija, d. o. o., pod vodstvom mednarodnega konzorcija preiskovalnih novinarjev (ICIJ), v katerem je sodelovalo 39 medijev, tudi Oštro. Izkazalo se je, da nekatera podjetja, ki opravljajo okoljske revizije, podeljujejo certifikate o trajnostnem gospodarjenju izdelkom, povezanim s krčenjem gozdov, sečnjo na zaščitenih območjih in drugimi zlorabami.
Med devetmesečno preiskavo je 140 novinarjev sledilo gozdarjem od posekanih zaščitenih gozdov na Finskem, prek golosekov v Južni Koreji do staroselskih območij v Britanski Kolumbiji. Pogovarjali so se s člani staroselskih skupnosti, zagovorniki ohranjanja gozdov, gozdarskimi nadzorniki in poznavalci lesne industrije. Preučili so na stotine sodnih vlog, podatkov o kršitvah in do zdaj nerazkritih dokumentov v več kot ducat jezikih.
Sporne prakse po vsem svetu
Številna podjetja so gozdarske dejavnosti, ki jih opravljajo, razglasila za trajnostne, čeprav ne dosegajo standardov, kažejo ugotovitve ICIJ. Brazilsko podjetje za lesne izdelke, ki deluje v Amazoniji, je trdilo, da je »brez težav« prestalo certificiranje, čeprav je bilo od leta 1998 kar 37-krat kaznovano zaradi skladiščenja in transporta lesa brez ustrezne dokumentacije.
Japonsko gozdarsko podjetje v Čilu je les kupovalo od dobaviteljev, ki so uporabljali dokumente z lažnimi podatki o izvoru lesa. Na Finskem pa revizorji v poročilih o dveh gozdarskih podjetjih niso omenili, da sta bili oglobljeni zaradi sečnje na zaščitenih območjih z veliko biodiverziteto.
Novinarji ICIJ so pregledali inšpekcijske evidence, podatke o okoljskih kršitvah in sodne vloge v zvezi s podjetji v najmanj 50 državah. Odkrili so 48 revizijskih družb, ki so za trajnostno razglasile prakso podjetij iz lesne industrije, čeprav so bila ta obtožena kršitev, kot so sečnja v avtohtonih gozdovih in zaščitenih rezervatih, uporaba lažnih dovoljenj in uvoz nezakonito posekanega lesa.
Od leta 1998 so lokalne skupnosti, okoljevarstvene skupine in vladne agencije več kot 340 certificiranih podjetij iz lesne industrije obtožile okoljskih zločinov in drugih nepravilnosti. Približno 50 jih je imelo certifikate o trajnosti v času, ko so bila obsojena ali oglobljena.
»Celoten sistem certificiranja, na katerega se zanašamo, ne deluje,« je novinarjem Radia France dejal Grégoire Jacob, svetovalec v lesni industriji. »Prepričujejo nas, da bo ta sistem zagotovil bolj etične izdelke. Včasih je to resnica, včasih je laž.«
Revizorji le redko odgovarjajo za svoje ocene, če pri strankah spregledajo informacije, ki kažejo na morebitno okoljsko škodo. Področje okoljskih revizij je namreč večinoma neregulirano, je novinarjem ICIJ pojasnil odvetnik britanske nevladne organizacije Client Earth Jonathan White.
»Če naj bi ti revizijski organi resnično izpolnjevali svojo vlogo, morajo biti skeptični in preverjati trditve podjetij,« je dejal.
Ilustracija: Ricardo Weibezahn/ICIJ
Trženje »trajnosti«
Zadnji dve desetletji podjetja, od multinacionalk do malih dobaviteljev, uporabljajo prostovoljno certificiranje gozdarskih dejavnosti, da bi strankam in delničarjem pokazala, da so zavezana trajnostnim smernicam in da s svojim delovanjem ne škodujejo okolju. Trajnostni certifikati sicer niso zakonsko zahtevani, vendar so v praksi postali skoraj obvezni za podjetja, ki trgujejo, proizvajajo ali uporabljajo les in druge surovine, povezane s krčenjem gozdov.
V središču tega samoregulativnega sistema so mednarodne organizacije, kot so Forest Stewardship Council (FSC), Program for the Endorsement of Forest Certification (PEFC) in Roundtable on Sustainable Palm Oil (RSPO). Te organizacije se zanašajo na ločena revizorska podjetja, da preverijo stranke, kot so trgovci z lesnimi izdelki in proizvajalci palmovega olja. Revizorska podjetja nato potrdijo, da stranke na primer les sekajo odgovorno in ne uporabljajo materialov, povezanih z nezakonito sečnjo in drugimi okoljskimi kaznivimi dejanji.
