Luksemburžan, ki je zaprl evropske registre podjetij
Dragana Pećo (OCCRP/Krik), Alina Tsogoeva (OCCRP), Antonio Baquero (OCCRP), Tom Stocks (OCCRP), Luc Caregari (Reporter.lu) in Carina Huppertz (Paper Trail Media); priredba Oštro
—
Zakaj je človek, ki vodi zasebno letalsko družbo, postal osrednja osebnost pri zmanjševanju preglednosti podjetij v Evropi? Izkazalo se je, da ima Patrick Hansen svoje lastne skrivnosti – med drugim številne povezave z bogatimi Rusi.
Luksemburški poslovnež Patrick Hansen. Ilustracija: Pit Wagner (Reporter.lu)/James O'Brien (OCCRP)
Ključne ugotovitve
Hansen je bil lastnik ali direktor več kot 110 podjetij, registriranih v državah po vsem svetu, tudi v znanih davčnih oazah, kot so Belize, Britanski Deviški otoki in Luksemburg.
Številna podjetja, ki jih je vodil, so imela ruske lastnike. Eno je bilo v lasti družine politika iz vladajoče stranke Enotna Rusija, ukvarjalo pa se je z upravljanjem osebja na jahtah.
Neko drugo podjetje, katerega lastnik je skrit, je imelo velik ruski nepremičninski portfelj in 99 milijonov dolarjev gotovine na banki.
Podjetja povezujejo Hansena tudi z nekdanjim vodilnim v Gazpromu, nekdanjim agentom KGB, lastnikoma – očetom in sinom – enega največjih ruskih gradbenih podjetij za podvodne plinovode ter iraškim poslovnežem, vpletenim v korupciji škandal.
Strokovnjaki menijo, da ko se ime nekoga pojavi v vlogi direktorja v stotih podjetjih, je ta oseba verjetno slamnati zastopnik.
Do novembra je bil Patrick Hansen, rojen v Luksemburgu, najbolj znan kot direktor zasebnega letalskega podjetja, ki je prevažalo pomembne osebnosti, kot so kralj Karel III. in člani belgijske kraljeve družine.
Tožba, ki jo je vložil proti luksemburškemu poslovnemu registru, pa ga je katapultirala v javnost iz povsem drugih razlogov. Hansen se je boril proti novim pravilom EU o preprečevanju pranja denarja, po katerih morajo vsa podjetja javno razkriti svoje lastnike. Trdil je, da bi lahko bila ogrožena njegova varnost, če bi javnost izvedela, katera podjetja so v njegovi lasti.
Sodišče Evropske unije se je strinjalo z njim in odločilo v njegov prid ter omejilo javni dostop do registrov dejanskih lastnikov podjetij – ne le v Luksemburgu, temveč po vsej Evropi.
Razveljavilo je določbo direktive o preprečevanju pranja denarja, ki od članic EU zahteva, da zagotovijo javni dostop do registrov dejanskih lastnikov podjetij. Sodišče namreč meni, da je javni dostop do podatkov o dejanskih lastnikih podjetij preširok, posega v pravico do zasebnosti in varstvo osebnih podatkov pa nista dovolj utemeljena.
V dneh po odločitvi sodišča EU so države po vsej Evropi začele omejevati javni dostop do svojih registrov. Vpogled v podatke registra dejanskih lastnikov v Sloveniji je sicer mogoč od leta 2018 in za zdaj še ni omejen.
↓ Kdo je dejanski lastnik
Dejanski lastnik je oseba, ki ima dobiček ali korist od gospodarskega subjekta. V zapletenih korporativnih strukturah se dejanski lastnik morda ne pojavi med delničarji podjetja, ker je skrit za slamnatimi zastopniki ali drugimi podjetji.
Zagovorniki transparentnosti so obsodili sodbo, zaradi katere bo denarju umazanega ali sumljivega izvora veliko težje slediti. OCCRP in drugi preiskovalni mediji so objavili na desetine zgodb o korupciji, ki jih brez dostopa do informacij o lastništvu podjetij ne bi bilo mogoče objaviti.
