Kako bogataši in vplivneži skrivajo lastništvo podjetij
Will Neal (OCCRP), priredba Oštro
—
Izkoriščanje sorodnikov, navideznih podjetij in drugih za skrivanje nezakonitega premoženja.
James O’Brien/OCCRP
Kaj povezuje direktorico tisoč podjetij, ki živi v eni najrevnejših panamskih sosesk, in kitajsko študentko na izmenjavi na Novi Zelandiji? Dejstvo, da so ju, tako kot še številne druge, bogataši in vplivneži domnevno izkoriščali za skrivanje svojega premoženja. V zameno za pičlo vsoto sta postali slamnati zastopnici podjetij, s katerimi nista imeli nobene zveze.
Slamnati zastopniki so ključni del prefinjene industrije, ki prodaja diskretnost in spodkopava svetovni finančni sistem, s tem da omogoča neopaženo, nekontrolirano in nemoteno kroženje umazanega denarja po vsem svetu.
Kdo je (slamnati) zastopnik?
V poslovnem svetu je zastopnik ali pooblaščenec tisti, ki deluje v imenu nekoga drugega. Pooblaščencev je več vrst. Običajno gre za pravne osebe, kot so odvetniške pisarne ali navidezna podjetja, lahko pa so pooblaščenci tudi fizične osebe, kot so sorodniki oziroma tisti, ki jim zastopana oseba zaupa.
Čeprav so tesno povezani s sumljivim svetom offshore poslov, je njihova vloga včasih povsem legitimna, denimo v primeru glasovanja v imenu odsotnih delničarjev. A takšna, zakonita uporaba pooblaščencev predstavlja zgolj »zelo majhen delež primerov«, opozarja Ben Cowdock, raziskovalec pri britanski Transparency International. Na splošno se pooblaščenci namreč uporabljajo za prikrivanje lastništva premoženja ali vpletenosti oseb v določene posle.
Zakaj so slamnati zastopniki problematični?
Nekdo, ki hoče skriti nezakonito pridobljeno bogastvo, na primer prihodke od podkupnin ali goljufij, lahko za začetek to stori tako, da to premoženje vlaga v sredstva, ki jih ni treba registrirati z imenom, kot so nakit, zlato, umetnine in kriptovalute.
A sčasoma bo večina želela svoj denar porabiti tako, da si bo z njim kupila nekaj, kar lahko uporablja, na primer jahte, zasebna letala ali nepremičnine. Za to pa je treba urediti tudi dokumentacijo.
Vpisu imena dejanskega lastnika v uradne dokumente se je najbolj enostavno izogniti tako, da postane lastnik, a le navidezni, nekdo drug.
Na primer: srbski narkokralj, ki s prihodki od preprodaje mamil kupi vilo v Franciji, jo lahko prijavi na ime otroka, žene ali zaupnika in tako poskrbi za to, da ne pritegne pozornosti policije.
V številnih jurisdikcijah oblasti dovoljujejo tudi registracijo podjetja nominiranim direktorjem. Njihovo ime se na dokumentih pogosto pojavi v zameno za plačilo, od poslovanja podjetja pa nominirani direktorji, v nasprotju z dejanskim lastnikom podjetja, nimajo koristi.
Nominirani direktorji so pogosto odvetniki ali drugi strokovnjaki. Hkrati lahko zastopajo na desetine ali celo stotine podjetij.
Katere tehnike se uporabljajo za skrivanje denarja za slamnatimi zastopniki?
Številne sheme, v katere so vpleteni slamnati zastopniki, so zelo zapletene.
Ena izmed njih je ustanovitev več podjetij, pri čemer je vsako v lasti drugega podjetja, v več jurisdikcijah. Običajno so to države, kjer zakonodaja omogoča tajnost podatkov o finančnih poslih in podjetjih, kot so, denimo, Panama in Britanski Deviški otoki.
»Videli smo primere, ko je bila fizična oseba skrita celo za 23 različnimi pravnimi subjekti,« je povedal Andres Knobel, vodilni raziskovalec dejanskega lastništva podjetij pri nevladni organizaciji Tax Justice Network.
Kdor se hoče še posebej izogniti poizvedovanju, si lahko omisli prinosniške delnice, ki v nasprotju z imenskimi delnicami nimajo zavedenega podatka o lastništvu. Lastnik takšne delnice je oseba, ki poseduje delnico, prenaša pa se z izročitvijo drugemu. Teoretično to pomeni, da lahko lastništvo delnice zastopniki zamenjajo z izmenjavo aktovke.
Če nekdo uporablja te tehnike, ki jih lokalne zakonodaje pogosto dovoljujejo in se usklajeno uporabljajo v več jurisdikcijah, tudi najbolj usposobljeni in izkušeni preiskovalci le stežka ugotovijo dejansko lastništvo določenega premoženja.