Organizacije za prostovoljno certificiranje gozdnih izdelkov, kot sta FSC in PEFC, so bile ustanovljene v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, potem ko okoljevarstvenikom in regulatorjem ni uspelo doseči dogovora o mednarodnem pravnem okviru za ohranjanje gozdov. Od takrat je bilo po vsem svetu ustanovljenih več kot ducat takih organizacij, vsaka s svojimi merili in oznako. Z njihovimi logotipi se ponašajo izdelki v trgovinah po vsem svetu, od beležk v supermarketih, papirnatih kozarčkov v hotelih do smuči, ki so naprodaj na Amazonu.
Z naraščanjem števila podjetij, ki so pripravljena plačati za zelene certifikate, sta FSC in PEFC omilila standarde, certificiranje pa je postalo manj učinkovito, je za ICIJ povedalo več revizorjev in gozdarskih strokovnjakov.
Biolog in nekdanji gozdarski nadzornik Bob Bancroft iz kanadske province Nova Škotska meni, da potrošniki vedo za sporno ravnanje z gozdom in si oddahnejo, če v trgovini vidijo zeleno etiketo na izdelku. »Menijo, da je to v redu, in izdelek kupijo brez slabe vesti,« je pojasnil. »In to je narobe.«
Generalni direktor FSC Kim Carstensen je v odzivu na kritike za ICIJ in nemško televizijo WDR dejal, da je FSC v marsičem zgleden: »Imamo upravljavski model, ki vključuje deležnike. Imamo stroge okoljske standarde. In imamo stroga pravila glede družbene pravičnosti.« V idealnem svetu bi državne oblasti prevzele večjo vlogo pri zaščiti gozdov, je dodal. »A trenutna situacija ni idealen svet.«
Tiskovni predstavnik PEFC Thorsten Arndt pa je poudaril, da je bila verodostojnost PEFC in drugih certifikacijskih sistemov večkrat preverjena in da njihovi standardi temeljijo na »najnovejših znanstvenih dognanjih in raziskavah«, s čimer zagotavljajo, da se z gozdovi »upravlja trajnostno«.
Škoda, ki je ni mogoče ovrednotiti
Po ocenah znanstvenikov izsekavanje gozdov za pridobivanje kmetijskih in drugih površin, pa tudi lesa, povzroči več kot desetino svetovnih izpustov toplogrednih plinov, ki prispevajo h globalnemu segrevanju.
Poleg tega uničevanje gozdov povečuje nevarnost poplav in krči habitat divjih živali, po mnenju nekaterih znanstvenikov pa je krivo tudi za povečanje nalezljivih bolezni pri ljudeh. Nekateri prenašalci bolezni se namreč iz gozdov preselijo na krmo za živali in končajo v prehranjevalni verigi.
Danial Dian Prawardani, eden od raziskovalcev indonezijske neodvisne mreže za spremljanje stanja gozdov, je opozoril, da tudi če so kršitelji kaznovani, to ne more nadomestiti uničenja primarnih gozdov, habitatov prostoživečih živali in ozemlja staroselskih ljudstev.
»Dejanske izgube močno presegajo materialne kazni, ker ekološke škode in vpliva na družbo nikoli ni mogoče izmeriti,« je Prawardani dejal novinarjem projekta Deforestacija, d. o. o.
Foto: Fort St John Pilot Project
Na posnetkih iz zraka, ki jih je konec leta 2021 posnela televizija CBC, medijski partner ICIJ v Kanadi, je nekoč gozdnato ozemlje staroselcev, živečih ob reki Blueberry, le še gola zemlja z redkim grmičevjem.
Na pustem griču leži na desetine hlodov, pripravljenih za odvoz na bližnje žage. Čeprav je sodišče prepovedalo izdajo novih dovoljenj, se že prej odobrena sečnja ponekod nadaljuje.
Sherry Dominic se iz otroštva spominja pogostih izletov v gozd, a danes po njenih besedah to nima več smisla. »Zdaj greš tja in ni dreves, povsod so le posekani hlodi.«
Bodi naš Veter!
Z vami želimo zasnovati skupnost. Pridruži se Oštru.
Kaj pridobite, če se nam pridružite? Pripravili smo tri programe.