Novinarji so se spraševali, zakaj se je Hansen toliko ukvarjal s prikrivanjem svojih sledi. Navsezadnje je bila njegova vloga v letalski družbi Luxaviation javna in že splošno znana. Zakaj ni hotel prijaviti njenega lastnika? OCCRP in njegovi partnerji v več evropskih državah so se odločili za preiskavo.
Ugotovitve novinarjev ne pojasnjujejo natančno, zakaj je Hansen vložil usodno tožbo, kot tudi ne, ali se je zavedal njenih daljnosežnih posledic (poslovnež je za OCCRP dejal, da je bil njegov namen le zaščititi lastno zasebnost in ne zapreti registrov podjetij za javnost). Vendar kažejo, zakaj bi lahko imeli on ali njegovi poslovni partnerji interes, da podatki o lastništvu ostanejo tajni.
Izkazalo se je, da je bil Hansen v zadnjih 16 letih direktor ali lastnik najmanj 117 podjetij v Luksemburgu, na Britanskih Deviških otokih, v Belizeju, na Bahamih in v drugih državah po svetu.
Valerij Kolikov (desno) je premožen ruski poslovnež in lastnik enega največjih ruskih podjetij za podvodne plinovode, ki je s Hansenom sodeloval v različnih poslovnih podvigih. Na fotografiji z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom ob prejemu državne nagrade leta 2016. Foto: Kremlin.ru
Njegova direktorska mesta ga povezujejo z dvema bogatima ruskima poslovnežema, ki se ukvarjata s plinom, eden od njiju je imel ključno vlogo pri gradnji strateško pomembnega plinovoda Severni tok 2. Eden od teh poslovnežev je skupaj s sinom družbi Luxaviation prek nepreglednih offshore poslov tudi posodil skoraj 100 milijonov evrov, kar je majhnemu evropskemu podjetju omogočilo hitro rast v ponudnika storitev z zasebnimi letali na globalni ravni.
Velik del tega denarja je prišel na račune Luxaviationa prek podjetij z Britanskih Deviških otokov in Cipra – jurisdikcij, kjer so lastniki družb skriti zaradi tajnosti korporativnih podatkov, za katero se je Hansen boril v Evropski uniji.
V drugem primeru so podjetja, ki jih je vodil Hansen – in so v lasti nekdanjega vodje hčerinske družbe Gazproma, ruskega državnega energetskega koncerna – pomagala prenašati več milijonov evrov med Britanskimi Deviškimi otoki, Luksemburgom in Združenim kraljestvom z nepreglednimi posojili. Zakaj, še vedno ni jasno. Druga podjetja, ki jih vodi Hansen, pa so povezana z družino nekdanjega ruskega regionalnega guvernerja in iraškega poslovneža, vpletenega v velik korupcijski škandal.
Po mnenju strokovnjaka za preprečevanje pranja denarja Grahama Barrowa veliko število podjetij, v katera je Hansen vpleten, zlasti tistih v davčnih oazah, kaže na to, da bi lahko deloval kot slamnati zastopnik, torej oseba, ki v podjetju deluje v imenu nekoga drugega, in tako pomagal prikrivati denarne tokove.
»Kadar se ime nekoga pojavi v vlogi direktorja več podjetij, še posebno če je teh podjetij skoraj sto, preprosto ni mogoče, da bi v vseh deloval v izvršni funkciji,« je še dejal Barrow po pregledu ugotovitev OCCRP. »Po mojih izkušnjah je tolikšno število direktorskih mest močno povezano z vlogo slamnatega zastopnika, ko torej odločitve dejansko v ozadju sprejemajo drugi.«
Konrad Duffy, strokovnjak za finančni kriminal pri nemški neprofitni organizaciji Finanzwende, je situacijo ocenil podobno. »Nepredstavljivo je, da bi vodil sto podjetij hkrati,« je dejal in veliko število Hansenovih direktorskih mest opisal kot »sumljivo«.
V vseh teh primerih se zdi, da so Hansen in njegovi poslovni sodelavci izkoriščali tajnost poslovnih informacij, ki jo omogočajo jurisdikcije, kakršna so denimo Britanski Deviški otoki. Tudi Luksemburg je bil takšno zatočišče, dokler ni leta 2019 uvedel registra dejanskih lastnikov v skladu s pravili EU. OCCRP in njegovi partnerji so lahko izvedeli, kdo je lastnik večine Hansenovih podjetij, le na podlagi informacij, ki so pricurljale iz Pandorinih dokumentov.