V praksi rezultat uporabe teh tehnik vidimo na londonskem nepremičninskem trgu, kjer imajo veliko več milijonov vrednih hiš v elitnih soseskah v lasti navidezna podjetja. V mnogih primerih so njihovi dejanski lastniki skorumpirani in pomembni politiki iz avtokratskih režimov.
So slamnati zastopniki vedno vpleteni v nezakonite posle?
Ne. Slamnati zastopniki se včasih niti ne zavedajo poslovnih imperijev, ki se v njihovem imenu širijo in propadajo. Tisti, ki se profesionalno ukvarjajo s tem, da jih novačijo za to vlogo, pogosto merijo na običajne ljudi.
Veliko tistih, ki za pičlo vsoto »posodijo« svoje ime, sploh ne ve za delovanje offshore finančnega sistema.
Nekateri primeri so še posebej očitni, denimo primer Leticie Montoya. Montoya je bila v panamskih dokumentih navedena kot direktorica tisočih podjetij, ki naj bi jih vodila desetletje, v resnici pa je živela v eni najrevnejših sosesk Panama Cityja in slabo govorila angleško.
Ali pa primer Lu Z., kitajske študentke na izmenjavi na Novi Zelandiji. Lu je bila leta 2010 obsojena zaradi dajanja lažnih naslovov, potem ko so prek pošiljke severnokorejskega orožja, verjetno namenjene Iranu, izsledili podjetje, ki ga je navidezno nadzorovala. Preiskovalci so kasneje ugotovili, da je v to, da bo navedena kot njegova direktorica, privolila v zameno za samo 20 novozelandskih dolarjev (takrat 14,50 ameriškega dolarja).
Kdo to omogoča?
K vzpostavitvi nelegalnih shem poslovanja izdatno pripomore zakoniti pravni in finančni sektor. Cowdock pojasnjuje, da »obstaja cela industrija, ki te tehnike izpopolnjuje že desetletja«.
Ta industrija – ki služi z upravljanjem in skrivanjem dvomljivega bogastva – vključuje odvetniške družbe, upravljavce premoženja in druge »offshore ponudnike korporativnih storitev«, ki so skrivnostnim strankam pripravljeni pomagati. Posredniki, ki registrirajo oziroma ustanavljajo podjetja, so eni ključnih elementov teh shem. Gre za podjetja, ki izključno ustvarjajo druga podjetja – in ni naključje, da so izjemno priljubljena v davčnih oazah ter v tako imenovanih tajnih jurisdikcijah, kjer je lastništvo podjetij prikrito.
Kaj lahko vlade storijo za večji nadzor nad slamnatimi zastopniki?
Zanimanje za to, kdo so slamnati zastopniki, se je povečalo po ruski invaziji na Ukrajino, ko so se ZDA in evropske države odločile, da bodo zasegle premoženje sankcioniranih Putinovih zaveznikov.
Te države so okrepile prizadevanja za odkrivanje premoženja, ki ga pogosto skrivajo slamnati zastopniki, med drugim so ustanovile projektno skupino za ruske elite, posrednike in oligarhe (REPO), ki naj bi delovala čezmejno. Vendar Cowdock in Knobel trdita, da so potrebne širše sistemske spremembe.
Ukrepi lahko vključujejo:
Okrepitev registrov dejanskega lastništva. To so javno dostopni seznami tistih, ki imajo dejansko korist od premoženja ali poslov podjetja – v nasprotju s tistimi, ki so navedeni v njegovi dokumentaciji. Čeprav jih sprejema več držav, še vedno obstajajo precejšnje vrzeli v zahtevah za poročanje, točnosti podatkov in dostopnosti. Nedavna sodba evropskega sodišča, ki je razveljavila določbo, da morajo članice EU zagotavljati javni dostop do registrov dejanskih lastnikov podjetij, bi lahko spodkopala napredek, ki je bil narejen na tem področju v Evropi.
Izboljšanje preverjanja. Registri dejanskega lastništva delujejo le, če jih ljudje ne zlorabljajo z lažnimi podatki. Države bi lahko te zlorabe preprečevale, če bi zagotovile sredstva za rutinsko preverjanje danih informacij.
Znižanje praga za prijavo lastništva. Številne jurisdikcije zahtevajo, da lastniki prijavijo svoje premoženje le v primerih, ko nadzorujejo določen odstotek premoženja, kar pa omogoča nadaljnje manipulacije.
Zaradi mednarodne narave offshore sistema je treba rešitve, da bi bile učinkovite, izvajati na svetovni ravni.
»Dokler se to ne bo zgodilo, bomo ranljivi za nedovoljene finančne tokove v kakršnikoli obliki,« je opozoril Cowdock.
Bodi naš Veter!
Z vami želimo zasnovati skupnost. Pridruži se Oštru.
Kaj pridobite, če se nam pridružite? Pripravili smo tri programe.