Banke imajo od pranja denarja ekonomsko korist
Matej Zwitter
–
Za nekatere države je pranje denarja donosna gospodarska dejavnost, je ugotovitve mednarodnega preiskovalnega novinarskega projekta FinCEN Files komentiral nekdanji predsednik komisije za preprečevanje korupcije Drago Kos.
Banke o nekaterih sumljivih transakcijah poročajo šele več let po tem, ko so se že zaključile, banke pa so se z njimi okoristile, kažejo izsledki novinarske preiskave. Foto: Unsplash
Mednarodni preiskovalni novinarski projekt FinCEN Files je razkril luknjičavost svetovnega sistema preprečevanja pranja denarja, ki mednarodnim bankam omogoča ustvarjanje dobička iz kanaliziranja denarja sumljivega izvora skozi globalni finančni sistem.
Kot smo v ponedeljek razkrili na Oštru, se je v svežnju zaupnih bančnih poročil, ki popisujejo pretok denarja sumljivega izvora skozi ameriški finančni sistem, znašlo tudi skoraj 50 milijonov dolarjev, ki so se v petih letih do 2016. pretakali skozi osebne račune ustanovitelja propadle finančne skupine Aktiva Darka Horvata in z njim povezanih podjetij.
Na ugotovitve novinarjev, da banke neovirano obdelujejo na tisoče transakcij sumljivega izvora, o njih pa regulatorjem poročajo šele več let kasneje, se je že odzvalo več politikov, regulatorjev in civilnodružbenih organizacij v Evropi, ZDA in Afriki. Predstavnik stranke Zelenih v evropskem parlamentu Sven Giegold je napovedal, da bodo v odboru za davčne zadeve zahtevali razpravo o novih razkritjih. Ameriški urad za preprečevanje finančnega kriminala Fincen pa je tik pred objavo projekta javnost povabil k oddaji predlogov za izboljšave sistema preprečevanja pranja denarja.
»Potrebujemo konkretne reforme«
Drago Kos, vodja delovne skupine za problem podkupovanja v mednarodnem poslovanju pri organizaciji za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD), je prepričan, da so se banke domnevno spornih nakazil morale zavedati, že preden so o njih poročale ameriškemu uradu Fincen. »Če bi šlo za malenkosti, bi lahko rekli, da se banke tega niso zavedale, vendar tu gre za tako velike zneske in tako dolgo trajajoče posle, da je to izključeno,« je dejal za Oštro.
»Banke imajo od takšnih transakcij ekonomsko korist,« je poudaril Kos. »O njih poročajo šele po tem, ko so zaključene in ko so se banke okoristile – ne zato, ker ne bi prej vedele, ampak ker imajo od tega korist.«
Tudi na komisiji za preprečevanje korupcije, ki jo je nekoč vodil Kos, menijo, da razkritja Fincenovih dokumentov kažejo na velik problem: »Nujen je premislek o učinkovitosti delovanja institucij, ki se na mednarodni ravni ukvarjajo z nadzorom nad finančnimi tokovi.« Opozorili so, da bi lahko učinkovitost nadzora na tem področju izboljšali z usposabljanjem nadzornih institucij in boljšim mednarodnim sodelovanjem.
Po njihovem mnenju bi za uspešnejše preprečevanje pranja denarja lahko izkoristili tehnološke rešitve, med drugim umetno inteligenco, da bi bilo zaznavanje sumljivih transakcij čim hitrejše. »Kar pa, kot dokazujejo tudi razkritja iz projekta FincenFiles, (še) ni praksa,« so ugotovili.
Kos je prepričan, da bi morali za učinkovitejši nadzor zaostriti kazni za banke, ki pretakajo denar sumljivega izvora, toda ovira za to je tudi nezainteresiranost nekaterih držav, da bi te tokove sploh ustavile. »Te države nočejo vzpostaviti vodotesnega sistema preprečevanja pranja denarja, saj zanje pomeni donosno ekonomsko dejavnost,« je dejal in kot primer navedel Veliko Britanijo, kjer so, kot kažejo ugotovitve novinarjev, regulatorji bank bolj prizanesljivi kot denimo v ZDA.