Zagovorniki transparentnosti trdijo, da korupcija, pranje denarja in davčne utaje lahko cvetijo v okoljih, kjer je lastništvo podjetij skrivnost.
»Ne gre samo za boj proti korupciji,« je dejala Helen Darbishire, ustanoviteljica Access Info Europe, nevladne organizacije, ki se ukvarja s pravico do dostopa do informacij javnega značaja. »Javni dostop do evidenc [dejanskega lastništva] je koristen še za marsikaj drugega. Za podjetnike je pomembno, da vedo, s kom poslujejo. ... Državljan ima pravico vedeti, kdo je dejanski lastnik medijev, ki jih spremlja, ali pa denimo, ali izdelek, ki ga uporablja, proizvaja podjetje v lasti ruskega oligarha.«
Transparentnost je tudi moralno vprašanje, je dodal Duffy.
»Javni dostop je pomemben za spremembo v kulturi: od prepričanja, da obstaja pravica, do anonimnih korporativnih struktur k bolj preglednemu in poštenemu sistemu.«
Hansen je za OCCRP zatrdil, da vsa njegova podjetja v celoti izpolnjujejo predpise o preprečevanju pranja denarja in da so vsa posojila, ki jih je prejel, prestala skrbno preverjanje skladnosti v bankah.
»To ni denar iz kovčkov,« je dejal.
Priznal je, da je vodil »nadpovprečno« veliko podjetij, vendar je dejal, da je imel veliko osebja, ki mu je pomagalo.
»Sprašujete se: 'Kako Patrick to zmore?' To je legitimno vprašanje. Včasih se sprašujem tudi sam. Delam pozno v noč. Delam več kot 12 ur [na dan] ...« je dejal. »Nimam hobijev, kot je igranje nogometa ali namiznega tenisa. Svoj čas porabim za delo.«
↓ Zakaj je OCCRP objavil to zgodbo?
Patrick Hansen je na sodišču trdil, da njegovi deleži v podjetjih ne bi smeli biti razkriti zaradi nevarnosti, da bi ga ugrabili ali da bi bila ogrožena njegova osebna varnost, zato je OCCRP odločitev o objavi te zgodbe skrbno pretehtal.
Uredništvo se je odločilo, da je v javnem interesu preučiti Hansenove korporativne interese, tako zaradi pomembnosti njegove tožbe kot zato, ker je Hansen sam v preteklih letih na družbenih omrežjih razkril veliko osebnih identifikacijskih podatkov o sebi.
»Kot novinarji moramo uravnotežiti skrb za fizično varnost gospoda Hansena z varnostjo prebivalcev Evrope. Če deluje kot ruski slamnati zastopnik, je za ruske interese omogočil spreminjanje evropskih zakonov tako, da ščitijo korupcijo, omogočajo skrivanje tokov umazanega denarja in morda celo ščitijo zlonamerne državne interese. Ker na robu Evrope divja vojna, so ti interesi očitno v nasprotju z interesi EU,« je dejal Drew Sullivan, izdajatelj in odgovorni urednik OCCRP.
V dneh po odločitvi sodišča EU, ki je potrdilo Hansenovo zahtevo po izključitvi iz registra dejanskih lastnikov, so države po vsej Evropi zaprle javni dostop do svojih registrov. Hansen je sicer za OCCRP še dejal, da nikoli ni nameraval doseči zaprtja registra, ampak je le poskušal zaščititi svojo pravico do zasebnosti.
Več si preberite TUKAJ.
Hansen, ki je zdaj star 50 let, je na začetku stoletja več let preživel kot svetovalec v Rusiji in nato leta 2008 skupaj z Nikolajem Bogačevom, nekdanjim agentom KGB, ki je po razpadu Sovjetske zveze postal naftni mogotec, ustanovil družbo Luxaviation. Bogačev je to zanikal in novinarjem OCCRP zatrdil, da ni vpleten v Luxaviation ter da ne more pojasniti, zakaj je njegovo ime na dokumentih podjetja.
Bogačev je leto pozneje zapustil podjetje, kažejo dokumenti, Hansen pa je leta 2010 postal glavni izvršni direktor. Luxaviation se je pod njegovim vodstvom začel hitro širiti in prevzel vrsto evropskih tekmecev, tudi veliko švicarsko družbo za zasebna letala Execujet. Hansen je leta 2019 v portretu v luksemburškem časopisu Wort o njegovem poslovnem uspehu zavrnil »poročanje o naložbah karibskih podjetij«.
»Smo podjetje, ki je na borzi in je v 33-odstotni lasti kitajske skupine Minsheng Investment, preostalih 70 odstotkov pa pripada vlagateljem iz Luksemburga in Belgije,« je dejal. »To bi moralo spametovati ljudi, ki iščejo škandale.«
Toda OCCRP je ugotovil, da je bila širitev podjetja vsaj delno financirana z velikimi posojili offshore podjetij, ki so bila večinoma v lasti Aleksandra Kolikova, sina poslovneža, ki se ukvarja z gradnjo plinovodov, in še enega ruskega investitorja.
Po besedah Nicka Mathiasona, direktorja centra za finančno preiskovalno novinarstvo Finance Uncovered, je nenavadno, da je Luxaviation prejel tako velika posojila od offshore podjetij v lasti uglednih ruskih državljanov.
»Po mojem mnenju se postavlja vprašanje, zakaj so bila ta ogromna posojila potrebna, čemu so bila posojila namenjena in kaj so posojilodajalci dobili v zameno,« je opozoril.
Hansen je za OCCRP izjavil, da je družina Kolikov sicer res financirala Luxaviation, vendar v podjetje ni vložila 100 milijonov evrov. Natančnega zneska ni bil pripravljen navesti, je pa zatrdil, da je veliko njihovih posojil že odplačal in da je bil glede financiranja Luxaviationa vedno popolnoma transparenten.
»V zadnjih dvanajstih letih sem denar zbiral iz različnih virov,« je dejal in dodal, da ni skrivnost, da je prejel posojila od podjetij z Britanskih Deviških otokov, in da ni nobene zahteve za razkritje lastnikov teh podjetij.
Dejal je še, da noben od njegovih ruskih poslovnih partnerjev ni bil sankcioniran in da je bil v Evropi odnos do ruskih naložb v letih pred vojno v Ukrajini zelo drugačen.
»Zavedam se, da sem po vsem svetu povezan s celo vrsto bolj ali manj zanimivih likov. To še zdaleč ni zločin.«
Valerij in Aleksander Kolikov se nista odzvala na novinarska vprašanja.
Danes družba Luxaviation trdi, da je drugo največje podjetje za zasebna letala na svetu. Na svoji spletni strani navaja, da upravlja več kot 260 reaktivnih letal in helikopterjev. Hansen je tudi soustanovitelj in partner dveh investicijskih podjetij s sedežem v Luksemburgu, Saphir Capital Partners in Edison Capital Partners, je razvidno iz biografije na spletni strani enega od njegovih podjetij.
Biografija ne omenja ducatov drugih podjetij v Luksemburgu, na Cipru, v Združenem kraljestvu, Belizeju in na Britanskih Deviških otokih, v katera je Hansen vpleten.
Barrow, strokovnjak za preprečevanje pranja denarja, pravi, da ni mogoče z gotovostjo trditi, kaj je Hansen počel, vendar se zdi, da imajo nekateri njegovi posli »opozorilne znake«, zaradi katerih bi jih bilo treba dodatno preiskati.
»Navidezno nepotrebna zapletenost lastniških in upravljavskih vezi, zlasti če vključuje številne različne jurisdikcije, med njimi davčne oaze, je značilna za strukture, katerih namen je prikrivanje denarnih tokov in pogosto tudi nezakonitega izvora denarja,« je še dejal.
Bodi naš Veter!
Z vami želimo zasnovati skupnost. Pridruži se Oštru.
Kaj pridobite, če se nam pridružite? Pripravili smo tri programe.