Z londonskim finančnim središčem je tesno povezana tudi davčna oaza Gibraltar. Kot smo razkrili na Oštru, je imelo to 6,7 kvadratnega kilometra veliko britansko čezmorsko ozemlje pomembno vlogo v pretakanju denarja Darka Horvata, ustanovitelja propadle finančne skupine Aktiva, nekoč druge največje lastnice Factor banke, ki jo je nadziral do leta 2012.
Po propadu podjetij iz skupine Aktiva in nadzorovani likvidaciji Factor banke so del Aktivinih dolgov prevzeli davkoplačevalci, Factor banka pa je bila pripojena k DUTB. V istem času se je prek osebnih bančnih računov Darka Horvata in povezanih družb pretakalo skoraj 50 milijonov dolarjev premoženja, kaže poročilo o sumljivih transakcijah, ki ga je ameriškemu uradu Fincen predložila banka Barclays.
Horvat je bil po podatkih Barclaysa v tem času »samozaposlen z letnimi prihodki približno 600 tisoč evrov«. Sodeč po nakazilih, ki jih je v pregledu Horvatovega poslovanja med letoma 2011 in 2016 odkrila banka, pa so bili njegovi prihodki skoraj dvakrat višji: v tem obdobju se je neposredno na Horvatove osebne račune v Veliki Britaniji in Švici steklo vsaj 6,6 milijona dolarjev (takratnih 5,8 milijona evrov).
Horvat se leta 2018 ni odzval vabilu poslancev na zaslišanje pred državnozborsko preiskovalno komisijo, ki je ugotavljala odgovornost za že drugo sanacijo slovenskih bank.
Nekdanjega poslanca SMC in podpredsednika te komisije Bojana Kranjca smo vprašali, kakšno sporočilo pošilja Horvat davkoplačevalcem, ki so prevzeli del bremena po propadu njegovih zasebnih podvigov.
»Običajnim davkoplačevalcem ne pošilja prav nobenega sporočila, ker mu je zanje malo mar,« je bil jasen. »Njegovo prepleteno mednarodno finančno poslovanje je kvečjemu posmeh slovenskim in mednarodnim preiskovalcem.«
Kranjc je še dodal, da je Darko Horvat »morda najbolj znan, še zdaleč pa ni edini, ki se namesto z elektroinženirstvom ali kakim drugim družbeno koristnim poklicem ukvarja z mednarodnim finančnim inženiringom na škodo vseh nas«.
»Potrebujemo konkretne reforme,« je ugotovitve Oštra komentirala Maruša Babnik, ki na inštitutu Ekvilib skrbi za področje davčne pravičnosti. »Prvi korak je transparentnost. Javnost in odločevalci bi morali vedeti, kje vse multinacionalna podjetja poslujejo in koliko plačujejo davkov v posamezni državi ter kdo so dejanski lastniki podjetij, ki imajo koristi od tega poslovanja.«
Poudarila je, da smo se zavezali k spoštovanju človekovih pravic in trajnostnemu razvoju, za kar pa je potrebna politična volja: »Voditelji držav morajo nemudoma podpreti transparentnost in progresivne davčne sisteme, v katerih vsak prispeva svoj delež in ga ne prelaga na druge.«
Novinarji so v okviru projekta analizirali več kot 2100 poročil o sumljivih transakcijah, v katerih so ameriške banke med letoma 2000 in 2017 Fincenu, tamkajšnjemu uradu za preprečevanje finančnega kriminala, poročale o nakazilih v skupni vrednosti več kot dva tisoč milijard dolarjev, pri katerih so zaznale tveganje za pranje denarja. Dokumente je pridobil ameriški spletni medij BuzzFeed News in jih delil z mednarodnim konzorcijem preiskovalnih novinarjev (ICIJ).
Kot je razvidno iz zaupnih poročil, banke v nekaterih primerih spregledajo očitne znake pranja denarja, z nakazili pa nadaljujejo, tudi kadar jim ne uspe določiti izvora sredstev, legitimnega namena nakazila ali lastnikov vpletenih podjetij. Regulatorjem o sumljivih transakcijah pogosto poročajo šele več let po tem, ko se je denar stekel skozi njihove račune.
